Jedro

Posest je dobroverna, če posestnik ne ve ali ne more vedeti, da stvar, ki jo ima v posesti, ni njegova. Nedobroveren je lahko tudi tisti posestnik, ki se iz malomarnosti ne prepriča o pravem stanju, čeprav obstajajo resni razlogi za dvom o pravilnosti njegove predstave.

Izrek

Pritožbama se ugodi in se izpodbijana sodba r a z v e l j a v i ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

S sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožeča stranka lastnik parcele številka 4/2 k.o. K. vpisane pri zemljiškoknjižnem vložku št. 75 k.o. K. in da sta toženi stranki dolžni v roku 15 dni izstaviti tožeči stranki za vknjižbo lastninske pravice primerno listino, na podlagi katere bo mogoč zemljiškoknjižni prenos lastninske pravice na parcelni številki 4/2 v izmeri 3971 m2, ki je vpisna pri zemljiškoknjižnem vložku št. 75 k.o. K., na ime tožeče stranke, ker bo sicer tako listino nadomestila sodba. Odločilo je tudi, da sta toženi stranki dolžni povrniti tožeči stranki stroške pravdnega postopka v višini 159.102,00 SIT, vse v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje.

Proti navedeni sodbi se pritožujeta toženi stranki. Toženec R.B. navaja, da je tožnik v pravdnem sporu uveljavljal lastninsko pravico na posestvu na naslovu O. do 3/4 od F.Z., rojene L., neznanega prebivališča, leta 1985, 1/4 pa je pridobil od F.L. živeče v ZDA, na podlagi izjave volje z dne 15.1.1962, ti dve pa sta svoja solastninska deleža podedovali na podlagi sklepa o dedovanju Okrajnega sodišča v I. z dne 4.4.1955 po svojem očetu oziroma možu I.L.. Pritožnik trdi, da na podlagi teh dveh naslovov tožnik ni postal univerzalni pravni naslednik in ni vstopil v vse njune pravice in dolžnosti, temveč singularni naslednik le tistega, kar je s tožbo opredeljeval in kar se je nanašalo na izjavo volje, tako da ni dobil nobene pravice, kar je bilo zunaj zemljiške knjige, to je na sporni parceli. Tožnik ne more razlagati posestne volje svojih pravnih prednikov, to je F.Z., F.L. in njunega pravnega prednika I.L., če je sam menil, da sporna parcela pripada I.L., je to irelevantno za ta njegov pravdni spor. Tožnikovi pravni predniki posesti sporne parcele niso izvrševali in glede na to, da so bili odsotni že pred letom 1936 in da se domov v O., kjer je imel I.L. mamo, F.L. taščo, F.Z. staro mamo, niso javljali, pomeni, da ni šlo za začasno oviro pri izvrševanju posesti sporne parcele, temveč za opustitev posesti, potek časa pa je napravil svoje, tako da je nastopilo zastaranje in izguba vseh pravic do sporne parcele. Tožnik to izgubo ne more oživeti in pridobiti več pravic kot sta ju imeli njegovi pravni prednici. Pritožnik opozarja, da je tožnik zaslišan kot stranka na glavni obravnavi dne 21.9.2005 povedal, da so kmetijo na O. prevzeli leta 1936, ko je umrla nona, stric I.L. pa je bil v Ameriki. To pomeni, da so jo enostransko zaposedli. Pri enostranski posesti ni sukcesije v staro posest, ne po univerzalnem in ne po singularnem nasledstvu. Ker je tožnik samovoljno pridobil posestvo na O. ne more prisposestvovati sporne parcele in tudi ni aktivno legitimiran k tožbi zaradi priposestvovanja. Pri njemu ni podana dobra vera in tudi kasneje ni prišla. L. kmetijo si je prilastil. Odsotne so vse tiste okoliščine, ki bi privedle do pridobitve lastninske pravice. Tudi po letu 1953 tožnik na sporni parceli ni izvrševal nobenih posestnih dejanj. Na obravnavi istega dne pri zaslišanju J.L., je na izrecno vprašanje povedal, da od leta 1993 naprej niso sekali ne majhnih in ne velikih drv, zato, ker je bilo vse požgano.

