Jedro

Prvostopenjski organ je izhajal iz ugotovitve, da je obveznost tožnika do davčnega dolžnika po računu dospela v plačilo 8. 10. 2010. Tožnik v ugovoru z navedbo, da je davčni dolžnik predlog za izvršbo umaknil, ni izkazal razlogov, da davčnemu dolžniku ni dolžan, da je dolg pogojen ali da dolg še ni dospel v plačilo, kot to določa 174. člen ZDavP-2. Ker s tem ni niti smiselno uveljavljal niti izkazal ugovora, da davčnemu dolžniku zneska ne dolguje (več), tožbeni ugovor, da je zoper izdani račun ugovarjal in da zato dolg ne obstoji, predstavlja tožbeno novoto v smislu tretjega odstavka 20. člena ZUS-1.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Davčna uprava Republike Slovenije, Davčni urad Ljubljana (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je s sklepom št. DT 4295-0222/11-1-08021-26-PO z dne 1. 3. 2011 odločil, da se zoper družbo A. d.o.o. kot davčno dolžnico opravi davčna izvršba dolgovanega zneska davčnih obveznosti v skupnem znesku 5.544,00 EUR z rubežem terjatev, ki jih ima do tožnika, družbe B. d.o.o. na podlagi zapadlega računa št. 248/2010 z dne 23. 9. 2010 v znesku 5.544,00 EUR. Pri tem je dolžnici prepovedal razpolagati s terjatvijo do zarubljenega zneska, tožniku pa naložil, da plača zarubljeni znesek dolga. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa je prvostopenjski organ pojasnil, da davčni dolžnik, kot je razvidno iz knjigovodskih evidenc davčnega organa, ni v predpisanem roku poravnal obveznosti, ki so navedene v seznamu izvršilnih naslovov. Prvostopenjski organ je zato v skladu s 143. členom Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) začel davčno izvršbo. Sklicuje se še na 173. člen ZDavP-2, po katerem se dolžniku zarubi terjatev, ki jo ima do svojega dolžnika do višine njegovega dolga, dolžnikovemu dolžniku pa se naloži, da zarubljeni znesek terjatve plača na predpisane račune.

Tožnik je zoper prvostopenjski sklep vložil ugovor, ki ga je Ministrstvo za finance (v nadaljevanju drugostopenjski organ) z odločbo št. DT 499-29-236/2011-2 z dne 22. 3. 2012 zavrnilo. Drugostopenjski organ pojasni, da je bil, kot izhaja iz podatkov upravnih spisov, s strani davčne dolžnice prvostopenjskemu organu predložen račun št. 248/2010 z dne 23. 9. 2010 (datum zapadlosti 8. 10. 2010) v višini 5.544,00 EUR, ki ga je ta izdala tožnici. Ker je iz seznama izvršilnih naslovov z dne 1. 3. 2011 razvidna davčna obveznost dolžnice iz naslova davka na dodano vrednost v skupni višini 8.629,89 EUR, je prvostopenjski organ dne 1. 3. 2011 izdal izpodbijani sklep o davčni izvršbi. Drugostopenjski organ se nato sklicuje na določbe ZDavP-2, in sicer na 143., 151., 172. in 174. člen. V zvezi z ugovorom tožnice, da dolžnici ne dolguje ničesar ter glede ob tem predloženega umika predloga za izvršbo ugotavlja, da ne gre za dokaze, iz katerih bi bilo razvidno, da dolg ne obstaja. Iz listin spisov namreč ne izhaja, da bi tožnica zapadli račun št. 248/2010 z dne 23. 9. 2010 zavrnila, pa tudi v vlogi, s katero je dolžnica umaknila predlog za izvršbo je ta navedla, da bo poravnavo terjatve uredila drugače. To pa pomeni, da terjatev obstaja. Umik predloga za izvršbo pa sam po sebi ne pomeni, da je dolg plačan. Po navedenem je terjatev dolžnice iz naslova izdanega računa zadostna podlaga, da je prvostopenjski organ za izvršbo dela dolgovanega zneska davčnega dolga posegel na terjatev, ki jo ima davčna dolžnica do tožnika.

