Jedro

V obravnavani zadevi pritožnika s tožbo izpodbijata procesni sklep. Z zahtevo za izdajo začasne odredbe pa sta predlagala zadržanje izvršitve tega procesnega sklepa. Predlagala sta torej izdajo odložitvene začasne odredbe po drugem odstavku 32. člena ZUS-1. Izdaja te pa v obravnavani zadevi, ko se zahteva zadržanje izvršitve procesnega sklepa, že po naravi stvari ni mogoča. Zato v obravnavani zadevi zakonski pogoji za njeno izdajo že iz tega razloga niso podani. Tako vloženo zahtevo za izdajo začasne odredbe pa bi moralo sodišče prve stopnje zavreči, ne pa da jo je vsebinsko obravnavalo.

Izrek

1. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

2. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Tožnika sta vložila tožbo zoper sklep Osnovne šole ..., št. 60301-55/2021-6 z dne 14. 1. 2022. Z navedenim sklepom je prvostopenjski organ kot prepozno vloženo zavrgel obvestilo tožnikov z dne 17. 11. 2021 o izobraževanju njunega mladoletnega otroka A. A. na domu v šolskem letu 2021/2022. Ugotovljeno je bilo, da bi morala starša o takšnem načinu šolanja pisno obvestiti šolo najkasneje do začetka šolskega leta v skladu s prvim odstavkom 89. člena Zakona o osnovni šoli. Drugostopenjski organ je pritožbo tožnikov z odločbo z dne 10. 2. 2022 zavrnil. 2. Tožnika sta hkrati s tožbo vložila zahtevo za izdajo začasne odredbe in predlagala, naj sodišče zadrži izvršitev navedenega sklepa do pravnomočne odločitve v zadevi. Sodišče prve stopnje je s sklepom zahtevo zavrnilo, ker pritožnika težko popravljive škode kot pogoja iz drugega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) nista konkretizirala oziroma podrobneje obrazložila. Med drugim je navedlo, da pritožnika v zahtevi za izdajo začasne odredbe z dne 18. 3. 2022 sodišča nista seznanila s pomembnim dejstvom, da je otrok od 1. 3. 2022 dalje zopet pri pouku. Poudarilo je, da bi pritožnika lahko že v zahtevi ali kasneje v vlogi z dne 25. 3. 2022 navajala konkretne okoliščine, ki bi kazale na težko popravljivo škodo, ki otroku nastaja zaradi vrnitve v šolo, a tega nista storila.

3. Tožnika (v nadaljevanju pritožnika) sta zoper omenjeni sklep vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Med drugim navajata, da zatrjevane stiske in grozeča škoda iz zahteve nedvomno dosegajo standard težko popravljive škode. Pojasnjujeta, da je bilo sodišče seznanjeno z dejstvom, da je njun mld. otrok od 1. 3. 2022 dalje ponovno v šoli, res pa je, da se na to pritožnika v zahtevi nista neposredno opirala, saj to dejstvo zatrjevano škodo še poglablja. Dodajata, da je izpodbijani sklep nezakonit tudi zato, ker ga ni mogoče vsebinsko preizkusiti, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka. Poudarjata, da se je sodišče prve stopnje pri odločanju oprlo na mnenje šolske svetovalne službe z dne 22. 3. 2022, ki je bilo sestavljeno po vloženi tožbi. Vrhovnemu sodišču predlagata, naj pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglašata stroške pritožbenega postopka.

4. Toženka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

**K I. točki izreka**

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Po presoji Vrhovnega sodišča je odločitev prvostopenjskega sodišča pravilna, a iz drugih razlogov, kot so navedeni v izpodbijanem sklepu.

