Jedro

V KZ-1 kaznivega dejanja grdega ravnanja kot samostojnega kaznivega dejanja ni več, je pa grdo ravnanje izvršitveno dejanje pri kaznivem dejanju ogrožanja varnosti po 135. členu KZ-1. Po novem KZ-1 je torej potrebno, da storilec kaznivega dejanja ogrožanja varnosti z grdim ravnanjem povzroči ogroženost oškodovanca (posledica).

Prestrašenost in užaljenost oškodovanke, ki je navedena v opisu kaznivega dejanja in v razlogih sodbe, ni dovolj za zaključek, da je posledica, ki se zahteva za kaznivo dejanje ogrožanja varnosti po 1. odst. 135. člena KZ, podana. Vsak poseg na telo namreč še ne pomeni, da je z njim ogrožena varnost. So pa v opisu obtoženčevega ravnanja navedena dejstva in okoliščine, ki predstavljajo znake kaznivega dejanja razžalitve (realne injurije), za katerega pregon se začne na zasebno tožbo.

Izrek

Ob reševanju pritožb zagovornice obtoženega in okrožnega državnega tožilca se izpodbijana sodba po uradni dolžnosti spremeni tako, da se

1. sodba pod točko 2 izreka razveljavi in zoper obtoženega I. Ž. po 1. točki 352. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) z a v r ž e o b t o ž b a , da je z grdim ravnanjem prizadel duševno celovitost drugega, s tem da je dne 25.6.2005 okoli 14.00 ure v jedilnici hotela R. na ulici P. št. x v Izoli L. V. rekel, da ima trening „Zgoraj brez in spodaj nič“ z njim v njegovi sobi in jo pri tem istočasno z levo roko od zadaj prijel za stegno, ji nekoliko privzdignil njeno mini krilo ter ji nato pod njim z roko po goli koži drsel navzgor vse do njene zadnjice, ko ga je tedaj zaradi takšnega njegovega obnašanja močno prestrašena in užaljena L. V. udarila po roki in zbežala pred njim iz jedilnice, s čimer naj bi storil kaznivo dejanje grdega ravnanja po 1. odst. 146. člena KZ.

Po 1. odst. 96. člena ZKP stroški tega dela kazenskega postopka iz 1. do 5. točke 2. odst. 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obtoženca ter potrebni izdatki in nagrada njegove zagovornice bremenijo proračun.

2. Obtožencu se za kaznivo dejanje pod točko 1 izreka sodbe sodišča prve stopnje po členu 50. in 51. KZ izreče p o g o j n a o b s o d b a , v kateri se mu za vsako kaznivo dejanje spolnega napada na osebo mlajšo od 15 let po 1. odst. 183. člena KZ ob uporabi omilitvenih določil 42. in 43. člena KZ določi kazen 3 (tri) mesece zapora, nakar se na podlagi 3. točke 2. odst. 47. člena KZ določi enotna kazen 5 (pet) mesecev zapora, ki pa ne bo izrečena, če obtoženec v preizkusni dobi 2 (dveh) let ne bo storil novega kaznivega dejanja.

Pritožbi obtoženčeve zagovornice in okrožnega državnega tožilca pa se zavrneta kot neutemeljeni in se v nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: Z uvodoma navedeno sodbo je Okrožno sodišče v Novem mestu obtoženega I. Ž. spoznalo za krivega dveh kaznivih dejanj spolnega napada na osebo mlajšo od 15 let po 1. odst. 183. člena KZ in kaznivega dejanja grdega ravnanja po 1. odst. 146. člena KZ. Izreklo mu je pogojno obsodbo, v okviru katere mu je za vsako kaznivo dejanje določilo kazen tri mesece zapora (za kaznivi dejanji spolnega napada na osebo mlajšo od 15 let je pri tem uporabilo omilitvena določila). Nato mu je po določbah o steku določilo enotno kazen osem mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let. Odločilo je, da je obtoženec dolžan plačati stroške kazenskega postopka ter 300 EUR povprečnine.

Zoper sodbo sta se pravočasno pritožila: zagovornica obtoženca iz vseh pritožbenih razlogov s predlogom, da višje sodišče sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred spremenjen senat; okrožni državni tožilec zaradi odločbe o kazenski sankciji s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtožencu za vsako kaznivo dejanje pod točko 1 izreka sodbe določi z uporabo omilitvenih določil kazen najmanj šest mesecev zapora, za kaznivo dejanje pod točko 2 izreka določi kazen najmanj tri mesece zapora, nato pa obtožencu po določbah o steku izreče ustrezno enotno kazen zapora.

