Jedro

Bistvo spora je vprašanje, ali bi se moralo nadomestilo plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu, ki ga je tožnik prejemal od 13. 6. 1998 do 18. 5. 2022, upoštevati v pokojninsko osnovo, in posledično čas prejemanja v pokojninsko dobo tožnika. Ker se nadomestilo plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu ne šteje v pokojninsko dobo tožnika, tožnik ni diskriminiran napram tistim zavarovancem, ki so bili v delovnem razmerju in so bili obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovani. Nadomestilo plače ne predstavlja plače, kot skuša to zmotno uveljaviti pritožnik. S tem v zvezi je neutemeljeno pritožbeno sklicevanje na določbo 134. člena ZPIZ-2. Ta določa, da se v pokojninsko dobo štejejo obdobja, v katerih je delodajalec obračunal prispevke za obvezno zavarovanje od zavarovančeve plače, vendar jih ni plačal v pokojninsko in invalidsko zavarovanje, ne glede na uspeh ukrepov za izterjavo plačila prispevkov. Tudi glede na že sprejeta stališča Ustavnega sodišča RS, posledično niso podane zatrjevane kršitve temeljne ustavne določbe o socialni državi (2. člen Ustave), pravice do socialne varnosti (50. člen Ustave), pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave RS) in pravice do enakosti (14. člena Ustave), niti ne Evropske socialne listine.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1.Sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi toženca št. zadeve ..., št. dosjeja: ... z dne 13. 4. 2023 in z dne 7. 12. 2022, in da se tožniku prizna pravica do polne starostne pokojnine za 40 let delovne dobe (I. točka izreka). Tožbo je v delu, da se tožniku prizna invalidska pokojnina, zavrglo (II. točka izreka).

2.Zoper sodbo in sklep se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Prepričan je, da bi se njegova starostna pokojnina, skladno s 37. členom ZPIZ-2, morala odmeriti v odmernem odstotku od pokojninske osnove, odvisnem od dolžine pokojninske dobe. ZPIZ-1 v 192. členu in ZPIZ-2 v 134. členu jamčita odstotek za odmero pokojnine. Obdobje, za katero prispevki niso plačani, se mora vseeno všteti v pokojninsko dobo ter upoštevati pri odmeri pokojnine. ZPIZ bi mu moral obračunavati in plačati prispevke iz naslova nadomestila plače za pokojninsko in invalidsko zavarovanje od 12. 6. 1998 do 18. 5. 2022. Toženec je v odločbi z dne 22. 4. 2022 navedel, da zavarovanec lahko uveljavlja pravico do starostne pokojnine, za kar je potrebno, da poda zahtevo pri ZPIZ-u. Laično je sledil tožencu. V tej odločbi ni navedeno, da ima pravico do invalidske pokojnine. Sklicuje se na šesti odstavek 7. člena, 8. in 191. člen ZPIZ‑1. Enako ureja ZPIZ-2 v petem odstavku 6. člena, 42. točki 7. člena in 133. členu. Ko gre za zavarovance, zavarovane kot delavce v delovnem razmerju je treba upoštevati 192. člen ZPIZ-1 in 134. člen ZPIZ‑2, po katerem se ne glede na 191. člen ZPIZ-1 oz. 133. člen ZPIZ-2 v pokojninsko dobo štejejo vsa obdobja, v katerih je delodajalec obračunal prispevke in invalidsko zavarovanje, ne glede na uspeh ukrepov za izterjavo plačila prispevkov. Prepričan je, da zanj nadomestilo plače, ki mu jo je izplačeval toženec prestavlja plačo, kot v delovnem razmerju. Meni, da je v neenakopravnem, podrejenem in diskriminatornem položaju napram zavarovancem, upokojencem s 40 letno delovno dobo, saj je bil prepričan, da je tako zdravstveno kot pokojninsko in invalidsko zavarovan. Kršen je 14., 22. in 50. člen Ustave, saj mu z višino starostne pokojnine ni zagotovljena pravica do socialne varnosti. Uveljavlja kršitev pravic iz Evropske socialne listine (Listina) v povezavi s sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP). Navaja kršitev 2. člena Ustave. Sodišče bi moralo s pridobitvijo strokovnega psihiatričnega mnenja in zaslišanjem psihiatrinje A. A. ugotoviti, ali je bil v času izplačevanja plač in postopka čakanja na zaposlitev na drugo delovno mesto v takem stanju, da se je zavedal svojih dejanj, ker je imel nekaj družinskih tragedij in drugih osebnih zdravstvenih težav. Kršeni sta pravici iz 22. in 25. člena Ustave ter 6., 13. in 14. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah, ker sodišče o uveljavljanju pravice do invalidske pokojnine ni zaslišalo tožnika in psihiatrinje. Predlaga, da se v pokojninsko dobo šteje 40 let delovne dobe in se na podlagi 37. člena ZPIZ-2 določi, da starostna pokojnina od 19. 9. 2022 znaša 650,71 EUR na mesec oziroma, da mu pripada invalidska pokojnina.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo in sklep v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. Po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Dejansko stanje glede odločilnih dejstev je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, sprejeta odločitev pa je tudi materialno pravno pravilna. Iz razlogov, kot bodo obrazloženi v nadaljevanju, niso podane niti zatrjevane kršitve Ustave, Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (EKČP) in Evropske socialne listine.

