Jedro

Tožena stranka je s spremenjeno sistematizacijo delovnih mest, s katero je določila delovna mesta, kjer je kot poseben pogoj za opravljanje dela določila znanje jezika narodne skupnosti na ustreznem nivoju in delovna mesta, kjer se tak pogoj ne zahteva, dokazala obstoj delovnih potreb za premestitev v skladu z določbo 149. člena ZJU in s tem zakonit razlog za premestitev prve tožnice.

Okoliščina, da tožena stranka v praksi dejansko še ni zagotovila, da prva tožnica ne prihaja v stik s pripadniki italijanske narodne skupnosti, ki pri državnem organu uporabljajo italijanski jezik, ne predstavlja pravne podlage za priznanje dodatka za dvojezičnost. Zgolj dejanska uporaba italijanskega jezika, po presoji delavca, brez ustrezne opredelitve te zahteve v aktu tožene stranke, ne more biti utemeljen razlog za plačilo dodatka za dvojezičnost.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v I., II. in III. točki izreka spremeni tako, da se primarni tožbeni zahtevek in podredni tožbeni zahtevek prve tožnice zavrne in v IV. in V. točki izreka tako, da se primarni tožbeni zahtevek in prvi ter drugi podredni tožbeni zahtevek druge tožnice zavrne ter v stroškovni odločitvi (VI. točka izreka) tako, da je sta prva in druga tožnica dolžna toženi stranki v roku 15 dni od vročitve te sodbe povrniti njene stroške postopka v znesku 453,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila.

Tožnici sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka, toženi stranki pa morata v roku 15 dni od vročitve te sodbe povrniti njene pritožbene stroške v znesku 220,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da se razveljavi sklep tožene stranke o premestitvi prve tožnice št. ... z dne 12. 10. 2011 in št. ... z dne 26. 9. 2011 (I. točka izreka); da je tožena stranka s prvo tožnico dolžna skleniti aneks k pogodbi o zaposlitvi za opravljanje dela kontrolorja višjega svetovalca na delovnem mestu s šifro ... v Sektorju za A. Davčnega urada B. (II. točka izreka) in da je tožena stranka dolžna prvi tožnici obračunati in izplačati razliko med dejansko prejeto plačo in plačo, ki bi jo prejela, obračunano z dodatkom za dvojezičnost v višini 6 % osnovne plače, in sicer za oktober 2011 v bruto znesku 122,67 EUR, za november 2011 v bruto znesku 122,67 EUR, za december 2011 v bruto znesku 122,67 EUR, za januar 2012 v bruto znesku 122,67 EUR, za februar 2012 v bruto znesku 122,67 EUR, za marec 2012 v bruto znesku 122,67 EUR, za april 2012 v bruto znesku 122,67 EUR, za maj 2012 v bruto znesku 122,67 EUR, za junij 2012 v bruto znesku 117,28 EUR, za julij 2012 v bruto znesku 117,28 EUR, za avgust 2012 v bruto znesku 117,28 EUR, za september v bruto znesku 117,28 EUR, ter od navedenih zneskov obračunati in vplačati prispevke za socialno varnost in akontacijo dohodnine, neto zneske pa plačati prvi tožnici z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od neto zneskov od vsakega 5. dne v mesecu za obveznosti preteklega meseca. Višji zahtevek je zavrnilo (III. točka izreka). Nadalje je sodišče prve stopnje odločilo, da se razveljavi sklep tožene stranke o premestitvi druge tožnice št. ... z dne 12. 10. 2011 in št. ... z dne 26. 9. 2012 (pravilno 26. 9. 2011) (IV. točka izreka) in da je tožena stranka dolžna drugi tožnici obračunati in izplačati razliko med dejansko prejeto plačo in plačo, ki bi jo prejela, obračunano z dodatkom za dvojezičnost v višini 6 % osnovne plače, in sicer za oktober 2011 v bruto znesku 137,99 EUR, za november 2011 v bruto znesku 137,99 EUR, za december 2011 v bruto znesku 137,99 EUR, za januar 2012 v bruto znesku 137,99 EUR, za februar 2012 v bruto znesku 137,99 EUR, za marec 2012 v bruto znesku 137,99 EUR, za april 2012 v bruto znesku 137,99 EUR, za maj 2012 v bruto znesku 137,99 EUR, za junij 2012 v bruto znesku 131,93 EUR, za julij 2012 v bruto znesku 131,93 EUR, za avgust 2012 v bruto znesku 131,93 EUR, za september v bruto znesku 131,93 EUR, za oktober v bruto znesku 131,93 EUR ter od navedenih zneskov obračunati in vplačati prispevke za socialno varnost in akontacijo dohodnine, neto zneske pa plačati drugi tožnici z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od neto zneskov od vsakega 5. dne v mesecu za obveznosti preteklega meseca (V. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožnicama povrniti stroške postopka v višini 894,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po poteku 15 dnevnega izpolnitvenega roka (VI. točka izreka).

