Jedro

Ker tožnik z njim zahteva le ugotavljanje dejstva obsega stanovanja - torej posameznega dela stavbe brez zasledovanja pravne posledice takšnega predloga - vzpostavitve etažne lastnine na tem posameznem delu, sodišče prve stopnje, ki je sicer pravilno ocenilo, da se bo vprašanje obsega posameznega dela stavbe lahko reševalo v okviru postopka vzpostavitve etažne lastnine po ZVEtL, ni imelo podlage, da bi v delu primarnega tožbenega zahtevka postopek ustavilo in po pravnomočnosti sklepa spis odstopilo v reševanje pristojnemu nepravdnemu sodišču, upoštevaje določbo 21. člena ZPP.

Izrek

I. Pritožba tožeče stranke v delu zoper sodbo in sklep Okrajnega sodišča v Mariboru III P 769/2010 z dne 29. 8. 2013 se zavrne, pritožbi druge toženke pa se ugodi in se izpodbijana odločba sodišča prve stopnje v IV. in V. točki izreka spremeni tako, da sedaj glasi: „IV. Zavrne se podrejen tožbeni zahtevek, ki glasi: „ Drugo tožena stranka Mestna občina Maribor, je dolžna v 15 dneh pod izvršbo plačati tožeči stranki znesek 6.750,00 (šest tisoč sedemsto petdeset 00/100) EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 3. 2011 do plačila.

V. Tožeča stranka je dolžna v 15 dneh plačati drugi toženki 5,00 EUR stroškov pritožbenega postopka, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po izteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila.“

II. Pritožba tožeče stranke v delu zoper sklep Okrajnega sodišča v Mariboru III P 769/2010 z dne 3. 12. 2013 se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom odločilo, da se dopusti sprememba tožbe (I. točka izreka), da se pravdni postopek v delu zahtevka, v katerem je tožeča stranka (v nadaljevanju tožnik) zahtevala izstavitev zemljiškoknjižne listine in v delu zahtevka za plačilo 250,00 EUR ustavi (II. točka izreka); da se tožba v delu primarno postavljenega tožbenega zahtevka zavrže (III. točka izreka); da je druga toženka dolžna tožniku v 15 dneh plačati 6.750,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 3. 2011 do plačila (IV. točka izreka); da je druga toženka dolžna tožniku v 15 dneh po vročitvi sodbe povrniti stroške pravdnega postopka v višini 937,58 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po izteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila (V. točka izreka); in da je tožnik dolžan prvi toženki v 15 dneh po vročitvi sodbe povrniti stroške pravdnega postopka v višini 344,65 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po izteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila (VI. točka izreka).

2. S sklepom z dne 3. 12. 2013 je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor dolžnika zoper plačilni nalog za plačilo sodne takse III P 769/2010 z dne 25. 11. 2013 za naknadno postavljen podredni zahtevek v višini 294,00 EUR.

3. Zoper obe uvodoma navedeni odločbi (sodbo in sklep ter sklep o ugovoru zoper plačilni nalog) se pravočasno po svojem pooblaščencu pritožuje tožnik. Sodbo in sklep izpodbija v odločitvi o zavrženju tožbe v delu primarno postavljenega tožbenega zahtevka (III. točko izreka) in glede stroških postopka (V. in VI. točko izreka). Sodišču prve stopnje očita, da je pri sprejetju odločitve o zavrženju tožbe v delu primarno postavljenega tožbenega zahtevka, storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Kot zmotno označuje prvostopenjsko stališče, da bi moral tožnik najprej sprožiti postopek vzpostavitve etažne lastnine v skladu z Zakonom o vzpostavitvi etažne lastnine na predlog pridobitelja posameznega dela stavbe in o določanju pripadajočega zemljišča k stavbi (v nadaljevanju ZVEtL) in šele v primeru, če nepravdnega sodišča ne bi uspel prepričati o obsegu njegovega stanovanja, začeti pravdni postopek. Odločitev o zavrženju tožbe v delu primarnega zahtevka zato opredeli kot nezakonito. Če je sodišče prve stopnje ocenilo, da se mora vprašanje obsega tožnikovega stanovanja rešiti v nepravdnem postopku po določbah ZVEtL, bi moralo postopek v delu primarnega tožbenega zahtevka po določbi prvega odstavka 21. člena ZPP ustaviti in po pravnomočnosti sklepa spis odstopiti v reševanje nepravdnemu oddelku. Ker je bil njegov primarni zahtevek formalno sposoben obravnavanja v nepravdnem postopku, je z njegovim zavrženjem sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, zaradi katere je sprejeta odločitev nezakonita. Hkrati pa je storilo tudi zatrjevano absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, saj mu je odreklo sodno varstvo. Pojasnjuje naravo njegovega primarni zahtevek, ki ni bil dejanske narave, temveč je z njim terjal ugotovitev pravnega razmerja. Izpodbija tudi del stroškovne odločitve, tako zaradi nezakonite odločitve glede primarnega zahtevka, kot tudi izrecno zato, ker mu sodišče prve stopnje ni priznalo stroškov končnega poročila stranki. Ti stroški niso zajeti v nagradi za zastopanje in je do njih upravičen na podlagi tar. št. 2202 Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT). Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo v III. in VI. točki izreka razveljavi ter jo v tem obsegu vrne v novo sojenje ter pridrži odločanje o tožnikovih priglašenih pritožbenih in ostalih priglašenih prvostopenjskih stroških sodišču prve stopnje, ki naj jih naloži v plačilo drugi toženki.