5.Predmet sodne presoje je pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca z dne 13. 4. 2023 v zvezi s prvostopenjsko odločbo z dne 7. 12. 2022, s katerima je bilo odločeno, da ima tožnik pravico do starostne pokojnine v znesku 359,69 EUR na mesec od 19. 5. 2022 dalje.

6.Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik do dneva uveljavitve pravice do pokojnine dopolnil 65 let in 4 mesece starosti ter 20 let, 5 mesecev in 2 dni pokojninske dobe brez dokupa ter s tem izpolnil pogoje za priznanje pravice do starostne pokojnine po prvem odstavku 27. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ‑2).1 Najugodnejša pokojninska osnova (od 1978 do 1997) bi bila 838,01 EUR in bi tako starostna pokojnina na dan uveljavitve znašala 294,14 EUR ter z uskladitvijo, po 105. in 106. členu ZPIZ‑2 za 1 % in 4,4 %, 310,15 EUR. To je manj kot znesek pokojnine odmerjen od najnižje pokojninske osnove. Tožniku je bila zato pokojnina odmerjena v višini 35,10 % od najnižje pokojninske osnove, ki je v letu 2022 znašala 1.024,75 EUR. Priznana mu je v znesku 359,69 EUR na mesec od 19. 5. 2022 dalje.

7.Bistvo spora je vprašanje, ali bi se moralo nadomestilo plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu, ki ga je tožnik prejemal od 13. 6. 1998 do 18. 5. 2022, upoštevati v pokojninsko osnovo, in posledično čas prejemanja v pokojninsko dobo tožnika.

8.Tožnik je bil kot invalid III. kategorije invalidnosti zaradi posledic bolezni z odločbo toženca z dne 14. 7. 1998 prejemnik nadomestila plače za čas čakanja na drugo ustrezno delo od 13. 6. 1998 dalje. V tem obdobju je bil tožnik brezposeln in se prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje od nadomestila niso plačivali. Da se prispevki od nadomestil iz invalidskega zavarovanja ne plačujejo, je izrecno določeno v prvem odstavku 143. člena ZPIZ‑2 (enako je bilo določeno v drugem odstavku 207. člena ZPIZ-1 in drugem odstavku 229. člena ZPIZ/92). Čas prejemanja nadomestila za čakanje na drugo ustrezno zaposlitev ne pomeni podlage za vključitev v pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Ker tožnik v času, ko je prejemal nadomestilo, ni bil pokojninsko in invalidsko zavarovan, je pravilen zaključek prvostopenjskega sodišča, da nadomestila oziroma obdobja prejemanja ni mogoče šteti in upoštevati v pokojninsko osnovo ter pokojninsko dobo tožnika.

9.V prvem odstavku 50. člena Ustave je izrecno določeno, da imajo državljani pod pogoji, določenimi z zakonom, pravico do socialne varnosti, vključno s pravico do pokojnine. Ustavno sodišče RS je bistvo pravice do pokojnine iz sistema pokojninskega zavarovanja opredelilo kot pravico posameznika, da na podlagi plačanih prispevkov za pokojninsko zavarovanje in ob izpolnjenih drugih, razumno določenih pogojih pridobi in uživa pokojnino, ki mu zagotavlja socialno varnost. Ustavno sodišče RS je že večkrat presojalo, ali je ureditev obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja skladna s 50. členom Ustave o pravici do socialne varnosti. Izpostavilo je, da so to vprašanja zakonodajnega urejanja, in da ima zakonodajalec široko polje proste presoje pri normativnem urejanju. Zakonodajalec je torej tisti, ki določi krog upravičencev, vrsto in obseg upravičenj, pogoje za pridobitev in način uresničevanja pravic, ki gredo zavarovancem iz obveznega pokojninskega zavarovanja.

