Jedro

Pomanjkanje soglasja enega zakonca glede na utrjeno stališče sodne prakse lahko pomeni le izpodbojnost (darilne) pogodbe in ne njene ničnosti.

Dobrovernost se v skladu z 9. členom SPZ domneva. Če je pridobitelj v pravnem prometu pošteno ravnal in se zanesel na podatke o pravicah, ki so vpisani v zemljiški knjigi, zaradi tega ne sme trpeti škodljivih posledic (10. člen SPZ; enako prvi odstavek 8. člena ZZK-1). Da bi torej tožnica izpodbila pravno domnevo, bi morala zatrjevati in dokazati, da je drugo toženec vedel, da je predmetna nepremičnina predstavljala skupno premoženje in da je tožničin zakonec razpolagal brez njenega soglasja (tretji odstavek 72. člena SPZ).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se odločba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožnica ter drugo toženec sama nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z delno sodbo in s sklepom z dne 1.2.2016 zavrglo tožbo zoper tretje toženca in četrto toženko ter zavrnilo tožbeni zahtevek zoper drugo toženca(1) na ugotovitev, da je tožnica solastnica nepremičnine parc. št. 1/8 k. o. X do 535/20000 od celote, drugo toženec pa do 1965/20000 od celote. Tožnici je naložilo v plačilo pravdne stroške drugo toženca v znesku 931,67 EUR.

2. Zoper odločbo se iz razloga zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pritožuje tožnica, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Stališče sodišča, da bi morala tožnica vložiti zahtevek na izpodbijanje razpolaganja enega zakonca s skupnim premoženjem, naj bi bilo zmotno. V nadaljevanju pojasnjuje, kaj naj bi bilo med pravdnimi strankami (ne)sporno in kako naj bi nastala nova stvar. Prvotna solastnina se je z vlaganji zakoncev (tožnice in R. R.) spremenila v skupno premoženje, saj se je identiteta nepremičnine spremenila. R. R. je z darilno pogodbo z dne 17.4.2003 dejansko razpolagal s svojim nedoločenim deležem na skupnem premoženju, v katerega sodi predmetna nepremičnina, saj zemljiškoknjižno stanje ni ustrezalo dejanskemu stanju. Za presojo, ali gre za nično razpolaganje, je relevantno dejansko lastninsko stanje in ne vpis v zemljiški knjigi. Stališče sodišča prve stopnje, da je pokojni R. R. z darilno pogodbo z dne 17.4.2003 nedovoljeno razpolagal s skupnim premoženjem ali njegovim delom (52. in 53. člen ZZZDR), naj bi bilo zmotno. Slednji je glede na stanje zemljiške knjige, v kateri je bila vpisana solastnina, na drugo toženca zemljiškoknjižno prenesel del svojega solastninskega deleža (preostali del svojega vknjiženega solastninskega deleža pa je zadržal). Pritožba opredeljuje naravo skupnega premoženja in izpostavlja vprašanje ustreznosti sodne prakse, ki prikrajšanemu zakoncu v primeru, ko je njegov zakonec nedovoljeno odtujil pravico iz skupnega premoženja, nalaga zahtevek na izpodbijanje zavezovalnega pravnega posla. Zakonec, ki sam razpolaga s skupno lastninsko pravico, je razpolagalno nesposoben in do spremembe nosilca lastninske pravice sploh ne more priti (saj nihče ne more prenesti na drugega več pravic, kot jih ima sam). Pravni interes za ugotovitveno tožbo zoper tretje toženca in četrto toženko izhaja iz napotitvenega sklepa nepravdnega sodišča. Obstoji pa tudi iz razloga, ker tožnica v tej pravdi zahteva civilno delitev skupnega premoženja. Parcialno odmerjanje stroškov glede enega sospornika je neskladno z določbo 154. člena ZPP. Vloga z dne 2.12.2015 ni bila potrebna, saj je po vsebini zgolj dokazni predlog. Vse relevantne trditve sta prvo toženka in drugo toženec podala že v odgovoru na tožbo, v navedeni vlogi pa le predložila listinsko dokumentacijo. Sodišče je neutemeljeno priznalo nagrado za prvi narok dne 2.2.2015, saj je šlo le za procesni narok, na katerem so se le izmenjale vloge in postavil rok za odgovor nanje (dokazi pa se niso izvajali). Neutemeljeno je tudi povišanje nagrade za sosporništvo, saj glede na stališče sodišča zahtevek zoper toženca ne temelji na isti dejanski in pravni podlagi.

