Jedro

Pravovarstvena potreba je podana le tedaj, če gre za odločitev, ki je stranki v škodo oziroma če je mogoče s pritožbo doseči zanjo ugodnejšo odločitev. Na obstoj pravovarstvene potrebe pa mora sodišče paziti po uradni dolžnosti ves čas trajanja upravnega spora, torej tudi pritožbeno sodišče v pritožbenem postopku.

Izrek

Pritožba se zavrže.

Obrazložitev

Sodiš če prve stopnje je s sklepom združilo v skupno obravnavanje in odločanje zadevi opr. št. U 2805/2005 in U 1160/2006 ter zadevo v nadaljevanju vodilo pod opr. št. U 2805/2005 (1. točka izreka sodbe in sklepa). Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 4. točke prvega odstavka 60 člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00) ugodilo tožbi prvotožeče stranke, odpravilo odločbo tožene stranke z dne 15.11.2005 ter ji zadevo vrnilo v ponoven postopek (2. točka izreka sodbe in sklepa). Tožbo drugotožeče stranke zoper isto odločbo tožene stranke je na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS zavrnilo (3. točka izreka sodbe in sklepa). Z navedeno odločbo je tožena stranka ugodila pritožbi prvotožeče stranke zoper delno odločbo Upravne enote Tolmin z dne 11.10.2004. Z navedeno odločbo je upravna enota pok. V.G., por. R. kot upravičenki za podržavljenje nepremičnine s parc. št. 1130, 1131 in 1332, vse k.o..., priznala odškodnino v obveznicah SOD v znesku 165.521,78 EUR, tožena stranka pa je to prvostopno odločbo spremenila tako, da je priznano odškodnino znižala na 167.056,00 DEM.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje v zvezi s tožbo prvotožeče stranke pritrjuje toženi stranki, da ni pravilno stališče prvostopnega organa, da naj bi se zemljišča, ne glede na to, da se ne nahajajo v 60 metrskem pasu ob javni dovozni poti, mogoče vrednotiti po zadnjem odstavku 11. člena Navodila o merilih oziroma o metodologiji za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja (Navodilo, Uradni list RS, št. 23/92, 42/93 - odl. US, 65/93-odl. US in 26/00). Navaja pa, da je tožena stranka nepravilno uporabila določbe drugega odstavka 3. člena Odloka o načinu določanja vrednosti kmetijskih zemljišč, gozdov in zemljišč, uporabljenih za gradnjo v postopku denacionalizacije (Odlok, Uradni list RS, št. 16/92 in 21/92), ker ni ugotavljala vrednosti predmetne površine, saj je vrednost ugotavljala le kot zmnožek površine v m2 in izhodiščne vrednosti za m2 zemljišča ter ni upoštevala količnikov iz priloge.

Glede tožbe drugotožeče stranke sodišče prve stopnje v obrazložitvi navaja, da ta ne more uspeti s sklicevanjem na poročilo izvedenca, saj je tožena stranka kot podlago za vrednotenje vzela prav podatek o površini, kot ga je ugotovil izvedenec, z manjšo korekturo, ki jo je napravil prvostopni organ, čemur tožnica v upravnem postopku ni ugovarjala. Glede na neprerekane podatke, da je predmetno zemljišče stavbno zemljišče, ki leži izven 60 metrskega pasu v smislu tretjega odstavka 11. člena Navodila, tožnica ne more uspešno šele s tožbo izpodbijati odločitve tožene stranke, ki je to površino, drugače kot izvedenec, vrednotila po prvem odstavku 15. člena Navodila kot kmetijsko zemljišče. Organ mora poznati pravo, zato pravnih vprašanj ne more reševati z izvedencem. Navaja še, da ne drži, da naj bi Ustavno sodišče v odločbi, št. U-I-82/92 z dne 11.11.1993, sprejelo stališče, da je treba pri ugotavljanju vrednosti podržavljenega premoženja upoštevati status zemljišča v času vračanja. Sicer pa ni sporno, da so bila predmetna zemljišča podržavljena kot stavbna. Ker na njih tedaj ni bilo javnih dovoznih poti oziroma niso ležala v območju 60 metrskega obcestnega pasu teh zemljišč ni bilo mogoče vrednotiti po petem odstavku 11. člena Navodila, ampak le po prvem odstavku 15. člena Navodila.

