Modern Legal
  • Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
  • Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
  • Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Začni iskati!

Podobni dokumenti

Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite ure pri iskanju sodne prakse.

VDSS Sodba Pdp 791/2022

ECLI:SI:VDSS:2023:PDP.791.2022 Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore

odškodnina za neizkoriščen odmor policist mejna kontrola narava dela
Višje delovno in socialno sodišče
19. september 2023
Z Googlom najdeš veliko.
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!

Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!

Tara K., odvetnica

Jedro

V primeru tožnika je dokazni postopek pokazal, da je tako glede na naravo kot intenzivnost dela odmor lahko koristil, zato ni bila podana zatrjevana protipravnost ravnanja toženke, posledično je sodišče prve stopnje zahtevek za plačilo odškodnine za neizkoriščeni odmor utemeljeno zavrnilo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za razveljavitev sklepa toženke z dne 12. 9. 2019 in sklepa Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja z dne 4. 12. 2019 ter za obračun mesečnih bruto zneskov v skupni višini 1.819,54 EUR, odvod davkov in prispevkov ter plačilo ustreznih neto zneskov z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Odločilo je še, da je tožnik dolžan povrniti toženki njene stroške postopka v znesku 793,80 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik, in sicer iz razlogov bistvenih kršitev pravil postopka, zmotne uporabe materialnega prava in napačne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi. Priglaša stroške pritožbenega postopka. V pritožbi poudarja stališča iz sodne prakse Sodišča EU, in sicer iz zadeve C-107/19 in C-344/19. Nadalje se sklicuje na Razlagalno sporočilo o Direktivi 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. 11. 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa z dne 24. 5. 2017 (v nadaljevanju: Razlagalno sporočilo). V zvezi s stališči sodišča EU in Razlagalnim sporočilom poudarja, da intenzivnost dela in pogostost intervencij nista relevantna pri vprašanju, ali je bil delavcu zagotovljen odmor. Poudarja, da je moral biti vseskozi fizično prisoten na mejnem prehodu, poleg nalog mejne kontrole je moral ves čas opazovati in nadzirati okolico ter biti na razpolago toženki. Sklicuje se tudi na stališče zavzeto v odločbi pritožbenega sodišča Pdp 200/2022. Poudarja, da mora delavec imeti zagotovljen odmor, ki se glede na Direktivo 2003/88/ES (v nadaljevanju: Direktiva) enači s počitkom in ne z delovnim časom. Čeprav se odmor po ZDR-1 všteva v delovni čas in je plačan, delodajalec ne more delavcu narekovati drugačnega načina koriščenja odmora. Stališče Vrhovnega sodišča RS v zadevi VIII Ips 54/2021, da pojem počitka ni povsem enak pojmu odmora, je v nasprotju s pravom EU ter stališči Sodišča EU. Sodišča morajo upoštevati primarnost prava EU in v primeru dvoma postaviti predhodno vprašanje Sodišču EU. Meni, da so napačni zaključki sodišča prve stopnje, da je imel možnost izrabiti odmor. Poudarja, da je komandir leta 2010 izdal navodilo, da se mora zagotoviti zamenjava vsem policistom. Tudi od konca leta 2018 je organizacija dela takšna, da imajo vsi policisti na mejnih prehodih zagotovljeno zamenjavo. Pri svoji odločitvi se je sodišče prve stopnje zmotno oprlo zgolj na število opravljenih mejnih kontrol, v času ko le-teh ni bilo, pa naj bi mu narava dela omogočala, da si vzame odmor. To pomeni, da na intenziteto dela obveznost opazovanja, nadziranja in varovanje mejnega prehoda ne vpliva, kar pa ne drži. Meni, da bi moralo biti koriščenje odmora takšno, da delavcu ni treba biti na razpolago delodajalcu, ampak se lahko posveti lastnim interesom. Izpodbija tudi zaključek sodišča prve stopnje, da so bili na mejnem prehodu A. do 22. ure praviloma trije policisti. Iz izpostavljenih statističnih podatkov prehodov izhaja, da če na mejnem prehodu A. ni imel zamenjave, ni mogel koristiti odmora.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo nasprotuje pritožbenim navedbam. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Tožnik je v vtoževanem obdobju od julija 2014 do novembra 2018 opravljal delo policista na mejnih prehodih A., B., C., D. in E., kjer je opravljal dela in naloge mejne kontrole. Od toženke zahteva plačilo odškodnine zaradi nemožnosti koriščenja odmora, ker naj bi delo opravljal tudi takrat, ko bi moral imeti odmor. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek pravilno zavrnilo, ker je ugotovilo, da je delovni proces tožniku omogočal koriščenje odmora med delovnim časom. Na podlagi izvedenih dokazov je pravilno presodilo, da je bila narava in intenzivnost tožnikovega dela (mejnih kontrol in ostalih tožnikovih nalog) takšna, da je omogočala koriščenje odmora med delovnim časom. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je skrbna, vestna in prepričljiva ter oblikovana v skladu z določbo 8. člena ZPP; posledično jo pritožbeno sodišče v celoti sprejema.