4. Tožnik v pritožbi izpodbija tudi sklep o zavrnitvi ugovora zoper plačilni nalog in sodišču prve stopnje v tej zvezi očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, zaradi česar naj bi bil sklep nezakonit. V pritožbi ponavlja svoje ugovorne navedbe in meni, da zaradi postavitve podrejenega zahtevka pred začetkom veljavnosti Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1B), ki je v veljavo stopil 10. 8. 2013, skladno s takrat veljavnim Zakonom o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1) in Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o sodnih taksah (ZST-1A) taksna obveznost za podrejeni zahtevek sploh ni nastala. Ker je bil njegov ugovor zoper plačilni nalog utemeljen, ocenjuje, da mu zanj pripadajo tudi priglašeni stroški.

5. Zoper obsodilni (IV. točka izreka) in delno stroškovni izrek (V. točka izreka) odločitve (sodbe in sklepa) sodišča prve stopnje se pravočasno pritožuje druga toženka, zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Ob pravilnem zaključku, da je tožnik vlagal v tujo nepremičnino meni, da je sodišče prve stopnje napačno opredelilo izdajo lokacijske informacije, ki jo je izdala druga toženka, kot njeno konkludentno soglasje k tožnikovim vlaganjem. Pri tem pojasnjuje, kakšen je namen lokacijske informacije. Poudarja, da je šlo za samovoljno ravnanje tožnika. Ker pa iz ugotovljenih dejstev izhaja, da tožnik vse prostore uporablja, njegov zahtevek za vrnitev tistega, s čimer je bila druga toženka obogatena, ni utemeljen. Tožnik, ki prostore še vedno zaseda, namreč z ničemer ni dokazal, da bi druga toženka bila obogatena, saj terjatev še sploh ni dospela. Druga toženka ni bila z ničemer obogatena, ker do prehoda koristi zaradi vlaganj na drugo toženko in s tem do dospelosti terjatve iz naslova neupravičene obogatitve še ni prišlo. Dospelost nastopi šele takrat, ko vlagatelj oziroma graditelj izgubi posest nas stvarjo in jo pridobi lastnik. Pri tem se sklicuje odločbe iz sodne prakse. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in prvostopenjsko sodbo v izpodbijanem delu spremeni, tako da podrejeni tožbeni zahtevek tožnika v celoti zavrne.

6. Pritožba tožnika v delu zoper sklep o ugovoru zoper plačilni nalog, kakor tudi v delu, ki se nanaša na sodbo in sklep, ni utemeljena. Pritožba druge toženke zoper sodbo je utemeljena.

7. Sodišče druge stopnje je preizkusilo odločbo (sodbo in sklep) sodišča prve stopnje ter sklep o ugovoru zoper plačilni nalog v okviru utemeljenosti pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP, glede sklepov v zvezi s 366. členom ZPP) ter ocenjuje, da pritožba tožnika v delu zoper sklep o ugovoru zoper plačilni nalog, kakor tudi v delu, ki se nanaša na sodbo in sklep, ni utemeljena, medtem ko je pritožba druge toženke zoper obsodilni (IV. točka izreka) in posledično stroškovni del (V. točka izreka) odločitve utemeljena.

