Jedro

Do denarne odškodnine po ZPŠOIRSP je upravičena oseba, ki izpolnjuje pogoje, določene v vseh treh alinejah drugega odstavka 2. člena ZPŠOIRSP. Ker tožeča stranka teh pogojev ne izpolnjuje, tudi izpolnjevanja pogojev dejanskega življenja v Republiki Sloveniji oziroma okoliščin, zaradi katerih se oseba ni mogla vrniti v Republiko Slovenijo iz tretjega odstavka 2. člena ZPŠOIRSP, upravni organ ni bil dolžan ugotavljati.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Upravna enota Maribor zavrnila zahtevo tožeče stranke za določitev denarne odškodnine za škodo, povzročeno zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva. V obrazložitvi svojo odločitev utemeljuje z ugotovitvijo, da tožeča stranka do povračila škode ni upravičena, saj ne sodi niti v prvo niti v drugo kategorijo upravičencev določenih v 2. členu Zakona o povračilu škode osebam, ki so bile izbrisane iz registra stalnega prebivalstva (ZPŠOIRSP). Tožeča stranka v Republiki Sloveniji po izbrisu ni pridobila dovoljenja za stalno prebivanje, prav tako ni bila sprejeta v državljanstvo Republike Slovenije, po izbrisu v Republiki Sloveniji tudi ni vložila vloge za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje na podlagi Zakona o tujcih, Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji ali Zakona o začasnem zatočišču ali vlogo za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije.

2. Navedeno odločitev je v pritožbenem postopku potrdila tudi tožena stranka. Odgovorila je tudi na pritožbene ugovore, da do povračila škode povzročene zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva niso upravičeni vsi izbrisani, temveč le upravičenci, ki so eksplicitno določeni v 2. členu ZPŠOIRSP. Organ prve stopnje pa je v izpodbijani odločbi pravilno ugotovil, da tožeča stranka ne sodi niti v prvo niti v drugo kategorijo upravičencev do povračila škode, kar je ravno tako razvidno iz uradni evidenc (registra tujcev in registra državljanstev) zaradi česar je potrebno te pritožbene navedbe zavreči kot neutemeljene.

3. Tožeča stranka s tožbo izpodbija odločitev upravnega organa prve stopnje zaradi zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, kršitve določb postopka in nepravilno uporabljenega materialnega predpisa. Pritrjuje ugotovitvam upravnega organa prve stopnje, da je bila dne 26. 2. 1992 izbrisana iz registra stalnega prebivalstva. Povzema določbe prvega in drugega odstavka 2. člena ZPŠOIRSP in navaja, da vloge za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje oziroma vloge za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije zaradi vojne na Kosovu ni vložila. Poudarja, da je besedna razlaga določb ZPŠOIRSP birokratska in neživljenjska ter da ob upoštevanju namenske in drugih razlag prava izpolnjuje vse pogoje po ZPŠOIRSP, tako tudi pogoj iz 3. alinee drugega odstavka 2. člena citiranega zakona. Odsotnost tožeče stranke iz Republike Slovenije, ki je trajala več kot eno leto, je bila upravičena, saj je tožeča stranka zapustila Republiko Slovenijo zaradi posledic izbrisa iz registra stalnega prebivalstva in se nato zaradi vojnih razmer v drugih državah, naslednicah nekdanje SFRJ v Republiko Slovenijo ni mogla vrniti. Z izpiskom iz rojstne matične knjige občine Maribor dokazuje, da se ji je v Mariboru dne … rodil sin A.A., od 22. 5. 1986 do 31. 5. 1993 pa je bila zaposlena v X. Vse navedeno dokazuje, da je v letu 1992 v Republiki Sloveniji tudi dejansko živela. Tožena stranka se v tem postopku sploh ni ukvarjala z vprašanjem zakaj tožeča stranka ni mogla vložiti vloge za pridobitev državljanstva oziroma vloge za pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje. Citira določbe Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), po katerih je upravni organ pred izdajo odločbe dolžan ugotoviti pravilno in popolno dejansko stanje na katero opira svojo odločbo. Tega pa upravni organ prve stopnje ni ugotovil, zato je bilo napačno uporabljeno materialno pravo, to je ZPŠOIRSP, in zavrnjena vloga tožeče stranke za določitev odškodnine.

