Jedro

Subjektivni element sostorilstva se največkrat kaže v dogovoru, načrtu sostorilcev o skupni storitvi kaznivega dejanja z medsebojno delitvijo dela pri njegovi izvršitvi.

Z navedbami v zahtevi za varstvo zakonitosti, da bi višje sodišče ob pravilni uporabi kazenskega zakona in upoštevaje milejši zakon moralo obsojencu izreči milejšo kazen, kot jo je, vložnik uveljavlja razlog iz 4. točke 370. člena ZKP, ki pa je zgolj pritožbeni razlog.

Primernosti izrečene kazenske sankcije s tem izrednim pravnim sredstvom ni mogoče izpodbijati.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega A.P. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo, navedeno v uvodu te odločbe, ob reševanju pritožb zagovornikov obtoženih Z.R. in A.P. sodbo sodišča prve stopnje po uradni dolžnosti spremenilo tako, da je dejanje, opisano pod točko 1 izreka izpodbijane sodbe, pravno opredelilo kot kaznivo dejanje poskusa goljufije po 2. odstavku 217. člena Kazenskega zakonika (KZ) v zvezi z 22. in 25. členom KZ, kaznivo dejanje, opisano pod točko 2, pa kot kaznivo dejanje ponarejanja listin po 3. odstavku 256. člena KZ v zvezi s 25. členom KZ.

Obtožencema je nato za dejanje pod točko 1 po 2. odstavku 217. člena KZ določilo vsakemu kazen dve leti in osem mesecev zapora, za dejanje pod točko 2 po 3. odstavku 256. člena KZ pa vsakemu kazen šest mesecev zapora, nato pa jima je na podlagi 2. točke 2. odstavka 47. člena KZ izreklo enotno kazen vsakemu tri leta zapora.

Zoper to pravnomočno sodbo je zagovornik obsojenega A.P. dne 22.11.1998 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti "iz razlogov po 1., 2. in 3. točki 420. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP)" in Vrhovnemu sodišču predlagal, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi pritožbi zagovornikov A.P. oziroma razveljavi sodbo sodišč prve in druge stopnje ter zadevo vrne v novo sojenje prvostopenjskemu sodišču. Vrhovni državni tožilec A.R. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti (2. odstavek 423. člena ZKP) meni, da na glavni obravnavi, ko je državni tožilec spremenil obtožbo, ni šlo za spremembo obtožbe glede konstitutivnih elementov kaznivega dejanja, dopolnjen opis pa tudi ne spreminja pravne opredelitve kaznivih dejanj. Oceno o tem, ali se je na glavni obravnavi spremenilo v obtožbi zatrjevano dejansko stanje, zakon prepušča tožilcu. Ker sprememba obtožnega akta ni in tudi ni mogla vplivati na zakonitost sodbe in ker opisa obeh dejanj vsebujeta vse zakonske znake kaznivih dejanj goljufije in ponarejanja listin, vrhovni državni tožilec predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po mnenju zagovornika obsojenega A.P. naj bi prvostopenjsko sodišče kršilo določbe Zakona o kazenskem postopku, veljavnega v času sojenja (ZKP/77), ker je v nasprotju s 1. odstavkom 337. člena ZKP (sedaj 344. člen) javnem tožilcu dovolilo spremeniti obtožbo na glavni obravnavi; s tem naj bi kršilo obsojenčevo pravico do obrambe na glavni obravnavi in prekoračilo obtožbo, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 9. točki 1. odstavka 364. člena ZKP/77. Vsebinsko enake procesne ugovore je zagovornik uveljavljal že v pritožbi zoper prvostopenjsko sodbo, ki pa jih je višje sodišče z izpodbijano sodbo zavrnilo kot neutemeljene. V zvezi s pravno (ne)dopustnostjo spremembe obtožbe na glavni obravnavi je višje sodišče v izpodbijani sodbi (stran 6) med drugim ugotovilo, da je pri nadaljevanem kaznivem dejanju goljufije pod točko I/1 tožilec spremenil opis tega kaznivega dejanja tako, da je pri opisu tega dejanja dodal besede "po predhodnem dogovoru", šestkrat pa je besedo "oba" nadomestil z besedo "skupaj". S tem v zvezi je pritožbeno sodišče pojasnilo, da je ocena, ali se je spremenilo v obtožnici navedeno dejansko stanje, prepuščena tožilcu (če tožilec med glavno obravnavo spozna, da izvedeni dokazi kažejo, da se je spremenilo v obtožnici navedeno dejansko stanje..., člen 344 ZKP, prej člen 337 ZKP/77). Višje sodišče je presodilo, da ne gre za spremembo dejstev in okoliščin, ki predstavljajo konstitutivne znake kaznivega dejanja in da dopolnjen opis tudi ne spreminja pravne opredelitve kaznivega dejanja, zaradi česar taka sprememba tudi ni mogla vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe.

