Jedro

Ker toženec ni vrnil tudi ključev avtomobila, zato ni izpolnil svoje pogodbene obveznosti vrnitve avtomobila tožeči stranki. Izpolnitev obveznosti vrnitve avtomobila je namreč po naravi stvari lahko le v tem, da se izročijo tudi ključi, saj brez njih avtomobila ni mogoče uporabljati. V zahtevku za vrnitev avtomobila je tako nujno vsebovan tudi zahtevek za izročitev ključev.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se v izpodbijanem delu sodba sodišča prve stopnje (2.točka izreka) spremeni tako, da se glasi: "Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki 84.990,00 SIT njenih pravdnih stroškov z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje prvostopne odločbe do plačila, v 15 dneh, pod izvršbo."

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom ugotovilo umik tožbe v delu, s katerim terja tožeča stranka od tožene stranke vračilo osebnega vozila znamke SEAT Toledo. Tožbeni zahtevek v preostalem delu, s katerim tožeča stranka terja od toženca plačilo pravdnih stroškov z zakonitimi zamudnimi obrestmi, je zavrnilo. Izrek o zavrnitvi stroškovnega zahtevka je utemeljilo z določbo 1. odstavka 158. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP. Sodišče je ugotovilo, da je toženec tožeči stranki vrnil avtomobil konec februarja 1995. Tožba na vrnitev avtomobila, ki jo je tožeča stranka vložila dne 6.10.1995, to je več kot sedem mesecev kasneje, zato ni bila potrebna. Dejstvo ali je toženec vrnil tudi avtomobilske ključe ni pomembno, kot tudi ne ali je obdržal rezervne ključe, saj bi morala tožeča stranka v tem primeru s tožbo zahtevati od toženca izročitev ključev. Avtomobilski ključ namreč ni sestavni del premične stvari temveč le pritiklina, ki je lahko predmet posebne stvarne pravice, zato tožbeni zahtevek na vrnitev avtomobila ne obsega tudi zahtevka na izročitev ključev.

Toženec po vložitvi tožbe ni v ničemer spremenil dejanskega stanja, na podlagi katerega temelji tožba. Zato tožeča stranka tudi ne more zahtevati pravdnih stroškov na podlagi 1. odstavka 156. člena ZPP.

Zoper navedeni sklep se je pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, naj se pritožbi ugodi in spremeni izpodbijani sklep tako, da se toženca zaveže na plačilo povzročenih pravdnih stroškov oz. podrejeno, da sklep prvostopnega sodišča razveljavi in zadevo vrne v nov postopek. Poudarja, da je bila tožba ob vložitvi utemeljena, ker toženec ni vrnil avtomobila na način kot bi moral, saj ni vrnil ključev in prometnega dovoljenja. Po analogni uporabi 34. člena ZTLR je stvar pravilno izročena šele z izročitvijo listine (v konkretnem primeru je to prometno dovoljenje), na podlagi katere se lahko s stvarjo razpolaga.

Pritožba je utemeljena.

Tožeča stranka v uvodu pritožbe sicer navaja, da izpodbija sklep v celoti (torej tako glede ugotovitve o umiku tožbe kot tudi glede zavrnitve stroškovnega zahtevka), vendar pa iz same vsebine pritožbe in pritožbenega predloga na koncu pritožbe, izhaja, da se ne strinja le z zavrnitvijo njenega stroškovnega zahtevka. Zato je pritožbeno sodišče štelo za izpodbijan le tisti del prvostopne odločbe, ki se nanaša na zavrnitev stroškovnega zahtevka.

