Jedro

Tožnica je, kljub izbrisu iz registra stalnega prebivalstva, imela junija 1994, ko je zapustila RS, v RS zaposlitev in urejen status. Navedeno daje podlago za ugotovitev, da tožničin odhod iz Slovenije junija 1994 ni bil posledica izbrisa iz registra stalnega prebivalstva. To pomeni, da tožnica razlogov upravičene odsotnosti ni izkazala.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski organ zavrnil tožničino prošnjo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji na podlagi prvega odstavka 1. člena Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji (ZUSDDD). Ugotovil je, da je imela tožnica na dan 23. 12. 1990 v Republiki Sloveniji (RS) prijavljeno stalno prebivališče na naslovu A., da je bila na dan 25. 6. 1991 državljanka druge republike nekdanje SFRJ, zato bi morala izkazati, da od 23. 12. 1990 dalje v RS tudi dejansko živi. Glede na tožničino izjavo, dano na zapisnik pri Veleposlaništvu RS v ..., da je zapustila RS (skupaj z družino) junija 1994, organ zaključuje, da je tožnica zapustila RS zaradi izgube zaposlitve kot posledice izbrisa iz registra stalnega prebivalstva. Gre za upravičeno odsotnost iz tretjega odstavka 1. č člena ZUSDDD, ki je trajala več kot eno leto. Ugotavlja, da je tako izpolnjen pogoj dejanskega življenja v RS za obdobje prvih pet let od junija 1994 do junija 1999. Za obdobje nadaljnjih 5 let, to je od junija 1999 do junija 2004, pa tožnica poskusov vrnitve v Slovenijo in nadaljevanja dejanskega življenja v Sloveniji ni izkazala. Od junija 1999 do junija 2004 ni vložila prošnje za izdajo dovoljenja za začasno ali stalno prebivanje v RS, ni predložila dokazov o tem, da je za vstop v RS poskušala pridobiti vizum z namenom vrnitve v RS oziroma ga je pridobila, ali da je v tem obdobju poskušala vstopiti v RS, pa ji je bil vstop zavrnjen. Zgolj s posplošeno navedbo, da je spraševala znance in se je zanimala za pridobitev vizuma ter da ni imela možnosti, da bi ji kdo v Sloveniji izdal garantno pismo za vstop v RS, brez navedbe konkretnih ravnanj, da se je poskušala vrniti, ni izkazala poskusov vrnitve. Organ je v postopku upošteval tudi izjavo njenega moža. Zase in za oba otroka je sicer zaprosila za pridobitev državljanstva v RS, vendar je bila izdana odločba o zavrnitvi 10. 7. 1997, ki ji je bila vročena 26. 1. 1998. Po tako izvedenem postopku je organ zaključil, da tožnica ni izkazala pogoja dejanskega življenja v RS od 23. 12. 1990 dalje, zato niso kumulativno izpolnjeni vsi pogoji za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje.