Vrhovno sodišče ne more pritrditi razlogom vložnika zahteve, s katerimi odreka pravno pravilnost stališča izpodbijane sodbe glede dopustnosti spremembe obtožbe na glavni obravnavi. Pravno zgrešeno je že načelno naziranje vložnika zahteve, da je možnost, da tožilec na glavni obravnavi spremeni obtožbo, sama po sebi v nasprotju z načeloma akuzatornosti in kontradiktornosti, saj naj bi ti dve načeli tožilcu dajali samo eno možnost za oblikovanje obtožbe.

Na glavni obravnavi izvedeni dokazi lahko pokažejo na drugačno dejansko stanje, kot ga zatrjuje tožilec v obtožbi. Zato mu procesni zakon daje možnost (1. odstavek 344. člena ZKP, prej 1. odstavek 337. člena ZKP/77), da v obtožnici, ki pa mora temeljiti na istem historičnem dogodku, spremeni dejstva in okoliščine, ki predstavljajo zakonske znake kaznivega dejanja. Ta pravica ni v neskladju s pravicami, ki jih obdolžencu zagotavljata Ustava in zakon, če je tožilec ne zlorabi in če je obdolžencu ob procesni enakosti z državnim tožilcem zagotovljeno spoštovanje njegovih procesnih pravic, zlasti pravice do obrambe (1. alinea 29. člena Ustave Republike Slovenije). Ta mu v obravnavani procesni situaciji zagotavlja, da je primerno (natančno in določno) obveščen o vseh dejanskih in pravnih okoliščinah obtožbe in da ima primeren čas in možnost za pripravo svoje obrambe, kar mu zagotavlja, da zaradi spremenjene obtožnice ne bo postavljen v položaj presenečenja in spravljen v zadrego glede predstavitve svoje obrambe.

Zagovornik sicer pravilno ugotavlja, da je sostorilstvo zakonski znak kaznivega dejanja in hkrati okoliščina, od katere je odvisna uporaba določb kazenskega postopka. Ni pa se mogoče strinjati z njegovim stališčem, da gre v konkretnem primeru za bistveno spremembo obtožnice, ker naj bi formulacija (v prvotni obtožbi) v smislu "oba" v materialnokazenskem smislu pomenila, da sta obdolženca ravnala kot storilca, ne pa kot sostorilca; kar je razumeti tako, da naj bi bilo šele s spremembo obtožnega akta konstituirano sostorilstvo kot oblika udeležbe. Po mnenju Vrhovnega sodišča je bilo tudi pred spremembo obtožnega akta, tako v opisu kaznivega dejanja, kot v njegovi pravni opredelitvi, določno in dovolj razvidno zatrjevano, da sta obdolženca obe nadaljevani kaznivi dejanji storila v sostorilstvu (o ustreznosti konkretizacije opisa sostorilstva več v nadaljevanju). Zato je treba pritrditi že omenjenemu stališču izpodbijane sodbe, da sprememba obtožbe ni bila posledica spremenjenega dejanskega stanja na glavni obravnavi in da v vsebinskem pogledu ni dopolnjevala njenega bistva - predstavljala je zgolj natančnejšo in določnejšo opredelitev sostorilstva. V tem smislu je šlo za nebistveno spremembo obtožbe, ki je bila dopustna in glede na navedeno tudi zakonita.

Zagovornik uveljavlja tudi kršitev kazenskega zakona in s tem v zvezi navaja, da ni dovolj, če sodišče zgolj pavšalno navede, kako naj bi sostorilca uresničila znake kaznivega dejanja, temveč mora natančno opredeliti, katere znake je uresničil eden in katere drugi sostorilec, kar je pomembno za razlikovanje od drugih oblik udeležbe. Ker v opisu dejanja torej naj ne bi bila navedena dejstva in okoliščine, ki se nanašajo na vprašanje sostorilstva, je po mnenju zagovornika podana kršitev kazenskega zakona v vprašanju, ali je dejanje, za katerega se obsojenec preganja, kaznivo dejanje (1. točka 365. člena ZKP/77, sedaj 1. točka 372. člena ZKP), kakor tudi v vprašanju, ali je bil glede kaznivega dejanja uporabljen zakon, ki se ne bi smel uporabiti (4. točka obeh citiranih določb).