Pritožnica D.A.B. v pritožbi navaja, da ji ni znano, na katere pravne prednike se sodišče prve stopnje pri seštevanju priposestvovalne dobe sklicuje, saj teh prednikov ni navedlo. Po njeni oceni zato niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih in je podana bistvena kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). V kolikor je sodišče pri tem morebiti mislilo na prednike in sicer I.L., F.L. in F.Z., pritožnica pojasnjuje, da ti pravni predniki niso bili posestni predniki sporne nepremičnine. Tako sta se zakonca I.L. in F.L. nahajala v Ameriki, kamor je I.L. odšel že v začetku 20. stoletja, enako velja za F.Z., ki je imela celo neznano prebivališče. Navedeni predniki tako ne pridejo v poštev, saj niso bili posestniki sporne nepremičnine. Ker se tožnik tekom celotnega postopka sklicuje na pravno nasledstvo po pokojnemu I.L., je po oceni pritožnice jasno, da pred smrtjo slednjega ni mogel biti dobroverni posestnik njegovih nepremičnin, saj je ves čas vedel, da je lastnik teh I.L. in torej glede lastništva "kmetije na O." ni bil v zmoti. To pomeni, da njegova morebitna predhodna posest sporne nepremičnine (pred leto 1955, ko je bil izdan sklep o dedovanju po pokojnem I.L.), v nobenem primeru ni bila dobroverna. Dobroverna pa ni mogla postati njegova posest niti po smrti I.L., saj tožnik ni bil njegov dedič. Ni bil stranka zapuščinskega postopka in v sklepu o dedovanju kot dedič sploh ni bil naveden. Kmetijo na O. sta namreč podedovali le F.L. in F.Z.. Vse to je tožnik dobro vedel, saj je nato od dedinje F.L. v letu 1962 izposloval posebno izjavo (darilno pogodbo, s katero je od nje pridobil 1/4 solastniškega deleža, ki ga je ženi po smrti zapustil pokojni I.L.). Po drugi strani njegovo dobrovernost glede lastništva premoženja po pokojnem I.L. izpodbija tudi njegova tožba zoper neznane dediče po pokojni F.Z., o kateri je bilo s sodbo odločeno že v letu 1985. Tožnikova zmota glede lastništva, ki je po oceni pritožnice izključena že zaradi zgornjih razlogov, pa bi tudi sicer prenehala v trenutku, ko je bil izdan sklep o dedovanju po pokojnem I.L.. Že takrat je namreč tožnik ugotovil, ali pa bi glede na skrbnost povprečnega človeka lahko ugotovil, da sporna parcela ni prešla v njegovo last, saj v sklepu o dedovanju ta parcela, niti celotni vložek št. 75, nista bila navedena, ker nista sodila v zapuščino. Zato lastniškega deleža na tej parceli s svojo izjavo (darilno pogodbo) v letu 1962 na tožnika ni prenesla niti dedinja F.L., kar vse je bilo tožniku znano ali bi mu moralo biti znano. Sicer pa vsakršen dvom glede neobstoja lastniške zmote na sporni parceli dokončno ovrže ugotovitev, da je tožnik zoper neznane dediče po F.Z. vložil tožbo, s katero je zahteval ugotovitev lastninske pravice na 3/4 deleža, ki ga je navedena podedovala po svojem očetu I.L.. V tej tožbi namreč ni govora o parceli št. 4/2 ali o vložku št. 75, v katerem se sporna parcela nahaja. Takšna tožba (brez sporne parcele) je posledica dejstva, da je tožnik ob njeni sestavi vedel za to, da sploh ni bila predmet dedovanja po pokojnemu I.L.. Če pa tega tudi takrat ni vedel, je ponovno bil v neopravičljivi zmoti, saj bi pred sestavo tožbe lahko navedeno dejstvo preveril tako v sklepu o dedovanju, kot tudi v zemljiški knjigi, oziroma bi to celo moral storiti. To se pričakuje od vsakega povprečnega