Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je toženec kot dedič odgovoren za dolg zapustnice na podlagi 142. člena ZD. Zavarovalnica tako pravilno na podlagi cesije terja zavarovalnino, ki jo je izplačala banki, pri kateri je zapustnica imela odprt račun.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 17. 2. 2016, tudi proti tožencu tako, da je sedaj obveznost solidarna skupaj z A. A., proti kateri je sklep o izvršbi že pravnomočen. Naložilo je tožencu še plačilo nadaljnjih pravdnih stroškov.

2. Proti tej tožbi vlaga pritožbo tožena stranka. Toženec je ugovarjal trditvi, da bi s tožečo stranko sklenil pogodbo o prekoračitvi sredstev. Sodišče navaja, da je bila tožencu vročena dopolnitev tožbe, vendar toženec pogodbe ni prejel, vsebine ne pozna, zato se o zastaranju ni mogel izreči. Tožnik svoje terjatve v zapuščino ni prijavil in se zato sedaj ne more poplačati. Tožnik je po pokojni materi nastopil vsa njena pravna nasledstva, vendar ne more odgovarjati za dolgove, ki presegajo zapuščino. Toženec je ostale upnike že poplačal. 3. Na vročeno pritožbo tožeča stranka ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemlejena.

5. Pritožba trdi, da ne ve, za katero pogodbo gre in da te pogodbe ni sklenil. Trdi, da pogodbe ni prejel. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožeča stranka v prilogah kot A1 priložila pogodbo o dovoljeni prekoračitvi sredstev na transakcijskem računu za osebni namen med Banko d. d. in B. B., pravno prednico tožene stranke. Sodišče je skupaj z ostalimi prilogami to tožencu vročilo, ko je stekla pravda po ugovoru tožene stranke in je tožeča stranka tožbo dopolnila in podala prilog (dokazilo o vročitvi s prikazom vsebine pošiljk strankam, list. št. 48). Tako se izkaže, da je tožena stranka imela potrebne listine in dovolj časa, da se o zadevi izjavi, tudi z zatrjevanjem zastaranja.

6. Sodišče prve stopnje pa je tako pravilno ugotovilo in v pritožbenem postopku dejanskega stanja ni mogoče grajati (primerjaj določbe o sporih majhne vrednosti 450. in naslednji členi ZPP), da gre za dolg pravne prednice tožene stranke. Sodišče se je pravilno pri svoji odločitvi oprlo na določbo Zakona o dedovanju. Ta v 142. členu določa, da je dedič odgovoren za zapustnikove dolgove do višine vrednosti podedovanega premoženja. Pritožnik sicer trdi, da je poplačal druge upnike in da to presega podedovani delež. Vendar teh navedb ni dokazoval in tudi v pritožbi ni ponudil teh dokazov, zato te navedbe niso upoštevne. Pač pa je sodišče prve stopnje iz sklepa o dedovanju Okrajnega sodišča v Kopru, opr. št. D 374/2013, med drugim ugotovilo, da je zakonita dedinja A. A. odstopila dedni delež v korist tožene stranke kot sodediča in da je toženec podedoval vso zapuščino po pokojni B. B. Ne drži trditev pritožbe, da tožeča stranka nima aktivne legitimacije proti dediču za dolg zapustnice, če tega dolga ne priglasi v zapuščinskem postopku. Kljub temu pa je treba pritožniku odgovoriti, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je banka vložila proti tožeči stranki zahtevek za plačilo limita oziroma dolg zapustnice in da je zato, ker toženec tega ni plačal, uveljavljala nastop zavarovalnega primera in je tožeča stranka banki izplačala zavarovalnino.

7. Banka je natos cesijo prenesla to terjatev na zavarovalnico, sicer bi pa tudi po zakonu na podlagi določb 963. člena OZ vstopila v pravice svojega zavarovanca, to je banke.

8. Tako se izkaže, da je sodišče prve stopnje na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo in da ni zagrešilo smiselno očitane bistvene kršitve določb ZPP iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tako je bilo treba pritožbo zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).