Jedro

Tožeča stranka se v pritožbi med drugim sklicuje tudi na določbo 123. člena Zakona o industrijski lastnini (v nadaljevanju ZIL1), ki je v besedilu 123. člena, veljavnem v času izdaje začasne odredbe kot možen ukrep v smislu začasne odredbe v točki c) 2. odst. navedenega člena urejal tudi možnost, da sodišče za čas pravde zaseže, izključi iz prometa in shrani predmete kršitve ter sredstva, ki se pretežno uporabljajo za izdelavo ali izvedbo predmeta, s katerim se krši kakšna pravica po tem zakonu. Vendar je tožeča stranka s predlogom, da sodišče prve stopnje odredi zaseg, izključitev iz prometa in hrambo navedenega blaga za čas pravde na stroške tožene stranke, preseglo ukrep, ki je predviden v okviru citirane določbe 123. člena ZIZ. Takšen poseg, ki bi toženi stranki nalagal, da mora za čas trajanja tovrstnega ukrepa zagotavljati sredstva za izvajanje tega ukrepa, nima podlage niti v citirani določbi 123. člena ZIL1, niti v določbah ZIZ, ki urejajo pogoje za izdajo začasne odredbe.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se prvostopenjska sklepa v izpodbijanem delu potrdita.

Tožeči stranki sami nosita stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom IV Pg 69/2005-15 z dne 19.12.2005 ugodilo predlogu tožeče stranke in z začasno odredbo toženi stranki prepovedalo nadaljnjo uporabo dveh znakov pravokotne oblike na steklenicah za vino, embalaži za steklenice za vino in pri trženju vina (1. in 2. točka izreka). V primeru morebitne kršitve prepovedi je sodišče prve stopnje določilo denarno kazen v višini 500.000,00 SIT in se ta kazen ponavlja z vsako kršitvijo začasne odredbe, dokler skupaj naložena kazen za vsako toženo stranko ne doseže zneska 10.000.000,00 SIT (3. točka izreka). Sodišče pa je zavrnilo predlog tožeče stranke, da se za čas pravde na stroške tožene stranke zasežejo, izključijo iz prometa in shranijo steklenice za vino, embalaža za steklenice za vino in trženjski materiali za vino, označeni z znakom, opisanim v točki 1 in 2 te začasne odredbe, da se za izvršitelja v tej zadevi imenuje MH, in predlog, da se izreče denarna kazen v višini nad 500.000,00 SIT (6. točka izreka).

Zoper zavrnilni del sklepa z dne 19.12.2005 (6. točka izreka) je pravočasno vložila pritožbo tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov iz 1. odst. 338. člena ZPP v povezavi s 15. členom ZIZ in pritožbenemu sodišču predlagala, da izpodbijani sklep spremeni tako, da v celoti ugodi predlogu tožeče stranke za izdajo začasne odredbe, podrejeno temu pa, da izpodbijani del prvostopenjskega sklepa razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