10.Ker se nadomestilo plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu ne šteje v pokojninsko dobo tožnika, tožnik ni diskriminiran napram tistim zavarovancem, ki so bili v delovnem razmerju in so bili obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovani. Nadomestilo plače ne predstavlja plače, kot skuša to zmotno uveljaviti pritožnik. S tem v zvezi je neutemeljeno pritožbeno sklicevanje na določbo 134. člena ZPIZ-2. Ta določa, da se v pokojninsko dobo štejejo obdobja, v katerih je delodajalec obračunal prispevke za obvezno zavarovanje od zavarovančeve plače, vendar jih ni plačal v pokojninsko in invalidsko zavarovanje, ne glede na uspeh ukrepov za izterjavo plačila prispevkov. Tudi glede na že sprejeta stališča Ustavnega sodišča RS, posledično niso podane zatrjevane kršitve temeljne ustavne določbe o socialni državi (2. člen Ustave), pravice do socialne varnosti (50. člen Ustave), pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave RS) in pravice do enakosti (14. člena Ustave), niti ne Evropske socialne listine.

11.Sodišče prve stopnje je tožbo v delu, da se tožniku prizna invalidska pokojnina, ker ta ni predmet izpodbijanih odločb, utemeljeno zavrglo. Predmet sodne presoje sta lahko le v presodnem postopku izdani izpodbijani odločbi o priznanju pravice do starostne pokojnine (63. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih - ZDSS-1). Priznanje invalidske pokojnine mora tožnik sprva uveljaviti pri tožencu z novo vlogo (178. člen ZPIZ-2). Šele v predhodno izpeljanem predsodnem postopku izdana dokončna odločba bo lahko predmet morebitnega sodnega varstva. ZPIZ-2 namreč ne določa, da ni možna izbira med starostno in invalidsko pokojnino. Pogoj je, da so ob izbiri izpolnjeni pogoji za pridobitev pravice do obeh pokojnin (prvi odstavek 109. člena ZPIZ-2). Pri tožniku se tako kljub temu, da je uživalec starostne pokojnine, lahko ponovno ocenjuje njegova invalidnost, da bi se morebiti realizirala izbirna pravica med starostno in invalidsko pokojnino.

12.O tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev, po določbi drugega odstavka 213. člena ZPP, odloči sodišče. Ker je bil predlog za zaslišanje tožnika in psihiatrinje predlagan zaradi uresničevanja pravice do invalidske pokojnine, (ki ni predmet tega postopka), je sodišče takšna dokazna predloga utemeljeno zavrnilo kot nepotrebna. Zato tudi nista kršeni ustavno varovani pravica do enakega varstva pravic (22. člen Ustave) in pravica do pravnega sredstva (25. člen Ustave) ter tudi ne določbe EKČP.

13.Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi, niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo in sklep sodišča prve stopnje (353. člen ZPP in 2. točka 365. člena ZPP).

-------------------------------

1Zavarovanec pridobi pravico do starostne pokojnine pri starosti 65 let, če je dopolnil najmanj 15 let zavarovalne dobe.

2Prispevki se ne plačujejo od nadomestil iz invalidskega zavarovanja.

3Imel pa je urejeno zdravstveno zavarovanje (13. točka 9. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja).

4Glej npr. odločbo U-I-246/13-44 z dne 21. 4. 2016.

5Ne glede na določbo 133. člena ZPIZ‑2, ki določa, da se v zavarovalno dobo štejejo obdobja zavarovanja, če so bili za ta obdobja plačani predpisani prispevki.

6Pogoji za pridobitev pravice do invalidske pokojnine se ugotavljajo glede na zdravstveno stanje v času, ko ima oseba (še) status zavarovanca (sodba VSRS VIII Ips 5/2020).

Zveza:

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.