Sostorilstvo je ena od okoliščin, od katere je, kot pravilno ugotavlja tudi vložnik zahteve, odvisna uporaba določb kazenskega zakona. Zato je v opisu kaznivega dejanja treba z navedbo dejstev in okoliščin konkretizirati prispevek posameznega storilca, s čimer je omogočeno pravno vrednotenje zatrjevane udeležbe, obdolžencu pa je s tem zagotovljena tudi pravica do učinkovite obrambe.

Sostorilstvo je podano, če dvoje ali več oseb skupno stori kaznivo dejanje tako, (1) da sodelujejo pri izvršitvi, ali tako, (2), da s kakšnim drugačnim dejanjem odločilno prispevajo k njegovi izvršitvi (25. člen KZ). Po objektivni strani je oseba sostorilec, če je skupaj z drugo osebo sodelovala pri izvršitvi kaznivega dejanja (za takšno sostorilstvo v ožjem pomenu gre tudi v obravnavanem primeru) in če se je po subjektivni strani zavedala, da skupaj z drugim sodeluje pri izvršitvi kaznivega dejanja in je štela to kaznivo dejanje za svoje. V življenju se subjektivni element sostorilstva največkrat kaže v dogovoru, načrtu sostorilcev o skupni storitvi kaznivega dejanja z medsebojno delitvijo dela pri njegovi izvršitvi.

V obravnavanem primeru sta bila v opisu kaznivih dejanj ustrezno konkretizirana oba elementa sostorilstva - objektivni in subjektivni. Iz opisa izhaja, da sta obsojenca obe kaznivi dejanji izvrševala skupaj in po vnaprejšnjem dogovoru, kaj od tega je storil eden od njiju, kaj drugi, in kaj skupaj. Sodišče druge stopnje je v izpodbijanem sklepu njuno delovanje natančneje razčlenilo (sodba, stran 4) in pri tem utemeljeno zavrnilo stališče obrambe, da bi morali biti dejanji obtožencema dokazani v vseh izvršitvenih detajlih, s povsem točno razdelitvijo vlog tudi pri posameznih ravnanjih, za katera je povsem irelevantno, kdo od obsojencev jih je izvršil (žigosanje, pošiljanje telefaksa, programiranje telefonske številke na telefaksu in podobno), glede na ugotovitve, da gre za delovanje sostorilcev na podlagi dogovora. V opisu kaznivega dejanja goljufije je zatrjevan tudi vnaprejšen dogovor obsojencev o izvršitvi kaznivega dejanja. Usklajeno in načrtno delovanje obeh obsojencev, kot izhaja tudi iz opisa posameznih ravnanj, tudi po logiki stvari predpostavlja dogovor obsojencev, da bosta skupaj storila kaznivi dejanji. Prav takšen dogovor oziroma njegova realizacija pa kažeta, da je sostorilstvo tudi po subjektivni plati ustrezno konkretizirano. Zato zatrjevane kršitve kazenskega zakona, po mnenju Vrhovnega sodišča niso podane.

Kolikor zagovornik trdi, da je dejanski stan kaznivega dejanja v pogledu sostorilstva oziroma prispevka posameznega obsojenca ostal nedokazan, s tem izpodbija pravilnost ugotovljenih dejstev, torej uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki pa ga po določbi 2. odstavka 420. člena ZKP s tem izrednim pravnim sredstvom ni mogoče uveljavljati. Podobno velja tudi, kolikor se zagovornik zavzema za znižanje posamičnih in enotne kazni. Z navedbami, da bi višje sodišče ob pravilni uporabi kazenskega zakona in upoštevaje milejši zakon moralo obsojencu izreči milejšo kazen, kot jo je, uveljavlja razlog iz 4. točke 370. člena ZKP, ki pa je zgolj pritožbeni razlog. Primernost izrečene kazenske sankcije pa s tem izrednim pravnim sredstvom ni mogoče izpodbijati.

Ker v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve niso podane oziroma niso zakonski razlog za vloženo izredno pravno sredstvo, je Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).