Jedro

Če je temu tako (ne glede na pritožbeno zatrjevan ugovor zoper sklep o zavarovanju, saj ugovor ne zadrži izvršitve sklepa; primerjaj 239. člen v zvezi z 9. členom ZIZ), je bil režim stikov od dne izdaje začasne odredbe naprej spremenjen oziroma podlaga za izvrševanje osebnih stikov začasno, v okviru trajanja začasne odredbe, ni več sedaj veljavni izvršilni naslov N 196/2011 temveč začasna odredba. Tu se vidi posebnost izvršbe za izvršitev stikov, kjer gre za trajno obveznostno razmerje.

Dejstvo je, da se v tem postopku odpira vprašanje izvršitve sklepov o denarni kazni (kar je očiten namen upnikove pritožbe), izterjava le-te pa ni dopustna, ker bi predstavljalo siljenje dolžnice k izvrševanju stikov z vsebino, kot je določena v izvršilnem naslovu oziroma v sklepu o izvršbi, kar pa glede na kasneje sprejeto začasno odločitev v postopku spremembe stikov začasno ni dopustno. Če stiki v času trajanja začasne odredbe ne bodo realizirani, bo sodišče v postopku zavarovanja izvajalo prisilo z denarno kaznijo.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se izpodbijana sklepa potrdita.

II. Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

O pritožbi zoper sklep z dne 22. 6. 2015

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom (1.) zavrnilo ugovor zoper sklep o izvršbi; (2.) dolžniku naložilo, da upniku povrne stroške odgovora na ugovor v znesku 171,34 EUR s pripadki; (3.) predlogu dolžnika za odlog izvršbe z dne 15. 4. 2015 ugodilo tako, da se izvršba odloži do 17. 7. 2015; (4.) predlog upnika za izrek denarnih kazni zavrnilo; (5.) predlog upnika za odločitev sodišča kot je napovedano v razdelku III izreka sklepa o izvršbi zavrglo in (6.) predlog dolžnika z dne 2. 6. 2015 za razveljavitev sklepa o izvršbi z dne 30. 3. 2015 zavrnilo.

2. Zoper sklep se je pritožila dolžnica in sicer zoper odločitev v točkah 1 do 3. V pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge, zlasti pa absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, zmotno uporabo materialnega prava (neupoštevanje največje otrokove koristi) in zmotno ugotovitev, da je dolžnica prišla v zamudo z izpolnitvijo obveznosti. Sodišče bi moralo ugotoviti, da dolžnica ni prišla v zamudo z izpolnitvijo obveznosti, ker stiki iz objektivnih razlogov niso bili mogoči zaradi otrokovega duševnega stanja oziroma odklanjanja stikov.

3. Upnik je na pritožbo odgovoril in predlagal zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Višje sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru zatrjevanih pravno pomembnih pritožbenih razlogov (prvi odstavek 360. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP) in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti po določbi drugega odstavka 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju – ZIZ.

6. Sodišče prve stopnje je ugovor zavrnilo z nosilnim razlogom, da v tej zadevi obstoji izvršilni naslov, ki še vedno ni bil spremenjen, zato z ugovorom zoper sklep o izvršbi dolžnik ne more uspeti. Nadalje je sodišče prve stopnje tudi datumsko ugotovilo, kdaj obveznost ni bila izpolnjena. Iz poslanih SMS sporočil (priloga A5) je ugotovilo, da se je to zgodilo vsaj 14. in 15. 2. 2015, 14. in 15. 3. 2015 in v času sodnih počitnic, 28. 2. do 1. 3. 2015. To pritožbeno ni sporno. Končno se je oprlo na načelo stroge formalne legalitete in ni izvedlo izvedlo predlaganih dokazov: zaslišanje strank, postavitev izvedenca psihiatra in psihologa; dejansko stanje je že na podlagi trditev zadosti razčiščeno.

