Jedro

Sodišče prve stopnje je utemeljeno zaključilo, da je tožba (razen v delu, glede katerega je tožbo zavrglo) sklepčna oziroma, da je tožbeni zahtevek, ki se nanaša na nezakonito prenehanje delovnega razmerja, po materialnem pravu utemeljen, saj tožniku delovno razmerje (zgolj z odjavo iz zavarovanja) ni prenehalo na katerega od zakonitih načinov (77. člen ZDR-1), zlasti pa ne na podlagi njegove odpovedi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti stroške odgovora na pritožbo v višini 274,50 EUR, v roku 8 dni od vročitve te sodbe, po izteku roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom zavrglo tožbo glede dela zahtevka, ki se glasi na ugotovitev, da tožnik ni odpovedal pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 7. 2018 ter na ugotovitev neveljavnosti njegove odpovedi z dne 24. 12. 2018. Sicer pa je z zamudno sodbo ugotovilo, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 25. 12. 2018 in mu še traja v vsemi pravicami, kot da odpovedi ni bilo. Toženi stranki pa je naložilo, da je dolžna tožnika pozvati nazaj na delo na njegovo delovno mesto za nedoločen čas s polnim delovnim časom, mu od prenehanja pogodbe o zaposlitvi, od 25. 12. 2018, do dne ponovnega nastopa dela pri toženi stranki obračunati vse plače, ki bi jih prejela, če bi bila na delu, od tako obračunanih zneskov bruto plač obračunati in plačati davke in prispevke, nato pa tožniku izplačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 5. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila, tožnika prijaviti v matično evidenco zavarovancev pri ZPIZ tako, da mu bo priznana delovna doba od 25. 12. 2018 do dneva ponovnega nastopa dela pri toženi stranki, vse v roku 8 dni.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi zmotne materialnopravne odločitve. Navaja, da je tožnik sam podal odpoved 24. 12. 2018. Tistega dne je prokurist tožene stranke A.A. srečal tožnika in B.B.. Tožnik se je pritoževal, da ni dela, zaradi česar ne želi več delati za toženo stranko. Prokurist mu je rekel, da naj potem napiše odpoved in tožniku na njegovo prošnjo dal obrazec odpovedi. Tožnik je obrazec podpisal in prokuristu predlagal, da naj ostale podatke izpolni kar sam. Predlaga zaslišanje B.B..

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo navaja, da zamudno sodbo ni dopustno izpodbijati iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano zamudno sodbo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, naštete v navedeni določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Kot pravilno opozarja tožnik v odgovoru na tožbo, zamudne sodbe ni dopustno izpodbijati zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 338. člena ZPP). Bistvo pritožbe pa je ravno v nestrinjanju z dejstvi, na katera je sodišče oprlo odločitev. Takšne pritožbene navedbe niso upoštevne. Tožena stranka, ki ni vložila odgovora na pritožbo, je z nasprotovanjem dejanski podlagi zahtevka šele v pritožbi prepozna. Sodišče prve stopnje se je torej utemeljeno oprlo na dejstva, navedena v tožbi. In sicer je tožnik navajal, da je bil pri toženi stranki zaposlen na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 7. 2018 za nedoločen čas na delovnem mestu voznik taksija. Dne 24. 12. 2018 je zaradi bolečin v križu predčasno prenehal z delom, nakar je s strani prokurista tožene stranke A.A. prejel SMS sporočilo, da mu je delovno razmerje prenehalo na podlagi njegove pisne odpovedi. Tožnik o tej svoji odpovedi ni vedel nič, saj ni podal nikakršne odpovedi. S to listino ne razpolaga, se pa spominja, da je ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi moral podpisati prazen list papirja, glede česar sta mu nadrejena pojasnila, da bianco podpis potrebujeta za banko. Tožnik se je zaradi zdravstvenih težav zglasil pri zdravnici, ki pa mu je lahko bolniški stalež odobrila le za 24. 12. 2018, saj ga je tožena stranka nato odjavila iz zavarovanja. Toženi stranki je 27. 12. 2018 poslal dopis s prošnjo za obrazložitev, a odgovora ni prejel, nato je podal še prijavo na inšpektorat za delo ter vložil tožbo.

7. Sodišče prve stopnje je sledeč takšnim dejanskim navedbam utemeljeno zaključilo, da je tožba (razen v delu, glede katerega je tožbo zavrglo) sklepčna oziroma, da je tožbeni zahtevek, ki se nanaša na nezakonito prenehanje delovnega razmerja, po materialnem pravu utemeljen, saj tožniku delovno razmerje (zgolj z odjavo iz zavarovanja) ni prenehalo na katerega od zakonitih načinov (77. člen ZDR-1), zlasti pa ne na podlagi njegove odpovedi.

8. Zato je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da so izpolnjeni vsi pogoji za izdajo zamudne sodbe. Po prvem odstavku 318. členu ZPP namreč sodišče izda sodbo, s katero ugodi tožbenemu zahtevku (zamudno sodbo), če tožena stranka v roku iz 277. člena ZPP ne odgovori na tožbo in so izpolnjeni naslednji pogoji: 1. da je tožba toženi stranki pravilno vročena v odgovor; 2. da ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati (tretji odstavek 3. člena ZPP); 3. da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi; 4. da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik, ali z dejstvi, ki so splošno znana.

9. Ker torej niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

10. Tožniku se za odgovor na pritožbo prizna zahtevanih 375 točk z 22 % DDV, kar znaša 274,50 EUR (prvi odstavek 155. in 165. člena ZPP).