človeka in ne zgolj od posebno skrbnega človeka, kot to zmotno meni sodišče. Glede na navedeno o dobrovernosti tožnika v tem postopku ni mogoče govoriti. Pritožnica tudi opozarja, da tožnik po letu 1993 sploh ni bil posestnik sporne nepremičnine. V svoji izpovedbi je jasno povedal, da se po letu 1993 na sporni parceli ni delalo ničesar, saj bi se tja lahko hodilo zgolj z namenom "poslušati, če rastejo drva". Na izrecno vprašanje je tožnik tudi izpovedal, da na sporni parceli po letu 1993 ni sekal ničesar, ker je bilo vse požgano, pa je sodišče prve stopnje kljub temu v razlogih sodbe navedlo, da je tožnik verodostojno opisal, da je po letu 1953 on sam požagal kako drevo ali grm. S tem je sodišče po oceni pritožnice zagrešilo absolutno bistveno kršitev po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, saj obstoji o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini zapisnikov o izpovedi v postopku in med samim zapisnikom z glavne obravnave z dne 21.9.2005. Tožnik je povedal le, da je po letu 1953 preko sporne parcele šel le tedaj, če je šel na drugi dve parceli, ko se je šlo po drva, približno enkrat na leto. Pritožnica pa v zvezi s tem pripominja, da so to počeli tudi drugi vaščani, saj gozdno pot, ki poteka preko sporne parcele, uporabljajo vsi vaščani, kar je potrdil tako prvi toženec, kot tudi žena tožnika in ostale priče. Prav tako je tožnik pred letom 1980, pred izgradnjo gozdne poti, na svoji parceli vozil in hodil le po stezi, ki pa ni šla preko sporne parcele, kar potrdi tožnikova žena, priča M.L.. Po oceni pritožnice so tudi neutemeljeni drugi argumenti, s katerimi želi sodišče prve stopnje prepričati v verodostojnost pričanja prič, ki jih je predlagal tožnik. Nesmiselno je verodostojnost priče M.L. graditi na njeni izpovedbi, da sta s tožnikom vedno mislila, da je sporna parcela njuna, če pa je ta ista priča povedala, da jima je I.L. posestvo (pri čemer je imela priča v mislih tudi sporno parcelo) prepustil šele potem, ko sta z možem živela v O. (od 1952 do 1957). Prav tako je nesmiselno, da se sodišče sklicuje na njeno izpoved v delu, kjer je ta navedla, da so jih "gotovo vprašali za dovoljenje za gradnjo gozdne poti", če pa je že sam tožnik v svoji izpovedbi povedal, da jih za tako dovoljenje nihče nikoli ni vprašal. Nadalje je nesmiselno sklicevanje sodišča na izpovedbo priče J.L., saj se je ta med izpovedjo dobesedno izmišljeval stvari, ki jih tožnik nikoli ni počel. Tako je moral tožnik v času njegovega pričanja kar dvakrat zanikati, da bi po letu 1953 karkoli sekal na sporni parceli, čeprav je ta priča vztrajal, da ga je tam videl. Po drugi strani pa sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj ni štelo za resnična dejstva, ki sta jih navedla toženca in katere so nato tako stranke, kot tudi s strani toženih strank predlagane priče tekom izpovedi potrdile. Iz izpovedi teh namreč jasno izhaja, da nobeden od navedenih tožnika nikoli ni videl, da bi karkoli počel na sporni parceli, niti ni nobeden od navedenih na sporni parceli nikoli zaznal kakšna posestna dejanja tretje osebe. To je povsem logično in se v celoti sklada z izpovedjo tožnika, da po letu 1953 na sporni parceli ni nič delal ter da se je preko parcele zgolj enkrat letno peljal na svoji drugi dve parceli po drva. Ker po mnenju pritožnice sodba ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih, je sodišče zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb ZPP po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, saj se sodba v tem delu zaradi navedenih pomanjkljivosti sploh ne da preizkusiti. Pritožnici tudi ni jasno, zakaj sodišče meni, da je za ta postopek pomembno, da bi posest na sporni nepremičnini morali izvrševati toženci in da bi vse predlagane priče morale natančno vedeti za številke vseh tam ležečih parcel in za njihova domača imena. To z dejansko podlago nima nikakršne zveze, pač pa je pomembno to, da tožnik, ki vtožuje priposestvovanje in tožbeni zahtevek gradi na 20-letni dobroverni posesti, take posesti ni imel. To so skladno potrdile vse navedene priče, prvi toženec in tudi sam tožnik. Po mnenju pritožnice je torej sodišče prve stopnje, v kolikor je ugotovilo, da je tožnik dobroverni posestnik sporne parcele od leta 1950 dalje, dejansko stanje zmotno ugotovilo. Takšne posesti ni imel, kar se je jasno pokazalo po izvedenem dokaznem postopku. Takšne posesti ne predstavlja niti nekajkratna njegova uporaba gozdne poti preko sporne parcele, ki jo uporabljajo vsi vaščani, saj zgolj zaradi tega tožnik še ni bil v trajnejšem prostorskem razmerju do tega zemljišča. Njegovo ravnanje namreč tretjim osebam, niti toženim strankam, ni bilo zaznavno in zgolj zaradi tega tožencem kot lastnikom še ni bilo potrebno dodatno skrbeti za svojo lastnino. Tožnik zgolj zaradi nekajkratne vožnje preko sporne parcele tudi še ni imel možnosti, da bi lahko celotno parcelo rabil oziroma jo užival, ali kako drugače z njo dejansko razpolagal. Tudi sicer delna posest v nobenem primeru ne pripelje do pridobitve lastninske pravice na celotni stvari. Drugačen zaključek bi bil po mnenju pritožnice posledica napačne interpretacije pojma posesti in s tem posledica tudi zmotne uporabe materialnega prava. Vse navedeno velja tudi za občasne obiske, na katere se sklicuje sodišče v svoji obrazložitvi, medtem ko njegove ugotovitve glede občasnega čiščenja tožnika, sploh nimajo dejanske opore.

Pritožbi sta utemeljeni.

Sodišče prve stopnje je glede časa, ki je potreben za priposestvovanje, ugotovilo, da je tožnik imel skupaj s svojimi predniki v posesti sporno nepremičnino vsaj od leta 1950, ko je bil izdan posestni list, sam tožnik pa je posest nadaljeval od leta 1953 oziroma 1954, ko so tam žgali oglje, pa vse do leta 1994, ko je naročil sekanje dela sporne parcele in se je ugotovilo, da ni zemljiškoknjižni lastnik oziroma do vložitve tožbe v letu 1995. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da to pomeni, da vsaj 30 let ni nihče nasprotoval njegovi dobroverni posesti. V obravnavani zadevi je potrebno izhajati iz pojma posesti, kot jo določa 70. člen Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih - ZTLR (ki se na podlagi 268. člena Stvarnopravnega zakonika - SPZ uporablja v obravnavani zadevi). Tako 1. odstavek 70. člena ZTLR določa, da ima posest stvari tisti, kdor ima neposredno dejansko oblast nad stvarjo, 2. odstavek 70. člena pa določa, da ima posest stvari tudi tisti, ki izvršuje dejansko oblast nad stvarjo preko koga drugega, kateremu je iz naslova užitka, stanovanjske pogodbe, zakupa, shranjevanja, posodbe ali iz kakšnega drugega pravnega posla dal stvar v neposredno posest (posredna posest). Glede teka priposestvovalne dobe