7. Dolžnik se v tem delu pritožuje in navaja, da tako kot v pravdnem postopku tudi v izvršilnem postopku velja, da lahko sodišče dejansko stanje ugotavlja le na podlagi izvedenih dokazov. Sodišče prve stopnje je vnaprej izvedlo dokazno oceno in storilo kršitev določb postopka.

8. Višje sodišče se s pritožbo ne strinja. Res je v 15. členu ZIZ določeno, da se za vprašanja, ki jih ZIZ ne ureja, smiselno uporabljajo določbe zakona o pravdnem postopku, vendar dolžnik spregleda, da se izvršilni in pravdni postopek ločita v enem pomembnem dejstvu. To je obstoj izvršilnega naslova. Medtem ko je pravdni postopek (v okviru tega pa ugotavljanje dejanskega stanja) pomemben zaradi ugotavljanja obstoja terjatve, izvršilni postopek že predpostavlja obstoj izvršilnega naslova, kar v tem postopku ni sporno. V tej zadevi gre za vprašanje izvršitve osebnih stikov, kar je ena izmed oblik tako imenovane trajne obligacije, ko se izvršilni naslov z enkratno izvršitvijo stikov ne uresniči. Po določbah ZIZ so ugovorni razlogi, ki preprečujejo izvršbo, omejeni. V postopku izvršitve stikov sodišče ne spreminja izvršilnega naslova niti ga ne ukinja, zato ne sme ugotavljati dejstev, ali sploh še obstoji korist otroka za izvajanje stikov. Zato je imelo sodišče prav, ko je ugotovilo, da je že na podlagi navedb v predlogu za izvršbo in ugovoru zoper sklep o izvršbi mogoče ugotoviti, da ugovor zoper sklep o izvršbi ni utemeljen. V tem postopku bi dolžnica lahko upravičeno ugovarjala zoper sklep o izvršbi, če upnik osebnih stikov sploh ne bi zahteval ali če bi obveznosti po izvršilnem naslovu bila izpolnjena; v tem okviru je bila njena dolžnost, da otroka pripravi na uspešno izvajanje stikov. Ker teh (izključno pravno relevantnih) dejstev v ugovoru niti ni zatrjevala, je sodišče prve stopnje ugovor pravilno zavrnilo, ne da bi izvajalo ponujene dokaze. Kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

9. Presoja otrokove koristi je pravno pomembna v tem postopku le zaradi odloga izvršbe. Zato ni podana absolutno bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je odgovorilo na vse pravno pomembne trditve, seveda pa je nabor pravno pomembnih trditev za ugovor zoper sklep o izvršbi v izvršilnem postopku ožji kot je to v pravdnem postopku.

10. Dolžnica se v nadaljevanju pritožuje zoper odločitev sodišča prve stopnje v 3. točki izreka izpodbijanega sklepa, s katerim je sodišče predlogu dolžnice za odlog izvršbe z dne 15. 4. 2015 ugodilo tako, da se izvršba odloži do 17. 7. 2015. Navaja, da je odločitev sprejeta „na pamet“ in brez izvedbe katerega koli dokaza, ki bi preverjal otrokovo korist. Dolžnik meni, da bi moralo sodišče izvesti dokazni postopek in šele potem bi lahko odločilo o odlogu tako, da bi odložilo izvršbo najmanj do zakonite odločitve o ugovoru.

11. Višje sodišče pritožbenih razlogov ne sprejema. Drži sicer, da je sodišče prve stopnje sprejelo odločitev, ne da bi v tem delu razpravljalo o koristi otroka, vendar je treba upoštevati izrek odločitve sodišča prve stopnje – sodišče je predlogu za odlog ugodilo do 17. 7. 2015. Tako odločitev je sprejelo zaradi sporazuma (začasna sodna poravnava), ki sta ga stranki sklenili v tekočem (vzporednem) postopku izdaje nove odločbe o stikih mladoletnega otroka, ki teče pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani P 1124/2015. Iz zatrjevanega razloga bi se lahko pritožil kvečjemu upnik. Odločitev za odlog izvršbe do 17. 7. 2015 je v korist dolžnice, saj je sodišče prve stopnje odložilo izvršbo za čas po izdaji izpodbijanega sklepa, čeprav je dolžnica v predlogu za odlog izvršbe predlagala odložitev le do odločitve o ugovoru.

