Jedro

Delovno mesto tožnice „referent“ je bilo dejansko ukinjeno. Ta organizacijska rešitev tožene stranke je pomenila utemeljen poslovni razlog v smislu prvega in drugega odstavka 88. člena ZDR in velja tako v primeru individualnih odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz tega razloga, kot v primeru odpovedi večjemu številu delavcev, za kar je šlo v konkretnem primeru.

Delodajalca pri odpovedi večjemu številu delavcev iz poslovnih razlogov ne zavezuje določba tretjega odstavka 88. člena ZDR o preveritvi možnosti zaposlitve delavca pod spremenjenimi pogoji, temveč določba 99. člena ZDR o ukrepih za preprečitev oziroma omejitev prenehanja delovnega razmerja ter ukrepih in kriterijih za izbiro ukrepov za omilitev škodljivih posledic prenehanja delovnega razmerja.

V primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi večjemu številu delavcev iz poslovnih razlogov mora delodajalec preveriti možnosti nadaljevanja zaposlitve pod spremenjenimi pogoji (99. člen ZDR), ker pa je tožnica delovni invalid III. kategorije, je za presojo zakonitosti odpovedi potrebno poleg ZDR upoštevati tudi ZPIZ-1 in ZZRZI. Tožena stranka je ravnala v skladu z navedenimi predpisi, vendar možnosti za zaposlitev tožnice na drugem ustreznem delu pri toženi stranki in drugih delodajalcih ni bilo, kar je ugotovila tudi Komisija za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga pa je tožena stranka na podlagi 113. člena ZDR pridobila tudi soglasje sindikata, katerega sindikalna zaupnica je bila tožnica. Zato je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga zakonita.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 1. 9. 2012 nezakonita, da jo je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo ter ji za ves čas nezakonite odsotnosti z dela obračunati in izplačati plačo ter druge prejemke iz delovnega razmerja, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti posameznega prejemka do plačila, ter da ji je tožena stranka dolžna povrniti stroške postopka.

Tožnica se pritožuje zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je bilo delovno mesto referenta ukinjeno šele s sprejetjem novega pravilnika o organizaciji in sistemizaciji delovnih mest pri toženi stranki, tj. 23. 4. 2013. Tožena stranka ni dokazala, da je bilo delovno mesto tožnice ukinjeno 20. 5. 2012. V kolikor delovno mesto tožnice ni bilo ukinjeno 20. 5. 2012, je odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita. V tem delu je obrazložitev sodbe protispisna, zaradi česar je podana kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku. Ker delovno mesto tožnice ni bilo ukinjeno, bi morala tožena stranka tožnico ocenjevati po kriterijih za določitev presežnih delavcev iz 100. člena Zakona o delovnih razmerjih. Do ocenjevanja (točkovanja) tožnice ni prišlo, zato je bila neenakopravno obravnavana v primerjavi z ostalimi delavci na delovnih mestih, ki niso bila ukinjena. Z uveljavitvijo spremenjenega akta o sistemizaciji je bilo oblikovano delovno mesto referent za prodajo in administracijo, ki ga je do odpovedi pogodbe o zaposlitvi opravljala tožnica kot referentka. Za opravljanje del in nalog na novo oblikovanem delovnem mestu zadošča V. stopnje izobrazbe. Tožnica meni, da bi moral biti izdelan samo en program določanja presežnih delavcev za vse delavce pri povezanih delodajalcih (toženi stranki in obvladujoči družbi A., d.d.). Priglaša pritožbene stroške.

V odgovoru na pritožbo tožnice tožena stranka prereka navedbe v pritožbi in predlaga njeno zavrnitev. Uveljavlja povrnitev stroškov odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki jih je uveljavljata pritožbi, in skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nadaljnji; ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, 12. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

Glede očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je treba pojasniti, da je omenjena kršitev (t. i. protispisnost) podana zgolj takrat, ko obstaja nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku ter med samimi temi listinami oziroma zapisniki, ne pa, če sodišče vsebino listin, še zlasti v povezavi z drugimi dokazi, tolmači drugače kot stranka oziroma jim pripiše drugačen dokazni pomen. Tožnica v pritožbi sodišču prve stopnje očita, da je zmotno štelo, da je bilo delovno mesto referent pri toženi stranki ukinjeno 20. 5. 2012. Takšna ugotovitev naj ne bi imela podlage v izvedenih dokazih. S takšnim pritožbenim očitkom tožnica dejansko uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki pa ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka dejansko ukinila delovno mesto, ni pa v spis predložila sklepa vodstva, iz katerega bi izhajalo, da je 20. 5. 2012 ukinila delovno mesto referenta. V odgovoru na tožbo je tožena stranka navedla, da je bilo s sklepom o reorganizaciji dne 20. 5. 2012 med drugim ukinjeno tožničino delovno mesto. Tožnica v postopku pred sodiščem prve stopnje nikoli ni ugovarjala, da ni resnična trditev tožene stranke o datumu ukinitve delovnega mesta. Ker se v skladu z drugim odstavkom 214. člena ZPP dejstva, ki jih stranka ne zanika, štejejo za priznana, je sodišče pravilno štelo, da je tožena stranka dokazala, da je do reorganizacije in ukinitve delovnega mesta pri toženi stranki dejansko prišlo v letu 2012. Tožnica šele v pritožbi prvič navaja, da je do ukinitve njenega delovnega mesta prišlo z dnem uveljavitve spremenjenega pravilnika o organizaciji in sistemizaciji delovnih mest 23. 4. 2013. Gre za pritožbeno novoto, ki jo po določbi 337. člena ZPP v pritožbenem postopku ni mogoče upoštevati.