3. Drugi toženec je v odgovoru predlagal zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

V zvezi z odločitvijo glede tretje toženca in četrto toženke

5. Tožnica zmotno utemeljuje svoj pravni interes za vložitev predmetne tožbe zoper tretje toženca in četrto toženko z napotitvenim sklepa nepravdnega sodišča. Slednje je prekinilo (nepravdni) postopek in napotilo tožnico, tretje toženca in četrto toženko na vložitev tožbe zoper prvo toženko in drugo toženca. Ker sta bila z omenjenim sklepom na pravdo v procesnem položaju na aktivni strani napotena tudi tretje toženec in četrto toženka, vsebina (izreka sklepa) sama za sebe pritožničinega naziranja ne potrjuje. Enako pomembno pa je (kot to pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje(2)), da tožnica s tožbo svoj višji solastniški delež na nepremičnini uveljavlja le v breme prvo toženke in drugo toženca, ne pa (tudi) na račun tretje toženca in četrto toženke. Ker s tožbo uveljavlja ugotovitev, da sta slednja dva solastnika nepremičnine vsak do 1/8 od celote, kolikor (upoštevaje zemljiško-knjižno stanje) njuna solastniška deleža tudi znašata, ni razvidno, kakšna naj bi bila v tem oziru tožničina pravna korist (glej prvi odstavek 274. člena ZPP).(3) Iz predhodno omenjenega razloga, pa tudi okoliščine, da pravdni postopek „izhaja“ iz nepravdnega postopka, v katerem se bo po pravnomočnem zaključku (te pravde) šele opravila razdružitev solastne nepremičnine (prvi odstavek 10. člena ZNP(4)), ni moč slediti niti pritožničinemu(5) navajanju, da v tej pravdi zahteva civilno delitev skupnega premoženja.

V zvezi z odločitvijo glede drugo toženca

6. V primeru ničnosti pravnega posla se ne zahteva postavitve posebnega zahtevka, temveč jo sodišče lahko (če ima za to podlago v trditvah pravdnih strank) ugotavlja kot predhodno vprašanje. To pa za primer izpodbojnega pravnega posla ne velja, saj je dolžan upravičenec (v zvezi z zatrjevanim izpodbojnostnim razlogom) vložiti oblikovalni zahtevek. Izpodbojni pravni posel namreč velja, dokler ni (pravnomočno) izpodbit. 7. R. R. je kot tedanji tožničin zakonec na podlagi darilne pogodbe z dne 17.4.2003 razpolagal s (solastniškim) deležem na nepremičnini v korist prvo toženke in drugo toženca. Glede na tožničine trditve, da nepremičnina predstavlja njuno skupno premoženje,(6) bi za veljavno razpolaganje potreboval njeno soglasje. S skupnim premoženjem lahko načeloma razpolagata le oba zakonca skupaj (52. in 53. člen ZZZDR(7)). Pomanjkanje soglasja enega zakonca glede na utrjeno stališče (tudi najnovejše) sodne prakse,(8) ki ga je pravilno povzelo in upoštevalo že sodišče prve stopnje, lahko pomeni le izpodbojnost (darilne) pogodbe in ne njene ničnosti. Upoštevaje (pritožbeno neizpodbijano) ugotovitev sodišča prve stopnje, pa ni tožnica niti zatrjevala, da bi R. R. razpolagal brez njenega soglasja. Poleg tega se je šele v pritožbi očitneje oprla na institut ničnosti in v tem oziru (dodatno) osvetlila določene sklope dejstev, ki naj bi (po njenem mnenju) utemeljevali takšno obliko neveljavnosti obravnavane darilne pogodbe.

8. V tožbi je tožnica navajala, da je bil glede na njen večji prispevek v njuno skupno premoženje R. R. (so)lastnik nepremičnine le do 1965/10000 od celote (in ne do 1/2 nepremičnine, kot je to po razvezi njune zakonske zveze izhajalo iz zemljiške knjige), zaradi česar bi lahko prvo toženki in drugo tožencu odtujil le tolikšen solastniški delež in ne (višjega) deleža do 1/4 od celote, s katerim je razpolagal. Prav tako je poudarila, da v presežku (nad 1965/10000) ni imel razpolagalne sposobnosti, zaradi česar naj bi bila darilna pogodba v tem delu nična in (v tem delu) ni prišlo do prenosa lastninske pravice na toženca. Kasneje v pripravljalni vlogi(9) pa je zatrjevala, da je bilo zaradi pomanjkanja razpolagalne sposobnosti razpolaganje pokojnega R. R. v celoti nično.