in vštevanja časa v priposestvovalno dobo je potrebno upoštevati 30. člen ZTLR, ki v 1. odstavku določa, da začne priposestvovalna doba teči tisti dan, ko je posestnik dobil stvar v posest, konča pa z iztekom zadnjega dne te dobe ter 2. odstavka 30. člena ZTLR, ki določa, da se v priposestvovalno dobo všteva tudi čas, ko so predniki sedanjega posestnika imeli stvar v posesti kot dobroverni in zakoniti posestniki oziroma kot dobroverni posestniki. V obravnavani zadevi je zato pomembno, ali je tožnik sam, kot tudi, ali so njegovi pravni predniki imeli sporno nepremičnino v dobroverni posesti. Kot določa 2. odstavek 72. člena ZTLR je posest dobroverna, če posestnik ne ve ali ne more vedeti, da stvar, ki jo ima v posesti, ni njegova. Pritožnika imata prav, da glede tožnika ni utemeljen zaključek, da je imel sporno nepremičnino v dobroverni posesti že od leta 1953 oziroma 1954, ko naj bi tam žgali oglje, pa vse do leta 1994, ko je tožnik naročil sekanja dela sporne parcele, kot to izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe. To je namreč v nasprotju s samimi tožbenimi trditvami in izvedenimi dokazi, saj je tožnik zatrjeval, da je navedeno nepremičnino podedoval po pokojnemu I.L., dejstvo pa je, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, da sta po pokojnemu I.L. dedovali njegova žena F.L. do 1/4 in njegova hči F.Z. do 3/4 in sicer na podlagi sklepa o dedovanju z dne 4.4.1955. Sam tožnik je trdil, da sta bili prej navedeni dedinji pokojnega I.L., zato najmanj do smrti prej navedenih ni mogoče trditi, da je tožnik imel sporno parcelo v dobroverni posesti. Kdaj je tožnik nastopil dobroverno posest, sodišče prve stopnje pravzaprav ni ugotavljalo, ravno tako imata prav pritožnika, ko navajata, da sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, ali so bili podani pogoji za priposestvovanje pri I.L. oziroma njegovi ženi F.L. in njegovi hčerki F.Z.. Pritožnica A.D.B. sicer v pritožbi zmotno navaja, da iz izpodbijane sodbe ni jasno, na katere pravne prednike se sodišče pri seštevanju priposestvovalne dobe sklicuje, saj je iz obrazložitve izpodbijane sodbe jasno prepoznavno, da se sodišče sklicuje na I.L., F.L. in F.Z., vendar ima ta pritožnica prav, da sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, ali so ti pravni predniki imeli sporno nepremičnino v posesti. Sodišče prve stopnje sicer v izpodbijani sodbi navaja, da naj bi I.L. imel sporno nepremičnino v posredni posesti, ker naj bi celotno kmetijo na naslovu O. upravljali sorodniki tožnika, kar pomeni, da naj bi pokojni I.L. izročil v upravljanje celotno kmetijo, kot tudi sporno nepremičnino, vendar kaj več kot to, da je tožnik navajal, da so kmetijo na naslovu O. uporabljali sorodniki njegove žene, ne obrazloži, kako je prišlo do zaključka, da so prej navedeni imeli sporno nepremičnino v posesti (neposredni ali posredni posesti). Dejstvo namreč je, na kar opozarjata pritožnika, da se je I.L. nahajal v Ameriki, enako velja za F.L. in F.Z., glede slednje tudi ne more biti nepomembna okoliščina, da je imela neznano prebivališče, ko je dedovala po pokojnemu očetu I.L. po sklepu o dedovanju z dne 4.4.1955. Res je, da postane dedič posestnik v trenutku zapustnikove smrti, ne glede na to, kdaj je pridobil dejansko oblast nad stvarjo, kar pomeni, da sta F.L. in F.Z. postali posestnici v trenutku smrti