7. Začasna odredba po 32. členu ZUS-1 predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče, na zahtevo tožnika, če so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, začasno zadrži izvršitev izpodbijanega akta (drugi odstavek 32. člena ZUS-1) oziroma začasno uredi stanje glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno (tretji odstavek 32. člena ZUS-1). Navedena dikcija iz drugega odstavka 32. člena ZUS-1 se sicer nanaša na „izpodbijani akt.“ Vendar pa je v prvem odstavku istega člena ZUS-1 izrecno določeno, da tožba ne ovira izvršitve upravnega akta, zoper katerega je vložena, kolikor zakon ne določa drugače. Po presoji Vrhovnega sodišča navedeno pomeni, da je treba pojem „izpodbijanega akta“ iz drugega odstavka 32. člena ZUS-1 razumeti in razlagati tako, da se nanaša na upravne akte.

8. Iz navedene zakonske ureditve torej izhaja, da je začasna odredba namenjena le zadržanju izvršitve upravnih aktov, s katerimi je bila konkretna upravna zadeva meritorno rešena in stranki naložena določena obveznost (storitev, dopustitev, opustitev, dejanje), oziroma začasni ureditvi stanja glede na sporno pravno razmerje, to je razmerje, ki je predmet spora med tožečo in toženo stranko.

9. V obravnavani zadevi pritožnika s tožbo izpodbijata sklep, s katerim je prvostopenjski organ zavrgel obvestilo o izobraževanju na domu njunega mld. otroka kot prepozno vloženo. Gre za procesni sklep. Z zahtevo za izdajo začasne odredbe pa sta predlagala zadržanje izvršitve tega procesnega sklepa. Predlagala sta torej izdajo odložitvene začasne odredbe po drugem odstavku 32. člena ZUS-1. Izdaja te pa v obravnavani zadevi, ko se zahteva zadržanje izvršitve procesnega sklepa, že po naravi stvari ni mogoča.1 Tako vloženo zahtevo za izdajo začasne odredbe bi namreč moralo sodišče prve stopnje zavreči, ne pa da jo je vsebinsko obravnavalo. Zato v obravnavani zadevi zakonski pogoji za njeno izdajo že iz tega razloga niso podani.

10. V vprašanje, ali so v primeru, kot je obravnavani, izpolnjeni pogoji za izdajo ureditvene začasne odredbe, pa se Vrhovno sodišče ni spuščalo, ker pritožnika take začasne odredbe nista predlagala. Vrhovno sodišče je namreč že sprejelo stališče, da lahko ureditveno začasno odredbo sodišče izda le, če jo stranka izrecno predlaga in hkrati ustrezno opredeli ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje ter izkaže tudi ostale predpisane zakonske pogoje.2

11. Vrhovno sodišče še dodaja, da je začasno odredbo v upravnem sporu mogoče izdati le v primeru, da je vložena tožba in da so izpolnjeni pogoji za njeno obravnavo. Sodišče prve stopnje je o zahtevi pritožnikov za izdajo začasne odredbe odločilo po vsebini, kar pomeni, da je očitno štelo, da so podane procesne predpostavke za vloženo tožbo. Ker je Vrhovno sodišče v tej zadevi odločalo zgolj o pritožbi, ki sta jo vložila pritožnika zoper sklep o zavrnitvi zahteve za izdajo začasne odredbe, se v obstoj procesnih predpostavk za tožbo ni spuščalo. Ob tem pa velja pripomniti, da sodišče v skladu z drugim odstavkom 36. člena ZUS-1 na obstoj procesnih predpostavk za vložitev tožbe pazi po uradni dolžnosti ves čas postopka.

12. Ker navedeno zadošča za zavrnitev predlagane začasne odredbe, se Vrhovno sodišče do ostalih navedb pritožnikov ni opredeljevalo in je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo (76. člen v zvezi s prvim odstavkom 82. člena ZUS-1).

**K II. točki izreka**

13. Odločitev o stroških postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena in prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1. 1 Primerjaj Sklep Vrhovnega sodišča I Up 5/2022 z dne 2. 2. 2022. 2 Glej npr. sklep Vrhovnega sodišča I Up 22/2017 z dne 15. 2. 2017.