Jedro

Pritožniki si s ponovno izdajo začasne odredbe, z enako vsebino, kot jo je izdal že upravni organ, in ki učinkuje do pravnomočnosti odločitve, ne bi v ničemer izboljšali svojega pravnega položaja. Vlagatelj vsakršne zahteve mora namreč kot verjetno izkazati tudi, da bi ugoditev njegovi zahtevi pomenila zanj določeno pravno korist, ki je sicer ne bi mogel doseči. Stališče, da pritožniki z začasno odredbo, ki jo je tožena stranka izdala v upravnem postopku, v katerem je bila izdana s tožbo izpodbijana upravna odločba, nimajo takšnega varstva, kot bi ga imeli, če bi sodišče na njihov predlog izdalo začasno v predmetnem upravnem sporu, je zmotno.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Odločitev o stroških postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo zahtevo tožnikov za izdajo začasne odredbe, predlagane v zvezi s tožbo zoper 1., 2. in 3. točko izreka odločbe in sklepa Ministrstva za okolje in prostor št. 4902-3/2011-MOP-116 z dne 20. 7. 2017, ker niso podane procesne predpostavke za vsebinsko odločanje. Tožniki so predlagali izdajo začasne odredbe, s katero naj sodišče F. P. prepove obremenitev in odtujitev nepremičnin z ID znaki 1944 1318/29 (sedaj 1994 1318/33), 1994 1318/30 in 1994 1318/31 ter naj navedenemu ali komurkoli po njegovem pooblastilu prepove tudi zaznambo, predznambo ali vpis lastninske pravice na navedenih nepremičninah na ime družbe R., d. o. o., in sicer po pogodbi sklenjeni dne 16. 4. 2014, oboje pa za čas veljavnosti od izdaje sklepa do še 30 dni po pravnomočnosti meritorne sodne odločbe, izdane v tem postopku, pri čemer naj se prepoved odtujitve in obremenitve navedenih nepremičnin za čas veljavnosti zaznamuje v zemljiški knjigi.

2. Odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu temelji na ugotovitvi, da je tožena stranka s sklepom št. 4902-3/2011-MOP-91 z dne 13. 1. 2016 že izdala začasno odredbo, kot je predlagana v tem upravnem sporu, z učinkom do pravnomočnosti odločbe, ki bo izdana v tem postopku in je tudi že zaznamovana v zemljiški knjigi, zato tožniki nimajo pravnega interesa, da ponovno zahtevajo izdajo začasne odredbe z enako vsebino. Po presoji sodišča prve stopnje v določbah Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ni opore za izdajo začasne odredbe z učinkom (tudi) po pravnomočnosti izpodbijane odločbe. Ob tem je prvostopenjsko sodišče dodatno pojasnilo, da ni potrebe po takšnem podaljšanju učinkovanja začasne odredbe, saj bo izpodbijana odločba v primeru uspeha tožnikov odpravljena in zadeva vrnjena toženi stranki v ponovno odločanje, učinek začasne odredbe pa v takem primeru (zaradi nenastopa pravnomočnosti) ne bo prenehal. 3. V pritožbi zoper izpodbijani sklep sodišča prve stopnje, ki jo vlagajo (zlasti) zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu in zaradi zmotne uporabe materialnega prava, tožniki (sedaj pritožniki) navajajo, da je sodišče prve stopnje zmotno ocenilo njihov pravni interes za izdajo predlagane začasne odredbe. Kot stranke z interesom v upravnem sporu, v katerem je bila izdana začasna odredba št. 4902-3/2011-MOP-91 z dne 13. 1. 2016, namreč nimajo vzvodov za kontrolo dogajanja med Občino Dobrava - Polhov Gradec in toženo stranko. Občina lahko kadarkoli, brez njihove vednosti, umakne tožbo ali se poravna. Pojasnjujejo, da so izgubili zaupanje v vse subjekte, vpletene v ta postopek. Dodajajo še, da je denacionalizacijski upravičenec za njihovo stavbo prejel najprej odškodnino v obveznicah, nato pa mu je bila ta še vrnjena v naravi, s spornim premoženjem pa je nato že razpolagal tako, da je zanj dne 16. 4. 2014 sklenil kupoprodajno pogodbo z družbo R., d. o. o., kot kupcem. Predlagajo, da Vrhovno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, s stroškovno posledico.

4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5. Stranka z interesom, F. P., v odgovoru na pritožbo odgovarja na pritožbene navedbe in pritožbenemu sodišču predlaga, da naj pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi odločitev prvostopenjskega sodišča in priglaša stroške za odgovor.

K I. točki izreka:

6. Pritožba ni utemeljena.

7. Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda; pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Po tretjem odstavku 32. člena ZUS-1 pa lahko tožnik iz razlogov iz prejšnjega odstavka zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, in sicer do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu (t. i. ureditveno začasno odredbo), če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno. V konkretnem primeru so pritožniki predlagali izdajo ureditvene začasne odredbe.

