Jedro

Delavec, ki mu je delovno razmerje prenehalo iz nujnih operativnih razlogov, je upravičen do izplačila odpravnine po 36. f členu ZDR ne glede na finančne težave delodajalca, ker le-te ne vplivajo na njegovo obveznost do delavca.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožničinemu zahtevku in toženo stranko zavezalo k plačilu opravnine po 36. f členu Zakona o delovnih razmerjih v višini 681.725,50 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 15.10.1996 dalje (1. tč. izreka), stroškov sodnih taks za tožbo v višini 2.045,00 SIT in sodbo v višini 2.045,00 SIT ter potrebnih izdatkov za nagrado pooblaščenke v višini 39.250,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje prvostopenjske sodbe dalje do plačila, vse v 8-ih dneh, da ne bo izvršbe.

Zoper citirano sodbo se v odprtem pritožbenem roku pritožuje tožena stranka iz razloga nepopolne ugotovitve dejanskega stanja s predlogom, da jo pritožbeno sodišče razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Vztraja pri navedbah o izjemno težkem finančnem položaju, zaradi česar je prišlo do prisilne poravnave, zaključene s sklepom Temeljnega sodišča v A., št. ../94, ki je postal pravnomočen ....1994. Povdarja, da bi z izplačilom vtoževane odpravnine resno ogrozila svoj obstoj in eksistenco zaposlenih delavcev, zato je bila prisiljena ponuditi polovični znesek, kar pa tožnica ni hotela sprejeti.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa pazi po uradni dolžnosti na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odst. 354. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. SFRJ, št. 4/77 - 27/90; v nadaljevanju ZPP, ki se uporablja kot republiški predpis) in na pravilno uporabo materialnega prava (2. odst. 365. člena ZPP). Ob preizkusu po uradni dolžnosti pritožbeno sodišče ne ugotavlja bistvenih kršitev določb postopka iz 2. odst. 354. člena ZPP, niti zmotne uporabe materialnega prava.

Ni podan niti pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, na katerega se tožena stranka sklicuje v pritožbi.

Finančne težave oz. izjemno težak položaj, v katerem se nahaja, ni relevanten razlog za drugačno odločitev o zahtevku in ne more vplivati na samo obveznost ali višino obveznosti tožene stranke do tožnice, ki temelji na določbi 36. f člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 14/90, 5/91 , 71/93, v nadaljevanju ZDR).

Znižanja obveznosti delodajalca proti delavcu zaradi finančnih težav ne določa noben predpis, zato sodišče prve stopnje ni bilo dolžno razčiščevati utemeljenosti navedb tožene stranke o finančnih težavah, v katerih naj bi se nahajala že dalj časa. Na obveznost do tožnice ne vpliva niti sklep o prisilni poravnavi, ki je postal pravnomočen že 16.10.1994, saj je bil tožnici izdan sklep o prenehanju delovnega razmerja šele v letu 1996 in njena terjatev do tožene stranke, ki jo uveljavlja v konkretni zadevi, v času sklenitve prisilne poravnave še ni obstajala.

Glede na navedeno in v skladu z določbo 368. člena ZPP je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v celoti potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.