Jedro

Uveljavljanje reparacijskih in reintegracijskih zahtevkov v povezavi z nezakonitim prenehanjem delovnega razmerja, tudi če so neločljivo povezani z ugotovitvijo nezakonitosti odpovedi oziroma prenehanja pogodbe o zaposlitvi, ni vezano na prekluzivni rok za vložitev tožbe zaradi ugotovitve nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, saj se tovrstni zahtevki lahko uveljavljajo v okviru splošnega zastaralnega roka. Zato je odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju dela tožbe zaradi zamude prekluzivnega roka nepravilna.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Odločitev o stroških postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ustavilo postopek zaradi umika tožbe z dne 14. 5. 2012 v delu, ki se nanaša na plačilo pogodbene kazni v višini 38.313,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 1. 2009 do plačila (I. točka izreka sklepa) ter v preostalem delu kot prepozno zavrglo tožbo z dne 14. 5. 2012 (II. točka izreka sklepa). Sklenilo je, da tožena stranka sama krije svoje pravdne stroške (III. točka izreka sklepa).

Zoper odločitev o zavrženju dela tožbe (II. točko izreka sklepa) v navedenem sklepu se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb postopka. Predlaga spremembo oziroma razveljavitev izpodbijanega dela sklepa ter izdajo sodbe, s katero bo sodišče tožbenemu zahtevku ugodilo, podredno pa razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek. V pritožbi navaja, da je odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju tožbe materialnopravno napačna, saj temelji na zmotni ugotovitvi, da je tožeča stranka zamudila rok za vložitev tožbe oz. da je 30 dnevni rok, ki naj bi začel teči 8. 1. 2009, ko je bila tožniku izredno odpovedana pogodba o zaposlitvi, že zdavnaj potekel. Delavec ni dolžan postaviti tožbenega zahtevka za reintegracijo in reparacijo v 30 dnevnem roku, ki ga določa ZDR v 204. členu, saj se ta rok nanaša le na zahtevek za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tožeča stranka je ta rok spoštovala in izposlovala pravnomočno ugotovitev, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, kar dokazuje pravnomočna sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. VIII Ips 17/2011. Tožeča stranka se sklicuje na sodno prakso Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, zlasti na odločbe tega sodišča opr. št. VIII Ips 322/2005 z dne 26. 9. 2006, VIII Ips 5498/2007 (pravilno: 548/2007), VIII Ips 393/2008 ter na članek avtorja dr. Janeza Novaka z naslovom Reintegracija in vrnitev delavca na delo, objavljen v reviji Podjetje in delo št. 8/2011, GV Založba d.o.o. z dne 14. 12. 2011. Izpostavlja, da za uveljavljanje zahtevka za reparacijo ni določen poseben rok in da za vložitev takšnega zahtevka veljajo pravila o zastaranju, zastaralni rok po ZDR pa je 5 let. Tožeča stranka nadalje navaja, da je enotna in ustaljena sodna praksa Vrhovnega sodišča RS sprejela tudi stališče, da ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi pomeni pravico delavca do reintegracije, torej do vrnitve na prejšnje delovno mesto. Poudarja, da za ugotovitveno tožbo glede nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi oziroma delovnega razmerja ni treba (posebej) izkazati pravnega interesa, saj se ta predpostavlja, da se taka tožba lahko vloži na podlagi posebnega predpisa – 3. odstavka 204. člena ZDR. Odškodninski zahtevki oziroma denarni zahtevki, ki jih je tožeča stranka s tožbo pravočasno uveljavljala, niso zastarali, ker zanje velja zastaralni rok petih let, podrednih denarnih zahtevkov pa sodišče sploh ni obravnavalo in je ravnalo, kot da jih ne bi bilo.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijanega sklepa. Soglaša s stališčem prvostopenjskega sodišča, da bi morala tožeča stranka tožbene zahtevke, ki so predmet obravnavane tožbe, uveljavljati v roku 30 dni, šteto od odjave tožeče stranke iz vseh zavarovanj, zato je bila tožba kot prepozna utemeljeno zavržena. Pojasnjuje, da je tožena stranka s tožečo stranko sklenila individualno pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto prokurist za določen čas, to je za čas trajanja mandata, ter da je pogodba prenehala veljati z odpoklicem tožnika s funkcije prokurista na podlagi 2. člena, 9.1. člena in 9.3. člena individualne pogodbe o zaposlitvi. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je v sodbi opr. št. VIII Ips 17/2011 z dne 5. 3. 2012 že obravnavalo status individualne pogodbe o zaposlitvi in po citirani sodbi je pogodba sklenjena za določen čas. V navedeni sodbi so v 15. in 16. točki obrazložitve navedeni razlogi za zavrnitev revizije v delu, ki se nanaša na tožbeni zahtevek, da se toženi stranki naloži sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi pod pogoji iz individualne pogodbe o zaposlitvi z dne 29. 2. 2008. Vrhovno sodišče je v sodbi zapisalo, da je s pogodbo o zaposlitvi dogovorjeno, da je pravica do sklenitve nove pogodbe vezana na razlog za odpoklic tožeče stranke s funkcije prokurista – v točki 9.3. pogodbe o zaposlitvi sta določili, da individualna pogodba o zaposlitvi v primeru odpoklica s funkcije prokurista iz krivdnega razloga preneha z dnem, ki ga določi nadzorni svet. Tožnika je nadzorni svet razrešil s funkcije prokurista iz krivdnega razloga dne 8. 1. 2009 in odločil, da mu s tem dnem, skladno z individualno pogodbo o zaposlitvi, preneha tudi delovno razmerje.