9. V pritožbi(10) je tožnica nadalje poudarila, da je R. R. razpolagal s svojim nedoločenim deležem na skupnem premoženju (v smislu 54. člena ZZZDR), kar bi v primeru, da bi bilo res, imelo za posledico ničnost darilne pogodbe. Vendar to ne drži, saj je (kot ji je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje) pokojni R. R. razpolagal z delom svojega vknjiženega(11) (so)lastniškega upravičenja na predmetni (konkretni) nepremičnini,(12) ki ga je črpal iz darilne pogodbe z dne 9.6.1982 (glej prilogo A5), s katero mu je tožnica v času trajanja njune zakonske zveze podarila 1/2 solastniški delež (na nepremičnini). Na podlagi omenjene darilne pogodbe, ki je ni tožnica nikoli izpodbi(ja)la, se je namreč tudi vknjižil kot solastnik predmetne parcele. Z ozirom na to predmet darilne pogodbe z dne 17.4.2003 nikakor ni bil nedoločen delež na njunem celotnem skupnem premoženju.(13)

10. Tožnica na drugi strani omenja tudi neustreznost sodne prakse (na katero se sklicuje sodišče prve stopnje), ki zahteva, da prikrajšani zakonec izpodbija zavezovalni pravni posel (katerega predmet je skupno premoženje),(14) kar podkrepi z drugačnim stališčem, ki ga je zavzel del teorije,(15) sodna praksa pa ga do zdaj (še) ni potrdila. A četudi bi sledili pritožbenemu razlogovanju (v skladu s katerim prikrajšanemu zakoncu zavezovalnega pravnega posla ni potrebno izpodbiti), bi tožnica z zahtevkom, kot ga uveljavlja v tej pravdi, lahko uspela le, če bi ustrezno zatrjevala in izkazala, da je bil pridobitelj lastninske pravice (konkretno drugo toženec) slaboveren. Dobrovernost pa se v skladu z 9. členom SPZ(16) domneva. Če je pridobitelj v pravnem prometu pošteno ravnal in se zanesel na podatke o pravicah, ki so vpisani v zemljiški knjigi (v konkretnem primeru je bil R. R. vknjižen kot solastnik), zaradi tega ne sme trpeti škodljivih posledic (10. člen SPZ; enako prvi odstavek 8. člena ZZK-1(17)). Da bi torej tožnica izpodbila pravno domnevo, bi morala zatrjevati in dokazati, da je drugo toženec vedel, da je predmetna nepremičnina predstavljala skupno premoženje in da je R. R. razpolagal brez njenega soglasja (tretji odstavek 72. člena SPZ). Vsega tega pa ni niti zatrjevala.

11. Neupravičeno pa pritožnica izpodbija tudi odločitev o stroških. Drugo toženec in (delno) prvo toženka sta svoj solastniški delež pridobila na podlagi darilne pogodbe z dne 17.4.2003. Ker v tem delu njuna pravica temelji na na istovrstni (dejanski in pravni) podlagi, sta materialna sospornika in je 10% povišanje nagrade na račun sosporništva upravičeno (tretji odstavek 7. člena OT(18)).

12. Neutemeljeno je pritožbeno navajanje, da je delna odmera stroškov le enemu od dveh sospornikov neskladna z določbo 154. člena ZPP. Ker takšnega položaja omenjeno določilo niti ne ureja, zatrjevana neskladnost že pojmovno ne more obstajati. Ker niti ostala določila ZPP ne urejajo konkretnega položaja, kako povrniti stroške enemu od sospornikov, o zahtevku zoper katerega je odločeno z delno sodbo (gre za položaj, ki je povsem primerljiv s položajem, kot da bi tožnica v razmerju do enega od sospornikov uspela, v razmerju do drugega pa ne), je sodišče prve stopnje (ob smiselni uporabi prvega odstavka 161. člena ZPP(19)) pravilno odločilo, da je drugo toženec upravičen do povrnitve polovice vseh stroškov, ki so jima nastali s prvo toženko (pri čemer (je) oba zastopa(la) ista odvetniška pisarna).

