Jedro

Tožeča stranka v predlogu za obnovo ne uveljavlja novega, temveč drugačno dejstvo, kot v prvotnem postopku, uveljavlja pa ga v tožbi zato, ker ni vedela, kaj beseda Pflichtjahr pomeni in se je zato v zahtevi napačno „držala“ tega izraza. Navedbe v predlogu za obnovo so zavestno drugačne in prilagojene želenim učinkom. Očitno je, da gre za dejstva oziroma okoliščine, za katera je tožnica vedela ves čas in bi jih torej lahko, oziroma celo morala, kolikor so resnične, navesti že v prejšnjem postopku, saj je v skladu z 11. členom ZUP izrecno zavezana govoriti resnico in pošteno uporabljati pravice, ki so ji priznane. Čim je tako in ne gre za situacijo iz drugega odstavka 261. člena ZUP, ni pogojev za to, da se predlaga obnova in bi bilo potrebno predlog tožnice na podlagi drugega odstavka 267. člena ZUP s sklepom zavreči. Vsebinski preizkus predloga za obnovo, ki ga je opravil drugostopenjski organ, ni bil potreben.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve je kot drugostopni organ z izpodbijano odločbo predlog tožeče stranke za obnovo postopka, končanega z odločbo istega Ministrstva št. 02004/0457/98 0063 NK z dne 13. 12. 1999, zavrnilo.

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe sledi, da je o predlogu za obnovo postopka ponovno odločeno na podlagi sodbe naslovnega sodišča I U 496/2011-8 z dne 26. 10. 2011, ki je tožbi tožeče stranke zoper zavrnilno odločbo Ministrstva ugodilo in mu zadevo zaradi pomanjkljive obrazložitve vrnilo v ponovni postopek.

V ponovnem postopku se v skladu z napotki sodišča ugotavlja, da je predlog za obnovo postopka v skladu s prvim odstavkom 104. člena Zakona o vojnih invalidih, ki se na podlagi 20. člena Zakona o žrtvah vojnega nasilja (v nadaljevanju ZZVN) uporablja v postopku uveljavljanja statusa in pravic po tem zakonu, in po katerem se postopek lahko obnovi tudi po rokih, ki so določeni za obnovo postopka v Zakonu o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), pravočasen. Predlog je tožnica vložila 27. 1. 2003, in sicer po tem, ko je neuspešno uveljavljala status žrtve vojnega nasilja (v nadaljevanju ŽVN) – delovne deportiranke, ker je bila maja 1944 s strani okupacijskih oblasti odpeljana na prisilno delo v Avstrijo, od koder se je vrnila maja 1945. Njenemu prvotnemu zahtevku je organ prve stopnje ugodil in ji zahtevani status in pravice priznal, vendar je bila odločba nato v revizijskem postopku odpravljena ter odločeno, da se tožnici statusa in pravic ne prizna, ker ni dokazala, da jo je nemški okupator poslal na prisilno delo v Avstrijo in da jo je tja poslal iz političnih, nacionalnih, rasnih ali verskih razlogov, kot se to zahteva po prvem odstavku 2. člena ZZVN. Po oceni organa druge stopnje je šlo v konkretnem primeru za enoletno delovno obveznost (Pflichtjahr), ki je ni mogoče šteti za prisilno delo v smislu citirane zakonske določbe. Na delo je bila poslana zaradi izvajanja posebnega predpisa, ki ga je nemški okupator uveljavil na zasedenih ozemljih, tožnica pa je sama izjavila, da je dobila maja 1944 poziv za Pflichtjahr v skladu z Odredbo iz leta 1942, po kateri so se lahko samske ženske pod 25 let starosti in še niso bile zaposlene, zaposlile kot delavke ali nameščenke le, če so bile najmanj eno leto s privoljenjem delovnega urada zaposlene v kmetijstvu in v gospodinjstvu. Gre torej za enoletno delovno obveznost in ne za prisilno delo v smislu 2. člena ZZVN, zato je revizijski organ zahtevo tožeče stranke za priznanje statusa in pravic ŽVN zavrnil. Odločitev revizijskega organa je bila potrjena tudi s sodbo Upravnega sodišča U 1900/99, medtem ko je bila pritožba zoper sodbo s s sklepom Vrhovnega sodišča zavržena.

