Jedro

V pravdi zaradi izstopa iz družbe in izplačila poslovnega deleža je zaradi zavarovanja denarne terjatve mogoče izdati začasno odredbo prepovedi odtujitve in obremenitve nepremičnine, ki je last družbe.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se v izpodbijanem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Prvostopno sodišče je toženi stranki do pravnomočne rešitve te pravdne zadeve prepovedalo odtujiti ali obremeniti nepremičnino O. Po ugovoru tožene stranke je prvostopno sodišče z izpodbijanim sklepom odločilo, da se ugovor zavrne. Sklep o začasni odredbi z dne 28.9.1994 pa je prvostopno sodišče dopolnilo tako, da se prepoved odtujitve ali obremenitve nepremičnine zaznamuje v zemljiški knjigi pod vl.štev. E. k.o. T. Proti navedenemu sklepu se pritožuje tožeča stranka in sicer izpodbija odločitev o zavrnitvi ugovora. Uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da sodišče ni upoštevalo osnovnega elementa začasne odredbe, to je verjetnosti obstoja terjatve. Tožnik svojega tožbenega zahtevka izplačila poslovnega deleža ni izkazal za verjetnega z ničemer, razen z navajanji o 15% vpisanem kapitalu v bilanci stanja firme za leto 1993. Tožbeni zahtevek za izstop družbenika ni v skladu z ustanovnim aktom, saj 14. člen pogodbe o ustanovitvi družbe točno določa, da družbenik lahko izstopi iz družbe z odpovednim rokom 6 mesecev.

Izstop družbenika se lahko realizira šele po zaključnem računu poslovnega leta 1994. Družbeniki so dolžni nositi enako breme poslovanja družbe, kar je izkazano v določbi člena 437/4 ZGD. Tožnik pa v svojem zahtevku ni opredelil in ni mogel opredeliti tržne vrednosti družbe, saj se zaključni račun družbe za leto 1994 še ni sprejemal in je zato njegov zahtevek neutemeljen, saj utegne biti njegov delež celo negativen. Pri upoštevnaju tržne vrednosti poslovnega deleža pa se nesporno upošteva tudi vrednost nepremičnine, za katero je bila izdana začasna odredba, tudi v primeru, če bi se ta nepremičnina prodala. S tem tožnik ne bi mogel biti onemogočen pri uveljavljanju izplačila poslovnega deleža. Sicer pa vpisani kapital v bilanci stanja družbe ne more biti adekvaten osnovnemu kapitalu družbe, ki je lahko verodostojno izkazan le z vpisom tega kapitala družbenikov v sodni register. Takega kapitala pa sodišče ni vpisalo v sodni register. Ne drži ugotovitev sodišča, da bo s sodbo odstranjena negotovost tožnika glede njegovega pravnega položaja. Tožnik ima le finančni interes in deluje le v tej smeri. Enostranska je odločitev sodišča, ko odloča o bodočem, še neizkazanem zahtevku z vnaprejšnjo presumpcijo prisilne izterjave v izvršilnem postopku. Taka ugotovitev je nezakonita, saj odloča o zahtevku, ki ni utemeljen in ni izkazan z nikakršnimi dokazi, ki bi opredeljevali tržno vrednost. Končno pa so nerelevantne tudi navedbe o oteženi ali onemogočeni prisilni izterjavi zahtevka, saj družba s prodajo nepremičnine niti ne more zmanjšati vrednosti družbe, saj predstavljajo denarna sredstva od prodaje nepremičnine sredstva družbe. Tej pa bi nastala tudi velika škoda, če bi se ji prepovedala odtujitev nepremičnine, saj je zaradi pomanjkanja likvidnih sredstev onemogočena pri svojem poslovanju in lahko pride tudi stečaja družbe.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbene trditve z ničemer ne morejo omajati pravilnih razlogov prvostopnega sodišča, ki je natančno preizkusilo obstoj prepodstavk za izdajo začasne odredbe prepovedi odtujitve in obremenitve nepremičnine v smislu člena 266/1 točka 1 ZIP. Ugotovilo je in prepričljivo obrazložilo obstoj obeh predpostavk za izdajo začasne odredbe, to je verjetnega obstoja terjatve in nevarnosti, da bi tožena stranka (če ne bi bila izdana začasna odredba) onemogočila ali otežila izterjavo. Ustrezno je zavrnilo ugovore tožene stranke, ki jih v pritožbenem postopku ponavlja, pritožbeno sodišče pa ocenjuje, da so vse pritožbne navedbe neutemeljene in se z razlogi izpodbijanega sklepa strinja.

Tožnik s tožbo zahteva izstop iz družbe (tožene stranke), torej kot družbenik uveljavlja svoj zahtevek na podlagi določbe člena 436/2 Zakona o gospodarskih družbah (ZGD, Ur.l. RS štev. 30/93 in 29/94). V zvezi s tem je neutemeljena pritožbena trditev, češ da lahko tožnik iz družbe izstopi le z odpovednim rokom 6 mesecev in nadaljnje trditve v zvezi z zaključnim računom, saj ne gre za izstop iz družbe po določbah družbene pogodbe (člen 436/1 ZGD), temveč za izstop iz družbe s tožbo po členu 436/2 ZGD, ko določbe družbene pogodbe niso pomembne. V nadaljnjem postopku se bo seveda ugotavljalo, ali obstajajo utemeljeni razlogi za dovolitev izstopa iz družbe, verjetnost obstoja tega zahtevka pa je z dosedanjimi navedbami in s priloženimi listinami izkazana, kot pravilno ugotavlja prvostopno sodišče. Za izdajo začasne odredbe pa verjetnost obstoja zahtevka zadostuje.