13. Nadalje ne drži, da prva pripravljalna vloga prvo toženke in drugo toženca z dne 2.12.2015 ni bila potrebna. V vlogi (s katero sta predložila tudi račune in druge listine) sta namreč navajala, da je bil ves gradbeni material za nadaljevanje in dokončanje gradnje kupljen v času zakonske zveze med tožnico in pokojnim R. R., da se računi za material glasijo na slednjega in da so bili plačani s kreditom, ki ga je pridobil on. Vse to je bilo podano v zvezi z njunim nasprotovanjem tožničini trditvi, da je razpolagala z materialom za dokončanje gradnje hiše.(20) Prav tako je sodišče prve stopnje odvetniku drugo toženca utemeljeno priznalo nagrado za zastopanje na prvem naroku za glavno obravnavo dne 2.12.2015.(21) Na tem naroku je namreč sodišče prve stopnje že začelo izvajati dokazni postopek (prebralo je listinske dokaze), kar pomeni, da je začelo z obravnavanjem glavne stvari (tar. št. 20/1 OT).

14. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker niso podani niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je sodišče druge stopnje pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in odločbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP). Zaradi neuspeha s pritožbo tožnica sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Tudi drugo toženec sam krije svoje z vložitvijo odgovora na pritožbo nastale stroške, saj v njem podane navedbe niso v ničemer prispevale k odločitvi o pritožbi (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).

Op. št. (1): O tožbenem zahtevku glede prvo toženke ni odločalo.

Op. št. (2):Op. št. (1): Pritožba pa tem ugotovitvam ne oporeka.

Op. št. (3): Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami.

Op. št. (4):Zakon o nepravdnem postopku, Uradni list SRS, št. 30/1986, s kasnejšimi spremembami.

Op. št. (5): Tudi sicer ne dovolj (po)jasn(jen)emu.

Op. št. (6): Glej o tem v tožbi z dne 9.7.2015 podane trditve.

Op. št. (7): Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, Uradni list SRS, št. 15/1976, s kasnejšimi spremembami.

Op. št. (8): Glej npr. odločbe VS RS II Ips 272/2015 z dne 14.1.2016, II Ips 319/2013 z dne 10.7.2014, II Ips 30/2013 z dne 23.10.2014, II Ips 25/2011 z dne 3.4.2014, II Ips 382/2011 z dne 12.12.2012, II Ips 871/2009 z dne 16.6.2011. Op. št. (9): Z dne 6.1.2016 (list. št. 42 predmetnega spisa).

Op. št. (10): Glej zadnji odstavek na 2. strani pritožbe.

Op. št. (11): Torej določenega.

Op. št. (12): Da naj bi bilo temu tako, v okviru drugega odstavka na 3. strani navaja tudi sama pritožnica.

Op. št. (13): Ampak na posamezni stvari/nepremičnini, ki naj bi potrditvah pritožnice sodila v skupno premoženje. Pri vsem tem je pritožbeno navajanje, da naj bi tožnik z darilno pogodbo z dne 17.4.2003 razpolagal s svojim nedoločenim deležem na skupnem premoženju, kot tudi (sicer nejasne) trditve, da tožnica v tej pravdi zahteva delitev skupnega premoženja, v očitnem nasprotju z njenim tožbenim pojasnjevanjem, da je bila sama dejanska solastnica nepremičnine do 8035/10000, pokojni R. R. pa do 1965/10000 (glej III. točko obrazložitve tožbe).

Op. št. (14): Glej 9. točko obrazložitve izpodbijane odločbe.

Op. št. (15): Tako J. Hudej in I. Ščernjavič, Sporna materialnopravna vprašanja skupnega premoženja s posebnim poudarkom na novejši sodni praksi, Pravnik, letnik 65 (127), št. 11-12, Zveza društev pravnikov Slovenije, Ljubljana 2010, str. 774 – 775, in Skupno premoženje zakoncev - analiza novejše sodne prakse s komentarjem, Odvetnik, Revija Odvetniške zbornice Slovenije, leto XVII, št. 4 (72), jesen 2015, str. 24. Tudi po stališču obeh omenjenih avtorjev pa je pogoj za uspešno uveljavljanje zahtevkov prikrajšanega zakonca pridobiteljeva slabovernost. Op. št. (16): Stvarnopravni zakonik, Uradni list RS, št. 87/2002, 91/2013. Op. št. (17): Zakon o zemljiški knjigi, Uradni list RS, št. 58/2003, s kasnejšimi spremembami.

Op. št. (18): Odvetniška tarifa, Uradni list RS, št. 2/2015. Op. št. (19): N. Betetto, v L. Ude in ostali, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, Uradni list, Ljubljana 2006, str. 52. Glej tudi odločbe Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 1591/2015, I Cp 2290/2013 in I Cp 450/2002. Op. št. (20): Glej tudi trditve, ki sta jih podala v kasnejši vlogi.

Op. št. (21): Pritožba napačno navaja datum 2.2.2015.