V predlogu za obnovo tožnica navaja, da ni delala v Avstriji le v okviru delovne obveznosti, ampak je bila v Avstrijo izgnana na prisilno delo zato, ker je njena družina sodelovala s partizani. Predlagala je zaslišanje prič A.A., B.B. in C.C., od katerih je bil A.A. že zaslišan v prejšnjem postopku. Med drugim je izpovedal, da so mu dogodki, na katere se nanaša predlog za obnovo oziroma zahtevek tožnice, znani le po pripovedovanju tožnice. B.B. je nekoliko podrobneje opisala, kaj se je dogajalo med vojno s tožnico, je pa z njo v sorodstvenem razmerju in tudi dogodek, na katerega se sklicuje tožnica, ji je znan le iz pripovedovanja drugih. Tudi priča C.C. je s tožnico v sorodstvenem razmerju in tudi ona je bila ob dogajanju, na katerega se sklicuje tožeča stranka, mladoletna in ji je znano iz pripovedovanja drugih. Drugostopni organ na podlagi izpovedbe prič ugotavlja, da ne pripomorejo k razjasnitvi zadeve, zaslišana pa je bila tudi tožnica, ki je med drugim navedla, da je zaradi trpljenja v vojni postala delovni invalid I. kategorije in predložila listinsko dokumentacijo v tej zvezi. Predložila je tudi listine, ki so bile že predložene in ocenjene v prvem postopku. Iz potrdila Muzeja v Mariboru med drugim izhaja, da niso našli podatkov o sodelovanju tožnice in njenega očeta v narodnoosvobodilnem gibanju (v nadaljevanju NOG). Nadalje je iz predloženih listin razvidno, da je bila zahteva tožnice za priznanje posebne dobe za čas sodelovanja v NOB s strani ZPIZ zavrnjena. Tožnica pa je dne 15. 6. 2007 že prvostopnemu organu predložila tudi dokazilo o tem, da ji je Avstrija izplačala odškodnino za prisilno delo, ko se je ponovno odločalo o predlogu za obnovo postopka po sodbi naslovnega sodišča, pa še izjavo nekdanjega partizana D.D., v kateri le-ta opisuje njeno sodelovanje in sodelovanje njenega očeta v NOG. Ne pove pa, v katerem obdobju med vojno je bilo to in tudi ne, kaj se je dogajalo s tožnico v času, za katerega uveljavlja status ŽVN. Na zaslišanju pred organom prve stopnje pa je izpovedal le, da je že vse napisal v izjavi in da je vse čista resnica. Zato tudi ta izpovedba po presoji organa druge stopnje ne pripomore k razjasnitvi, ali je bila tožnica poslana na prisilno delo v smislu 2. člena ZZVN, kar je pogoj za priznanje statusa delovnega deportiranca, ki ga uveljavlja v predlogu za obnovo.