2. Tožnica je zoper navedeno prvostopenjsko odločbo vložila pritožbo, ki jo je drugostopenjski organ zavrnil kot neutemeljeno. Meni, da je odločitev prvostopenjskega organa, da tožnica ne izpolnjuje pogojev za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje, pravilna. Vendar pa sam, za razliko od prvostopenjskega organa, meni, da tožnica pogoja dejanskega življenja v RS od 23. 12. 1990 dalje ne izpolnjuje že zaradi tega, ker v postopku ni izkazala razloga za upravičeno odsotnost iz RS in ne zato, ker ni izkazala poskusov vračanja v RS. Tožnici je prijava stalnega prebivališča prenehala dne 26. 2. 1992, vendar je imela po 26. 2. 1992 prijavljeno začasno prebivališče v RS na naslovu A. od 13. 5. 1992 do 30. 6. 1994 ter na naslovu B. od 30. 6. 1994 do 12. 4. 1995. Tožnica je bila zaposlena še leta 1995, torej tudi še po izbrisu iz registra stalnega prebivalstva. Zato ugotavlja, da tožnica ne izpolnjuje pogoja dejanskega življenja v RS od 23. 2. 1990 dalje, saj je v RS živela od leta 1978 do leta 1995, ko je RS zapustila zaradi izgube zaposlitve. Tožnica v postopku ni dokazala, da je zaposlitev v RS izgubila zaradi tega, ker je bila izbrisana iz registra stalnega prebivalstva, saj je imela v RS v obdobju od 8. 9. 1992 do 19. 8. 1997 urejeno dovoljenje za prebivanje zaradi zaposlitve ali dela. Tožničina odsotnost iz RS zato ni posledica enega od razlogov, določenih v 3. odstavku 1.č člena ZUSDDD. Tožnica je iz Slovenije odstotna več kot 20 let. 3. Tožnica se s takšno odločitvijo ne strinja. Tožbo vlaga zaradi vseh tožbenih razlogov. Zatrjuje kršitev 14., 26. in 32. člena Ustave RS ter kršitev 8. in. 14. člena EKČP. Strinja se z zaključkom prvostopenjskega organa, da je pogoj dejanskega življenja za prvih pet let odsotnosti iz RS, to je od junija 1994 do junija 1999, izpolnjen. Meni pa, da je napačen zaključek prvostopenjskega organa, da v drugem petletnem obdobju naj ne bi izkazala ravnanj, ki bi kazala na to, da se je v tem petletnem obdobju skušala vrniti v RS in nadaljevati z dejanskim življenjem v RS. Poskuse vračanja v RS utemeljuje s tem, da se je glede možnosti za vrnitev v RS zanimala, vendar je bilo potrebno garantno pismo (ki ga ni mogla pridobiti). Povpraševala je tudi pri prijateljih in znancih v Sloveniji, če bi ji lahko kako pomagali, a ji niso mogli. V Slovenjo je prvič prišla po ukinitvi vize. Sklicuje se na sodbe Upravnega sodišča RS, št. I U 1930/2012-12 z dne 19. 6. 2013, št. I U 230/2012 z dne 19. 6. 2013 in št. 114/2015 z dne 16. 3. 2016. Opozarja tudi na sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi Kurić. Navaja, da je prevalitev dokaznega bremena na tožničina ramena, namesto da bi dokazno breme nosila toženka, ki je povzročila nezakonito in neustavno tožnikovo osebno stanje, protiustavna. Glede na navedeno tožnica sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo UE Ljubljana odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek.

4. Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri navedbah v uvodoma navedeni drugostopenjski odločbi, na katere se v izogib ponavljanju sklicuje, ter sodišču predlaga, da tožbo tožnice kot neutemeljeno zavrne.

5. Tožba ni utemeljena.

6. Po določbi 1. člena ZUSDDD je bila omogočena pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje tako tistim tujcem, ki so bili na dan 25. 6. 1991 državljani drugih republik nekdanje SFRJ, ki so na dan 23. 12. 1990 imeli na območju RS prijavljeno stalno prebivališče in so od tega dne dalje v RS tudi dejansko živeli; kot tudi tistim državljanom drugih republik nekdanje SFRJ, ki niso imeli prijavljenega stalnega prebivališča, so pa na dan 25. 6. 1991 prebivali v RS in od tega dne dalje v njej tudi dejansko neprekinjeno živeli.

7. Po presoji sodišča je upravni organ (tako prvostopenjski, kakor tudi drugostopenjski za njim) pravilno ugotovil, da je bila tožnica na dan 25. 6. 1991 državljanka druge republike nekdanje SFRJ, in sicer Republike Srbije, ki je imela na dan 23. 12. 1990 v RS prijavljeno stalno prebivališče in bi zato morala izkazati, da je od tega dne dalje v RS tudi dejansko živela.

8. Po prvem odstavku 1č. člena ZUSDDD dejansko življenje v RS po tem zakonu pomeni, da ima posameznik v RS središče življenjskih interesov, ki se presoja na podlagi njegovih osebnih, družinskih, ekonomskih, socialnih in drugih vezi, ki kažejo, da med posameznikom in RS obstajajo dejanske in trajne povezave. Upravičena odsotnost iz RS zaradi razlogov iz tretjega odstavka tega člena ne pomeni prekinitve dejanskega življenja v RS.