Višja državna tožilka A. Š. je v pisnem mnenju, ki ga je podala na podlagi določbe 2. odst. 377. člena ZKP, predlagala ugoditev tožilski pritožbi in zavrnitev pritožbe obtoženčeve zagovornice.

Pritožbi nista utemeljeni, sodišče druge stopnje pa je glede kaznivega dejanja grdega ravnanja sodbo spremenilo po uradni dolžnosti.

K pritožbi obtoženčeve zagovornice Uvodoma pritožnica uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odst. 371. člena ZKP. Navaja, da sodba nima razlogov o vseh odločilnih dejstvih, saj sodišče ni določno in popolnoma navedlo, katera dejstva šteje za dokazana ali nedokazana in iz katerih razlogov, prav tako pa ni ocenilo verodostojnosti protislovnih dokazov. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da zatrjevana kršitev ni podana. Sodišče prve stopnje je opravilo skrbno presojo obtoženčevega zagovora ter izpovedb vseh zaslišanih prič, navedlo pa je tudi jasne in prepričljive razloge, zakaj ne verjame obtožencu in zakaj sledi izpovedbi oškodovank. Z razlogi izpodbijane sodbe pa se sodišče druge stopnje v celoti strinja. V nadaljevanju pritožbe pritožnica izpostavlja posamezne dele izpovedb zaslišanih prič in podaja lastne dokazne zaključke, vendar s tem ne obrazlaga pritožbenega razloga absolutne bistvene kršitve določb kazenskega postopka, temveč smiselno uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Po presoji izpodbijane sodbe in pritožbenih navedb pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje vsa odločilna dejstva pravilno ugotovilo, na podlagi njih napravilo utemeljene dokazne zaključke in jih argumentirano obrazložilo. Zato tudi ta pritožbeni razlog ni podan, kot bo podrobneje obrazloženo v nadaljevanju.

Glede dveh kaznivih dejanj spolnega napada na osebo mlajšo od 15 let pritožnica ponavlja izpovedbo obeh oškodovank K. in A. in opozarja, da je edino oškodovanka K. izpovedala, da naj bi bila pri dogodku prisotni še dve dekleti (V. in J.) ter da naj bi dogodek videl tudi J. D.. Zaradi izpovedbe V. in A., ki sta obe skladno izpovedali, da ju pri dogodku ni bilo zraven ter izpovedbe D., ki v avli ni ničesar opazil, pritožnica meni, da oškodovanki K. ne gre verjeti. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je že sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da izpovedbe K. v delu, ko je navajala, da sta bili prisotni tudi V. in J., ni potrdil nihče, vendar ji je ne glede na to utemeljeno poklonilo vero glede obtoženčevega ravnanja napram njej in A.. Pravilno je namreč sodišče prve stopnje ugotovilo, da sta obe oškodovanki ravnanje obtoženca opisali skladno, da ju je obtoženec otipaval, da ju je vabil na seks v svojo sobo ter jima je sledil, ko sta odšli. Ne gre prezreti, da je bila K. prvič zaslišana šele eno leto po dogodku, zato je lahko tudi pozabila, kdo vse je bil tistega večera v avli še prisoten, kot že rečeno pa je obtoženčevo ravnanje opisala enako kot A., zato jima je sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo, čeprav J. D. takrat ničesar ni opazil. Prepričljivo je namreč pojasnil, da je bilo na tistem hodniku veliko otrok, ki niso na miru in molče sedeli, zato celotnega dogajanja ni mogel videti. Glede obtoženčevega teka, za katerega pritožnica opozarja, da ni bil mogoč zaradi obtoženčevih poškodovanih kolkov, pa sodišče druge stopnje ugotavlja, da iz izpovedb obeh oškodovank izhaja, da obtoženec ni tekel, pač pa je hitro hodil in jima sledil. Ker obe oškodovanki nista imeli pred obravnavanim dogodkom nobenih slabih izkušenj z obtožencem, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da nimata nobenega razloga, da ne bi govorili resnice. Zato pritožnica s podajanjem lastne dokazne ocene ter poudarjanjem, da V. in A. nista bili prisotni, prav tako pa dogajanja ni videl D., pravilnih razlogov izpodbijane sodbe ne more omajati. Pritožnica opozarja še na neskladnost oškodovankinih izpovedb glede časa storitve kaznivega dejanja, saj sta policistom povedali, da se je dogodek zgodil v času kosila v preiskavi in na glavni obravnavi pa sta navedli, da se je dogodek zgodil okrog desete ure zvečer. Sodišče druge stopnje ob tem pripominja, da uradni zaznamki niso dokaz v kazenskem postopku, zato ta neskladnost v ničemer ne vnaša dvoma v izpovedbi oškodovank, saj sta obe ves čas kazenskega postopka izpovedovali enako glede časa izvršitve kaznivega dejanja.

