Jedro

Vrhovno sodišče RS je v sodbi VIII Ips 226/2017 z dne 23. 1. 2018 glede narave terjatve poudarilo, da gre v tovrstnih sporih, v katerih delavci vtožujejo plačilo za tiste dni, ko bi jim morala tožena stranka zagotoviti tedenski počitek v višini osemkratnika urne plačne postavke za posamezen dan, za premoženjski odškodninski zahtevek zaradi kršitve pogodbenih obveznosti.

Vrhovno sodišče RS je v sodbi opr. št. VIII Ips 226/2017 z dne 23. 1. 2018 sprejelo stališče, ki odstopa od dosedanje sodne prakse, po katerem sodišče v delovnem sporu (kot sporu med delavcem in delodajalcem) ne odloča tudi o tem, ali je delodajalec o prisojenem prejemku delavcu iz delovnega razmerja ali v zvezi z delovnim razmerjem dolžan obračunati in plačati davke in prispevke oziroma od katerih osnov jih je dolžan obračunati in plačati (v tem obsegu gre namreč za javnopravno razmerje). Ob izplačilu prejemka je to stvar izplačevalca (delodajalca oziroma tožene stranke) oziroma pristojnih davčnih organov. Pri tem pa je dolžan upoštevati tudi naravo plačila, ki je v konkretnem primeru odškodnina za premoženjsko škodo zaradi kršitve pogodbenih obveznosti, ki izvirajo iz nezagotovljene pravice delavca do tedenskega počitka.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu delno spremeni tako, da se glasi: "Tožena stranka je dolžna tožniku plačati znesek 3.738,24 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 12. 2013 do plačila, v roku 15 dni.

Kar tožnik zahteva več ali drugače (predhodno plačilo davkov in prispevkov), se zavrne."

II. V preostalem se pritožbi tožene in tožeče stranke zavrneta in se potrdi nespremenjeni del sodbe in sklep o stroških postopka sodišča prve stopnje.

III. Pritožba tožene stranke zoper sklep o stroških z dne 30. 11. 2017 se šteje kot predlog za izdajo popravnega sklepa.

IV. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo, s katero je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku po predhodnem plačilu davkov in prispevkov plačati znesek 3.738,24 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 12. 2013 dalje do plačila, v roku 15 dni (I. točka izreka). V nadaljevanju je zavrnilo zahtevek za plačilo zneska 311,52 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 12. 2012 dalje do plačila in plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 3.738,24 EUR od 7. 12. 2012 do vključno 30. 11. 2013 (II. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 677,53 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka tega roka dalje do plačila (III. točka izreka).

Sodišče je izdalo sklep o stroških postopka in navaja, da je sodišče izdalo sklep z dne 30. 11. 2017, s katerim je odločilo, da je tožena stranka dolžna v 15 dneh, od vročitve sklepa, povrniti tožniku nadaljnje stroške postopka v višini 147,20 EUR (I. točka izreka sklepa).

2. Tožena stranka vlaga pritožbo zoper sodbo ter pritožbo zoper sklep o odmeri stroškov z dne 30. 11. 2017. Pritožbo podaja zoper ugodilni del sodbe zaradi zmotne uporabe materialnega prava, absolutnih bistvenih kršitev pravil postopka in zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne in tožniku naloži plačilo stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po poteku 8-dnevnega paricijskega roka do plačila oziroma podrejeno, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