Glede na to, da je o zahtevku za sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi za drugo ustrezno delovno mesto že pravnomočno razsojeno, vložitev nove tožbe na sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto svetovalca pomeni kršitev procesnega načela prepovedi ponovnega sojenja o isti stvari. Prvostopenjsko sodišče je pravilno upoštevalo dejansko stanje, ugotovljeno v prejšnjem sodnem postopku, in sicer, da je individualna pogodba o zaposlitvi prenehala veljati s sklepom nadzornega sveta z dne 8. 1. 2009, neodvisno od izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Predmetnega dejanskega stanja ni mogoče subsumirati pod materialno pravo in sodno prakso, na katero se tožeča stranka sklicuje v pritožbi, to je na pravila, ki veljajo za reintegracijo. Materialno pravo, na katerega se sklicuje tožeča stranka v pritožbi, je mogoče uporabiti le za delovna razmerja, sklenjena za nedoločen čas. Ker je predmetna individualna pogodba o zaposlitvi prenehala veljati z odpoklicem tožeče stranke s funkcije prokurista, izrek sodbe, izdane v prejšnjem postopku, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, sam po sebi ne vsebuje tudi pravice tožeče stranke do reintegracije, ker za to ni veljavne pravne podlage, to je pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas.

Sodišče je pri odločanju vezano na tožbeni zahtevek, zato sodišče v prejšnjem postopku ni odločalo o tem, ali delovno razmerje še traja. Tožeča stranka bi morala na podlagi 3. odstavka 204. člena ZDR-A v 30 dneh od odjave iz vseh zavarovanj s tožbo zahtevati, da sodišče ugotovi, da delovno razmerje na podlagi individualne pogodbe o zaposlitvi, ki je sklenjena za določen čas, ni prenehalo in še traja. Ker tožeča stranka takega zahtevka ni podala, sodišče o njem ni odločalo. Ker tožeča stranka ni izkazala pravne podlage za uveljavitev reintegracijskega zahtevka na podlagi individualne pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto prokurist, je citirana pogodba prenehala veljati 8. 1. 2009. Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami in dopolnitvami – ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP preizkusilo izpodbijani del sklepa v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ob takšnem preizkusu pritožbeno sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, ugotovilo pa je, da je sodišče prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava sprejelo napačno odločitev o zavrženju tožbe kot prepozne.

Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi upoštevalo dejstvo, da je med strankama že predhodno tekel individualni delovni spor v zvezi ugotovitvijo nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 8. 1. 2009, v zadevi Pd 44/2009 in navedeni spis vpogledalo. V tem individualnem delovnem sporu je bilo pred sodiščem prve stopnje odločeno s sodbo opr. št. Pd 44/2009 z dne 7. 4. 2010, s katero je sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika v celoti, na pritožbo tožnika pa je Višje delovno in socialno sodišče s sodbo opr. št. Pdp 703/2010 z dne 18. 8. 2010 pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Tožnik je zoper navedeno sodbo vložil revizijo. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je reviziji delno ugodilo in izpodbijano sodbo v zvezi s sodbo sodišča prve stopnje v točki I/1 spremenilo tako, da je ugotovilo nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto prokurista, ki jo je tožena stranka podala tožniku dne 8. 1. 2009, v ostalem pa je bila revizija zavrnjena oz. glede zahtevka za plačilo 36.666,00 EUR zavržena. Predmet navedenega individualnega delovnega spora (Pd 44/2009) je bil tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki je zahtevala: - ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi individualne pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto prokurista, sklenjene dne 29. 2. 2008, podane s strani tožene stranke dne 8. 1. 2009; - plačilo zneska 454.666,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 1. 2009 dalje (iz naslova odpravnine v višini 418.000 EUR ter nadomestilo za povečan obseg dela zaradi izvajanja sanacijskih ukrepov za več kot 10 % v višini 36.666,66 EUR); - da sodišče naloži toženi stranki, da je dolžna s tožečo stranko skleniti pogodbo o zaposlitvi za ustrezno delovno mesto pod enakimi pogoji, kot so določeni v individualni pogodbi o zaposlitvi, sklenjeni med tožečo in toženo stranko dne 29. 2. 2008, s trajanjem zaposlitve do plačila v prejšnji točki navedene odpravnine; - povrnitev pravdnih stroškov.

Pravilna je ugotovitev, da ugovor tožene stranke, da gre za že razsojeno stvar, ni utemeljen, ker v prvem postopku ni bilo pravnomočno odločeno o zahtevkih, ki jih je uveljavljal tožnik v novi tožbi z dne 14. 5. 2012. V obrazložitvi sklepa je prvostopenjsko sodišče navedlo, da tožnik z novo tožbo zahteva ugotovitev, da mu delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in še traja in zahteva sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi s toženo stranko za ustrezno delovno mesto in da o takem zahtevku še ni bilo pravnomočno odločeno. Tožbo pa je kot prepozno zavrglo zato, ker je štelo, da je tožnik reparacijski oz. reintegracijski zahtevek uveljavljal prepozno, po preteku prekluzivnega roka iz 3. odstavka 204. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 in 103/2007 – ZDR), ki določa, da lahko delavec pred delovnim sodiščem zahteva ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi in drugih načinov prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi v roku 30 dni od dneva vročitve oziroma od dneva, ko je zvedel za kršitev pravice. Zavzelo je stališče, da bi moral tožnik uveljavljati zahtevek, da mu delovno razmerje z dnem odpoklica z mesta prokurista ni prenehalo in da še traja (in druge s tem povezane zahtevke) s tožbo v okviru spora zaradi nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto prokurista z dne 8. 1. 2009, to je v roku 30 dni od dneva vročitve izredne odpovedi, ker je uveljavljanje zahtevka za ugotovitev trajanja delovnega razmerja po prenehanju delovnega razmerja, priznanje delovne dobe in drugih pravic iz delovnega razmerja neločljivo povezano s pravočasnim uveljavljanjem ugotovitve nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Stališče prvostopenjskega sodišča, da o zahtevkih, ki jih tožnik uveljavlja s tožbo v tem individualnem delovnem sporu (s tožbo z dne 14. 5. 2012), še ni bilo pravnomočno razsojeno, je pravilno, saj ni podana istovetnost zahtevka z zahtevkom, o katerem je že bilo pravnomočno odločeno. Zahtevek, ki ga tožnik uveljavlja v obravnavanem sporu v 2. točki primarnega zahtevka, se deloma res prekriva z zahtevkom iz 3. točke tožbe v sporu opr. št. Pd 44/2009 (s katerim je tožnik zahteval sklenitev pogodbe o zaposlitvi za ustrezno delovno mesto pod enakimi pogoji, kot so določeni v individualni pogodbi o zaposlitvi, sklenjeni med tožečo stranko in toženo stranko (takrat A. d.o.o.) z dne 29. 2. 2008, s trajanjem zaposlitve do plačila odpravnine), vendar pa tožnik v tožbi z dne 14. 5. 2012 zahteva tudi ugotovitev, da mu delovno razmerje ni prenehalo in še traja, sklenitev pogodbe o zaposlitvi najmanj pod enakimi pogoji, kot so določeni v individualni pogodbi o zaposlitvi z dne 7. 7. 2006 za delovno mesto svetovalca predsednika uprave z bruto mesečno plačo najmanj 6.300,00 EUR za nedoločen čas od 8. 1. 2009 dalje, vrnitev na delo in druge pravice iz delovnega razmerja ter denarne terjatve, uveljavlja pa tudi podredni zahtevek, to pa so zahtevki, o katerih v prvem sporu še ni bilo pravnomočno odločeno.