Sprememba sodbe po uradni dolžnosti Pritožbeno sodišče je v okviru preizkusa izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti po 1. odst. 383. člena ZKP glede kaznivega dejanja pod točko 2 ugotovilo, da je v času pritožbenega odločanja podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 5. točki 1. odst. 371. člena ZKP.

Iz opisa kaznivega dejanja v sodbi je razvidno, da je obtoženec z oškodovanko V. grdo ravnal tako, da ji je rekel, da ima z njim v njegovi sobi trening zgoraj brez in spodaj nič in jo pri tem z levo roko od zadaj prijel za stegno in z roko po goli koži drsel do njene zadnjice, zaradi takšnega njegovega ravnanja pa je bila oškodovanka prestrašena in užaljena in ga je zato udarila po roki in zbežala pred njim iz jedilnice.

Kaznivo dejanje grdega ravnanja po 1. odst. 146. člena po KZ UPB-1 je storil, kdor je z grdim ravnanjem prizadel telesno ali duševno celovitost drugega. Predpisana kazen je bila denarna kazen ali zapor do šestih mesecev, pregon pa se je začel na predlog. Grdo ravnanje je pomenilo vsa tista ravnanja, ki jih oškodovanec zavrača in s katerimi storilec prizadene telesno ali duševno bolečino manjše intenzitete, njena posledica pa se kaže v prizadeti telesni (praske, odrgnine, podplutbe, bolečnost) ali duševni celovitosti (strah, jeza, razburjenje) oškodovanca.

S 1.11.2008 je začel veljati nov Kazenski zakonik (KZ-1, Ur. l. RS, št. 55/08). V KZ-1 kaznivega dejanja grdega ravnanja kot samostojnega kaznivega dejanja ni več, je pa grdo ravnanje izvršitveno dejanje pri kaznivem dejanju ogrožanja varnosti po 135. členu KZ-1. To kaznivo dejanje pa stori, kdor ogrozi varnost kakšne osebe z grdim ravnanjem ali z resno grožnjo, da bo napadel njeno življenje ali telo. Predpisana kazen je denarna kazen ali zapor do enega leta, pregon pa se prav tako začne na predlog. Po novem KZ-1 je torej potrebno, da storilec kaznivega dejanja ogrožanja varnosti z grdim ravnanjem povzroči ogroženost oškodovanca (posledica). Ker niti iz opisa kaznivega dejanja pod točko 2 niti iz razlogov sodbe ne izhaja, da je bila zaradi ravnanja obtoženca oškodovankina varnost ogrožena, sodišče druge stopnje ugotavlja, da dejanje, ki se očita obtožencu nima vseh znakov kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po novem 135. členu KZ-1. Prestrašenost in užaljenost oškodovanke, ki je navedena v opisu kaznivega dejanja in razlogih sodbe pa ni dovolj za zaključek, da je posledica, ki se zahteva za kaznivo dejanje ogrožanja varnosti po 1. odst. 135. člena KZ, podana. Vsak poseg na telo namreč še ne pomeni, da je z njim ogrožena varnost. Sodišče druge stopnje pa ugotavlja, da so v opisu obtoženčevega ravnanja navedena dejstva in okoliščine, ki predstavljajo znake kaznivega dejanja razžalitve (realne injurije) po 1. odst. 158. člena KZ-1, ki ga stori, kdor drugega razžali. Na podlagi določbe 1. odst. 168. člena KZ-1 pa se pregon za to kaznivo dejanje začne na zasebno tožbo.

