Jedro

Zapuščinsko sodišče z dopisom, da bo molk nujnega dediča štelo za njegovo uveljavljanje nujnega deleža, ne more nadomestiti ustrezne dedne izjave o nujnem deležu.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, sklepa sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovni postopek.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom o dedovanju ugotovilo obseg zapuščine, za dediča je razglasilo sinova zapustnice, prvega kot oporočnega dediča do 3/4 in drugega kot nujnega dediča do 1/4 zapuščine, ter odredilo ustrezna ravnanja po pravnomočnosti sklepa. Odločitev o nujnem dediču je utemeljilo s svojim dopisom temu dediču, ki ni prišel na zapuščinsko obravnavo, in s katerim mu je poslalo fotokopijo oporoke in poziv, naj se izjavi, ali priznava oporoko in ali zahteva nujni delež. Hkrati ga je opozorilo, da bo v primeru njegovega molka štelo, da zahteva nujni delež na nepremičnini.

Sodišče druge stopnje je pritožbo oporočnega dediča zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje, v razlogih pa glede na nepravilno vročitev vabila nujnemu dediču na zapuščinsko obravnavo ocenilo ravnanje sodišča prve stopnje v zvezi z dopisom kot pravilno in racionalno, utemeljeno pa tudi na določbi prvega odstavka 165. člena Zakona o dedovanju (Ur.l. SRS, št. 15/76 do Ur.l. RS, št. 73/2004; ZD).

Vrhovno državno tožilstvo Republike Slovenije v pravočasni zahtevi za varstvo zakonitosti (v nadaljevanju: zahteva) proti sklepu pritožbenega sodišča obema sodiščema očita zmotno uporabo materialnopravne in procesno-pravne vsebine 208. člena ZD v zvezi s tretjim odstavkom 205. člena ZD, zaradi česar je prišlo do procesne kršitve iz prvega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS, št. 36/2004 - UPB2; ZPP). Predlaga razveljavitev sklepov obeh sodišč in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek. Vsebino in obliko dedne izjave ureja 208. člen ZD, po katerem sicer ni predpisana posebna obličnost, vendar mora dedno izjavo podpisati dedič. Pravica do nujnega deleža je po 27. členu ZD dedna pravica, vendar to ne pomeni, da bi sodišče lahko odločalo, da nujni dedič sprejema nujni delež, čeprav ni prišel na zapuščinsko obravnavo in tudi ni pisno izjavil, da sprejema nujni delež. Določbe 208. člena ZD zahtevajo izrecno izjavo dediča, ali dediščino sprejema ali se ji odpoveduje. Sodišči nista samo napačno uporabili materialnega prava o dedni izjavi, njuna odločitev je tudi procesno-pravno nepravilna, kar je vplivalo na pravilnost obeh sklepov. Sodišče prve stopnje je s svojim ravnanjem onemogočilo razpravljanje o vprašanju, ali nujni dedič sploh sprejema nujni delež ter s tem tudi odgovornost za dolgove zapustnice, preprečilo je razpravo o vprašanju, ali je zapustnica glede na vsebino zapisane oporoke želela razdediniti nujnega dediča, zaradi izpodbijanih odločitev v postopku niso bile uporabljene določbe o zmanjšanju oporočnih razpolaganj, dedičema pa je bilo tudi onemogočeno skleniti morebitni dedni dogovor, ki ga ZD dopušča tudi zato, ker ustanavljanje solastninskega deleža na nepremičninah ni v korist niti oporočnega niti nujnega dediča. Tudi odločitev pritožbenega sodišča je bila napačna, ko je ravnanje prvega sodišča presodilo kot pravilno in racionalno, da je nujnemu dediču poslalo le dopis s kopijo oporoke. Po tretjem odstavku 205. člena ZD lahko sodišče ravna le, če je iz spisa razvidna prava volja oporočitelja, oporočnega dediča in nujnega dediča. Zahteva je bila vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila (370. člen ZPP v zvezi s 163. členom ZD).

Zahteva je utemeljena.