Zoper izpodbijano sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po določbi 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem., v nadaljevanju: ZPP). Izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih oziroma obstaja nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe in med izvedenimi dokazi, s čimer je sodišče prve stopnje kršilo 14. in 15. točko 2. odstavka 339. člena ZPP. Navaja, da dodatek za dvojezičnost pripada javnim uslužbencem, če je znanje jezika narodne skupnosti pogoj za opravljanje dela. V konkretnem primeru sta bili tožnici razporejeni na delovno mesto, na katerem pogoj znanja jezika narodne skupnosti ni bil predpisan. Ne strinja se s stališčem sodišča prve stopnje, da sklep o premestitvi, kljub izkazanim razlogom za premestitev, ni zakonit iz razloga, ker so po pričetku veljave dejansko ni uresničil. Poudarja, da je bila premestitev tožnic na novo delovno mesto v skladu s sprejeto sistematizacijo delovnih mest, ki za delovno mesto tožnic ne predvideva več dodatka za dvojezičnost. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do pričanja priče C.C., ki je izpovedal o razlogih za premestitev druge tožnice. Izpostavlja, da je zakonska dolžnost zaposlenih voditi postopke v slovenskem jeziku, izjema velja za pripadnike narodnostne manjšine, zato meni, da opozarjanje nadrejenih oziroma izrecna navodila glede komuniciranja v italijanščini samo s pripadniki italijanske manjšine, niti niso potrebna. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je na podlagi ugotovitve o zakonitosti spremembe sistematizacije in formalni popolnosti postopka premestitve ter dokazni presoji, da so razlogi za premestitev po ZJU dopustni, izkazani in zakoniti, sklep o premestitvi razveljavilo zgolj zato, ker je ugotovilo, da se sklep kasneje ni uresničeval. Tožena stranka izpodbija stroškovno odločitev in navaja, da je napačno določena vrednost spornega predmeta v višini 3.000,00 EUR. V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da prvi tožnici izplača dodatek za 12 mesecev in bi morala vrednost spornega predmeta znašati največ 2.500,00 EUR, drugi tožnici pa za 17 (pravilno za 13 mesecev) in bi morala vrednost spornega predmeta znašati največ 1.500,00 EUR. Sodišče prve stopnje je tudi glede na ugotovljeno vrednost spornega premeta napačno odmerilo nagrado za postopek in nagrado za narok. Nagrada za postopek znaša pri vrednosti spornega predmeta 3.000,00 EUR 159,90 EUR, nagrada za narok pa 147,60 EUR. Priglaša stroške pritožbe.

