Jedro

Katero pravo je treba uporabiti za nastanek in veljavnost morebiti sklenjene ustne pogodbe o trgovinskem zastopanju med odstopnikom in toženo stranko določa Uredba Rim I. Tožeča stranka je sicer domača pravna oseba, ki pa je kot prevzemnik terjatve v celoti vstopila v pravni položaj odstopnika terjatve, ki je podjetnik, registriran v Nemčiji. Po drugem odstavku 14. člena Uredbe Rim I med drugim velja, da pravo, ki se uporablja za terjatev, ki je predmet odstopa oziroma subrogacije, določa razmerja med prevzemnikom in dolžnikom.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka je dolžna v 15 dneh plačati toženi stranki stroške postopka z odgovorom na pritožbo v znesku 356,98 EUR.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da ji je tožena stranka dolžna plačati 12.155,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 2. 2017 do plačila (1. točka izreka). Sklenilo je, da mora tožeča stranka toženi stranki povrniti 1.176,16 EUR pravdnih stroškov, v roku 15 dni in v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude dalje do plačila (2. točka izreka).

Bistveni razlogi sodišča prve stopnje so, da je A. K., obratovalnica N. K. toženi stranki zaračunala pavšal v znesku 6.000,00 EUR po dveh računih št. 15/3011 z dne 30. 11. 2015 in številka 16/0112 z dne 1. 12. 2016 (priloga A4). Na podlagi pogodbe o odstopu terjatve, sklenjene med tožečo stranko in odstopnikom terjatve N. K., 85435 Erding z dne 31. 1. 2017 (A4), je tožeča stranka prevzela terjatev od odstopnika proti toženi stranki za plačilo navedenih računov.

Tožeča stranka je glede opravljenega dela odstopnika N. K. le posplošeno navajala, da je N. K. zastopal toženo stranko pred nemško davčno upravo in tudi pri S.-bau, nemškem socialnem nosilcu gradbene dejavnosti. Tožeča stranka pa ni konkretizirano trdila, kakšen je bil obseg opravljene storitve N. K., koliko časa je bilo porabljenega, kakšno je bilo dogovorjeno plačilo oziroma ali je bil dogovorjen mesečni ali letni pavšalni znesek.

Računa namreč vsebujeta le pavšalni znesek v višini 6.000,00 EUR. Tožeča stranka je sicer v zvezi s temi dejstvi predlagala zaslišanje prič N. K. in G. C., prokurista tožene stranke. Vendar pa po oceni sodišča prve stopnje zaslišanje prič ne more nadomestiti trditev, ki jih stranka ne poda (prvi odstavek 7. člena ter 212. člen Zakona o pravdnem postopku, ZPP).

2. Tožeča stranka se je zoper sodbo pravočasno pritožila in je uveljavljala vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena ZPP. Sodišču druge stopnje je predlagala, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožena stranka je odgovorila na pritožbo in sodišču druge stopnje predlagala, da neutemeljeno pritožbo zavrne in izpodbijano sodbo potrdi. Zahtevala je povrnitev stroškov postopka z odgovorom na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje bo najprej odgovorilo na pritožbene razloge o uporabi prava v tem postopku. Ne drži pritožbeno stališče, da bi sodišče prve stopnje moralo kot podlago svoje odločitve uporabiti Zakon o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (ZMZPP). Za pogodbena obligacijska razmerja se v državah članicah Evropske unije v civilnih in gospodarskih zadevah v primeru kolizije med zakoni več držav uporablja Uredba (ES) št. 593/2008 (v nadaljevanju: Uredba Rim I).1 Katero pravo je treba uporabiti za nastanek in veljavnost morebiti sklenjene ustne pogodbe o trgovinskem zastopanju med odstopnikom in toženo stranko torej določa Uredba Rim I. Tožeča stranka je sicer domača pravna oseba, ki pa je kot prevzemnik terjatve v celoti vstopila v pravni položaj odstopnika terjatve, ki je podjetnik, registriran v Nemčiji. Po drugem odstavku 14. člena Uredbe Rim I med drugim velja, da pravo, ki se uporablja za terjatev, ki je predmet odstopa oziroma subrogacije, določa razmerja med prevzemnikom in dolžnikom.

6. Iz trditvene podlage strank izhaja, da se odstopnik terjatve in tožena stranka nista dogovorili za pravo, ki bi ga bilo treba uporabiti v primeru spora. Pogodba o trgovskem zastopanju je vrsta pogodbe o opravljanju storitev. Zato se po točki b) 4. člena Uredbe uporablja pravo države, v kateri ima običajno prebivališče izvajalec storitev, to pa je potrditvah tožeče stranke odstopnik terjatve, ki naj bi opravljal zastopanje tožene stranke pred nemško davčno upravo in pri nemškem socialnem nosilcu gradbene dejavnosti. Sodišče prve stopnje je zato moralo za presojo nastanka in veljavnosti sklenjene pogodbe o trgovinskem zastopanju med odstopnikom in toženo stranko uporabiti paragrafe 84 do 92 Nemškega trgovinskega zakonika (A11).

7. Tožeča stranka je v pritožbi uveljavljala, da tožena stranka sploh ni ugovarjala izdanim računom pravnega prednika tožeče stranke. Slednji pritožbeni očitek ne drži. To je storila že v odgovoru na tožbo (r. štev. 6).