O pritožbi upnika zoper sklep z dne 21. 7. 2015

12. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugodilo predlogu dolžnice za odlog izvršbe tako, da se predmetna izvršba odloži do pravnomočne odločitve Okrožnega sodišča v Ljubljani o predlogih z začasno odredbo v postopku, ki teče v zadevi P 1124/2015. 13. Upnik se je zoper sklep pritožil iz razloga zmotne uporabe materialnega prava, absolutno bistvene kršitve določb postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in nepopolno ter zmotno ugotovljenega dejanskega stanja.

14. Pritožba ni utemeljena.

15. Višje sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru zatrjevanih pravno pomembnih pritožbenih razlogov (prvi odstavek 360. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP) in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti po določbi drugega odstavka 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju – ZIZ.

16. Ni utemeljena pritožbena navedba, da sodišče v izpodbijanem sklepu niti v izreku niti v obrazložitvi ni pojasnilo, od kdaj velja predmetni odlog izvršbe. Odlog izvršbe je zastoj oprave izvršbe in učinkuje od dneva izdaje izpodbijanega sklepa. Tudi ni bilo potrebno, da bi se to posebej poudarjalo v izreku izpodbijanega sklepa. ZIZ kaj takega ne zahteva (tu višje sodišče hkrati opozarja, da pritožba ne pove, katero določbo ZIZ naj bi sodišče prekršilo; primerjaj prvi odstavek 339. člena ZPP).

17. V preostanku upnik navaja, da bi sodišče časovno učinkovanje odloga izvršbe moralo določiti, saj se postavlja vprašanje izvršitve denarne kazni, ki je bila dolžnici izrečena s sklepom o izvršbi Okrajnega sodišča z dne 30. 3. 2015. Vendar je tudi ta pritožbena navedba neutemeljena. Odlog izvršbe pomeni odlog oprave izvršilnih dejanj. S tem, ko je sodišče prve stopnje odložilo opravo izvršbe, je odložilo izterjavo izrečene denarne kazni. Nasprotno razlogovanje bi bilo povsem v nasprotju z namenom odloga, ki je v tem, da se izvršba v določnem obdobju ne opravlja oziroma ne nadaljuje. Določitev denarne kazni in njena izterjava je izvršilno sredstvo.

18. Upnik navaja, da sodišče prve stopnje ni uporabilo določb prvega ali drugega odstavka 71. člena ZIZ (verjeten nastanek škode in sorazmernost škode), kar je sicer res, vendar spregleda, da je odlog izvršbe osebnih stikov posebej urejen v členu 238.f ZIZ (lex specialis). Sodišče na podlagi zadnjega odstavka 238.f člena odloži izvršbo, če je pred pristojnim organom sprožen postopek za spremembo odločbe o osebnih stikih (kar je nesporno dejstvo) in hkrati ugotovi, da bi bila oprava izvršbe v nasprotju z varstvom koristi otroka. Tudi slednje dolžnik izpodbija, ko meni, da je sodišče presojo koristi otroka opravilo zmotno (pri tem se je uprlo na izvedenska mnenja iz tekočega postopka za spremembo odločbe o osebnih stikih).

19. Vendar sedaj v pritožbi zatrjevano ni več bistveno zaradi spodaj navedenega. Že iz same pritožbe izhaja, da je izvajanje stikov začasno drugače urejeno, kot je to določeno v izvršilnem naslovu in kot je terjatev iz sklepa o izvršbi. Okrožno sodišče v Ljubljani je s sklepom P 1124/2015 z dne 27. 7. 2015 z začasno odredbo stike med mld. A. in upnikom začasno uredilo tako, da se osebni stiki izvajajo dvakrat tedensko, ob prisotnosti strokovnega delavca CSD in brez prisotnosti matere.