S sklepom opr. št. IV Pg 69/2005-38, z dne 15.1.2007, popravljenim s sklepom z dne 5.3.2007 je prvostopenjsko sodišče zavrnilo ugovor toženih strank zoper ugodilni del sklepa o izdani začasni odredbi z dne 19.12.2005 (točka I. izreka). Zavrnilo je predlog tožečih strank za izrek denarne kazni (točka II izreka). Ugodilo je predlogu tožeče stranke in toženi stranki prepovedalo nadaljnjo uporabo še enega znaka pravokotne oblike na steklenicah za vino, embalaži za steklenice za vino in pri trženju vina (točka III./1.) in ji v primeru kršitve predpisalo denarno kazen v višini 2.086,46 EUR oziroma maksimalno v znesku 41.729,26 EUR (točka III/2). Zavrnilo je predlog tožečih strank, da se za čas pravde na stroške tožene stranke zasežejo, izključijo iz prometa in shranijo steklenice za vino, embalaža za steklenice za vino in trženski material za vino, označenih z znakom, opisanim v točki III./1. začasne odredbe in da se za izvršitelja v tej zadevi imenuje M H, ter predlog za denarno kazen nad zneskom 2.086,46 EUR (točka III./4. izreka). V celoti pa je zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, s katerim je tožeča stranka uveljavljala prepoved toženi stranki nadaljnje uporabe dveh znakov pravokotne oblike na steklenicah za vino, embalaže za steklenice za vino in pri trženju vina, katerega podlaga v osnovi sestoji iz treh barvnih pasov in sicer: - v prvem primeru zgoraj iz črnega, v sredini iz krem in spodaj iz črnega, z v zlati barvi izpisanim imenom Gold klub, umeščenim na sredinski del zgornjega črnega barvnega pasu, ki je na spodnjem delu obrobljen z zlato črto, na sredino umeščenim odtisom lista vinske trte, imenom vina in pod njim izpisanim besedilom "pridelano in polnjeno na posestvu SK & I & M, H 8a, K." na sredinskem krem barvnem pasu ter na desni strani znaka odtisnjenim vinskim grozdom in z v zlasti barvi izpisanim imenom Goriška Brda umeščenim na sredino spodnjega črnega barvnega pasu, ki je na zgornjem delu obrobljen z zlato črto; - v drugem primeru pa iz treh barvnih pasov in sicer zgoraj iz vinsko rdečega, v sredini iz krem in spodaj iz vinsko rdečega barvnega pasu, z v zlati barvi izpisanim imenom Gold klub, umeščenim na sredinski del zgornjega vinsko rdečega barvnega pasu, ki je na spodnjem delu obrobljen z zlato črto, na sredino umeščenim odtisom lista vinske trte, imenom vina in pod njim izpisanim besedilom "pridelano in polnjeno na posestvu SK & I & M, H 8a, K" na sredinskem krem barvnem pasu ter na desni strani znaka odtisnjenim vinskih grozdom in z v zlati barvi izpisanim imenom Goriška Brda, umeščenim na sredino spodnjega vinsko rdečega barvnega pasu, ki je na zgornjem delu obrobljen zlato črto.

V pritožbenem roku je tožeča stranka vložila pritožbo zoper sklep v delu, s katerim ni uspela v postopku (točke II, III/4 in IV izreka) iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlagala, da izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu tožeče stranke v celoti ugodi, podrejeno temu pa, da v izpodbijanem delu sklep razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje.

Tožena stranka na pritožbi ni odgovorila.

Pritožbi nista utemeljeni.

Glede pritožbe zoper sklep z dne 19.12.2005 Tožeča stranka izpodbija odločitev prvostopenjskega sodišča, s katerim je zavrnilo predlog tožeče stranke, da naj v zvezi z zatrjevano kršitvijo tožene stranke razmerje med pravdnima strankama začasno uredi tudi z začasnim zasegom, izključitvijo iz prometa in hrambo steklenic za vino, embalaže za steklenice za vino in trženskega materiala za vino, označenega z znakom, glede katerih je sodišče odredilo prepoved uporabe toženi stranki v 1. in 2. točki izreka začasne odredbe. Sodišče prve stopnje je tovrsten predlog zavrnilo z utemeljitvijo, da bi le-to predstavljalo prekomeren ukrep na škodo tožene stranke. Sodišče prve stopnje je izdano začasno odredbo sicer utemeljilo na določbi 3. točke 1. odst. 273. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju in v tem obsegu predlagano začasno odredbo opredelilo kot primerno za doseg namena zavarovanja. Tožeča stranka se v pritožbi med drugim sklicuje tudi na določbo 123. člena Zakona o industrijski lastnini (v nadaljevanju ZIL1), ki je v besedilu 123. člena, veljavnem v času izdaje začasne odredbe kot možen ukrep v smislu začasne odredbe v točki c) 2. odst. navedenega člena urejal tudi možnost, da sodišče za čas pravde, zaseže, izključi iz prometa in shrani predmeti kršitve ter sredstva, ki se pretežno uporabljajo za izdelavo ali izvedbo predmeta, s katerim se krši kakšna pravica po tem zakonu. Vendar je tožeča stranka s predlogom, da sodišče prve stopnje odredi zaseg, izključitev iz prometa in hrambo navedenega blaga za čas pravde na stroške tožene stranke, preseglo ukrep, ki je predviden v okviru citirane določbe 123. člena ZIZ. Takšen poseg, ki bi toženi stranki nalagal, da mora za čas trajanja tovrstnega ukrepa zagotavljati sredstva za izvajanje tega ukrepa, nima podlage niti v citirani določbi 123. člena ZIL1, niti v določbah ZIZ, ki urejajo pogoje za izdajo začasne odredbe. Pritožbeno sodišče se tako strinja z ugotovitvijo prvostopenjskega sodišča, da bi tako predlagani ukrep prekomerno posegel v položaj tožene stranke, v posledici česar je odločitev prvostopenjskega sodišča o zavrnitvi tovrstnega predloga materialnopravno pravilna. Ker tožeča stranka s tem predlogom ni uspela, je prvostopenjsko sodišče tudi pravilno zavrnilo predlog za imenovanje izvršitelja.