8. Odstopnik terjatve naj bi v letih 2015 in 2016 za toženo stranko opravljal storitve zastopanja. V zvezi z nekonkretiziranimi trditvami tožeče stranke o zatrjevanih opravljenih storitvah, sodišče druge stopnje pritrjuje ugotovitvam sodišča prve stopnje, da so trditve tožeče stranke, da je N. K. kot odstopnik terjatve zastopal toženo stranko pred nemško davčno upravo in pri nemškem socialnem nosilcu gradbene dejavnosti, preveč posplošene. Glede opravljanja same storitve bi bile te trditve lahko dovolj konkretizirane le, če bi tožeča stranka zatrjevala, kdaj, kje in v kakšni obliki (kot enkraten znesek, pavšal) je bilo dogovorjeno plačilo med odstopnikom terjatve in toženo stranko za opravljene storitve zastopanja pred nemško davčno upravo in pri nemškem socialnem nosilcu gradbene dejavnosti. Vtoževana računa sta namreč vsebovala le pavšalni znesek v višini 6.000,00 EUR.

9. Sodišče prve stopnje je torej pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek že zato, ker tožeča stranka ni zmogla trditvenega bremena, ki sodi v spodnjo premiso, to je ugotavljanje dejanskega stanja, ki tvori podlago za pravilno uporabo materialnega prava. Zato so vse pritožbene trditve, ki se nanašajo na zmotno uporabo materialnega prava, neutemeljene. Če bi sodišče prve stopnje lahko na podlagi konkretizirane trditvene podlage izvedlo dokazni postopek, bi šele lahko pravilno uporabilo materialno pravo.

10. Ne drži pritožbeni očitek, da sodišče ni zadovoljivo obrazložilo zavrnitve dokaznih predlogov z zaslišanjem odstopnika N. K. ter prokurista tožene stranke C. G. Razlogi za odločitev sodišča prve stopnje so navedeni v 10. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Sodišče druge stopnje se z njimi strinja.

11. Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo dokazne predloge z zaslišanjem navedene priče in prokurista tožene stranke, ker informativnih dokazov sodišče v postopku ne sme izvajati. Tožeča stranka namreč ne more pri trditvah o ustno sklenjeni pogodbi o trgovinskem zastopanju z izpovedbo priče nadomestiti manjkajočih, nekonkretiziranih trditev o vsebini te pogodbe. Zato sodišče prve stopnje tudi ni kršilo pravice tožeče stranke do enakega varstva pravic oziroma pravice do izjave po 22. členu Ustave Republike Slovenije. Tožeči stranki je bila zagotovljena možnost sodelovanja v postopku, predlagani dokazi pa niso bili izvedeni zato, ker je bila trditvena podlaga tožeče stranke preveč posplošena.

12. Tožeča stranka je v pritožbi uveljavljala tudi nedopustne pritožbene novote. Kot pritožbeni razlog je namreč navedla, da je tožeča stranka že prej opravljala enake storitve kot za toženo stranko za C. d. o. o., last prokurista tožene stranke C. G., ki je dejansko prenesel poslovanje tega podjetja zaradi stečaja na toženo stranko. Šlo naj bi za družinsko podjetje, on pa je kot prokurist in dejanski vodja vodil poslovanje tožene stranke v tujini, prav v Nemčiji, saj so lastniki tožene stranke njegovi otroci. Teh pritožbenih razlogov sodišče druge stopnje v tem pritožbenem postopku ni smelo upoštevati. Tožeča stranka namreč ni navedla, zakaj teh navedb ni podala že v postopku pred sodiščem prve stopnje brez svoje krivde (prvi odstavek 337. člena ZPP).

13. Sodišče druge stopnje tudi ne pritrjuje pritožbenemu stališču, da je sodišče prve stopnje storilo absolutno bistveno postopkovno kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta pritožbeni razlog bi bil podan le tedaj, če bi bila sodba sodišča prve stopnje tako notranje neskladna, da bi bil onemogočen njen preizkus. Slednje pa ne drži. Pritožbeni razlog, ki ga tožeča stranka uveljavlja kot absolutno bistveno kršitev določb postopka in povezuje z dejanskim stanjem in zmotno uporabo materialnega prava pa ne more biti upošteven kot absolutna bistvena postopkovna kršitev.

14. Sodišče druge stopnje je odgovorilo na pravno odločilne pritožbene razloge (prvi odstavek 360. člena ZPP).

15. Pritožbeni razlogi niso utemeljeni. Sodišče druge stopnje pa tudi po uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ugotavlja, da ni podana tudi nobena od ostalih absolutnih bistvenih postopkovnih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Zato je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

16. Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Toženi stranki je sodišče druge stopnje priznalo stroške postopka z odgovorom na pritožbo po Odvetniški tarifi (OT) v višini 625 točk, materialne stroške (2 %, 12,5 točke) in 22 % DDV (140,25 točk), skupaj 777,75 točk. Ob upoštevanju vrednosti točke (0,459 EUR) znašajo stroški tožene stranke z odgovorom na pritožbo 356,98 EUR. Tožena stranka ni zahtevala zakonskih zamudnih obresti, zato jih sodišče druge stopnje od priglašenih stroškov ni priznalo.

1 Uredba (ES) št. 593/2008 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. junija 2008 o pravu, ki se uporablja za pogodbena obligacijska razmerja (Rim I, Uradni list EU, l. 177, 4. 7. 2008, stran 6 – 16, začetek veljavnosti 24. 7. 2008 in začetek uporabe 17. 12. 2009 (z izjemo 26. člena, ki se uporablja od 17. 6. 2009).