Jedro

Izrek ne vsebuje nobenega tekstovnega opisa, po katerem delu služečih nepremičnin nujna pot poteka. Zgolj navedba, da je geodetska skica sestavni del sklepa, ne zadošča, še posebej v konkretnem primeru, ko je z nujno potjo obremenjen le manjši del nepremičnine. Na podlagi pravnomočne sodne odločbe se nujna pot vknjiži v zemljiško knjigo, zato je zaradi pravne varnosti pomembno, da je opis trase ustrezno opredeljen (določen) in v tej vsebini javno objavljen.

Ustanovitev stvarne služnosti (nujne poti) na solastni stvari je izključena oziroma nemogoča. Služnostni zavezanec je sicer dolžan dopustiti neovirano uporabo nujne poti oziroma se je dolžan vzdržati posegov v nujno pot, vendar ta obveznost lahko velja le za obremenjeni del njegove nepremičnine. Sodišče prve stopnje mu ne more nalagati drugih omejitev (na drugih delih njegove nepremičnine), ki s koriščenjem nujne poti niso neposredno povezane.

Izrek

I. Pritožbi prve nasprotne udeleženke se ugodi, izpodbijani sklep razveljavi v I., II., III., IV., V., VI. in VIII. točki izreka ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Predlagatelja morata v roku 15 dni povrniti prvi nasprotni udeleženki 434,77 EUR pritožbenih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se za potrebe in v korist vsakokratnega lastnika parcel št. 2350, 2349 in 3214, vse k.o. [ ... ]1 (v lasti prve predlagateljice) in parcele št. 2348/1 (v lasti drugega predlagatelja) ustanovi nujna pot za potrebe hoje in vožnje s kmetijskimi stroji in osebnimi vozili ter za potrebe in čas gradnje tudi s tovornimi vozili, ki poteka od javne asfaltirane ceste na parceli št. 2790/19, po delu parcele št. 3168 (v lasti prve nasprotne udeleženke do celote), in po delu parcele št. 2351 (v lasti osme nasprotne udeleženke do 1/96, devetega nasprotnega udeleženca do 1/96, desete nasprotne udeleženke do 1/96 in prve predlagateljice do 31/32), v širini 3,5 metra in površini 20 m². Sklica o poteku nujne poti izvedenca A. A. z dne 1. 10. 2019 je sestavni del tega sklepa (I. točka izreka). V II., III., IV. in V. točki je določilo nadomestila za ustanovljeno nujno pot. V VI. točki pa je odločilo, da so dolžni prvi, osmi, deveti in deseti nasprotni udeleženec dopustiti neovirano uporabo ustanovljene nujne poti, pri čemer se ločena vhoda oziroma dostopa z javne ceste za prvo predlagateljico in drugega predlagatelja ter prvo nasprotno udeleženko ločita le navidezno, brez fizičnih pregrad in ovir, ki bi oteževale oziroma onemogočile vhod oziroma dostop. Zavrnilo je predlog zoper drugega, tretjega, četrtega, petega, šestega, sedmega in enajstega nasprotnega udeleženca (VII. točka izreka). V VIII. točki je odločilo o tem, da sta dolžna predlagatelja povrniti prvi nasprotni udeleženki njene stroške v višini 536,00 EUR, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper ta sklep se pritožuje prva nasprotna udeleženka po pooblaščenki. Navaja, da iz I. točke izreka ni natančno razumeti, po katerem delu nepremičnine nujna pot poteka, zato bi bilo nujno ta izrek dopolniti, v skladu z obrazložitvijo. Sodišče prve stopnje je namreč v 19. in 31. točki obrazložitve natančno opisalo potek trase nujne poti. Ta opis pa ni naveden v izreku sklepa. Nujna pot se vpisuje v zemljiško knjigo, zato je toliko bolj pomembno, da je izrek jasen in opis trase dosleden. Služnost v breme nepremičnine prve nasprotne udeleženke je v izreku sklepa nedoročena oziroma nenatančno opredeljena. Glede nujne poti v korist vsakokratnega lastnika parcel št. 2350, 2349 in 3214 (v lasti prve predlagateljice do celote) in v breme parcele št. 2351, ki je v solasti iste osebe, pa izpostavlja, da gre v tem delu za nesmiselno oziroma neutemeljeno odločitev. Ustanovitev nujne poti v tem primeru ni predvidena. Prav tako ni pravilna odločitev v VI. točki izreka. Ta odločitev je arbitrarna in nima razlogov v izvedenem dokaznem postopku. Seveda je jasno, da mora prva nasprotna udeleženka dovoliti dostop po obremenjenem delu svoje nepremičnine in na trasi nujne poti ne sme postavljati ovir in pregrad, nima pa sodišče prve stopnje nobenih pooblastil, da bi prvi nasprotni udeleženki omejevalo uporabo njene lastninske pravice, ki je prosta bremen, in odločalo o tem, na kakšen način bo slednja uredila svoj vhod v lastno nepremičnino, izven trase dovoljene nujne poti. Meni, da je odločitev sodišča prve stopnje obremenjena s procesno kršitvijo iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi z 37. členom Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP). Priglasila je pritožbene stroške.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Pritožnica pravilno opozarja, da sodišče prve stopnje v izreku izpodbijanega sklepa ni ustrezno opredelilo trase nujne poti. Po določbi drugega odstavka 145. člena ZNP mora sklep o določitvi nujne poti (med drugim) obsegati natančen potek nujne poti. Podobno je določeno v 19. členu Zakona o zemljiški knjigi (ZZK-1), kjer je navedeno, da če je izvrševanje stvarne služnosti omejeno na določene dele nepremičnine, se te prostorske meje pri opisu vsebine služnosti natančno opišejo. Gre za zakonski standard natančnega opisa, ki po oceni pritožbenega sodišča v konkretni zadevi ni bil spoštovan. Sodišče prve stopnje je namreč v I. točki izreka navedlo zgolj to, da poteka nujna pot (od javne asfaltirane ceste) _po delu_ parcel št. 3168 in 2351, v skupni širini 3,5 metra in površini 20,0 m2; ter da je skica o poteku nujne poti izvedenca A. A. z dne 1. 10. 2019 sestavni del tega sklepa.