Tožnici podajata odgovor na pritožbo in v celoti prerekata pritožbene navedbe tožene stranke ter predlagata zavrnitev pritožbe. Priglašata stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti in katere uveljavlja pritožba, ni storilo, da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo, na ugotovljeno dejansko stanje pa je zmotno uporabilo materialno pravo.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da izpodbijana sodba vsebuje vse razloge o odločilnih dejstvih, ni nerazumljiva, ni v nasprotju sama s seboj in jo je mogoče preizkusiti. ,Prav tako ni podanih nasprotjih med tem, kar se navaja v razlogih izpodbijane sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov in med samimi temi listinami in zapisniki. Glede na navedeno je neutemeljen pritožbeni očitek o kršitvi pravil postopka iz 14. in 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

Prva tožnica v tem individualnem delovnem sporu s primarnim tožbenim zahtevkom zahteva razveljavitev sklepov o premestitvi z dne 12. 10. 2011 in z dne 26. 9. 2011, priznanje dodatka za dvojezičnost v višini 6 % osnovne plače od 28. 10. 2011 dalje, sklenitev aneksa k pogodbi o zaposlitvi za delovno mesto “kontrolor višji svetovalec” šifra delovnega mesta ..., v Sektorju za A. Davčnega urada B. ter določitev dodatka za znanje jezika narodne skupnosti v višini 6% in obračun ter izplačilo dela plače iz naslova 6 % dodatka za znanje italijanskega jezika s pripadajočimi obrestmi od 5. dne v mesecu za posamezne mesece od oktobra 2011 dalje. S podrednim tožbenim zahtevkom prva tožnica uveljavlja razveljavitev sklepov o premestitvi z dne 12. 10. 2011 in z dne 26. 9. 2011, priznanje dodatka za dvojezičnost v višini 3 % osnovne plače od 28. 10. 2011 dalje ter obračun in izplačilo dela plače iz naslova 3 % dodatka za znanje italijanskega jezika s pripadajočimi obrestmi od 5. dne v mesecu za posamezne mesece od oktobra 2011 dalje.

Druga tožnica v tem individualnem delovnem sporu s primarnim tožbenim zahtevkom zahteva razveljavitev sklepov o premestitvi z dne 12. 10. 2011 in z dne 26. 9. 2011, priznanje dodatka za dvojezičnost v višini 6 % osnovne plače od 28. 10. 2011 dalje ter obračun in izplačilo dela plače iz naslova 6 % dodatka za znanje italijanskega jezika s pripadajočimi obrestmi od 5. dne v mesecu za posamezne mesece od oktobra 2011 dalje. S prvim podrednim tožbenim zahtevkom druga tožnica uveljavlja razveljavitev sklepov o premestitvi z dne 12. 10. 2011 in z dne 26. 9. 2011, priznanje dodatka za dvojezičnost v višini 3 % osnovne plače od 28. 10. 2011 dalje ter obračun in izplačilo dela plače iz naslova 3 % dodatka za znanje italijanskega jezika s pripadajočimi obrestmi od 5. dne v mesecu za posamezne mesece od oktobra 2011 dalje. Z drugim podrednim tožbenim zahtevkom pa zahteva razveljavitev sklepov o premestitvi z dne 12. 10. 2011 in z dne 26. 9. 2011, poziv nazaj na delovno mesto “kontrolor višji svetovalec” šifra delovnega mesta ..., s priznanjem vseh pravic iz delovnega razmerja, ki bi ji šle, če je tožena stranka ne bi premestila na drugo delovno mesto ter obračun in izplačilo dela plače iz naslova 6 % dodatka za znanje italijanskega jezika s pripadajočimi obrestmi od 5. dne v mesecu za posamezne mesece od oktobra 2011 dalje.