Za zakonito redno odpoved pogodbe o zaposlitvi mora delodajalec v skladu z drugim odstavkom 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami) v povezavi s prvim odstavkom 82. člena ZDR dokazati predvsem, da je zatrjevani odpovedni razlog utemeljen. V primeru poslovnega razloga mora dokazati, da zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na njegovi strani preneha potreba po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Ob ugotovitvah, da je bilo delovno mesto tožnice „referent“ v maju 2012 dejansko ukinjeno, je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je navedena organizacijska rešitev tožene stranke pomenila utemeljen poslovni razlog v smislu prvega in drugega odstavka 88. člena ZDR in velja tako v primeru individualnih odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz tega razloga, kot v primeru odpovedi večjemu številu delavcev, za kar je šlo v konkretnem primeru. Dolžnosti delodajalca so v tem primeru določene v poglavju ZDR o odpovedi večjemu številu delavcev iz poslovnih razlogov (členi 96 do 102). Tožena stranka je izdelala program razreševanja presežnih delavcev, v katerem je ugotovila prenehanje potrebe po tožničinem delu referenta zaradi ukinitve tega delovnega mesta, kar je razvidno iz seznama presežnih delavcev. Ker je bila tožnica edina izvajalka na delovnem mestu referent, ki je bilo ukinjeno, je tožena stranka pri izvedbi postopka odpovedi večjemu številu delavcev iz poslovnih razlogov ni bila dolžna ocenjevati in primerjati z ostalimi delavci.

Delodajalca pri odpovedi večjemu številu delavcev iz poslovnih razlogov ne zavezuje določba tretjega odstavka 88. člena ZDR o preveritvi možnosti zaposlitve delavca pod spremenjenimi pogoji, temveč določba 99. člena ZDR o ukrepih za preprečitev oziroma omejitev prenehanja delovnega razmerja ter ukrepih in kriterijih za izbiro ukrepov za omilitev škodljivih posledic prenehanja delovnega razmerja. Program razreševanja presežnih delavcev z dne 4. 5. 2012 vsebuje jasne ugotovitve o tem, da je tožena stranka preverila možnosti zaposlitev delavcev pod spremenjenimi pogoji in tudi možnosti njihove zaposlitve pri drugem delodajalcu oziroma izbire drugih ukrepov za omilitev škodljivih posledic prenehanja delovnega razmerja.

V primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi večjemu številu delavcev iz poslovnih razlogov mora torej delodajalec preveriti možnosti nadaljevanja zaposlitve pod spremenjenimi pogoji (99. člen ZDR), ker pa je tožnica delovni invalid III. kategorije, je za presojo zakonitosti odpovedi potrebno poleg ZDR upoštevati tudi Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami) in Zakon o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov (ZZRZI, Ur. l. RS, št. 63/2004 s spremembami). Sodišče prve stopnje je po oceni izvedenih dokazov pravilno ugotovilo, da je tožena stranka ravnala v skladu z navedenimi predpisi, vendar možnosti za zaposlitev tožnice na drugem ustreznem delu pri toženi stranki in drugih delodajalcih ni bilo, kar je ugotovila tudi Komisija za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga pa je tožena stranka na podlagi 113. člena ZDR pridobila tudi soglasje sindikata, katerega sindikalna zaupnica je bila tožnica. Tožnica v pritožbi navaja, da bi jo bilo mogoče zaposliti na delovnem mestu referenta za prodajo in administracijo kljub zahtevani VI. stopnji strokovne izobrazbi. Vendar pa iz izvedenih dokazov izhaja, da se je v navedeno delovno mesto le preimenovalo delovno mesto vodje prodaje, ki je bilo ves čas zasedeno. Na njem je delo opravljala starejša delavka, ki je uživala posebno varstvo pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Delodajalec je dolžan ponuditi ustrezno delo, če obstaja potreba po takem delu, oziroma če je to na voljo. Ker delovno mesto referenta za prodajo in administracijo ni bilo prosto, ga tožena stranka tožnici ni mogla ponuditi.

Neutemeljeno je pritožbeno zavzemanje, da bi moral biti v primeru skupine podjetij, tj. za toženo stranko in obvladujočo družbo A. d.d., v kateri je sočasno tekel postopek odpovedi večjemu številu pri njej zaposlenih delavcev, sprejet enoten program razreševanja presežnih delavcev. Tožena stranka, ki je v razmerju do tožnice nastopala kot delodajalec, je na podlagi 96. člena ZDR dolžna izdelati program presežnih delavcev, zaposlenih pri njej. Podobno je v zvezi s kolektivnimi odpusti v skupini podjetij obrazložilo SEU v zadevi C-44/08 (Akavan Erityisalojen Keskusliitto AEK ry in drugi proti Fujitsu Siemens Computers Oy): obveznosti delodajalca v primeru odpovedi večjemu številu delavcev iz poslovnih razlogov mora izpolniti tista družba, ki je pravnoformalni delodajalec delavcev. Podjetje, ki obvladuje delodajalca, nima lastnosti delodajalca, čeprav bi glede zadnjega lahko sprejelo zavezujoče odločitve. Organizacija uprave skupine podjetij je notranja zadeva, cilj Direktive Sveta 98/59/ES z dne 20. julija 1998 o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi s kolektivnimi odpusti pa ni omejevanje svobode takšne skupine, da organizira svoje poslovanje tako, kot meni, da je najbolj ustrezno glede na njene potrebe.

Ker uveljavljeni pritožbeni razlogi niso podani in je odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno pravilna, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, saj njen odgovor na pritožbo ni prispeval k rešitvi spora, prav tako pa gre za spor v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja, ko delodajalec na podlagi določil petega odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) sam krije svoje stroške postopka ne glede na uspeh v pravdi.