Jedro

Bistveno pri cesiji je, da se dolžnikov položaj zaradi nje ne sme poslabšati. Dolžnik proti cesionarju ohranja vse pravice, ki jih ima proti cedentu. S tega vidika je treba razlagati tudi določbo drugega odstavka 421. člena OZ o tem, da lahko dolžnik uveljavlja proti prevzemniku poleg ugovorov, ki jih ima proti njemu, tudi tiste ugovore, ki bi jih lahko uveljavljal proti odstopniku do takrat, ko je izvedel za odstop. Odstop terjatve v našem primeru sam po sebi predstavlja ravnanje cedentke, zaradi katerega je bila onemogočena izročitev stvari tožnici. Zaradi tega ima tožničin ugovor nemožnosti izpolnitve pravne učinke tudi proti prevzemniku.

Izrek

Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se ugodi pritožbi tožeče stranke zoper sodbo sodišča prve stopnje in se prvostopenjska sodba spremeni tako, da ima sedaj naslednjo vsebino: Izvršba upnika (tožene stranke) S. P. zoper dolžnico (tožečo stranko) M., ki teče pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani v zadevi 1913 I 648/2007, zaradi izterjave 344.146,41 EUR s pripadki, je nedopustna.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške vsega pravdnega postopka v znesku 9.062,40 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Tožnica je vložila tožbo zaradi nedopustnosti izvršbe, v kateri je toženec proti njej uveljavljal plačilo judikatne terjatve, ki mu jo je 15. 12. 2006 cedirala K. K. Ta terjatev izvira iz pravnomočne sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani P 2073/2003-II, s katero je bilo ugotovljeno, da sta M. in K. K. 10. 9. 2002 sklenili prodajno pogodbo, s katero je M. odkupila določeno zemljišče zaradi rekonstrukcije Ceste ..., glede katerega bi bila sicer potrebna razlastitev. V dajatvenem delu navedene sodbe pa je bilo določeno, da mora M. plačati K. K. 82,471.245,00 SIT, kar predstavlja zapadli znesek kupnine za prodano nepremičnino. Ta znesek s pripadki toženec uveljavlja v izvršbi, katere nedopustnost je bila zahtevana s tožbo. M. nikoli ni postala lastnica kupljene nepremičnine. V drugem izvršilnem postopku proti K. K. je bila namreč na podlagi sklepa z dne 11. 3. 2009 najprej domaknjena nato pa pravnomočno izročena najboljšemu kupcu S. d.d. 2. Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je izvršba toženca proti tožnici zaradi izterjave 344.146,41 EUR s pripadki nedopustna.

3. Sodišče druge stopnje je zavrnilo tožničino pritožbo proti prvostopenjski sodbi.

4. Tožnica je vložila revizijo proti sodbi pritožbenega sodišča zaradi „bistvenih kršitev pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava“. Rdeča nit revizijskih trditev je, da je podana nemožnost izpolnitve na strani prodajalke, zaradi česar tožnica ne bo mogla postati lastnica kupljene nepremičnine, s tem v zvezi pa naj bi prenehala tudi njena obveznost plačila kupnine. Revidentka poudarja, da zaradi cesije ne more biti v slabšem položaju, kot bi bila v primeru, če sporna terjatev ne bi prešla na cesionarja.

5. Revizija je bila vročena tožencu, ta pa je nanjo odgovoril. V odgovoru poudarja, da se s sklenitvijo cesijske pogodbe med K. K. in tožencem tožničin položaj ni v ničemer poslabšal, saj je bila tožnica že v postopku P 2073/2003 seznanjena, da je bila sporna nepremičnina obremenjena s hipoteko.

6. Revizija je utemeljena.

7. Pritožbeno sodišče ni storilo v reviziji zatrjevanih in revizijsko relevantnih procesnih kršitev, je pa zmotno uporabilo materialno pravo.