Neutemeljena je pritožba tudi v delu, s katerim izpodbija odločitev prvostopenjskega sodišča, ki ni sledilo predlogu za izrek višje kazni v primeru kršitve izdane začasne odredbe. Tožeča stranka je s tem v zvezi sicer predlagala izrek denarne kazni v višini 1.000.000,00 SIT za vsako kršitev, kar predstavlja maksimalno denarno kazen, ki jo sodišče lahko izreče v skladu z 2. odst. 226. člena ZIZ. Pritožbeno sodišče pri tem v celoti soglaša s prvostopenjskim sodiščem, da je izrečena denarna kazen v višini 500.000,00 SIT (sedaj 2.086,46 EUR), ki predstavlja polovico maksimalno možne izrečene denarne kazni, primerna kot zagroženo izvršilno sredstvo, ki bo odvračalo toženo stranko od kršitve izdane začasne odredbe.

Ker pritožbeno sodišče tudi v okviru uradnega preizkusa izpodbijanega dela sklepa ni ugotovilo absolutnih bistvenih kršitev postopka iz 2. odst. 350. člena ZPP, je pritožbo tožene stranke zavrnilo in izpodbijani del sklepa z dne 19.12.2005 potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

Glede pritožbe zoper sklep z dne 15.1.2007 Neutemeljena je pritožba v delu, s katerim izpodbija odločitev o zavrnitvi predloga za izrek denarne kazni v posledici zatrjevane kršitve začasne odredbe z dne 19.12.2005. Tožeča stranka je kot kršitveno ravnanje tožene stranke opredelila okoliščino, da je po izdaji začasne odredbe v času od 29.12.2005 do 6.1.2006 ugotovila v različnih prodajalnah trgovskih družb steklenice z vinom, opremljene z znaki, katerih uporaba je bila prepovedana toženi stranki z izdano začasno odredbo. Ker je bila z začasno odredbo toženi stranki prepovedana uporaba navedenih znakov, zgolj iz zatrjevanih okoliščin s strani tožeče stranke ni mogoče sklepati na kršitev te prepovedi s strani tožene stranke. Z začasno odredbo je bila zgolj naložena prepoved toženi stranki, ki pa sama po sebi ne posega v položaj tretjih oseb (trgovcev), niti v pogodbeno razmerje tožene stranke s temi osebami. Tožeča stranka ni zatrjevala, da so tretje osebe prišle do blaga, opremljenega s prepovedanimi znaki na podlagi ravnanja tožene stranke po izdaji začasne odredbe, kar bi dejansko predstavljalo kršitev izdane začasne odredbe. Sodišče prve stopnje je ugotovilo celo nasprotno in sicer, da je tožena stranka podvzemala potrebne ukrepe za umik steklenic označenih s spornimi znaki. Materialnopravno zmotna je pritožbena trditev, da izdana začasna odredba vključuje tudi obveznost tožene stranke, da mora zagotoviti umik predmetov, opremljenih s spornimi znaki, ki se že nahajajo v gospodarskem prometu. Neupravičen je torej očitek tožeče stranke glede neskrbnega ravnanja tožene stranke za izvršitev začasne odredbe.