9. Po drugem odstavku 1č. člena citiranega zakona je pogoj dejanskega življenja v RS izpolnjen, če je oseba zapustila RS in odsotnost v neprekinjenem trajanju ni trajala dlje kot leto dni, ne glede na razlog odsotnosti. Po tretjem odstavku istega člena pa je pogoj dejanskega življenja v RS izpolnjen tudi v primeru, če je odsotnost trajala več kot leto dni in gre za upravičeno odsotnost iz naslednjih razlogov: če je oseba zapustila RS zaradi posledic izbrisa iz registra stalnega prebivalstva; če je oseba zapustila RS, ker jo je poslala na delo, študij ali na zdravljenje pravna oseba iz RS ali v primeru mladoletne osebe njeni starši oziroma skrbniki ali če je bila zaposlena na ladji z matično luko v RS za čas napotitve na delo, študij ali zdravljenje oziroma za čas zaposlitve na ladji; če je oseba zapustila RS, ker ni mogla pridobiti dovoljenja za prebivanje v RS zaradi neizpolnjevanja pogojev in ji je bila prošnja za izdajo dovoljenja zavrnjena, zavržena ali je bil postopek ustavljen; če se oseba ni mogla vrniti v RS zaradi vojnih razmer v drugih državah naslednicah nekdanje SFRJ ali iz zdravstvenih razlogov; če je bila oseba prisilno odstranjena iz RS na podlagi 28. člena Zakona o tujcih ali 50. člena ZTuj, razen če je bila prisilno odstranjena zaradi izrečene stranske kazni izgona tujca iz države zaradi storjenega kaznivega dejanja ali če je bil osebi zavrnjen vstop v RS, razen v primeru, če je bil vstop zavrnjen zaradi izrečene stranske kazni izgona tujca iz države zaradi storjenega kaznivega dejanja ali zaradi razlogov iz prve, druge ali šeste alineje prvega odstavka 9. člena Zakona o tujcih ali iz razlogov iz prve, druge, pete ali sedme alineje 10. člena Zakona o tujcih ali iz razlogov iz točke d) ali e) prvega odstavka 5. člena Uredbe (ES) št. 562/2006 Evropskega parlamenta in sveta z dne 15. 3. 2006 o Zakoniku skupnosti o pravilih, ki urejajo gibanje oseb prek meja. Po četrtem odstavku istega člena pa se v primeru, da je odsotnost zaradi razlogov iz prejšnjega odstavka, razen iz druge alineje, trajala več kot 5 let, šteje, da je bil pogoj dejanskega življenja izpolnjen za obdobje petih let, v nadaljnjem obdobju petih let pa samo, če ravnanja osebe kažejo na to, da se je v času odsotnosti oseba poskušala vrniti v RS in nadaljevati z dejanskim življenjem v RS.

10. Ob upoštevanju zgoraj navedenih zakonskih določb in podatkov v spisu je odločitev upravnega organa po presoji sodišča pravilna. Pravilnost odločitve namreč podatki v spisu potrjujejo. Iz podatkov v spisu, in sicer iz tožničine delovne knjižice in iz potrdila osnovne šole izhaja, da je bila tožnica zaposlena na Osnovni šoli C. v kraju D. od 1988 do 1995, torej tudi še po izbrisu iz registra stalnega prebivalstva. Delovna knjižica je javna listina in dokazuje tisto, kar se v njej potrjuje ali določa (prvi odstavek 169. člena ZUP). Tudi po datumu izbrisa je imela v RS prijavljeno začasno prebivališče, v kraju D., na naslovu A. od 1992 do 1994 ter v kraju D. na naslovu B. od 1994 do 1995. To pomeni, da je imela tožnica, kljub izbrisu iz registra stalnega prebivalstva, junija 1994, ko je zapustila RS, v RS zaposlitev in urejen status. Navedeno daje podlago za ugotovitev, da tožničin odhod iz Slovenije junija 1994 ni bil posledica izbrisa iz registra stalnega prebivalstva. To nadalje pomeni, da tožnica razlogov upravičene odsotnosti iz tretjega odstavka 1. č člena ZUSDDD ni izkazala, kot je to pravilno ugotovil drugostopenjski organ. To pa daje podlago za zaključek, da tožnica pogoja dejanskega življenja v RS od 23. 12. 1990 ne izpolnjuje in da posledično tudi ne izpolnjuje vseh pogojev za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje.