Tožnik se z odločitvijo ne strinja in sklep izpodbija s tožbo. V njej navaja, da je sicer z davčno dolžnico v preteklosti poslovno sodeloval, vendar dolžnica svojih obveznosti ni izpolnila v celoti in korektno. Zaradi tega je bil 25. 8. 2010 podpisan poseben dogovor, po katerem je bil tožnik dolžan plačati še znesek v višini 4.620,00 EUR, dolžnica pa bi mu morala izročiti kodo programske aplikacije. Ker davčna dolžnica svojih obveznosti ni izpolnila, ji posledično tožnik ni bil dolžan plačati zneska v višini 4.620,00 EUR (skupaj z 20 % DDV 5.544,00 EUR). Račun št. 248/2010 dne 8. 10. 2010 je bil nato tudi pisno zavrnjen in ga tožeča stranka nima zavedenega v izpisu odprtih postavk. Kljub temu je davčna dolžnica zoper tožnika vložila predlog za izvršbo, vendar je nato predlog umaknila. Utemeljitev, da tožeča stranka ni izkazala, da dolžnici ne dolguje ničesar, ne more vzdržati presoje, saj gre v tem primeru za dokazovanje negativnih dejstev. Ker tožeča stranka spornega računa št. 248/2010 tudi nima zavedenega v izpisu odprtih postavk, je davčna izvršba za znesek v višini 5.544,00 EUR neupravičena. Sodišču predlaga, da odpravi izpodbijani sklep in toženi stranki naloži povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri sprejeti odločitvi in pri razlogih zanjo. V zvezi s tožbenimi navedbami dodaja, da se je tožnica v pritožbenem postopku sklicevala le na predlog za izvršbo, sklep o izvršbi in umik predloga. Ostalih listin, ki jih prilaga tožbi pa ni navajala in zato predstavljajo tožbene novote.

Tožeča stranka v zvezi z odgovorom na tožbo vztraja pri navedbah, da je bil predlog za izvršbo umaknjen zaradi reklamacij tožeče stranke.

Sodišče je v zadevi odločalo brez glavne obravnave na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

Tožba ni utemeljena.

V obravnavnem primeru ni sporno, da je imela davčna dolžnica na dan izdaje izpodbijanega sklepa izkazane neporavnane davčne obveznosti in terjatev do tožnika (družbe B. d.o.o.). Prvostopenjski organ je tako izhajal iz ugotovitve, da je obveznost tožnika po računu št. 248/2010 z dne 23. 9. 2010 do davčnega dolžnika dospela v plačilo 8. 10. 2010. Po pregledu upravnih spisov sodišče ugotavlja, da je odločitev pravilna in na zakonu utemeljena. Tudi po mnenju sodišča tožnik v ugovoru z navedbo, da je davčni dolžnik predlog za izvršbo umaknil, ni izkazal razlogov, da tožnik davčnemu dolžniku ni dolžan, da je dolg pogojen ali da dolg še ni dospel v plačilo, kot to določa 174. člen ZDavP-2. Ker s tem ni niti smiselno uveljavljal niti izkazoval ugovora, da davčnemu dolžniku zneska ne dolguje (več), tožbeni ugovor, da je zoper izdani račun ugovarjal in da zato dolg ne obstoji, predstavlja tožbeno novoto v smislu tretjega odstavka 20. člena ZUS-1. Glede na določbo 52. člena ZUS-1 lahko v tožbi tožnik navaja nova dejstva in nove dokaze, ki se upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta.

V ostalem se sodišče strinja z obrazložitvijo, s katero je svojo odločitev pojasnil prvostopenjski organ, in z razlogi, s katerimi je obrazložil in zavrnil pritožbene ugovore drugostopenjski organ, ter se nanje, kolikor so tožbeni ugovori enaki ugovorom, ki jih je tožnik uveljavljal v pritožbi, tudi sklicuje (drugi odstavek 71. člena ZUS-1).

Ker po povedanem tožbeni ugovori niso utemeljeni, sodišče pa nepravilnosti, na katere pazi uradoma tudi ni našlo, je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

Ker je sodišče tožbo zavrnilo, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).