V zvezi s pritožbo tožeče stranke zoper odločitev o zavrnitvi dela predloga tožečih strank, da se za čas pravde na stroške tožene stranke zasežejo, izključijo iz prometa in shranijo steklenice za vino, embalažo za steklenice za vino in trženski material za vino, označeni z znakom, opisanim v točki III./1. na novo izdane začasne odredbe in za imenovanje izvršitelja ter za zavrnitev višje predlagane denarne kazni se pritožbeno sodišče sklicuje na ugotovitve, podane v zvezi s pritožbo tožeče stranke zoper zavrnitev istovrstnega predloga v zvezi z začasno odredbo, o kateri je bilo odločeno s sklepom z dne 19.12.2005. Tudi v tem primeru tožeča stranka ni imela podlage za tovrsten poseg v pravni položaj tožene stranke, saj za takšen poseg ni najti podlage niti v spremenjenih določbah 123. člena ZIL-1, ki so stopile v veljavo pred izdajo začasne odredbe z dne 15.3.2007. Pritožbeno sodišče pa tudi v tem primeru soglaša s prvostopenjskim sodiščem, da zagrožena denarna kazen toženi stranki v višini 2.086,46 EUR predstavlja primerno sredstvo zavarovanja izrečenega ukrepa toženi stranki.

Neutemeljena pa je pritožba tudi v delu, s katerim izpodbija odločitev prvostopenjskega sodišča o zavrnitvi predloga za izdajo začasne odredbe v točki IV izreka sklepa. Pritožbeno sodišče pri tem pritrjuje prvostopenjskemu sodišču, da tožeča stranka s stopnjo verjetnosti ni izkazala kršitve pravice tožeče stranke iz registrirane blagovne znamke. Kot je pravilno ugotovilo prvostopenjsko sodišče, imajo etikete tožene stranke, na katere meri predlagana začasna odredba, imajo z registrirano blagovno znamko tožeče stranke skupne zgolj uporabljene barve. Pravilna pa je tudi ocena, da celostna podoba uporabljenih znakov, ni v tolikšni meri podobna registriranim znamkam tožeče stranke, da bi obstajala verjetnost zmede v javnosti v smislu povezovanja med znakom tožene stranke in znamko v smislu točke b 1. odst. 47. člena ZIL1. Ob upoštevanju vseh razlikovalnih elementov (tipografiji pisave, razporeditve barvne kombinacije, grafične podobe na sredini etikete, navedba besednega znaka Gold club na etiketah tožene stranke ter zapis imena vina z velikimi pisanimi črkami na sredini etikete) skupaj učinkujejo tako, da izključujejo možnost zamenjave z blagovnimi znamkami tožeče stranke. Pritrditi je sicer pritožbenim navedbam, da varstvo znamke zajema tudi barvno podlago kot njen sestavni del, vendar samo pod predpostavko, da blagovna znamke dosega razlikovalni učinek ravno na podlagi takšnega elementa same blagovne znamke. Pritožbeno sodišče soglaša z oceno prvostopenjskega sodišča, da zgolj uporaba iste barvne podlage, ki je zaobsežena v blagovnih znamkah tožeče stranke, na spornih etiketah v drugačnih kombinacijah (uporaba več barvnih pasov), ob upoštevanju razlikovalnih elementov, ne predstavlja kršitve blagovne znamke, ki bi upravičeval prepovedne zahtevke tožeče stranke. V tem delu je neutemeljeno tudi sklicevanje pritožnika na zapis priimka S., ki se nahaja na etiketi na vratu steklenice in na sami etiketi, ki naj bi tako sam po sebi predstavljal navezovalen element na blagovno znamko tožeče stranke. Tožeča stranka v trditvenih navedbah ni prerekala upravičenja toženim strankam do uporabe oznake S. na etiketah, ki jih uporabljajo v gospodarskem prometu. Pri tem je kot nesporne celo opredelila uporabo etiket, ki jih je tožena stranka uporabljala pred spornim obdobjem (priloga A66), na katerih se prav tako nahaja zapis S. v enaki tipografiji pisave, kot ga uporablja tožena stranka na spornih etiketah in se razlikuje od tipografije pisave na blagovnih znamkah tožeče stranke. To pomeni, da tožeča stranka v svojih trditvah v sami uporabi takšnega zapisa na etiketah tožene stranke ni videla kršitvenega ravnanja, zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da naj bi sama uporaba tega zapisa na spornih etiketah pomenilo navezovalno okoliščino, iz katere bi povprečni potrošnik sklepal, da gre za nov proizvod tožeče stranke.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 1. odst. 154. v zvezi s 1. odst. 165. člena ZPP.