O pritožbi tožnika zoper sklep o zavrženju tožbe v delu primarnega tožbenega zahtevka (III. točka izreka prvostopenjske odločbe)

8. Skladno z določbo 181. člena ZPP je ugotovitvena tožba dopustna le za ugotavljanje pravic, pravnih razmerij ter pristnosti oziroma nepristnosti listin. Pristnost oziroma nepristnost listine sta edini dejstvi katerih ugotovitev se lahko zahteva z ugotovitveno tožbo.(1) Tožnik je s tožbo v delu primarnega zahtevka zahteval ugotovitev obsega stanovanja, pri tem pa ni podal zahtevka, da se ugotovi obstoj njegove pravice (npr. lastninske) na stanovanju, ki obsega določene prostore, prav tako ni zahteval ugotovitve obstoja pravnega razmerja do toženk. Tožnik je zahteval ugotovitev obstoja dejstev o obsegu določenega stanovanja. Čeprav gre za pravno relevantna dejstva, od katerih bi bil odvisen obstoj določene pravice ali pravnega razmerja, pa to za dopustnost tožbe v delu primarnega ugotovitvenega zahtevka ne zadošča. Tožnik bi moral tožbo oblikovati tako, da bi njegov tožbeni predlog vseboval ugotovitev pravnega razmerja, dejstva pa bi navedel le kot del trditvene podlage.(2) Čeprav tožnik v pritožbi navaja, da je s primarnim zahtevkom terjal ugotovitev vsebine pravnega razmerja, pa njegov primarni tožbeni zahtevek, čeprav ga je oblikoval odvetnik, ki je prava vešča oseba, ni bil oblikovan tako, da bi z njim bilo mogoče doseči sedaj zatrjevano pravno posledico, to je ugotovitev vsebine pravnega razmerja. Sicer pa tudi v pritožbi tožnik ne pojasni kakšno pravno razmerje naj bi se s primarnim zahtevkom ugotavljalo. Tako se izkaže, da je tožba v delu primarnega tožbenega zahtevka, s katerim je tožnik zahteval ugotovitev dejstev o obsegu stanovanja, iz njega pa ne izhaja ugotavljanje pravnega razmerja ali pravice, po vsebini nedopustna (prvi odstavek 181. člena ZPP), ne glede na to ali bi tožnik izkazal pravni interes zanjo (drugi odstavek 181. člena ZPP). Sodišče prve stopnje, ki o tožbi v delu primarnega zahtevka vsebinsko ni odločalo, s tem ni zagrešilo v pritožbi uveljavljane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, kakor tudi ne absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

9. Ob že ugotovljeni vsebinski nedopustnosti tožbe v delu primarnega zahtevka, pa je poudariti pravilno prvostopenjsko stališče o pomanjkanju pravnega interesa zanjo. V skladu z uveljavljeno sodno prakso, na katero se sklicuje tudi sodišče prve stopnje, lahko namreč etažni lastniki (po določbah ZVEtL pridobitelji posameznega dela stavbe) neurejena lastninskopravna razmerja etažne lastnine v skladu z določbami ZVEtL uredijo v postopku vzpostavitve etažne lastnine, zato od uveljavitve navedenega zakona več nimajo pravnega interesa za uveljavljanje tovrstnih tožb. Funkcija ugotovitvene tožbe je res lahko tudi preventivna, z namenom zagotovitve pravnega varstva pravicam oziroma pravnim razmerjem, ki še niso kršene/a, ampak so ogrožene/a, vendar pravni interes zanjo obstoji le v primeru odsotnosti drugega učinkovitega pravnega varstva. V konkretnem primeru pa ima tožnik na voljo drugo učinkovito pravno varstvo skladno z določbami ZVEtL, saj lahko svoj pravni položaj kot etažni lastnik zavaruje z zahtevkom za vzpostavitev etažne lastnine oziroma določitev pripadajočega zemljišča v skladu z določbami ZVEtL. Zato za ugotovitveni zahtevek, kot ga v obravnavani zadevi uveljavlja, nima in ne more imeti pravnega interesa, ki je kot obrazloženo temeljna procesna predpostavka, ne glede na že obrazloženo nedopustnost ugotovitvenega zahtevka po njegovi vsebini.