Pritožuje se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami). V pritožbi navaja, da Uredba o plačah in drugih prejemkih pripadnikov Slovenske vojske pri izvajanju obveznosti, prevzetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami določa, da je plača pripadnikov v MOM sestavljena iz nominalne osnove za opravljanje vojaške službe izven države in dodatkov. Tako plača pomeni neto plačo, ki jo pripadnik dobi izplačano na račun. Poleg tega je v drugem odstavku 4. člena Uredbe določeno, da plača v Republiki Sloveniji služi kot podlaga za obračun prispevkov, davkov in drugih dajatev ter obveznosti, ki bremenijo plačo pripadnika v času opravljanja vojaške službe izven države. Zato je potrebno upoštevati Zakon o dohodnini (ZDoh-2), po katerem se vsako izplačilo ali ugodnost, ki je neposredno ali posredno povezana z zaposlitvijo, vključuje med dohodke iz zaposlitve. V 15. členu ZDoh-2 je med drugim določeno, da so z dohodnino obdavčeni dohodki fizične osebe, ki so bili pridobljeni oziroma doseženi v davčnem letu, ki je enako koledarskemu letu. Po ZDoh-2 so obdavčeni vsi dohodki, razen tistih, ki so v zakonu izrecno navedeni kot neobdavčeni oziroma oproščeni plačila dohodnine. Odškodnine, od katerih se ne plača dohodnina, so opredeljene v 27. členu in med njih ne spada dosojen znesek, ki ga delodajalec izplača delavcu v zvezi z neizkoriščenim dnevnim počitkom. Tožena stranka meni, da je napačna predvsem okoliščina, da sodišče odmerjeno odškodnino za neizrabljen tedenski počitek obruti, prav tako tudi dejstvo, da sodišče to naredi tako, da zahteva plačilo dohodnine (davkov) na dosojeno odškodnino in ne od dosojene odškodnine. Z Zakonom o prispevkih za socialno varnost (ZPSV) se določa obračunavanje in plačevanje ter stopnje prispevkov za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, obvezno zdravstveno zavarovanje, starševsko varstvo in za zaposlovanje. V 3. do 7. členu ZPSV je določeno, od katerih dohodkov se plačujejo prispevki, med njimi pa ni nikjer navedena odškodnina, zato je sodišče nepravilno dosodilo plačilo prispevkov. Tudi 3. člen ZPSV določa, da zavezanci, ki so v delovnem razmerju pri delodajalcu s sedežem v Republiki Sloveniji in so bili poslani na delo v tujino, plačujejo prispevke za socialno varnost od plače za enaka dela v Republiki Sloveniji, če ni z mednarodnimi pogodbami določeno drugače. Kot način za računanje odškodnine je sodišče vzelo plačo tožnika v času misije in jo delilo s povprečno mesečno delovno obveznostjo po drugem odstavku 98. člena Zakona o obrambi, prejeti količnik pa sodišče nato pomnoži s številom dni, za kolikor tožniku tedenski počitek ni bil omogočen. Sodišče je v obravnavni sodbi plačilo davkov in prispevkov dosodilo nad izračunano odškodnino, vendar se od odškodnine prispevki ne plačujejo, dohodnina pa se plača, vendar od dosojenega zneska in ne nad njim. Tožena stranka poudarja, da je Vrhovno sodišče RS s sklepoma opr. št. VIII Dor 31/2017 z dne 23. 5. 2017 ter VIII Dor 35/2017 z dne 23. 5. 2017 v identičnih zadevah dopustilo revizijo glede vprašanj: - ali gre pri dosojenih zneskih za odškodnino, za nadomestilo ali za druge prejemek iz delovnega razmerja in - ali se od prejemka zaradi nezagotavljanja tedenskega počitka plača dohodnina in prispevki od plače, ki bi jo tožeča stranka prejela za delo v Sloveniji po Uredbi o plačah in drugih prejemkih pripadnikov Slovenske vojske pri izvajanju obveznosti, prevzetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami, ali od celotnega prejemka? Priglaša stroške pritožbe.

Tožena stranka se pritožuje tudi zoper sklep o odmeri stroškov in pri tem navaja, da je sodišče zmotno navedlo, da gre za zadevo I Pd 1432/2016. Sicer se pritožuje zoper odločitev o stroških postopka upoštevaje po njeni oceni zmoten uspeh v pravdi. Priglaša pritožbene stroške postopka.

3. Tožnik vlaga pritožbo zoper zavrnilni del sodbe, s katero je sodišče zavrnilo njegov tožbeni zahtevek za plačilo zneska 311,52 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Navaja, da je tožnik uveljavljal 26 dni tedenskega počitka, sodišče pa je priznalo le 24 dni. Ocenjuje, da je to napačno. Priglaša pritožbene stroške postopka.

4. Pritožba tožene stranke zoper sodbo je delno utemeljena, pritožba tožene stranke zoper sklep o stroških je neutemeljena, pritožba tožeče stranke zoper sodbo pa je neutemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo in sklep o odmeri stroškov v mejah uveljavljenih pritožbeni razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena in 365. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo uveljavljanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, niti tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti ter je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, vendar je deloma zmotno uporabilo materialno pravo. Sodišče je v sklepu o odmeri stroškov storilo tudi pisno pomoto.