11. Glede na navedeno je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita. Dejansko stanje je bilo v upravnem postopku pravilno in popolno ugotovljeno. Na pravilno ugotovljeno dejansko stanje je upravni organ tudi pravilno uporabil materialno pravo. Po presoji sodišča v upravnem postopku tudi sicer niso bile storjene bistvene kršitve določb postopka.

12. Tožnica se ne more uspešno sklicevati na sodbo ESČP v zadevi Kurić, glede na to, da ESČP v tej zadevi ni presojalo skladnosti ZUSDDD z EKČP, pač pa se je o tem že izreklo Ustavno sodišče, ki je sprejelo stališče, da je ZUSDDD, kakršen je bil pred sprejetjem novele ZUSDDD-B, ki predstavlja pravno podlago za odločitev v obravnavani sporni zadevi, sprejet prav na podlagi ugotovitve Ustavnega sodišča Republike Slovenije, da je ZUSDDD, kakršen je bil v veljavi pred sprejetjem novele, neustaven, ker določenim državljanom drugih republik nekdanje SFRJ, ki so bili 26. 2. 1992 izbrisani iz registra stalnega prebivalstva, od navedenega dne ne priznava stalnega prebivanja in ne ureja možnosti pridobitve dovoljenja za stalno prebivanje. Takrat veljavni 1. člen ZUSDDD pa je bil po mnenju Ustavnega sodišča Republike Slovenije neustaven, ker ni določno opredeljeval meril za ugotavljanje izpolnjevanja pogoja dejanskega življenja za pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje (1., 2. in 3. točka izreka odločbe št. U-I-246/02-28 z dne 3. 4. 2003). Omenjeno neskladje zakona z ustavnimi določbami je zakonodajalec odpravil prav z novelo ZUSDDD-B, ki je v skladu s stališči Ustavnega sodišča Republike Slovenije, med drugim, določneje opredelila nedoločen pravni pojem dejanskega življenja v Republiki Sloveniji (1.č člen ZUSDDD). To je novela ZUSDDD-B storila tako, da je določila kriterije za določitev tega pojma, opredelila pa je tudi primere upravičene odsotnosti iz Republike Slovenije ter upravičen čas trajanja teh odsotnosti. Ti kriteriji (ob upoštevanju razlage Ustavnega sodišča RS v navedeni odločbi, predvsem točke B-V in B-VI) so bili v obravnavanem primeru upoštevani pravilno.

13. V zvezi z izpostavljenimi sodbami Upravnega sodišča RS sodišče dodaja, da je sodišče v citiranih sodbah v zvezi z ugotavljanjem pogoja dejanskega življenja v RS zavzelo stališče, da se ta pogoj presoja glede na dejanske okoliščine vsakega konkretnega primera. V konkretnem primeru je tožena stranka, glede na okoliščine konkretnega primera, pravilno ugotovila, da tožnica pogoja dejanskega življenja v RS ne izpolnjuje. Zato se tožnica na citirane sodbe ne more uspešno sklicevati.

14. Ker je odločitev upravnega organa po presoji sodišča pravilna in zakonita, je sodišče tožbo tožnice na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) zavrnilo kot neutemeljeno. Sodišče ob ugotovitvi, da je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita, ni moglo slediti pavšalni tožbeni navedbi, da je izpodbijana odločitev v nasprotju s 14., 26. in 32. členom Ustave ter 8. in 14. členom EKČP.