Sodišče prve stopnje je v pretežnem delu ugodilo primarnemu tožbenemu zahtevku prve tožnice in v celoti primarnemu tožbenemu zahtevku druge tožnice. Ugotovilo je, da je tožena stranka sicer formalno s sistematizacijo in sklepi o premestitvi sprejela zastavljeni cilj po specializaciji in racionalizaciji poslovanja in prihranku sredstev za plače, vendar ga dejansko ni uresničila, ker v njenem poslovanju glede dela tožnic ni prišlo do nobenih relevantnih sprememb, kar se tiče uporabe jezika narodne skupnosti. Ker tožena stranka dejansko ni zagotovila, da tožnici pri svojem delu ne bi uporabljali italijanskega jezika, je sodišče prve stopnje razveljavilo izpodbijane sklepe o premestitvi in tožnicama priznalo dodatek za dvojezičnost v višini 6 % od osnovne plače in sicer prvi tožnici za mesece od oktobra 2011 do septembra 2012 in drugi tožnici za mesec od oktobra 2011 do oktobra 2012. Toženi stranki je še naložilo, da je dolžna s prvo tožnico skleniti aneks k pogodbi o zaposlitvi za opravljanje dela kontrolorja višjega svetovalca na delovnem mestu s šifro ... v Sektorju za A. Davčnega urada B..

Pritožbeno sodišče se s sprejetim zaključkom sodišča prve stopnje ne strinja in ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pri presoji zakonitosti premestitve prve in druge tožnice in priznanju dodatka za dvojezičnost izhajajo iz zmotnega materialno pravnega stališča. Po določbi 1. odstavka 147. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU; Ur. l. RS, št. 56/2002 in spremembe) se javni uslužbenec v okviru istega delodajalca premesti na drugo delovno mesto zaradi delovnih potreb (brez soglasja) ali s soglasjem oziroma na lastno željo. Po določbi 2. odstavka 147. člena ZJU je premestitev mogoča na ustrezno delovno mesto, za katero javni uslužbenec izpolnjuje predpisane pogoje in ga je sposoben opravljati. Javni uslužbenec se v skladu z določbo 1. odstavka 149. člena ZJU zaradi delovnih potreb premesti na prosto uradniško delovno mesto oziroma strokovno tehnično delovno mesto pri istem ali drugem organu, če so podani poslovni razlogi; če je ugotovljeno, da je javni uslužbenec nesposoben za svoje delovno mesto; če predstojnik oceni, da je mogoče na ta način zagotoviti učinkovitejše oziroma smotrnejše delo organa; če se trajno spremeni obseg dela ali racionalizirajo delovni postopki in javni uslužbenec nima več polne obremenitve in v drugih primerih, ki jih določa zakon.

Na podlagi določb 17. člena ZJU se za delovna mesta javnih uslužbencev, ki morajo na podlagi zakona kot uradni jezik uporabljati jezik narodne skupnosti, kot pogoj določi tudi znanje tega jezika. Na podlagi 6. točke 6. člena ZJU se pogoji in naloge na posameznih delovnih mestih opredelijo v aktu o sistematizaciji. V 28. členu Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS, Ur. l. Rs, št. 56/02 in nadaljnji) je določeno, da pripada dodatek za dvojezičnost javnim uslužbencem, ki delajo na območjih občin, v katerih živita italijanska ali madžarska narodna skupnost, kjer je italijanski ali madžarski jezik tudi uradni jezik, če je znanje jezika narodne skupnosti pogoj za opravljanje dela. V določbi 28. člena ZSPJS so določene tudi okvirne višine tega dodatka (razpon 3 % - 6 % za javne uslužbence), določitev konkretne višine pa je za javne uslužbence prepuščena predstojniku, na osnovi zahtevane stopnje znanja jezika narodne skupnosti ter dejanske uporabe tega jezika pri opravljanju dela.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bila prva tožnica pred sporno premestitvijo zaposlena na delovnem mestu “višji svetovalec” s šifro ... v Sektorju za D., kjer je prejemala dodatek za dvojezičnost v višini 6 % osnovne plače. Tožena stranka je z izpodbijanima sklepoma z dne 12. 10. 2011 in z dne 26. 9. 2011 prvo tožnico premestila na delovno mesto “kontrolor višji svetovalec” s šifro ... v Sektorju za A., pri katerem kot pogoj za opravljanje dela ni bilo določeno znanje jezika narodne skupnosti. Opisa delovnih mest se razlikujeta glede dostopa in uporabe programskih orodij za odkrivanje rizičnih davčnih zavezancev in spremljanje in obravnavanje rizičnih skupin zavezancev ter glede predpisanega pogoja za opravljanje dela, znanja jezika italijanske narodne skupnosti. Druga tožnica pa je bila pred sporno premestitvijo zaposlena na delovnem mestu “kontrolor višji svetovalec” s šifro … v Sektorju za A., kjer je prejemala dodatek za dvojezičnost v višini 6 % osnovne plače. Tožena stranka je z izpodbijanima sklepoma z dne 12. 10. 2011 in z dne 26. 9. 2011 drugo tožnico premestila na delovno mesto “kontrolor višji svetovalec” s šifro ... v istem sektorju, pri katerem kot pogoj za opravljanje dela ni bilo določeno znanje jezika narodne skupnosti. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da med strankama ni bilo sporno, da je edina razlika med delovnim mestom s šifro ... in delovnim mestom s šifro ... v tem, da se pri prvem kot pogoj za opravljanje dela zahteva znanje jezika italijanske narodne skupnosti na višjem nivoju, medtem ko pri drugem tega pogoja za opravljanje dela ni. Tožena stranka je premestitev tožnic utemeljevala z delovnimi potrebami, in sicer s spremenjeno sistematizacijo delovnih mest. Tožena stranka je s spremembo sistematizacije delovnih mest v Davčnem uradu B. drugače organizirala delovni proces tako, da ga je prilagodila izvajanju nalog organa upoštevaje pravico pripadnikov italijanske narodne skupnosti do uporabe lastnega jezika ter upoštevanje ekonomično in smotrno rabo javnih sredstev. Pri tem je določila delovna mesta, pri katerih se kot pogoj za opravljanje dela zahteva znanje jezika narodne skupnosti in delovna mesta, kjer ta pogoj ni določen.