6. Bistveni očitek, ki ga uveljavlja pritožba, je v zmotni uporabi materialnega prava, glede česar tožena stranka poudarja sporno naravo obravnavane terjatve, na to pa navezuje tudi očitek postopkovne kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, češ da sodba ne vsebuje potrebne obrazložitve elementov odškodninske odgovornosti. Kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, v obrazložitvi izpodbijane sodbe glede navedenega ni pomanjkljivosti, ki bi onemogočale njen preizkus, tako da bistvena kršitev postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

7. Pritožba glede elementov odškodninske odgovornosti uveljavlja tudi kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (v zvezi z 22. členom Ustave RS), saj naj toženi stranki ne bi bila dana možnost, da se seznani z nosilnimi razlogi sodbe. Očitek navedene postopkovne kršitve uveljavlja tudi v zvezi z zatrjevanjem, da se sodišče ni zadosti opredelilo do njenih ugovorov o pravni naravi vtoževane terjatve in da gre pri opravljanju vojaške službe v tujini za poseben pravni in dejanski položaj pripadnikov Slovenske vojske ter da nošenje uniforme, upoštevanje hišnega reda oziroma pravil obnašanja v bazi ter higiene niso delovne naloge. Očitek ni utemeljen, razlogi za to pa so podani v nadaljevanju.

8. Sodišče prve stopnje je v tem sporu odločalo o nadomestilu za neizrabljen tedenski počitek. Iz dejanskih ugotovitev sodišča izhaja, da je bil tožnik napoten na opravljanje nalog izven države, v času od 22. 5. 2012 do 6. 12. 2012, na opravljanje vojaške službe v silah UNIFIL v Libanonu. Ugotovilo je, da v tem času tožena stranka tožniku ni zagotovila tedenskega počitka, do katerega je bil tožnik upravičen na podlagi Pravilnika o ureditvi določenih vprašanj delovnopravnega statusa pripadnikov Slovenske vojske pri opravljanju nalog v tujini, s katerim je tožena stranka konkretizirala vsebinsko odprt pojem "potrebnega počitka", iz drugega odstavka 53. člena Zakona o Slovenski vojski (ZSSloV, Ur. l. RS, št. 68/2007 in nasl.).

9. Sodišče prve stopnje je tožniku pravilno prisodilo odškodnino za neizkoriščen tedenski počitek in pri odločitvi pravilno upoštevalo stališča ustaljene sodne prakse v istovrstnih primerih, odločitev pa je tudi v skladu s stališči iz sodbe VIII Ips 226/2017 z dne 23. 1. 2018, v kateri je Vrhovno sodišče RS glede narave terjatve poudarilo, da gre v tovrstnih sporih, v katerih delavci vtožujejo plačilo za tiste dni, ko bi jim morala tožena stranka zagotoviti tedenski počitek v višini osemkratnika urne plačne postavke za posamezen dan, za premoženjski odškodninski zahtevek zaradi kršitve pogodbenih obveznosti. Čeprav obveznost tožene stranke, da tožniku med misijo v tujini zagotovi 24-urni počitek izhaja iz internega Pravilnika tožene stranke in ne neposredno iz pogodbe o zaposlitvi, gre za obveznost, ki je po svoji naravi pogodbena. Bistvo pogodbene odškodninske odgovornosti je, da lahko pogodbi zvesta stranka od kršitelja pogodbe zahteva povrnitev vrednosti izjalovljenega pričakovanja. Na podlagi 2. člena ZSSloV se uporabi 140. člen Zakona o javnih uslužbencih (ZJU; Ur. l. RS, št. 56/2002 in nasl.), ki smiselno enako kot 184. člen Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/02 in nasl.) določa, da mora delodajalec po splošnih pravilih civilnega prava delavcu povrniti škodo, ki mu je povzročena pri delu ali v zvezi z delom, kar obsega tudi škodo, ki jo je delodajalec povzročil delavcu s kršitvijo pravic iz delovnega razmerja.