8. Pravilno je tudi stališče pritožbenega sodišča, da je v nekaterih primerih, ko je izpolnitev v absolutnem smislu še vedno mogoča, treba šteti, da gre za nemožnost izpolnitve prodajalčeve obveznosti, če postane izpolnitev obveznosti pretirano veliko breme (8. točka obrazložitve sodbe). Enako je treba presojati tudi situacijo, v kateri se je znašla tožnica, potem ko je bila leta 2002 kupljena nepremičnina, prodana v izvršilnem postopku zoper prodajalko K. K. Ta namreč ni uporabila s pravnomočno sodbo P 2073/2003-II prisojene kupnine za poplačilo terjatev, zaradi katerih je bila predlagana izvršba na tožnici prodano nepremičnino, temveč je svojo denarno terjatev cedirala tožencu. Rezultat takšnega ravnanja prodajalke je nedvomno prehod lastninske pravice glede stvari, ki bi jo prodajalka morala izročiti tožnici, na S. d.d., kar z drugimi besedami pomeni, da se je za tožnico v celoti izjalovila nasprotna izpolnitev (izročitev nepremičnine) plačila kupnine.

9. Napačno je stališče pritožbenega sodišča, da bi bila tožnica prosta svoje obveznosti iz kupoprodajne pogodbe šele tedaj, ko bi se odločila za odstop od pogodbe, pri čemer se sodišče sklicuje na določbo tretjega odstavka 117. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Ta določba namreč ureja odškodninske zahtevke druge pogodbene stranke, če postane izpolnitev obveznosti nemogoča zaradi dogodka, za katerega odgovarja prva pogodbena stranka. V skladu s prvim odstavkom 116. člena OZ ugasne obveznost druge pogodbene stranke celo v primeru, če je postala izpolnitev obveznosti prve stranke dvostranske pogodbe nemogoča zaradi dogodka, za katerega ni odgovorna nobena stranka. Pravni položaj tožnice v situaciji, ko je bila za nemožnost izpolnitve odgovorna druga pogodbena stranka, ne more biti slabši, kot v primeru, da za nemožnost izpolnitve pogodbeni stranki ne bi bili odgovorni. Zato je treba šteti, da je ugasnila tožničina obveznost plačila kupnine v trenutku, ko je tožnica izgubila možnost pridobitve lastninske pravice na kupljeni nepremičnini.

10. Bistveno pri cesiji je, da se dolžnikov položaj zaradi nje ne sme poslabšati. Dolžnik proti cesionarju ohranja vse pravice, ki jih ima proti cedentu.(1) S tega vidika je treba razlagati tudi določbo drugega odstavka 421. člena OZ o tem, da lahko dolžnik uveljavlja proti prevzemniku poleg ugovorov, ki jih ima proti njemu, tudi tiste ugovore, ki bi jih lahko uveljavljal proti odstopniku do takrat, ko je izvedel za odstop. Odstop terjatve v našem primeru sam po sebi predstavlja ravnanje cedentke, zaradi katerega je bila onemogočena izročitev stvari tožnici. Zaradi tega ima tožničin ugovor nemožnosti izpolnitve pravne učinke tudi proti prevzemniku.

11. Sporna terjatev je tako prenehala po nastanku izvršljivosti sodne odločbe, na podlagi katere je bila dovoljena sporna izvršba in so zato po presoji Vrhovnega sodišča podani razlogi za ugotovitev nedopustnosti izvršbe v skladu z določbami 59. in 60. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju.

12. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da sta nižji sodišči v zvezi z relevantnim dejanskim stanjem zmotno uporabili materialno pravo. Njegova odločitev ima zato podlago v prvem odstavku 380. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

13. Odločitev o stroških postopka ima podlago v določbah drugega odstavka 165. člena in prvega odstavka 154. člena ZPP.

Op. št. (1): Primerjaj M. Juhart, Obligacijski zakonik s komentarjem, II. knjiga, stran 589.