Od uveljavljanih pritožbenih razlogov je utemeljen očitek zmotne uporabe materialnega prava, drugih uveljavljanih pritožbenih razlogov pa pritožbeno sodišče ne ugotavlja. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo tako, da je izpodbijani sklep spremenilo, kot je razvidno iz izreka te pritožbene odločbe (4. točka 373. člena v zvezi s 3. odstavkom 380. člena in 381. členom ZPP), in sicer iz naslednjih razlogov: Sodišče prve stopnje je materialnopravno zmotno ocenilo, da je toženec v konkretnem primeru že pred vložitvijo tožbe izpolnil svojo obveznost vrnitve avtomobila, zaradi česar naj bi po stališču prvostopnega sodišča tožba ne bila potrebna in je posledično zato zavrnilo stroškovni zahtevek tožeče stranke. Okoliščino ali so bili vrnjeni tudi avtomobilski ključi, sodišče prve stopnje ne šteje za pravno pomembno. Po mnenju pritožbenega sodišča pa je prav ta okoliščina odločilnega pomena v spornem primeru, ko toženec zatrjuje, da je vrnil tudi avtomobilske ključe vendar na ta način, da jih je kar pustil v pisalni mizi v poslovnih prostorih tožeče stranke (glej odgovor na tožbo na list. št. 3 in 4). Iz samih toženčevih trditev torej izhaja, da ključev ni izročil tožeči stranki. Na takšen način pa svoje obveznosti vrnitve avtomobila tožeči stranki ni mogel izpolniti. Izpolnitev obveznosti vrnitve avtomobila je po naravi stvari lahko le v tem, da se izročijo tudi ključi, saj brez njih avtomobila ni mogoče uporabljati. V zahtevku za vrnitev avtomobila je tako nujno vsebovan tudi zahtevek za izročitev ključev. Posebnega zahtevka za izročitev ključev zato ni potrebno uveljavljati. Ker gre za presojo izpolnitve obveznosti iz obligacijskega razmerja med strankama, ki nima kakšnih stvarnopravnih učinkov, v konkretnem primeru odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka nadalje tudi ni odvisna od vprašanja ali predstavljajo avtomobilski ključi pritiklino ali sestavni del avtomobila, torej ali so ključi lahko tudi predmet posebne stvarne pravice (pri tem okoliščina, da ključi nujno služijo gospodarskemu namenu avtomobila, sicer kaže na pravilnost stališča, da so sestavni del avtomobila). Bistveno je to, da toženec ni izpolnil svoje pogodbene obveznosti vrnitve avtomobila, saj tožeči stranki ni omogočil uporabe vrnjenega avtomobila na dan, določen za vrnitev avtomobila; zato si je morala tožeča stranka pomagati sama s tem, da je po vložitvi tožbe s pomočjo avtovleke odpeljala avto na servis, dala zamenjati ključavnice na avtomobilu in izdelati nove ključe (dopis SEAT Drev tožeči stranki z dne 1.10.1996 pod A2, ki ga je prvostopno sodišče dokazno obravnavalo). Tožeča stranka je nato morala umakniti tožbo glede glavnega zahtevka, saj je na podlagi samopomoči bil njen zahtevek izpolnjen. Tožba pa je bila utemeljeno vložena, potrebo po vložitvi tožbe je, kot je zgoraj obrazloženo, povzročil toženec.

Toženec mora torej tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške nastale v zvezi s tožbo, ki je bila potrebna in umaknjena iz že navedenih razlogov (smiselna uporaba 1. odstavka 154. člena in 1. odstavka 158. člena ZPP). Pravdni stroški tožeče stranke so odmerjeni na podlagi njenega stroškovnika upoštevaje Odvetniško tarifo (Ur.l.RS 7/95-3/97) in Zakon o sodnih taksah oz. Taksno tarifo (Ur.l. RS 1-1/90-38/96). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožeča stranka upravičena do stroškov prvostopnega postopka v znesku 84.990,00 SIT (760 točk x vrednost točke na dan izdaje prvostopne odločbe - 76,50 SIT = 58.140,00 SIT in 26.650,00 SIT za takso za tožbo ter poštni stroški v znesku 200,00 SIT). Od pravdnih stroškov pripadajo tožeči stranki tudi zahtevane zakonite zamudne obresti od dneva izdaje prvostopne odločbe do plačila.