10. Glede temelja terjatve je sodišče prve stopnje poleg omenjenega Pravilnika pravilno upoštevalo tudi drugo pravno podlago. In sicer, da ima delavec v skladu s 156. členom ZDR poleg pravice do dnevnega počitka v obdobju sedmih zaporednih dni tudi pravico do počitka v trajanju najmanj 24 neprekinjenih ur. Po drugem odstavku 97.f člena Zakona o obrambi (ZObr; Ur. l. RS, št. 82/1994 in nasl.) ima delavec praviloma med dvema zaporednima delovnima dnevoma pravico do počitka, ki traja nepretrgoma najmanj 12 ur, v obdobju sedmih zaporednih dni pa ima poleg pravice do dnevnega počitka praviloma tudi pravico do počitka v trajanju najmanj 24 neprekinjenih ur. V 53. členu ZSSloV je določeno, da je med opravljanjem vojaške službe izven države delovni čas pripadnikov lahko neenakomerno razporejen tudi glede na letno, mesečno, tedensko in dnevno povprečje ur delovne obveznosti, predpisano za opravljanje vojaške službe v državi. O razporeditvi delovnega časa med opravljanjem vojaške službe izven države odloča nadrejeni poveljnik, ki mora omogočiti pripadnikom potreben počitek glede na vrsto nalog in druge razmere in pri tem upoštevati tudi predpisane omejitve glede opravljanja posameznih zahtevanih nalog na določenih formacijskih dolžnostih. Iz 53. člena ZSSloV torej ne izhaja, da pripadnikom Slovenske vojske na mednarodnih misijah ne pripada tedenski počitek v trajanju 24 ur. Sodišče prve stopnje je upoštevalo, da je Vrhovno sodišče Republike Slovenije že v zadevi VIII Ips 30/2016 zavzelo jasno stališče, da tožena stranka delavcu ne more odrekati pravice do tedenskega počitka. Če mu delodajalec te pravice ne zagotovi, je delavec upravičen do plačila, kot ga zahteva v obravnavani zadevi.

11. Ne glede na to, da sodišče prve stopnje ob zavzetem stališču, da gre v obravnavnem primeru za odškodnino za premoženjsko škodo, ni obrazložilo posameznih predpostavk odškodninske odgovornosti, je v dejanskih ugotovitvah izpodbijane sodbe vendarle najti podlago za pravni zaključek, da so podane predpostavke pogodbene odškodninske obveznosti. Tožena stranka v pritožbi izpostavlja, da tožnik ni navajal in dokazal vseh elementov odškodninske odgovornosti, kar pa niti ni relevantno. Predpostavke pogodbene odškodninske odgovornosti so namreč protipravnost (kršitev pogodbe), škoda ter vzročna zveza med kršitvijo pogodbe in škodo po načelu naravne vzročnosti.1 Odgovornost za kršitev pogodbe ni krivdne (subjektivne) narave - dolžnik se je ne more razbremeniti z dokazom, da ni kriv, ampak mora dokazati nepredvidljive okoliščine, ki niso pod njegovim nadzorom.2 To v predmetni zadevi ni bilo ugotovljeno. Vprašanje krivde bi bilo relevantno, če bi tožnik zahteval večji obseg škode od predvidljive (243. člen Obligacijskega zakonika - OZ; Ur. l. RS, št. 83/01 in nasl.), česar pa ne uveljavlja, saj veže škodo le na kršitev pogodbe oziroma obveznosti tožene stranke do zagotovitve tedenskega počitka. Tako nastanek škode kot protipravno ravnanje tožene stranke (kršitev obveznosti zagotovitve tedenskega počitka) jasno izhajata iz ugotovitev sodišča prve stopnje, pri čemer je upoštevati še nakazano domnevo vzročnosti. Neutemeljen je torej pritožbeni očitek, da je bila tožniku zato, ker sodišče prve stopnje ni obrazložilo predpostavk odškodninske odgovornosti, kršena pravica do izjave v postopku po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter 22. člen Ustave RS. Tudi ni utemeljen očitek kršitve 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj sodba ne bi vsebovala razlogov o odločilnih dejstvih v zvezi s tem, prav tako ti razlogi med seboj niso v nasprotju. Ključno je vprašanje pravilnosti materialnopravnega razlogovanja, v posledici katerega pa sodišče prve stopnje ni zmotno ali nepopolno ugotovilo dejanskega stanja, kar je torej prav tako neutemeljen pritožbeni očitek tožene stranke.

12. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožnik na dneve, ki naj bi bili njegovi prosti dnevi, ni bil prost, mu je priznalo odškodnino za neizkoriščen tedenski počitek v višini, ki je temeljila na s strani tožene stranke opredeljenih plačilih tožnika. ZObr v prvem odstavku 98.c člena določa, da pripadniku, ki v miru opravlja vojaško službo oziroma službo izven države, pri izvrševanju obveznosti sprejetih v mednarodnih organizacijah oziroma mednarodnimi pogodbami pripada plača z dodatki po osnovah in merilih, ki jih predpiše Vlada Republike Slovenije. V drugem odstavku 98.c člena ZObr pa je še določeno, da se pripadniku iz prejšnjega odstavka plača obračuna po osnovah in dodatkih, kot če bi delal v povprečju 174 ur mesečno. Glede na takšno pravno podlago je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo urno postavko, ki jo je ugotovilo tako, da je tožnikovo plačo delilo s številom ur (174) in tožniku prisodilo odškodnino za 24 dni neizkoriščenega tedenskega počitka v pravilni višini. Pri izračunu višine urne postavke pravilno ni upoštevalo mesečne 30-dnevne obveznosti, namesto 174 ur, kolikor je znašala mesečna obračunska urna postavka, ker za to ni materialno pravne podlage.

13. Tožena stranka pa se utemeljeno pritožuje zoper odločitev v I. točki izreka izpodbijane sodbe o predhodnem plačilu davkov in prispevkov ter opredelitvijo zneska 4.759,68 EUR kot neto zneska. Vrhovno sodišče RS je v sodbi opr. št. VIII Ips 226/2017 z dne 23. 1. 2018 sprejelo stališče, ki odstopa od dosedanje sodne prakse, po katerem sodišče v delovnem sporu (kot sporu med delavcem in delodajalcem) ne odloča tudi o tem, ali je delodajalec o prisojenem prejemku delavcu iz delovnega razmerja ali v zvezi z delovnim razmerjem dolžan obračunati in plačati davke in prispevke oziroma od katerih osnov jih je dolžan obračunati in plačati (v tem obsegu gre namreč za javnopravno razmerje). Ob izplačilu prejemka je to stvar izplačevalca (delodajalca oziroma tožene stranke) oziroma pristojnih davčnih organov. Pri tem pa je dolžan upoštevati tudi naravo plačila, ki je v konkretnem primeru odškodnina za premoženjsko škodo zaradi kršitve pogodbenih obveznosti, ki izvirajo iz nezagotovljene pravice delavca do tedenskega počitka (tako izhaja tudi iz odločbe Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 313/2015 in VIII Ips 11/2018).

14. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je neutemeljena pritožba tožnika, da je sodišče zmotno priznalo tožniku 24 tednov in ne 26 tednov, kot je bil na misiji, pri čemer je ugotoviti, da v vmesnem obdobju ni bila izpolnjena celotna tedenskega obveznost, torej tožniku ne pripada odškodnina za 2 dni, kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, ko je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 311,52 EUR.

15. Pritožba tožene stranke zoper odločitev o stroških postopka sicer pravilno navaja, da je pri izdaji sklepa z dne 30. 11. 2017 prišlo do očitne pisne pomote pri navedbi opravilne številke, tako da je zapisana napačna opravilna številka I Pd 1432/2016, namesto pravilno opravilna številka IV Pd 1432/2016. Pritožbeno sodišče enako kot že sama pritožba ocenjuje, da gre za očitno pisno pomoto, ki jo bo moralo sodišče odpraviti v nadaljevanju. Sicer je pritožba glede odmere stroškov neutemeljena, saj je sodišče pri odmeri stroškov upoštevalo tudi uspeh v pravdi v višini 92 %. Kljub delni spremembi prvostopenjske odločitve pritožbeno sodišče ni poseglo v odločitev o stroških postopka, saj se uspeh strank ni bistveno spremenil. 16. Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne odgovarja.

17. Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka saj je s pritožbo uspela v neznatnem delu, tožnik pa prav tako sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, saj s pritožbo ni uspel. Odločitev temelji na določilih 165. člena ZPP.

1 Sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 316/2017 z dne 16. 2. 2017. 2 Dr. Možina D., Odškodninska odgovornost za kršitev pogodbe, Podjetje in delo, 2016, št. 2, str. 260.