I.L., to je leta 1947, vendar je pomembno vprašanje, na katerega opozarjata pritožnika, ali sta posest izvrševali vse do trenutka, ko naj bi v (dobroverno) posest vstopil tožnik in ali je bila njuna posest dobroverna. Glede tega se sodišče prve stopnje ni ukvarjalo, kot tudi ni ugotavljalo, kdaj naj bi F.Z. umrla. Slednja okoliščina je pomembna, saj se od takrat dalje šteje (če se upoštevajo tožbene trditve), da je tožnik postal posestnik sporne parcele, zato je potrebno od tedaj dalje ugotavljati, ali je bil v dobroverni posesti. Kot je bilo že zgoraj povedano, je posest dobroverna, če posestnik ne ve ali ne more vedeti, da stvar, ki jo ima v posesti, ni njegova. Res je, da se dobrovernost posesti domneva (3. odstavek 72. člena ZTLR), vendar sta toženi stranki vseskozi argumentirano izpodbijali dobrovernost tožnika, kot tudi dobrovernost njegovih zatrjevanih pravnih prednikov. Tudi po oceni pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje ni zanesljivo ugotovilo, da tožnik ni vedel ali ni mogel vedeti, da nepremičnina, ki jo je imel v posesti, ni njegova. Pritožbenim trditvam v tej zvezi ni mogoče odreči verodostojnosti, sodišče prve stopnje pa se do njih ni jasno opredelilo, čeprav sta toženi stranki to vseskozi zatrjevali. Nedobroveren je namreč lahko tudi tisti posestnik, ki se iz malomarnosti ne prepriča o pravem stanju, čeprav obstajajo resni razlogi za dvom o pravilnosti njegove predstave. Glede tega sta pritožnika utemeljeno opozarjala na dejstvo, da je tožnik pridobil solastniški delež na posestvu na naslovu O. na podlagi izjave F.L. leta 1962, preostali solastniški delež pa na podlagi sodbe z dne 19.8.1985, ki je bila izdana po tožbi naperjeni proti neznanim dedičem F.Z.. Kot opozarja pritožnica A.D.B., je iz tega mogoče sklepati, da je tožnik ob sestavi tožbe lahko vedel za dejstvo, da sporna parcela ni bila predmet dedovanja po pokojnemu I.L.. Sklepanje sodišče prve stopnje, da, glede na število parcel, ki jih je tožnik pridobil, zadostuje, da je vedel, katere so njegove parcele v naravi, če je med takšne parcele, ki spadajo k tako pridobljenemu posestvu, štel tudi sporno parcelo, bi bilo sprejemljivo v primeru, da bi tožnik pridobil druge nepremičnine v sestavi posestva O. na podlagi sklepa o dedovanju, kar pa v obravnavani zadevi ni podano, saj je moral lastništvo na navedenem posestvu uveljavljati tudi s tožbo.

Tako se pokaže, da sodišče prve stopnje ni ugotovilo vseh za oceno priposestvovanja odločilnih dejstev, zato dejansko stanje ni popolno ugotovilo. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbama ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP). V ponovnem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje dopolniti postopek v zgoraj nakazani smeri, to je ugotoviti, ter v razlogih sodbe jasno navesti, kdaj je tožnik in kdaj so njegovi pravni predniki dobili sporno nepremičnino v posest, obliko posesti, oceniti bo moralo tudi okoliščine, na katere se sklicujejo pritožniki, to je tiste, ki naj bi kazale na nedobrovernost tožnikove posesti in njegovih pravnih prednikov. Če pa sodišče na podlagi izvedenih dokazov ne bo moglo zanesljivo ugotoviti pravnorelevantnih dejstev, bo moralo odločiti na podlagi pravila o dokaznem bremenu (215. člen ZPP). Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na 3. odstavku 165. člena ZPP.