Jedro

Enotno dovoljenje za gradnjo glede lokacijskih pogojev ne more imeti posledic pred njegovo pravnomočnostjo. Če postane odločba, zoper katero je sprožen upravni spor, izvršljiva šele z pravnomočnostjo, ni potrebe po odložitvi njene izvršitve, dokler ni končan upravni spor.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila zahtevo tožnikov za odložitev izvršbe delnega enotnega dovoljena, ki ga je dne 12. 2. 2001 izdalo Ministrstvo za okolje in prostor. V obrazložitvi je tožena stranka navedla, da tožniki vlagajo zahtevo za odložitev izvršbe delnega enotnega dovoljenja za postavitev bazne postaje modulov GSM, BP A III, za objekt BP na lokaciji B 15, C, na podlagi 2. odstavka 30. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS). Zahtevku za odložitev izvršbe je bila predložena tudi tožba za izpodbijanega enotnega gradbenega dovoljenja. Tožena stranka meni, da tožniki niso izkazali, s čim konkretno bo izvršba izdanega delnega enotnega dovoljenja vplivala na njihovo zdravje in življenje. Splošne navedbe tožnikov o škodljivosti sevanja tožena stranka ne more šteti za utemeljene, ker iz predložene dokumentacije nesporno izhaja, da je bil ta vpliv obravnavanega posega v prostor preučevan, ter da ne presega dovoljenih vrednosti, predpisanih z Uredbo o elektromagnetnem sevanju v naravnem in življenjskem okolju (v nadaljevanju Uredba). Iz zdravstvenega soglasja in obrazloženega mnenja inšpektorata RS izhaja, da vpliv sevanja obravnavanega posega ne bo imel škodljivih posledic na zdravje in življenje vaščanov B in C. Pri presoji tožnikove zahteve za odložitev izvršitve izdanega delnega enotnega dovoljenja, ki se izpodbija s tožbo v upravnem sporu, je upravni organ upošteval javno korist države Slovenije za razvoj telekomunikacijske dejavnosti na njenem celotnem ozemlju. V ta namen je Republika Slovenija na podlagi odločbe o podelitvi koncesije za uporabo radiofrekvenčnega spektra za storitve mobilne telefonije z delniško družbo AAA, dne 2. 4. 1998 sklenila koncesijsko pogodbo. Tožena stranka tudi meni, da bi investitorju z odložitvijo izvršbe izpodbijanega dovoljenja, kar pomeni gradnje bazne postaje, nesporno nastala gospodarska škoda.

Tožeče stranke v tožbi navajajo, da je v izpodbijani odločbi, s katero je tožena stranka zavrnila njihovo zahtevo za odložitev izvršitve delnega enotnega dovoljena z dne 12. 2. 2001, ki ga je izdalo Ministrstvo za okolje in prostor, mnogo netočnih in zavajajočih podatkov, ki kažejo na to, da se tožena stranka noče opreti na konkretne podatke in dogodke ter okoliščine, ki se tičejo sporne bazne postaje. S pavšalnimi ocenami jih hoče Ministrstvo zavajati, saj primerja med seboj različna sevanja in navaja, da so sevanja iz sedanjega življenjskega okolja bolj škodljiva od sporne antenske bazne postaje. Sporno je tudi soglasje zdravstvenega inšpektorata, ki ni bilo predstavljeno, poleg tega pa se za primerjavo uporablja podobne stolpe. Takih povšalnih ocen pa tožniki ne morejo sprejeti. Z dograditvijo objekta bi se vaščanom, sploh pa sosedom mejašem, prizadela škoda, ki bi bila težko popravljiva, saj uničenega zdravja in duševnega miru ne bi mogel nihče povrniti. V postopku je prišlo tudi do procesnih napak, saj Ministrstvo ni upoštevalo, da sta soseda AA in BB mejaša s parcelo, na katerih se nahaja sporna bazna postaja. Predlagajo odpravo odločbe tožene stranke.

Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, poslala pa je upravni spis.