20. Upnik nadalje navaja, da je sklep o začasni odredbi z dne 27. 7. 2015 prejel šele 20. 8. 2015, zato pred tem ni mogel začeti učinkovati nasproti upniku, zoper sklep o začasni odredbi z dne 27. 7. 2015 pa je upnik tudi vložil ugovor. Od 18. 7. do 19. 7. 2015 bi vsekakor imel pravico do osebnih stikov, sodišče pa bi moralo izvršiti denarno kazen, kot je dolžnik to predlagal že 20. 7. 2015. Višje sodišče odgovarja, da je sodišče prve stopnje izvršbo odložilo s prvim sklepom o odlogu do 17. 7. 2015 (upnik se zoper sklep ni pritožil), sedaj pa je izvršba odložena do pravnomočne odločitve v postopku začasne odredbe v nepravdnem postopku. Po zadnje izdani začasni odredb z dne 27. 7. 2015 (A26) se stiki izvajajo tako, da bodo za čas teka pravdnega postopka potekali dvakrat na teden na CSD pod nadzorom delavca CSD-ja, in sicer vsako sredo med 16.00 in 17.00 uro ter vsak četrtek med 14.00 in 15.00 uro, pri čemer bodo stiki lahko potekali po presoji CSD-ja tudi na bližnjem igrišču ob prisotnosti strokovnega delavca in brez navzočnosti matere. Prvi tako določeni stiki se izvedejo v sredo 5. avgusta 2015. V 4. točki je sodišče določilo izvršilno sredstvo v primeru neizvrševanja začasne odredbe. Nadalje je še določilo, da začasna odredba velja do pravnomočnega zaključka tega pravdnega postopka. Če je temu tako (ne glede na pritožbeno zatrjevan ugovor zoper sklep o zavarovanju, saj ugovor ne zadrži izvršitve sklepa; primerjaj 239. člen v zvezi z 9. členom ZIZ), je bil režim stikov od dne izdaje začasne odredbe naprej spremenjen oziroma podlaga za izvrševanje osebnih stikov začasno, v okviru trajanja začasne odredbe, ni več sedaj veljavni izvršilni naslov N 196/2011 temveč začasna odredba. Tu se vidi posebnost izvršbe za izvršitev stikov, kjer gre za trajno obveznostno razmerje. Res je, da je o izvrševanju osebnih stikov bilo odločeno z izvršilnim naslovom, vendar je bilo s kasnejšo odločbo, ki ima sicer le začasno naravo, odločeno, da se osebni stiki izvajajo drugače, kot je to določeno v izvršilnem naslovu. Zato je sedaj irelevantno, ali je sodišče prve stopnje pravilno presodilo obstoj koristi otroka. Dejstvo je, da se v tem postopku odpira vprašanje izvršitve sklepov o denarni kazni (kar je očiten namen upnikove pritožbe), izterjava le-te pa ni dopustna, ker bi predstavljalo siljenje dolžnice k izvrševanju stikov z vsebino, kot je določena v izvršilnem naslovu oziroma v sklepu o izvršbi, kar pa glede na kasneje sprejeto začasno odločitev v postopku spremembe stikov začasno ni dopustno. Če stiki v času trajanja začasne odredbe ne bodo realizirani, bo sodišče v postopku zavarovanja izvajalo prisilo z denarno kaznijo. Iz tega razloga je višje sodišče pritožbo upnika zavrnilo, ne da bi se spuščalo v presojo obstoja drugega pogoja za odlog izvršbe (korist otroka).

21. Pritožbi nista utemeljeni in niso podani pritožbeni razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je pritožbi zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

22. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na petem in šestem odstavku 38. člena ZIZ.