4. Prav tako izpostavlja, da je ZPŠOIRSP protiustaven, saj brez razumnega razloga diskriminira tiste vlagatelje vloge za odškodnino, ki so po izbrisu vložili vlogo za sprejem v državljanstvo ali vlogo za dovoljenje za stalno prebivanje in tiste, ki zaradi objektivnih razlogov tega niso mogli storiti, kar je v nasprotju z načelom enakosti in enakega varstva pravic iz 14. oziroma 22. člena Ustave RS. Meni, da je pri vprašanju odškodnin izbrisanim edino pravno relevantno vprašanje to, ali je bil vlagatelj za odškodnino dne 26. 2. 1992 nezakonito izbrisan iz registra stalnega prebivalstva ali ne. Navaja, da je bil ZPŠOIRSP sprejet na podlagi sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi Kurić in drugi proti Sloveniji, s katero je sodišče Republiki Sloveniji naložilo sistemsko ureditev odškodnin tako imenovanim izbrisanim.

5. Glede na to, da je bila tožeča stranka dne 26. 2. 1992 izbrisana iz registra stalnega prebivalstva, vloge za dovoljenje za stalno prebivanje oziroma za pridobitev državljanstva pa iz prej navedenih razlogov ni mogla vložiti meni, da ji pripada odškodnina do začetka uporabe ZPŠOIRSP, to je do dne 18. 6. 2014 oziroma 267 zaključenih mesecev. V skladu s 7. členom ZPŠOIRSP je tako tožeča stranka upravičena do odškodnine v višini 13.350,00 EUR. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in jo spremeni tako, da se tožeči stranki določi denarna odškodnina v zgoraj navedenem znesku. Postavlja tudi podredni zahtevek in sicer, da se izpodbijana odločba kot nezakonita odpravi in zadeva vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu organu. Zahteva tudi povračilo stroškov postopka.

6. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe, in se v celoti sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe. Predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

7. Tožba ni utemeljena.

8. Do denarne odškodnine za škodo, ki je nastala zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, je upravičena oseba, ki izpolnjuje pogoje, določene v vseh treh alinejah drugega odstavka 2. člena ZPŠOIRS.

9. Tožeča stranka v tožbi ne ugovarja ugotovitvam tožene stranke, ki temeljijo na podatkih uradnih evidenc, da je bila izbrisana iz registra stalnega prebivalstva dne 26. 2. 1992, prav tako ne ugovarja ugotovitvi, da po izbrisu iz registra stalnega prebivalstva ni pridobila dovoljenja za stalno prebivanje po Zakonu o tujcih iz leta 1991 in 2011, Zakonu o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji ali po Zakonu o začasnem zatočišču in da ni bila sprejeta v državljanstvo Republike Slovenije (prva alineja drugega odstavka 2. člena ZOIRSOZPŠ). V zadevi tudi ni sporna ugotovitev upravnih organov prve in druge stopnje, da po izbrisu in pred uveljavitvijo Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji ni vložila vloge za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje po Zakonu o tujcih iz leta 1991 in 2011, Zakonu o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji ali vloge za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije (druga alineja drugega odstavka 2. člena ZPŠOIRSO). Glede na navedeno zato tudi ni sporno, da tožeča stranka niti pogoja določenega v tretji alineji drugega odstavka 2. člena ZPŠOIRSO ne izpolnjuje. Ta namreč določa, da je morala oseba v obdobju od izbrisa iz registra stalnega prebivalstva do pravnomočnosti odločbe ali sklepa iz druge alineje drugega odstavka 2. člena citiranega zakona v Republiki Sloveniji tudi dejansko živeti. Kdaj pa je pogoj dejanskega življenja iz tretje alineje drugega odstavka 2. člena ZOIRSOZPŠ izpolnjen, pa je določeno v tretjem odstavku 2. člena navedenega zakona. Glede na navedeno zato sodišče pritrjuje izpodbijani odločitvi, da tožeča stranka ni pridobila lastnosti upravičenca do denarne odškodnine v smislu drugega odstavka 2. člena ZPŠOIRSP in zato ni upravičena do odškodnine ter pritrjuje razlogom, s katerimi s katerimi je v obrazložitvi izpodbijane odločbe odločitev pojasnil prvostopenjski organ ter razlogom, s katerimi je zavrnil pritožbene ugovore drugostopenjski organ in se nanje izrecno sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, ZUS-1).