7. Sodišče prve stopnje je pri odločitvi upoštevalo stališča Vrhovnega sodišča RS zavzeta v odločbah VIII Ips 54/2021 in VIII Ips 35/2021. Pritožba nasprotuje stališču zavzetem v sklepu VIII Ips 54/2021, da pojem počitka ni povsem enak pojmu odmora, in očita, da Vrhovno sodišče RS ni postavilo predhodnega vprašanja Sodišču EU, kar pa presega predmet tega spora. Kot je Vrhovno sodišče RS dodatno pojasnilo v sklepu VIII DoR 74/2022, navedbe o umeščenosti odmora (počitek ali delovni čas) zgrešijo bistvo zadeve, ki je v vprašanju, ali delovni proces (narava in intenzivnost dela) omogoča realizacijo pravice do odmora. V sklepu VIII Ips 54/2021 je poudarjen namen odmora (povrnitev nekaterih psihofizičnih sposobnosti) ter okoliščina, da ni nujno, da se mora odmor koristiti v enem kosu, ampak lahko tudi v več delih. Delodajalec mora poskrbeti, da je delavcu omogočen odmor med delovnim časom, pri čemer je način zagotavljanja odmora odvisen od narave in intenzivnosti dela. Pravice do odmora med delovnim časom ni mogoče razlagati na način, da ima delavec povsem proste možnosti posvečanja svojim osebnim interesom in razpolaganja s svojim časom, saj je treba upoštevati načeloma ugodnejšo ureditev našega zakona, po katerem se odmor všteva v delovni čas in je plačan. Nadalje je poudarilo, da pravica do odmora sama po sebi ni kršena, če delavec odmor koristi na delovnem mestu, in da ni potrebno organizirati zamenjav, ko ima delavec glede na naravo dela možnosti prekinitev in odmorov med izvajanjem nalog.

8. Pritožba se neutemeljeno sklicuje na zadevi Sodišča EU C-107/19 in C-344/19, saj nista uporabljivi v konkretnem primeru. V zadevi C-107/19 je šlo za vprašanje, ali je odmor delovni čas, če mora biti delavec v dveh minutah pripravljen na intervencijo; v zadevi C-344/19 pa za vprašanje, ali se pripravljenost oziroma razpoložljivost za delo šteje v delovni čas. V primeru tožnika pa je moralo sodišče prve stopnje presoditi, ali je tožnik glede na naravo in intenzivnost dela imel možnost koristiti odmor.

9. Kot rečeno, do kršitve pravice do odmora med delovnim časom ne pride že zgolj zato, ker mora biti delavec prisoten na delovnem mestu. Ključno je, kakšna je narava in intenzivnost dela, ali ima delavec tekom delovnega časa, tudi če je na mejnem prehodu sam oziroma nima zamenjave, dejansko možnost koristiti odmor. Zato je neutemeljeno pritožbeno zatrjevanje, da izdano navodilo komandirja policijske postaje iz leta 2010 o tem, da vodja izmene z organiziranjem dela v posamezni izmeni zagotavlja počitek med delovnim časom, potrjuje, da bi tožnik lahko odmor koristil le, če bi mu vodja izmene zagotovil zamenjavo. Enako velja glede pritožbenih navedb, da je toženka v letu 2018 uvedla sistem zagotavljanja menjav za čas odmora. Ali je tožnik lahko koristil odmor, je stvar materialnopravne presoje sodišča v posameznem primeru in ni odvisno od navodil glede izvajanja menjav.

10. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka pravilno ugotovilo, da so bili mejni prehodi, z izjemo A., manjši. Uporabljali so jih večinoma obmejni prebivalci, ki so jih policisti že poznali in so lahko opravili mejno kontrolo le enkrat v dnevu, takšna kontrola pa je bila tudi hitrejša. Mejna kontrola potnikov je trajala kratek čas, od nekaj sekund do največ nekaj minut, temeljite kontrole pa so bile izvedene izjemoma. Ugotovilo je, da potniki niso ves čas prehajali meje niti na A., kjer je bilo največ prometa, še toliko manj pa na ostalih prehodih. Prehodi so bili bolj obremenjeni ob določenih urah, zjutraj in popoldne zaradi delovnih migrantov, bila pa so tudi daljša obdobja, ko ni bilo vozil, ponoči pa je bil promet nižji kot čez dan. Ker prehodov ni bilo toliko, da bi bili policisti konstantno obremenjeni s kontrolo, ampak so bila tudi daljša obdobja brez prehajanja, pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da je tožnik lahko koristil pripadajoči odmor med delovnim časom.

11. Tožnik neutemeljeno vztraja pri svojih navedbah o delovni obremenjenosti glede na število prestopov potnikov na uro na mejnem prehodu A. V povprečju je bilo na tem mejnem prehodu v eni uri 46,83 potnikov pri vstopu in 45,72 potnikov pri izstopu, kar po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje še ne pomeni da je policist dejansko izvedel tolikšno število pregledov oziroma mejnih kontrol. Prehajanje meje namreč ni bilo ves čas enako, poleg tega se je mejna kontrola pri večkratnih prehodih obmejnih prebivalcev opravila le enkrat. Povprečno število prehodov ne pomeni, da je bilo vsak dan v posameznem mesecu enako število prehodov vsako uro. Iz statističnih podatkov, upoštevajoč ugotovitve sodišča prve stopnje, da je bilo tudi veliko prehodov obmejnih prebivalcev, ki so večkrat dnevno prehajali mejo, kontrola pa je bila opravljena le enkrat in je potekala hitreje, ne izhaja, da bi moral tožnik ves čas izvajati mejno kontrolo. Poleg tega in kar je bistveno, pa je, da je tožnik zatrjeval, da mu na mejnem prehodu A. odmor med delovnim časom ni bil zagotovljen zgolj ponoči (ko sta bila na prehodu le dva policista) ter da mu je bila na tem prehodu v dnevni izmeni izraba odmora omogočena (saj ga je lahko zamenjal tretji policist). Na podlagi izpovedb prav vseh zaslišanih prič in nenazadnje tudi tožnika pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bilo v nočni izmeni manj vozil kot v dnevnem času, redoma se je dogajalo, da po 15 minut in več ni bilo nobenega vozila.

12. Pritožba neutemeljeno oporeka ugotoviti sodišča prve stopnje, da so bili na mejnem prehodu A. čez dan praviloma trije policisti. Kot že rečeno, je tožnik v okviru svojih navedb zatrjeval, da je na mejnem prehodu A. v času dnevne izmene imel možnost koristiti odmor, le ponoči te možnosti ni imel, ker sta bila v izmeni le dva policista, teh svojih navedb pa s kasnejšimi vlogami ni spreminjal. Glede na navedeno je nepomembno kaj je zaslišan glede tega izpovedal tožnik ali priča F. F., pri čemer slednji niti ni izpovedal, da je dan pred zaslišanjem delal z dvema policistoma, preostale dni v preteklem tednu pa le z enim. Glede na tožnikove trditve, da je podnevi na mejnem prehodu A. lahko koristil odmor, so nepomembne tudi pritožbene navedbe, da bi morala toženka z razporedi dela dokazati, da so v dnevni izmeni delali trije policisti. Poleg tega ZPP ne pozna dokaznih pravil, po katerih bi se dejstva lahko dokazovala samo z določenimi dokazi, ampak so vsa dokazna sredstva med seboj enakovredna, sodišče prve stopnje pa je na podlagi izpovedi prič pravilno ugotovilo, da so bili podnevi v izmeni praviloma trije policisti.