Na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožena stranka formalno s sistematizacijo in sklepi o premestitvi speljala zastavljeni cilj po specializaciji in racionalizaciji poslovanja in prihranku sredstev za plače. Zmotno pa je sodišče prve stopnje v nadaljevanju zaključilo, da sklepi o premestitvi niso zakoniti iz razloga, ker tožena stranka sklepa dejansko ni uresničila, ker v njenem poslovanju glede tožničinega dela ni prišlo do nobenih relevantnih sprememb, kar se tiče uporabe jezika narodne skupnosti. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je za presojo zakonitosti premestitve bistvena ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka s spremenjeno sistematizacijo delovnih mest določila delovna mesta, kjer je kot poseben pogoj za opravljanje dela določila znanje jezika italijanske narodne skupnosti na ustreznem nivoju in delovna mesta, kjer se tak pogoj ne zahteva. Razlog za premestitev je bil tako v spremenjeni sistematizaciji dela, zaradi katere je prišlo do zmanjšanega števila delovnih mest, za katera se zahteva znanje jezika italijanske narodne skupnosti. S tem pa je tožena stranka dokazala obstoj delovnih potreb za premestitev v skladu z določbo 149. člena ZJU in s tem zakonit razlog za premestitev tožnic. Organizacija dela je stvar odločitve delodajalca. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, predmet presoje v tem individualnem delovnem sporu ni zakonitost sistematizacije delovnih mest, ki jo je sprejela tožena stranka, saj je le-ta lahko le predmet presoje v kolektivnem sporu.

Ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožena stranka v praksi dejansko ni zagotovila, da tožnici pri delu ne bi uporabljali jezika italijanske narodne skupnosti pa po presoji pritožbenega sodišča na zakonitost premestitve ne more vplivati, niti ne more predstavljati pravne podlage za priznanje dodatka za dvojezičnost. Zgolj dejanska uporaba italijanskega jezika, po presoji delavca, brez ustrezne opredelitve te zahteve v aktu tožene stranke, ne more biti utemeljen razlog za plačilo dodatka za dvojezičnost. Takšno stališče je Vrhovno sodišče RS zavzelo v zadevi opr. št. VIII Ips 29/2013 z dne 14. 5. 2013. Naloga in pristojnost delodajalca v javnem sektorju je, da praviloma v aktu o sistematizaciji delovnih mest na območjih občin, kjer živita italijanska in madžarska narodna skupnost, na ustreznih delovnih mestih, kjer morajo zaposleni na podlagi zakona uporabljati tudi jezik narodne skupnosti, kot pogoj za opravljanje dela določi znanje jezika narodne skupnosti. Le višina dodatka je potem poleg zahtevane stopnje znanja jezika lahko odvisna tudi od dejanske uporabe jezika pri opravljanju dela, kar oceni predstojnik. Razen tega pa delodajalec v skladu z določbo 3. odstavka 16. člena ZJU, javnemu uslužbencu ne more zagotavljati pravic v večjem obsegu, kot je to določeno z zakonom, podzakonskim predpisom ali kolektivno pogodbe, če bi s tem obremenil javna sredstva, kar pomeni, da delodajalec v javnem sektorju ne sme izplačevati dodatka za dvojezičnost na delovnih mestih, na katerih nima opredeljene zahteve po znanju jezika narodne skupnosti in zahteve po dvojezičnem poslovanju.

Glede na ugotovljeno dejansko stanje ob pravilni materialno pravni presoji, da dejanska uporaba jezika italijanske narodne skupnosti na delovnem mestu, kjer tožena stranka v aktu ni predvidela znanje jezika narodne skupnosti kot posebnega pogoja za opravljanje dela, ne more predstavljati podlage za priznanje dodatka za dvojezičnost, tožnici torej nista upravičeni do dodatka za dvojezičnost. Ker je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 5. točke 358. člena ZPP pritožbi tožene stranke delno ugodilo ter sodbo sodišča prve stopnje v I., II. in III. točki izreka spremenilo tako, da je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek in podredni tožbeni zahtevek prve tožnice ter v IV. in V. točki izreka tako, da je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek in oba podredna tožbena zahtevka druge tožnice.

Če sodišče spremeni odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, ali če odločbo razveljavi in tožbo zavrže, odloči o stroških vsega postopka (2. odstavek 165. člena ZPP). Glede na to, da je tožena stranka v postopku v celoti uspela, sta ji tožnici v skladu z določbo 1. odstavka 154. člena ZPP dolžni povrniti njene stroške postopka. Toženi stranki je pritožbeno sodišče priznalo stroške postopka, in sicer: nagrado za postopek (tar. št. 3100) x 2 v višini 206,70 EUR in plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev (tar. št. 6002) v višini 20 EUR x 2. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je toženi stranki priznalo nagrado za dva postopka in ne za vse postopke za vsak posamezen spis, kot je stroške priglasila tožena stranka na zadnji glavni obravnavi, saj je sodišče v obravnavani zadevi vodilo dva postopka, kjer sta na strani tožeče stranke nastopali samo prva in druga tožnica. Nagrado za postopek pa je odmerilo glede na vrednost spora 4.000,00 EUR, ob upoštevanju 1. odstavka 24. člena Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT; Ur. l. RS, št. 67/08 in nadalj.) in glede na to, da se vrednost spora v premoženjskih sporih določi po znesku zahtevanih dajatev, kot izhajajo iz tožbenega zahtevka. Skupni stroški postopka tožene stranke znašajo 453,40 EUR, ki sta jih tožnici dolžni toženi stranki povrniti v roku 15 dni od vročitve te sodbe z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 165. člena ZPP. Tožena stranka je s pritožbo v celoti uspela in je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 154. člena ZPP odločilo, da sta tožnici dolžni toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 110,40 EUR x 2 (nagrada za postopek - tar. št. 3210), skupno torej 220,80 EUR, v roku 15 dni od od vročitve te sodbe z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila. Svoje stroške pritožbenega postopka pa krijeta tožnici sami, ker njun odgovor na pritožbo ni v ničemer pripomogel k reševanju pritožbe (1. odstavek 155. člena ZPP).