V obravnavani zadevi se je pregon vodil na zahtevo državnega tožilca, kar pomeni, da ni bila podana obtožba upravičenega tožilca, saj gre pri razžalitvi za kaznivo dejanje, ki se preganja na zasebno tožbo. Ker je oškodovankin oče dne 29.6.2005 podal predlog za pregon (torej v okviru trimesečnega prekluzivnega roka), med postopkom pa se je ugotovilo, da gre za kaznivo dejanje, ki se preganja na zasebno tožbo, se na podlagi 3. odst. 53. člena ZKP šteje predlog za pregon za pravočasno zasebno tožbo. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 393. člena ZKP v zvezi z določbo 1. točke 1. odst. 352. člena ZKP s sklepom zavrglo obtožnico, ker gre za okoliščino, ki zgolj začasno preprečuje kazenski pregon. Po izdaji tega sklepa pa bo lahko zasebni tožilec nadaljeval kazenski pregon (1. odst. 408. člena KZ).

Zaradi takšne odločitve sodišče druge stopnje tudi ni presojalo pritožbe obtoženčeve zagovornice glede kaznivega dejanja grdega ravnanja.

O stroških kazenskega postopka glede tega dela postopka je sodišče druge stopnje odločilo skladno z določbo 1. odst. 96. člena ZKP.

Glede odločbe o kazenski sankciji Sodišče druge stopnje je zaradi zavrženja obtožbe za kaznivo dejanje grdega ravnanja moralo obtožencu ponovno izreči kazensko sankcijo za preostali dve kaznivi dejanji spolnega napada na osebo mlajšo od 15 let. Pri tem je upoštevalo tudi določbo 386. člena ZKP, ki določa, da pritožba, podana v obtoženčevo korist zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji, obenem pa je preizkusilo tudi pritožbo okrožnega državnega tožilca. Sodišče druge stopnje je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo vse okoliščine, od katerih je odvisna izbira kazenske sankcije, jih ustrezno ovrednotilo ter obtožencu utemeljeno izreklo pogojno obsodbo. Primerni sta tudi posamično določeni kazni za obe kaznivi dejanji spolnega napada na osebo mlajšo od 15 let. Tožilec se z izrečeno pogojno obsodbo ne strinja, vendar pa v pritožbi sploh ne izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da je pri obtožencu podana pozitivna prognoza njegovega bodočega vedenja. Pritožnik zgolj navaja, da posebne olajševalne okoliščine, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje in na podlagi katerih je obtožencu določilo obe omiljeni kazni, niso podane, kljub temu pa na koncu pritožbe predlaga, da se obtožencu določita zaporni kazni ob uporabi omilitvenih določil, nato pa se mu izreče enotna zaporna kazen. S tem pa pritožnik prihaja tudi sam s seboj v nasprotje. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da obtoženec še nikoli ni bil kaznovan za kaznivo dejanje, da je že starejši, obenem pa tudi ni več trener, zato je utemeljeno zaključilo, da je mogoče pričakovati, da kaznivih dejanj ne bo več ponavljal. Kot že povedano pritožnik takšnih zaključkov sodišča prve stopnje sploh ne napada in tudi v pritožbi nikjer ne navaja, zakaj pozitivna prognoza pri obtožencu ni podana, zato je njegova pritožba, v kateri se zavzema za izrek efektivne zaporne kazni, neutemeljena. Sodišče druge stopnje pa ugotavlja, da sta tudi določeni kazni za obe kaznivi dejanji v trajanju treh mesecev primerni in pravični. Navsezadnje se tudi pritožnik zavzema za uporabo omilitvenih določil. Utemeljeno sicer opozarja, da obtoženčevega zdravstvenega stanja, časovne odmaknjenosti od dogodka in obtoženčevih športnih dosežkov ni mogoče šteti za olajševalne okoliščine, vendar pa po mnenju pritožbenega sodišča ravno dejstva, da je obtoženec že starejši, da še nikoli ni bil kaznovan in da dela trenerja ne opravlja več, utemeljujejo določitev kazni z uporabo omilitvenih določil na spodnjem zakonskem minimumu. Ne gre pa tudi prezreti, da obe oškodovanki zaradi obtoženčevega ravnanja nista imeli trajnih posledic, kar izhaja tudi iz njunih izpovedb. Glede na vse navedene okoliščine pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da sta primerni in pravični tudi enotno določena kazen v trajanju petih mesecev zapora ter preizkusna doba dveh let. Pritožbi obtoženčeve zagovornice in okrožnega državnega tožilca sta torej neutemeljeni. Ker ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti (čl. 383 ZKP) pritožbeno sodišče ni ugotovilo kršitev zakona, je pritožbi zavrnilo in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Ker je bilo delno odločeno v korist obtoženca, obtoženi ni dolžan plačati sodne takse kot stroškov pritožbenega postopka (2. odst. 98. člena ZKP).