Dedna izjava po 208. členu ZD je izjava (zakonitega, oporočnega ali nujnega) dediča, da sprejema dediščino ali da se ji odpove. To jasno izhaja iz prvega in tretjega odstavka navedenega člena. Izjava mora izražati pravo in resnično voljo dediča, dana pa mora biti v predpisani obliki. Stroga obličnost res ni predpisana, saj zakon zahteva le dedičev podpis, kar pomeni, da mora pisno izjavo dedič lastnoročno podpisati, na zapuščinski obravnavi ustno podano izjavo pa podpiše s podpisom zapisnika.

V obravnavani zadevi nujnega dediča ni bilo na zapuščinsko obravnavo in je bil po pravilnih ugotovitvah pritožbenega sodišča tudi nepravilno vabljen. Pisne dedne izjave ni podal. Zapuščinsko sodišče je na podlagi vsebine svojega dopisa nujnemu dediču, da bo štelo, da zahteva nujni delež, če v osmih dneh ne bo ničesar sporočil, izdalo sklep o dedovanju in za dediča razglasilo oba zapustničina sinova, prvega kot oporočnega in drugega kot nujnega dediča. Tako ravnanje sodišča prve stopnje je bilo materialnopravno in procesno-pravno zgrešeno. Molk nujnega dediča kljub vsebini dopisa sodišča ne pomeni nujno, da nujni dedič sprejema nujni delež. Njegov molk je lahko tudi odraz dejstva, da sprejema in spoštuje zapustničino oziroma v obravnavanem primeru materino oporočno voljo. Zato pasivna zadržanost nujnega dediča ne more odražati njegove prave volje. Na to okoliščino zahteva utemeljeno opozarja pri uveljavljanju procesne kršitve določbe tretjega odstavka 205. člena ZD. Volja nujnega dediča mora biti jasno in nedvoumno izražena, podana pa mora biti v predpisani obliki. Pri molku nujnega dediča že pojmovno ne more biti lastnoročnega podpisa. Zato v obravnavani zadevi po sodišču presumirana dedna izjava nujnega dediča o sprejemu dediščine oziroma nujnega deleža niti vsebinsko niti oblikovno ne izpolnjuje zakonskih pogojev iz 208. člena ZD, njegov molk pa tudi ni omogočal pravilnega ravnanja po tretjem odstavku 205. člena ZD.

Določba prvega odstavka 165. člena ZD, na katero se sklicuje pritožbeno sodišče, po presoji vrhovnega sodišča ni upravičevala prvega sodišča k opisanemu ravnanju. Navedena zakonska določba je odraz preiskovalnega načela, ki je v zapuščinskem postopku res bolj poudarjeno kot v pravdnem postopku, vendar je omejeno z vsemi tistimi ravnanji, ki so v dispoziciji udeležencev zapuščinskega postopka. Med taka ravnanja sodi tudi uveljavljanje nujnega deleža. Pravica do nujnega deleža je namreč zakonita dedna pravica posebne vrste. Izjava o uveljavljanju nujnega deleža vsebinsko pomeni zahtevo za zmanjšanje oporočnega razpolaganja (kadar je oporočitelj razpolagal z vsem svojim premoženjem in tako nujnega dediča prikrajšal za nujni delež). O tem je sodna praksa enotna vsaj od sprejema pravnega mnenja v letu 1982, po katerem je dedna izjava nujnega dediča, da ne zahteva nujnega deleža, po vsebini izjava, da ne zahteva zmanjšanja oporočnega razpolaganja (tretji odstavek 208. člena ZD). Zato določba 40. člena ZD o zmanjšanju oporočnih razpolaganj le na zahtevo nujnega dediča pomeni tudi, da se o nujnem deležu lahko odloča le na izrecno zahtevo nujnega dediča in ne po uradni dolžnosti. Ali z drugimi besedami: zapuščinsko sodišče z dopisom, da bo molk nujnega dediča štelo za njegovo uveljavljanje nujnega deleža, ne more nadomestiti ustrezne dedne izjave o nujnem deležu. Zahteva torej utemeljeno očita obema sodiščema napačno uporabo 208. člena ZD v njegovi materialnopravni in procesno-pravni vsebini ter nepravilno uporabo tretjega odstavka 205. člena ZD, kar je vplivalo na pravilnost sklepov obeh sodišč (prvi odstavek 339. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD). Zato ji je vrhovno sodišče na podlagi prvega odstavka 379. člena ZPP, četrtega odstavka 384. člena ZPP in drugega odstavka 391. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD ugodilo in odločilo kot v izreku tega sklepa.