Drugotožnica v pritožbi uveljavlja nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, posledično pa zmotno uporabo materialnega prava, konkretno 11. člena Navodila. Navaja, da je bil namen ustavne odločbe in spremembe Navodila, da se ne upošteva samo opredelitev statusa zemljišča glede na urbanistične dokumente v času denacionalizacije. Sklicuje se na mnenje izvedenca, da večji del zemljišča izpolnjuje le pogoje delno komunalno opremljenega zemljišča, ker naj ne bi izpolnjevalo pogoja navezave na vodovodno in električno omrežje, ampak le pogoj bližine javne poti, ker da leži v samem mestu. Meni, da ne more nositi posledic, če izvedenčevo mnenje ni bilo dovolj jasno. Izvedenec se je z ogledom prepričal, da je zemljišče v mestu, zato je nelogično, da ne bi izpolnjevalo oddaljenosti manj kot 60 m od javne poti. Že prej naj bi zatrjevala, da je bilo drugo zemljišče, ki neposredno meji na njeno, v postopku denacionalizacije šteto kot komunalno opremljeno. Navaja, da izvedenec na ogledu ni mogel ugotoviti, da zemljišče izpolnjuje tudi preostala pogoja, to je potrebne oddaljenosti od vodovodnega in električnega priključka, zato dejansko stanje ni bilo popolno ugotovljeno.

Tožena stranka in prvotožnica na pritožbo nista odgovorili.

S 1.1.2007 je začel veljati Zakon o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in 26/07 – sklep US). Ta je v prvem odstavku 107. člena določil, da vrhovno sodišče vsa pred uveljavitvijo ZUS-1 vložena pravna sredstva v upravnem sporu obravnava po ZUS-1. Glede na kriterije iz drugega odstavka 107. člena ZUS-1 se obravnavana pritožba, vložena po ZUS, obravnava kot pritožba po ZUS-1. Pritožba ni dovoljena.

Po določbah tretjega odstavka 343. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 73/07 – UPB3, ki se na podlagi prvega odstavka 22. člena Zakonu o upravnem sporu, ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in 26/07 - sklep US, za vprašanja postopka, ki niso urejena s tem zakonom, primerno uporabljajo v upravnem sporu) pritožba ni dovoljena, če jo je vložila oseba, ki za pritožbo nima pravnega interesa. Vsakdo, ki v upravnem sporu zahteva varstvo svojih pravic in pravnih koristi, mora ves čas postopka izkazovati pravni interes oziroma pravovarstveno potrebo, kar pomeni, da mora kot verjetno izkazati, da bo ugoditev njegovi zahtevi pomenila zanj določeno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogel doseči. Pravovarstvena potreba je torej podana le tedaj, če gre za odločitev, ki je stranki v škodo oziroma če je mogoče s pritožbo doseči zanjo ugodnejšo odločitev. Na obstoj pravovarstvene potrebe mora sodišče paziti po uradni dolžnosti ves čas trajanja upravnega spora, torej tudi pritožbeno sodišče v pritožbenem postopku.

V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje tožbo drugotožnice sicer zavrnilo, vendar je hkrati obravnavalo tudi tožbo prvotožeče stranke, s katero je bila izpodbijana ista odločba tožene stranke. Ker je sodišče prve stopnje tožbi prvotožeče stranke ugodilo in v celoti odpravilo odločbo tožene stranke ter ji zadevo vrnilo v ponoven postopek, po presoji pritožbenega sodišča sprejeta odločitev sodišča prve stopnje pomeni največjo korist za drugotožnico, saj je odločba tožene stranke, ki jo je tudi sama izpodbijala s tožbo, odpravljena. Zato si drugotožnica s pritožbo zoper izpodbijano sodbo ne more še izboljšati svojega položaja po tožbi, s katero je v postopku za presojo zakonitosti uveljavljala odpravo odločbe tožene stranke. V ponovljenem postopku bo drugotožnica lahko uveljavljala vse svoje ugovore ter po potrebi uporabila vsa pravna sredstva.

Ker gre za procesno odločitev, pritožbeno sodišče ni presojalo utemeljenosti pritožbenih ugovorov, ki jih bo tožeča stranka lahko uveljavljala v ponovljenem postopku pred upravnim organom.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče je pritožbo tožeče stranke kot nedovoljeno zavrglo na podlagi 352. člena v zvezi s tretjim odstavkom 343. člena ZPP in prvim odstavkom 22. člena ZUS-1.