8. Začasna odredba po 32. členu ZUS-1 predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče, če so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta oziroma začasno uredi stanje. Odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino oziroma obliko škode, ter s stopnjo verjetnosti izkazati, da je takšna škoda za njo težko popravljiva. Na tožniku je torej tako trditveno kot dokazno breme.

9. Med strankami ni sporno, da je tožena stranka v upravnem postopku, v katerem je bila izdana s tožbo izpodbijana upravna odločba, s sklepom št. 4902-3/2011-MOP-91 z dne 13. 1. 2016 že izdala začasno odredbo, z vsebino kot je predlagana v obravnavanem primeru - t. j. začasno odredbo, s katero se F. P. do pravnomočnosti odločbe, ki bo izdana v tem postopku, prepoveduje odtujitev in obremenitev spornih nepremičnin parc. št. 1318/29 (sedaj 1318/33), 1318/30 in 1318/31, vse k. o. X., ter predlaganje predznambe, zaznambe ali vknjižbe pridobitve lastninske pravice na navedenih nepremičninah na ime družbe R., d. o. o., po dne 16. 4. 2014 sklenjeni pogodbi. Sodišče prve stopnje je ob vpogledu v javno dostopne podatke zemljiške knjige ugotovilo tudi, da je predlog vpisa navedene začasne odredbe od 13. 1. 2016 tudi že zaznamovan v zemljiški knjigi, kar v pritožbi priznavajo tudi pritožniki sami.

10. Po presoji sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu, ki mu Vrhovno sodišče pritrjuje, pritožniki ne izkazujejo pravnega interesa za izdajo začasne odredbe. Prvostopenjsko sodišče je pravilno pojasnilo, da si pritožniki s ponovno izdajo začasne odredbe, z enako vsebino, kot jo je izdal že upravni organ, in ki učinkuje do pravnomočnosti odločitve, ne bi v ničemer izboljšali svojega pravnega položaja. Skladno z ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča1 mora namreč vlagatelj vsakršne zahteve kot verjetno izkazati tudi, da bi ugoditev njegovi zahtevi pomenila zanj določeno pravno korist, ki je sicer ne bi mogel doseči. 11. Pritožbeno stališče, da pritožniki z začasno odredbo, ki jo je tožena stranka na predlog Občine Dobrova - Polhov Gradec izdala v upravnem postopku, v katerem je bila izdana s tožbo izpodbijana upravna odločba, nimajo takšnega varstva, kot bi ga imeli, če bi sodišče na njihov predlog izdalo začasno v predmetnem upravnem sporu, je zmotno. Veljavnost navedene (že izdane) začasne odredbe je namreč vezana na trenutek pravnomočnosti odločbe in sklepa tožene stranke št. 4902-3/2011-MOP-116 z dne 20. 7. 2017 (in ne na posamezna ravnanja zgolj nekaterih strank oziroma udeležencev upravnega postopka). Ta trenutek pa je odvisen od zaključka vseh upravnih sporov, sproženih zoper omenjeno odločbo in sklep, torej tudi od zaključka predmetnega upravnega spora, zato dejstvo, ali bo Občina Dobrova - Polhov Gradec umaknila tožbo, ki jo je sama vložila v drugem upravnem sporu, za nastop pravnomočnosti ni odločilno. Očitek pritožnikov, da naj bi jim sodišče prve stopnje z zavrženjem predlagane začasne odredbe odvzelo "vzvod za konktroliranje poteka dogajanja", se tako izkaže kot neutemeljen.

12. Poleg navedenega je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo tudi, da nima podlage za izdajo začasne odredbe z učinkom po pravnomočnosti izpodbijane sodbe in se v zvezi s tem pravilno sklicevalo tudi na sodne odločbe, v katerih je Vrhovno sodišče navedeno stališče podrobneje že obrazložilo (I Up 79/2016, I Up 188/2016 in I Up 173/2016). Zato je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena v zvezi s prvim odstavkom 82. člena ZUS-1 zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje. Razlogi, zaradi katerih se sklep izpodbija, in razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, namreč niso podani.

K II. točki izreka:

13. Stroški, ki so strankam nastali v zvezi s predlogom za izdajo začasne odredbe, so del stroškov upravnega spora. Kdo bo nosil stroške upravnega spora, vključno s stroški, nastalimi v zvezi s predlogom za izdajo začasne odredbe, bo lahko sodišče po načelu končnega uspeha (prvi odstavek 151. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP, v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1) odločilo šele, ko bo znan končni uspeh v tej zadevi. Zato je Vrhovno sodišče odločitev o stroških postopka v zvezi z izdajo začasne odredbe pridržalo za končno odločbo.

1 Prim. npr. sklepe VSRS v zadevah X Ips 26/2012, X Ips 203/2013, I Up 68/2017, I Up 79/2016 in druge.