10. Postopek za vzpostavitev etažne lastnine po ZVEtL se začne na predlog pridobitelja posameznega dela stavbe, to je osebe, ki s pravnim naslovom izkazuje upravičenje do pridobitve lastninske pravice na posameznem delu stavbe, čeprav niso izpolnjeni pogoji, ki jih za vpis lastninske pravice na posameznem delu stavbe določa zakon, ki ureja zemljiško knjigo (14. člen v zvezi s 3. členom ZVEtL). Tožnikov primarni tožbeni zahtevek ne predstavlja predloga za vzpostavitev etažne lastnine, v katerem mora predlagatelj zahtevati vzpostavitev etažne lastnine na posameznem delu stavbe, ki mu pripada na podlagi pravnega naslova (prvi odstavek 20. člena ZVEtL). Ker tožnik z njim zahteva le ugotavljanje dejstva obsega stanovanja - torej posameznega dela stavbe brez zasledovanja pravne posledice takšnega predloga - vzpostavitve etažne lastnine na tem posameznem delu, sodišče prve stopnje, ki je sicer pravilno ocenilo, da se bo vprašanje obsega posameznega dela stavbe lahko reševalo v okviru postopka vzpostavitve etažne lastnine po ZVEtL, ni imelo podlage, da bi v delu primarnega tožbenega zahtevka postopek ustavilo in po pravnomočnosti sklepa spis odstopilo v reševanje pristojnemu nepravdnemu sodišču, upoštevaje določbo 21. člena ZPP. Po obrazloženem sodišče druge stopnje tožnikove pritožbene navedbe o nepravilnosti odločitve o zavrženju tožbe v delu primarnega tožbenega zahtevka zavrača kot neutemeljene.

O pritožbi druge toženke zoper obsodilni del (IV. točko izreka) odločbe sodišča prve stopnje

11. Tožnik je s podrejenim zahtevkom po delnem umiku tožbe v tem delu, zahteval plačilo iz naslova neupravičene obogatitve (190. člen Obligacijskega zakonika . OZ) zaradi vlaganj v nepremičnino v višini 6.500,00 EUR, kateremu je sodišče druge stopnje v obsodilnem delu izreka (IV. točka) tudi ugodilo.

12. Pritožba ima prav, da je sprejeta prvostopenjska odločitev materialnopravno napačna. Iz dejanskih ugotovitev, predvsem iz opravljenega ogleda nesporno izhaja, da tožnik uporablja nepremičnino (stanovanje) skupaj s tistimi prostori, v katere je vlagal. Do prehoda koristi zaradi vlaganj in posledičnega nastanka (dospelosti) njegove terjatve iz naslova neupravičene obogatitve pride šele takrat, ko graditelj oziroma vlagatelj izgubi posest nad stvarjo oziroma njenim delom in jo pridobi lastnik.(3) O obogatitvi lastnika zaradi vlaganj v njegovo stvar (oziroma njen del) ni moč govoriti, dokler to stvar uporablja (oziroma jo ima v posesti) tisti, ki se sklicuje na takšna vlaganja. Obogatitve lastnika stvari zaradi povečanja njene vrednosti ni mogoče ovrednotiti neodvisno od koristi oziroma prikrajšanja, ki izvira iz posesti in uporabe (zaradi vlaganj več vredne) stvari.(4) Tožnikova vtoževana terjatev iz naslova neupravičene obogatitve v konkretnem primeru še ni zapadla, ker tožnik vse prostore še naprej zaseda. Zato je njegov podrejen tožbeni zahtevek neutemeljen in ga je treba zavrniti. Sodišče druge stopnje je tako prvostopenjsko odločitev v tem delu ustrezno spremenilo, pri tem pa se ob ugotovljeni nedospelosti tožnikove terjatve ni ukvarjalo s pritožbenimi očitki druge toženke o pomenu lokacijske informacije in neobstoju konkludentnega soglasja h gradnji oziroma vlaganju na podlagi njene izdaje.

13. Po obrazloženem je sodišče druge stopnje kot neutemeljeno zavrnilo tožnikovo pritožbo v delu zoper sodbo in sklep, ter potrdilo izpodbijani sklep (III. točka izpodbijane odločbe) (2. točka 365. člena ZPP ), ker pa je ugodilo pritožbi druge toženke, je v skladu s peto alinejo 358. člena ZPP delno spremenilo sodbo sodišča prve stopnje v IV. točki izreka, tako da je tožnikov podrejeni tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo kot izhaja iz izreka, posledično pa je spremenilo tudi stroškovno odločitev iz V. točki izreka prvostopenjske sodbe.