Pritožba pa utemeljeno opozarja na to, da je materialno pravno zmotna odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju tožbe kot prepozne, ker naj bi tožnik zamudil prekluzivni 30 dnevni rok za sodno varstvo iz 3. odstavka 204. člena ZDR, ki je začel teči z vročitvijo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto prokurista z dne 8. 1. 2009. Napačno je stališče sodišča prve stopnje, da bi moral tožnik vse zahtevke, ki jih uveljavlja s tožbo z dne 14. 5. 2012, uveljavljati že v (prvem) sporu, v katerem je zahteval ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 8. 1. 2009. Pritožba se pravilno sklicuje na ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, ki je v odločbah, ki jih našteva pritožba, res zavzelo stališče, da je reparacijski in reintegracijski zahtevek (povezan z nezakonitim prenehanjem pogodbe o zaposlitvi) mogoče uveljavljati v okviru splošnega zastaralnega roka, ker je prekluzivni rok za uveljavljanje sodnega varstva v zakonu predpisan le za uveljavljanje nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi ne pa za uveljavljanje reparacijskega in reintegracijskega zahtevka. Res je, da se judikati Vrhovnega sodišča RS, na katere se sklicuje tožnik, nanašajo na uveljavljanje reparacijskih in reintegracijskih zahtevkov v povezavi z nezakonitim prenehanjem delovnega razmerja po določbah ZDR/90 in ZTPDR, to je po predpisih, ki so veljali do uveljavitve ZDR, vendar pa določba 3. odstavka 204. člena ZDR glede pogojev za uveljavljanje sodnega varstva zaradi nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi po svoji vsebini ni bistveno drugačna od določb prej veljavnih predpisov (83. člen ZTPDR ipd), ki so urejale sodno varstvo zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja. Tudi v citirani določbi 3. odstavka 204. člena ZDR je izrecno zapisano, da lahko delavec ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodb o zaposlitvi, drugih načinov prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi ali odločitev o disciplinski odgovornosti v roku 30 dni od dneva vročitve oziroma od dneva, ko je zvedel za kršitev pravice, zahteva pred pristojnim delovnim sodiščem. Iz te določbe ne izhaja, da mora v istem prekluzivnem roku uveljavljati tudi reparacijski oziroma reintegracijski zahtevek. Uveljavljanje teh zahtevkov, tudi če so neločljivo povezani z ugotovitvijo nezakonitosti odpovedi oziroma prenehanja pogodbe o zaposlitvi, torej ni vezano na prekluzivni rok za vložitev tožbe zaradi ugotovitve nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, kot je zmotno štelo sodišče prve stopnje, saj se tovrstni zahtevki lahko uveljavljajo v okviru splošnega zastaralnega roka. Zato je odločitev o zavrženju dela tožbe zaradi zamude prekluzivnega roka nepravilna.

S tem v zvezi je tudi povsem nepomembno, ali gre za nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi, sklenjene za določen čas ali za nedoločen čas, kar kot bistveno izpostavlja tožena stranka v odgovoru na pritožbo. To vprašanje je povezano z meritornim odločanjem (o utemeljenosti zahtevka za vrnitev na delo oz. za priznanje obstoja delovnega razmerja) in ne more vplivati na roke za uveljavljanje sodnega varstva glede reintegracijskih in reparacijskih zahtevkov. Zato tudi ni mogoče pritrditi stališču tožene stranke, da ob dejstvu, da je v obravnavanem primeru individualna pogodba o zaposlitvi za delovno mesto prokurista prenehala veljati s sklepom nadzornega sveta z dne 8. 1. 2009, neodvisno od izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, predmetnega dejanskega stanja ni mogoče subsumirati pod materialno pravo in sodno prakso, na katero se sklicuje tožeča stranka v pritožbi, to je na pravila, ki veljajo za reintegracijo in za delovna razmerja, sklenjena za nedoločen čas.

Ker so podani uveljavljani pritožbeni razlogi oziroma razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo ter razveljavilo izpodbijani del sklepa ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. odstavek 365. člena ZPP). Odločitev o pritožbenih stroških se na podlagi 3. odstavka 165. člena ZPP pridrži za končno odločbo.