5. Izrek ne vsebuje nobenega tekstovnega opisa, po katerem delu služečih nepremičnin ta nujna pot poteka. Zgolj navedba, da je geodetska skica sestavni del sklepa, ne zadošča, še posebej v konkretnem primeru, ko je z nujno potjo obremenjen le manjši del pritožničine nepremičnine. Na podlagi pravnomočne sodne odločbe se namreč nujna pot vknjiži v zemljiško knjigo, zato je zaradi pravne varnosti pomembno, da je opis trase ustrezno opredeljen (določen) in v tej vsebini javno objavljen. Ta zahteva je tudi skladna s splošnimi načeli služnosti, zlasti z določbo 219. člena Stvarnopravnega zakonika, po kateri se stvarna služnost (nujna pot) izvršuje na način, ki najmanj obremenjuje služečo stvar.2 Pravilno je torej pritožbeno stališče, da je odločitev sodišča prve stopnje v tem delu obremenjena s procesno kršitvijo po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP.

6. Prav tako pritožnica pravilno navaja, da nujna pot v korist nepremičnin, ki so v lasti prve predlagateljice (parcele št. 2350, 2349 in 3214), ne more biti ustanovljena v breme parcele št. 2351, ki je v solasti (do 31/32) iste osebe. Nujna pot predstavlja posebno obliko stvarne služnosti in zanjo veljajo enaka pravila kot za ostale stvarne služnosti. Stvarna služnost je pravica lastnika določene nepremičnine (gospodujoče stvari) izvrševati za njene potrebe določena dejanja na tuji nepremičnini (služeči stvari). Za tujo stvar pa ne gre, če je potencialni služnostni upravičenec oziroma imetnik nujne poti sam solastnik služečega zemljišča. Zaradi tega je ustanovitev stvarne služnosti oziroma nujne poti na solastni stvari pojmovno izključena oziroma nemogoča.3 V zvezi s tem je sodišče prve stopnje nepravilno uporabilo materialno pravo.