O pritožbi tožnika v delu zoper sklep o ugovoru zoper plačilni nalog:

14. Tožnik je ob zahtevku za ugotovitev obsega stanovanja, ki ga je uveljavljal v tožbi (primarni zahtevek), z vlogo z dne 11. 3. 2011 postavil še podrejen zahtevek za plačilo v višini 7.000,00 EUR. Za obravnavo tega mu je sodišče prve stopnje dne 25. 11. 2013 izdalo plačilni nalog v višini 294,00 EUR. Dolžnik je po svojem pooblaščencu zoper plačilni nalog vložil ugovor, v katerem je podal enake navedbe, kot jih zoper sklep o ugovoru uveljavlja sedaj v pritožbi. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom pravilno odločilo, ko je njegov ugovor zavrnilo. V obravnavanem primeru je prišlo do naknadne eventualne kumulacije tožbenih zahtevkov. Res je, da sodišče prve stopnje odloča o naknadno postavljenem podrejenem (eventualnem) zahtevku le, če zavrne primarni zahtevek, pri čemer so v obravnavanem primeru prav te okoliščine tudi nastopile. Kot je že pojasnilo sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu, primarni in podrejeni zahtevek ne temeljita na isti pravni podlagi, zato je treba v takem primeru sodno takso odmeriti posebej od primarnega in posebej od podrednega zahtevka in tudi plačati seštevek dveh sodnih taks oziroma v obravnavanem primeru še sodno takso za naknadno postavljeni podrejeni zahtevek. Ob vložitvi podrejenega zahtevka veljavni Zakon o sodnih taksah (ZST-1) določa, da nastane taksna obveznost, za vsak postopek, ki ga vodi sodišče, ob vložitvi tožbe (1. točka I. odstavka 5. člena ZST-1). Glede na to, da je tožnik z vložitvijo podrejenega zahtevka objektivno spremenil tožbo (2. odstavek 184. člena ZPP) je s tem nastala obveznost plačila sodne takse za podrejeni zahtevek, saj bi le tega lahko uveljavljal tudi izven obravnavanega pravdnega postopka, v novi pravdi. Sodišče prve stopnje je sodno takso pri podrejenem tožbenem zahtevku tudi pravilno odmerilo, saj tožnik s podrednim zahtevkom uveljavlja denarni zahtevek in se tako kot vrednost spornega zahtevka pri določitvi sodne takse vzame vrednost podrejenega zahtevka (prvi odstavek 39. člena ZPP).

15. Po obrazloženem je sodišče druge stopnje zavrnilo neutemeljeno pritožbo tožnika tudi v preostalem delu zoper sklep o ugovoru zoper plačilni nalog in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

O stroških:

16. Sprememba odločitve o glavni stvari ima za posledico tudi spremembo stroškovne odločitve iz V. točke izreka prvostopenjske sodbe (drugi odstavek 165. člena ZPP). Tožnik je v pravdi v celoti propadel, druga toženka pa je v celoti uspela, zato je upravičena do povrnitve priglašenih stroškov postopka na prvi stopnji (prvi odstavek 154. člena v zvezi s 155. členom ZPP). V odsotnosti izrecnega pritožbenega nasprotovanja stroškom, ki jih je sodišče prve stopnje priznalo drugi toženki, je sodišče druge stopnje tako upoštevalo, da so bili drugi toženki v postopku pred sodiščem prve stopnje priznani stroški v višini 5,00 EUR, ki jih je drugi toženki v roku 15 dni dolžan povrniti tožnik, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

17. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato v skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP sam krije svoje stroške pritožbenega postopka. Druga toženka povrnitve stroškov pritožbe ni zahtevala, zato sodišče druge stopnje o njih ni odločalo (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim, drugim in tretjim odstavkom 163. člena ZPP).

Op. št. (1) : Glej Ude L., Civilno procesno pravo, str. 208 - 209, Juhart J., Civilno procesno pravo FLR Jugoslavije, str. 258. Op. št. (2) : Tako Galič A. v : Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, str. 144 -145. Op. št. (3) : Tako tudi sodbe Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 3647/2011 z dne 6. 6. 2012, I Cp 2542/2012 z dne 28. 11. 2012 in II Cp 2874/2011 z dne 14. 3. 2012. Op. št. (4) : Glej odločbi Vrhovnega sodišča II Ips 711/2005 z dne 21. 12. 2006, II Ips 341/2008 z dne 17. 04. 2008 in sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 3447/2010 z dne 12. 01. 2011.