10. Tožeča stranka zato ne more biti uspešna s tožbenimi ugovori, da je pri vprašanju odškodnin izbrisanim edino pravno relevantno vprašanje to ali je bil vlagatelj za odškodnino dne 26. 2. 1992 izbrisan iz registra stalnega prebivalstva ali ne. Z uveljavitvijo ZPŠOIRSP je Republika Slovenija izvršila sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) v zadevi Kurić in drugi proti Sloveniji in pri opredeljevanju upravičencev izhajala iz interesa, ki ga je izbrisani po izbrisu izkazal za ureditev prebivanja oziroma svojega statusa v Republiki Sloveniji v skladu z zakonodajo, ki je bila v tem obdobju na voljo (Zakonom o tujcih, sprejetim leta 1991, Zakonom o tujcih iz leta 1999, Zakonom o tujcih iz leta 2011, Zakonom o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji, Zakonom o začasnem zatočišču, Zakonom o državljanstvu Republike Slovenije). Sledila je namreč utemeljitvi velikega senata ESČP, ki je v primeru dveh pritožnikov, ki po izbrisu na noben način nista izrazila želje prebivati v Republiki Sloveniji, saj nikoli nista zaprosila za izdajo dovoljenja za prebivanje, njuno pritožbo kot neutemeljeno zavrnil z utemeljitvijo, da nista izkazala zadostnega interesa za svoj položaj in izčrpala vseh notranjih pravnih sredstev v Republiki Sloveniji, ki so bila na voljo po veljavni zakonodaji. Posledično jima tudi odškodnine ni prisodil. Glede na navedeno je bil tako namen zakona (kot izhaja iz Predloga zakona o povračilu škode osebam, ki so bile izbrisane iz registra prebivalstva -prva obravnava, Poročevalec DZ z dne 29. 7. 2013) ureditev pravičnega zadoščenja osebam za leta, ki so bile zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva ranljive in izpostavljene pravni negotovosti.

11. Sodišče kot neutemeljen zavrača tudi tožbeni ugovor, da je bilo v zadevi nepravilno ugotovljeno dejansko stanje, ker upravna organa nista presojala izpolnjevanja pogojev iz tretjega odstavka 2. člena ZPŠOIRSP oziroma razlogov, zaradi katerih tožeča stranka v Republiki Sloveniji ni zaprosila za državljanstvo ali za dovoljenje za stalno prebivanje (zaradi vojne in neurejenega statusa Kosova). Kot je bilo že navedeno zgoraj, je do denarne odškodnine po citiranem zakonu upravičena oseba, ki izpolnjuje pogoje določene v vseh treh alinejah drugega odstavka 2. člena ZPŠOIRSP. Ker tožeča stranka teh pogojev ne izpolnjuje, tudi izpolnjevanja pogojev dejanskega življenja v Republiki Sloveniji oziroma okoliščin zaradi katerih se oseba ni mogla vrniti v Republiko Slovenijo iz tretjega odstavka 2. člena ZPŠOIRSP upravni organ ni bil dolžan ugotavljati.

12. Glede na vse navedeno je zato sodišče po ugotovitvi, da je izpodbijana odločitev pravilna in zakonita, tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

13. Odločitev o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri v primeru, ko sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.