7. Utemeljena je tudi pritožbena graja odločitve v VI. točki izreka. Sodišče je v tem delu odločilo, da so dolžni 1., 8., 9. in 10. nasprotni udeleženci dopustiti neovirano uporabo ustanovljene nujne poti, pri čemer se ločena vhoda oziroma dostopa z javne ceste za predlagatelja in prvo nasprotno udeleženko ločita le navidezno, brez fizičnih pregrad in ovir, ki bi oteževale ali onemogočale vhod oziroma dostop. Glede tega je v 34. točki obrazložitve navedlo, da je upoštevalo, da bosta imela predlagatelja in prva nasprotna udeleženka ločena dostopa z javne ceste, ter zatem povzelo besedilo prej citirane VI. točke izreka. Dodalo je, da je pri tem zasledovalo izogibanje bodočim sporom. Najprej velja, da iz vsebine te odločitve ni povsem jasno, kakšno ločitev vhodov je imelo sodišče prve stopnje v mislih oziroma kako naj bi izgledala ta navidezna ločitev, brez fizičnih pregrad in ovir. Nadalje niso podani konkretni in jasni razlogi (razen pavšalne navedbe "v izogib morebitnim bodočim sporom"), zakaj je sodišče prve stopnje "urejalo" to problematiko na opisan način in kaj je bila podlaga te odločitve. Izpodbijani sklep je v tem delu prav tako obremenjen s procesno kršitvijo iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP.

8. Ob tem pritožba upravičeno poudarja, da je služnostna zavezanka sicer dolžna dopustiti neovirano uporabo nujne poti oziroma, da se je dolžna vzdržati posegov v nujno pot, vendar ta obveznost lahko velja le za obremenjeni del nepremičnine. Sodišče prve stopnje ji torej ne more nalagati določenih (drugih) omejitev (na drugih delih njene nepremičnine), ki s koriščenjem nujne poti niso neposredno povezani. Iz odločitve v VI. točki izreka ni jasno razvidno, ali je to upoštevano.

9. Zaradi navedenih pomanjkljivosti ter vsebinske povezanosti tako I. kot vseh ostalih točk izreka (razen VII. točke, kjer je bil zavrnjen predlog zoper 2., 3., 4., 5., 6., 7. in 11. nasprotnega udeleženca, ker niso več solastniki parcele št. 2351), je moralo pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljaviti v I., II., III., IV., V., VI. in VIII. točki izreka ter zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP). Glede na obseg (vsebino) potrebnih sprememb in dopolnitev, ki ga nakazujejo omenjene procesne in materialno pravne kršitve, bi v nasprotnem primeru prekomerno poseglo v pravico strank do pritožbe oziroma instančnega sojenja (25. člen Ustave). Zaradi pomanjkljive (neustrezne) obrazložitve glede odločitve v VI. točki izreka pa je podana tudi kršitev pravice do poštenega sojenja iz 22. člena Ustave, ki mora biti zagotovljena na vse sodnih stopnjah. V ponovljenem postopku naj sodišče prve stopnje odpravi omenjene nepravilnosti ter v skladu z opisanimi pravnimi stališči v zadevi ponovno odloči. 10. Odločitev o pritožbenih stroških prve nasprotne udeleženke temelji na določbi 146. člena ZNP, po kateri stroške postopka za dovolitev nujne poti trpi predlagatelj. Pritožbeno sodišče ji je priznalo nagrado za pritožbeni postopek v višini 254,40 EUR4 (tarifna št. 3210 Zakona o odvetniški tarifi, v nadaljevanju ZOdvT), materialne stroške v znesku 20,00 EUR (tarifna št. 6002 ZOdvT), vse povečano za pripadajoči DDV (60,37 EUR) in plačano sodno takso (100,00 EUR). Skupaj znašajo odmerjeni stroški 434,77 EUR.

1 Ker se vse parcele nahajajo na območju katastrske občine [ ... ] je v nadaljevanju ta oznaka izpuščena. 2 VSK Sodba I Cpg 66/2018. 3 Prim. sklep II Ips 165/2012 in sklep II Ips 37/2017. 4 Upoštevana vrednost predmeta postopka znaša 4.000,00 EUR (drugi odstavek 22. člena ZOdvT).