Nadaljnji tožnikov zahtevek se glasi na izplačilo njegovega poslovnega deleža v družbi. Po določbi člena 437/1 ZGD z izstopom preneha poslovni delež dosedanjega družbenika, po določbi člena 437/4 pa ima družbenik, ki je izstopil iz družbe, pravico do vračila tržne vrednosti svojega poslovnega deleža. Tudi za ta zahtevek prvostopno sodišče pravilno ugotavlja, da je verjetno izkazan in tudi v tem delu se pritožbeno sodišče z njim strinja. Ne drži pritožbena trditev, češ, da tožnik ni opredelil tržne vrednosti družbe. Po njegovem znaša skupni osnovni kapital družbe 22.080.000,00 SIT, njegov poslovni delež v višini 15% pa pomeni 3.310.000,00 SIT, kolikor zahteva od tožene stranke. Tak zahtevek je povsem opredeljen, in je glede na listine v spisu verjetno izkazan, kolikšna pa je dejanska tržna vrednost tega deleža, bo predmet ugotavljanja v nadaljnjem dokaznem postopku. Čeprav tožena stranka zatrjuje, da takega kapitala, kot ga navaja tožnik, sodišče ni vpisalo v sodni register, pa je to, kot pravilno ugotavlja prvostopno sodišče, povsem nerelevantno. Družba nedvomno ima nek kapital, katerega tržno vrednost bo sodišče ugotavljalo v nadaljnjem postopku, tožnikovih 15% pa je kot njegov poslovni delež tudi pravilno opredeljenih. Iz sodnega registra je namreč razvidno, da tožnikov poslovni delež znaša 15% in tak sorazmerni delež tržne vrednosti kapitala družbe bo morala družba tožniku izplačati, v kolikor bo ugodeno zahtevi za izstop. Čeprav torej še ni ugotavljena tržna vrednost celotnega kapitala družbe, pa je v tej fazi postopka tožnikov delež ustrezno opredeljen in je torej njegov zahtevek za izplačilo verjetno izkazan. V celoti je torej podana prva predpostavka za izdajo začasne odredbe.

V zvezi s pritožbenimi trditvami o tožnikovem ugotovitvenem zahtevku pa je treba pojasniti, da je njegov zahtevek za izplačilo poslovnega deleža dajatveni zahtevek, vse trditve o morebitnem bodočem izvršilnem postopku pa so nerelevantne. Določbe člena 437/4 ZGD ne postavljajo pod vprašaj zapadlosti denarne terjatve tožeče stranke.

Če bo sodišče tožniku s sodbo dovolilo izstop iz družbe, bo tej istočasno tudi naložilo obveznost izplačila tožnikovega poslovnega deleža. Z nastopom razlogov za izstop iz družbe, oz. z ugoditvijo temu zahtevku, nastane tudi obveznost izplačila deleža, torej zapadlost obveznosti v smislu člena 326/1 ZPP. Člen 437/4 ZGD pa za primer sodne prisoje izplačila poslovnega deleža določa do 3-letni izpolnitveni rok. Paricijski rok iz člena 328/1 ZPP ne odlaga zapadlosti terjatve, ampak zapadlost njene izpolnitve. Zato je tožnikov zahtevek na izplačilo pravi dajatveni zahtevek, ki mu je mogoče ugoditi skupaj s posebnim izpolnitvenim rokom iz člena 437/4 ZGD ter ga ni mogoče šteti samo kot ugotovitveno tožbo, kot zmotno meni pritožba. Zato ta zahtevek omogoča izdajo začasne odredbe, kot jo je pravilno izdalo prvostopno sodišče. Prvostopno sodišče pravilno ugotavlja tudi drugo predpostavko, to je nevarnost, da bi dolžnik onemogočil ali precej otežil izterjavo.

Prepričljivim razlogom tožena stranka neutemeljeno oporeka, češ da se ne bi nič spremenilo, tudi, če bi tožena stranka nepremičnino prodala. Ob zatrjevani prezadolženosti tožene stranke, ob izkazanem blokiranem računu tožene stranke in ob lastnih navedbah tožene stranke, da ne more poplačati obveznosti družbe do zunanjih partnerjev, ni dvoma, da bi bil tožnik s prodajo nepremičnine prikrajšan pri uveljavljanju svoje denarne terjatve. S sredstvi od prodaje nepremičnine bi tožena stranka lahko poplačala terjatve drugih upnikov, kar bi nesporno postavilo tožnika v slabši položaj.

Zato navedeni ugovor ni utemeljen, kar velja tudi za trditev, da bi toženi stranki zaradi začasne odredbe nastala velika škoda. Določbe Zakona o izvršilnem postopku, ki urejajo začasne odredbe, ne omogočajo dolžniku, da bi s sklicevanjem na veliko škodo lahko izdajo začasne odredbe preprečil. Grozeči stečaj družbe pa je seveda problem vseh družbenikov.

Pritožbeno sodišče torej ugotavlja, da nobeden izmed uveljavljanih pritožbenih razlogov ni podan, zato je pritožbo zavrnilo in sklep v izpodbijanem delu potrdilo (člen 380 točka 2 ZPP).