Jedro

Vlečnica "na sidra" predstavlja nevarno stvar.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v zvezi s sklepom z dne 1.12.2008 toženi stranki naložilo, da mora tožeči stranki v roku 15 dni plačati odškodnino v znesku 20.009,38 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska 3.297.556,22 SIT od 22.4.2006 do 31.12.2006, od 1.1.2007 dalje do plačila pa od zneska 13.760,50 EUR in od zneska 6.248,88 EUR od 21.6.2007 dalje do plačila, v presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Toženi stranki je naložilo tudi plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke v višini 3.328,94 EUR.

Pritožbo zoper ugodilni del sodbe vlaga tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov in navaja, da vlečnica ni nevarna stvar, zato objektivna odgovornost tožene stranke ni podana, izključena pa je njena odgovornost tudi zato, ker je tožnica vlečnico nepravilno uporabljala, saj je ta namenjena le dvema uporabnikova, tožnica pa je imela med nogami še otroka. V ta namen je že v postopku na prvi stopnji predlagala postavitev izvedenca, ki bi pojasnil ali bi se enaka poškodba tožnici pripetila tudi ob normalni uporabi vlečnice. Tudi iz mnenja izvedenca W. izhaja, da je zaradi skrbi za otroka, tožnica ob potegu sidra reagirala tako, da je zadnjico umaknila z zadnjega dela sidra in ta odmik kompenzirala z roko. Če bi sodišče ta del mnenja upoštevalo, bi zagotovo napravilo drugačen zaključek. Prisojena odškodnina za nepremoženjsko škodo je previsoka po vseh postavkah za 30%, neutemeljeno pa so bile tožnici prisojene tudi zakonske zamudne obresti. Obveznost zavarovalnice se je namreč ugotavljala šele v predmetnem postopku, zato zamuda še ni nastopila. Pritožbenemu sodišču predlaga, da napadeno sodbo razveljavi in o zadevi samo odloči, podrejeno pa, da zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Pritožba ni utemeljena.

Ni utemeljeno pritožbeno stališče, da vlečnica "na sidra" ne predstavlja nevarne stvari. To so tipično prav stroji in naprave, ki jih poganja električna energija. Delovanje smučarske žičnice temelji na strojnem pogonu, vlečna sila pa je po splošnih življenjskih izkušnjah znatna. Zato gre za nevarno stvar v smislu 2. odstavka 131. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ) in je objektivna odgovornost tožene stranke podana. Vse pritožbene navedbe v smeri nepravilne uporabe vlečnice s strani tožeče stranke, zaradi česar naj bi bila tožena stranka svoje odgovornosti razbremenjena, so pritožbene novote in kot take skladno z določbo 1. odstavka 337. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) neupoštevne. Tožena stranka se je v postopku na prvi stopnji branila le z ugovorom, da je tožnici škoda nastala po lastni krivdi, saj so se njene smuči zapletle s smučmi otroka, zaradi česar je padla in pri tem utrpela vtoževano škodo. Trditev, da bi vožnja z otrokom hkrati pomenila tudi nepravilno rabo vlečnice, ni podala. Zato se v tem oziru tudi ne more sklicevati na mnenje izvedenca W., ker gre za dokaz, ki ustreznih trditev tožene stranke, zaradi načela povezanosti trditvenega in dokaznega bremena, ne more nadomestiti (7. člen in 212. člen ZPP). Prav tako neutemeljeno pritožnica navaja, da je v ta namen predlagala postavitev izvedenca strojne stroke, saj je ta dokaz predlagala za ugotovitev, ali je bila vlečnica v okvari in ali sploh mogoč nastanek poškodbe na način, kot je trdila tožnica, ne pa zaradi morebitne nepravilne uporabe vlečnice.

Pritožbene navedbe, da je višina prisojene odškodnine previsoka za 30%, so povsem pavšalne (in s tem po 212. členu ZPP nezadostne), kljub temu pa je sodišče druge stopnje višino odškodnine preizkusilo okviru pritožbenega preizkusa po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP). Odškodnina v višini 20.009,38 EUR za nepremoženjsko škodo, katere obseg je sodišče prve stopnje natančno ugotovilo, ustreza pomenu prizadete dobrine in namenu denarne odškodnine ter je tako skladna z določbo 2. odstavka 179. člena OZ. Pravilna pa je tudi odločitev sodišča prve stopnje v odločitvi o zamudnih obrestih. Dolžnik poleg glavnice dolguje tudi zamudne obresti, če ne izpolni obveznosti v roku, ki je določen za izpolnitev (378. člen OZ). Če rok ni določen, pride dolžnik v zamudo, ko upnik ustno ali pisno, z izvensodnim opominom ali začetkom kakšnega postopka, katerega namen je doseči izpolnitev obveznosti, od njega zahteva, naj svojo obveznost izpolni (299. člen OZ). Tožeča stranka je odškodninski zahtevek s 15-dnevnim izpolnitvenim rokom na toženo stranko naslovila dne 5.4.2006, plačilo premoženjske škode v višini 6.248,88 EUR pa je zahtevala tekom predmetnega postopka z vlogo, ki jo je nasprotna stranka prejela 5.6.2006. Ker pritožba ni utemeljena, sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka tožene stranke je zajeta v zavrnilnem delu izreka te sodbe in temelji na 1. odst. 154. člena in 1. odst. 165. člena ZPP.