13. Pritožba izpostavlja, da ni pomembno samo število mejnih prehodov, saj je imel tožnik tudi druge naloge, in sicer je moral opazovati, nadzirati in varovati okolico mejnega prehoda, zaradi česar ni mogel prenehati z delom in si organizirati koriščenja odmora. Sodišče prve stopnje je navedene naloge upoštevalo, vendar je na podlagi izvedenih dokazov pravilno zaključilo, da je tožnik kljub temu imel dovolj časa za odmor. Ugotovilo je, da je le redko prišlo do izrednih situacij (nelegalnih prehodov meje, drugih prekrškov in kaznivih dejanj, preprečevanju katerih je bilo namenjeno opazovanje okolice), prav tako se od tožnika ni zahtevalo, da nenehno spremlja celotno okolico. To niti ni bilo mogoče. Ugotovilo je, da tožnik iz hišice (kjer je preverjal dokumente strank in delal za računalnikom) ni mogel imeti popolnega nadzora nad območjem mejnega prehoda, prav tako nadzora ni mogel vršiti v času mejne kontrole. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da ko je bil tožnik v hišici, ko je šel na stranišče, bil za računalnikom, bral depeše, ni mogel nadzorovati okolice. Glede na navedeno so neprepričljive izpovedi ter navedbe, da je tožnik kršil delovne obveznosti, če ni ves čas spremljal celotne okolice mejnega prehoda. Sodišče prve stopnje je glede tega po oceni pritožbenega sodišča zato pravilno upoštevalo izpovedi prič G. G. in H. H., da se ni terjalo neprestano opazovanje okolice, ampak se je nadzor izvajal v okviru možnega. Upoštevajoč navedeno je neutemeljeno pritožbeno vztrajanje, da je bilo tožniku onemogočeno koriščenje odmora zaradi opazovanja okolice skladno z določili Zakona o nalogah in pooblastilih policije (ZNPPol; Ur. l. RS, št. 15/2013 in nasl.).

14. Ni utemeljeno pritožbeno uveljavljanje, da tožnik ni imel pravice do odmora, ker je bil ves čas na razpolago delodajalcu in je moral odreagirati takoj. Upoštevajoč ugotovljeno naravo dela tožnika oziroma njegovo obremenitev z nalogami ni odločilnega pomena, da se je lahko zgodilo, da je ravno v času odmora oziroma malice na mejni prehod prišel potnik.1 Glede na navedeno pritožba s sklicevanjem na Razlagalno sporočilo ter odločitvi Sodišča EU v zadevah C-107/19 in C-344/19 neutemeljeno uveljavlja, da je bil tožnik ves čas na razpolago toženki na način, ki mu je onemogočal koriščenje odmora. Če bi bil odmor zaradi prihoda potnika ali nekega izrednega dogodka, do katerih je prihajalo izjemno redko, prekinjen, bi ga tožnik lahko koristil kasneje ali pa v več delih, saj intenzivnost prehajanja meje ni bila takšna, da odmora ne bi mogel koristiti. Tega mu glede na že pojasnjeno ni preprečevala niti naloga opazovanja. Upoštevajoč vse navedeno pritožba neutemeljeno uveljavlja, da bi bil tožniku odmor zagotovljen le v primeru zamenjave. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno obrazložilo, da zgolj spremljanje radijske zveze še ne predstavlja posega v pravico do odmora, tožnik pa ne izpostavlja konkretnih dogodkov, ki bi od njega terjali takojšnje reagiranje.

15. Tožnik se v pritožbi neutemeljeno sklicuje na odločitev pritožbenega sodišča v zadevi Pdp 200/2022, ki temelji na drugačnem dejanskem stanju, saj delo tožnice v tej zadevi (opravljanje videonadzora objekta na tajni lokaciji) ni bilo primerljivo z delom tožnika pri opravljanju mejne kontrole na mejnih prehodih. Tudi sicer pa tožnik zahteva plačilo odškodnine za dneve, ko mu naj ne bi bil omogočen odmor, kar pomeni, da se mora v vsakem posameznem primeru ugotoviti, kakšna je bila narava in intenzivnost dela delavca in se ne more sklicevati na okoliščine drugega primera. V primeru tožnika je dokazni postopek pokazal, da je tako glede na naravo kot intenzivnost dela odmor lahko koristil, zato ni bila podana zatrjevana protipravnost ravnanja toženke, posledično je sodišče prve stopnje zahtevek za plačilo odškodnine za neizkoriščeni odmor utemeljeno zavrnilo.

16. Ker niso podani s pritožbo uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

17. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Svoje stroške pritožbenega postopka pa krije tudi toženka, saj njen odgovor na pritožbo ni pripomogel k odločitvi pritožbenega sodišča (prvi odstavek 155. člena ZPP).

1 Prim. 22. točko obrazložitve že omenjenega sklepa VSRS VIII Ips 54/2021.

Javne informacije Slovenije, Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov

Začni iskati!

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite več ur tedensko pri iskanju sodne prakse.Začni iskati!

Pri Modern Legal skupaj s pravnimi strokovnjaki razvijamo vrhunski iskalnik sodne prakse. S pomočjo umetne inteligence hitro in preprosto poiščite relevantne evropske in slovenske sodne odločitve ter prihranite čas za pomembnejše naloge.

Kontaktiraj nas

Tivolska cesta 48, 1000 Ljubljana, Slovenia