Stranka z interesom v tem postopku, AAA, je na tožbo odgovorila in navedla, da so v postopku za pridobivanje enotnega dovoljenja za gradnjo sodelovale vse stranke in tako je tožba tožečih strank neosnovana. V postopku so pridobili tudi vsa potrebna soglasja oziroma mnenja, ki so jih bili dolžni pridobiti oziroma so bila od njih zahtevana. Predlagajo zavrnitev tožbe.

Zastopnik javnega interesa je udeležbo v postopku priglasil. Tožba ni neutemeljena.

V obravnavani zadevi je sporno ali je tožena stranka v izpodbijani odločbi pravilno presodila razloge za odložitev izvršbe, ki jih določa 2. odstavek 30. člena ZUS (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00 v nadaljevanju: ZUS), enotnega dovoljenja za gradnjo.

Po določbi 2. odstavka. 30. člena ZUS organ, pristojen za izvršbo, odloži na tožnikovo zahtevo izvršitev upravnega akta, ki se izpodbija s tožbo v upravnem sporu, če bi se z izvršbo prizadela tožniku težko popravljiva škoda, odložitev pa ne nasprotuje javni koristi, in tudi ni nevarnosti, da bi nasprotni stranki nastala večja nepopravljiva škoda. Po tej določbi je torej mogoče zadržati izvršitev že izvršljivega posamičnega akta. Po upravni sodni praksi pa je uporaba navedene določbe mogoča le v primerih, če se upravni akt lahko prisilno izvrši po določbah ZUS ali drugega postopka o izvršbi.

V obravnavani zadevi je tožena stranka odločala o zahtevi tožnikov, ki so jo ti oprli na 30. člen ZUS, da se odloži izvršitev enotnega dovoljenja za gradnjo.

Enotno dovoljenje za gradnjo ureja Zakon o graditvi objektov (Uradni list RS, št. 34/84 in nasl. - v nadaljevanju ZGO) v 33.a členu. Po citirani določbi ZGO enotno dovoljenje za gradnjo vsebuje sestavine lokacijskega in gradbenega dovoljenja ter je v posledicah izenačeno z gradbenimi dovoljenjem, glede lokacijskih pogojev pa tudi z lokacijskim dovoljenjem. Lokacijsko dovoljenje učinkuje šele s pravnomočnostjo, saj se po 36. členu ZGO gradbeno dovoljenje lahko izda šele na podlagi pravnomočnega lokacijskega dovoljenja. To pomeni, da tudi enotno dovoljenje za gradnjo glede lokacijskih pogojev ne more imeti posledic pred njegovo pravnomočnostjo. Če postane odločba, zoper katero je sprožen upravni spor, izvršljiva šele s pravnomočnostjo, ni potrebe po odložitvi njene izvršitve, dokler ni končan upravni spor (sklep Ustavnega sodišča Up 456/02 z dne 17. 9. 2002).

Za do izdaje take odločbe, kot so jo tožniki zahtevali, torej ni pogojev in bi lahko tožena stranka njihovo zahtevo zavrgla iz formalnih razlogov. Ne glede na to, da je ocenjevala izpolnjevanje vsebinskih pogojev za izdajo začasne odredbe, in ker je ugotovila, da ti niso podani, zahtevo zavrnila, pa njena odločitev zato ni zakonita, saj tožniki do izdaje začasne odredbe za odložitev izvršbe delnega enotnega dovoljenja niso upravičeni. Ker ocena vsebinskih pogojev za samo odločitev o zavrnitvi zahteve ni relevantna, se sodišče ne opredeljuje do tožbenih ugovorov, s katerimi jo tožeče stranke napadajo, saj ti ugovori tudi za odločitev v upravnem sporu niso pomembni. Kršitev postopkovnih pravil, ki jih tožniki ugovarjajo v tožbi, pa se ne nanašajo na odložitev izvršitve odločbe - kar je predmet tega upravnega spora, temveč na enotno dovoljenje za gradnjo, o čemer pa se v tem postopku ne odloča. Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 59. člena ZUS, ker je ugotovilo, da je izpodbijani upravni akt po zakonu utemeljen, vendar iz drugih razlogov, kot so navedeni v upravnem aktu, te razloge pa je sodišče navedlo v sodbi.