Na tej podlagi in na podlagi določb ZUP o obnovi postopka pristojni organ ugotavlja, da je predlog za obnovo postopka dovoljen, popoln in pravočasen, da ga je podlaga upravičena oseba in da so okoliščine, na katere se predlog opira, verjetno izkazane. Glede na določbe ZZVN, po katerih lahko pridobi status delovnega deportiranca le tista oseba, ki je bila poslana na prisilno delo iz političnih, nacionalnih, rasnih ali verskih razlogov pa ugotavlja, da predložene listinske dokumentacije, ki je bila zbrana, in ocenjevana že v prejšnjem pravnomočno končanem postopku, ni mogoče šteti za nove dokaze v smislu 1. točke 260. člena ZUP in jih ponovno obravnavati in ocenjevati. Ostali dokazi, ki jih je tožnica predložila na novo (predvsem izpovedbe prič, od katerih je bila ena že zaslišana v prvem postopku), pa niso takšni, da bi lahko pripeljali do drugačne odločbe. Ne izkazujejo namreč, da bi se nad tožnico izvajal prisilni ukrep iz 2. člena ZZVN. Prisilnega dela tudi ne dokazuje odškodnina, ki jo je plačala avstrijska država, saj se izpolnjevanje pogojev za priznanje statusa ŽVN presoja po slovenskih prepisih (ZZVN), upravičenost do odškodnine za prisilno delo v Avstriji pa po avstrijskem predpisu.

Tožeča stranka se s takšno odločitvijo ne strinja in predlaga njeno odpravo. V tožbi navaja, da se v času, ko je dala zahtevo za priznanje statusa ŽVN, ni vedelo, kako naj bi se poimenovalo nasilje, ki ga je kot mlada deklica pretrpela v izgnanstvu. Ker se je za vse vrste nasilja takrat uporabljal izraz Pflichtjahr, se ga je tudi sama trdovratno držala, čeprav ni vedela, kaj ta izraz pomeni. To je ugotovila šele, ko se je preselila k sinu v Ljubljano. Zato je takrat zahtevala obnovo postopka in opredelila kot vrsto nasilja „prisilno delo“. Pri težkem delu na kmetiji v Avstriji je kot 14-letna deklica doživljala psihično in fizično nasilje, brez vsake milosti, kar ji je pustilo posledice za celo življenje. Zato je zahtevala povrnitev vojne škode od Avstrije in nekaj malega tudi prejela. V zvezi z ugotovitvami organa druge stopnje poudarja, da poziva za odhod na delo v Avstrijo ni nikoli prejela. V Avstrijo je morala, ker so jo nacisti na silo vrgli na tovornjak in odpeljali v ptujske zapore. To pa zato, ker staršev ni bilo doma, ko so ju hoteli aretirati zaradi sodelovanja s partizani, tožnica pa ni nikogar hotela izdati. S partizani je sodeloval zlasti oče, tožnica pa mu je pomagala. V Avstrijo je bila odpeljana kazensko, dodeljena pa strogi gospodarici E.E., katere mož je služil nemško vojsko. Za trpljenje tožnice sta izvedela starša in tako jo je oče ob koncu vojne ponoči dobesedno ukradel gospodarici. Domov sta šla peš in nikoli mimo repatriacijskih baz, zato teh podatkov nimajo v nobenem od štajerskih muzejev. Glavni razlog za ukrepanje okupacijskih oblasti je bilo torej sodelovanje družine v NOG. Zato je bilo prisilno delo neke vrste kazenska internacija in ne Pflichtjahr oziroma učna doba. Sodelovanje z NOG je potrdil tudi priča D.D., mnenje, da je tožnica upravičena do statusa vojnega veterana, pa je podalo tudi združenje udeležencev NOB Ljubljana-Šiška.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožeča stranka v pripravljalni vlogi vztraja pri tožbenih navedbah in predlaga ugoditev tožbi.

Tožba ni utemeljena.

Obnova postopka je izredno pravno sredstvo, predlaga pa se v konkretnem primeru iz razloga po 1. točki 260. člena, po kateri se postopek, ki je končan z odločbo, zoper katero v upravnem postopku ni rednega pravnega sredstva, obnovi, če se zve za nova dejstva ali najde ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze, ki bi bili mogli sami zase ali v zvezi z že izvedenimi in uporabljenimi dokazi pripeljati do drugačne odločbe, če bi bila ta dejstva oziroma dokazi navedeni ali uporabljeni v prejšnjem postopku. V skladu z ustaljeno sodno prakso je novo dejstvo moralo obstajati že v času pred izdajo dokončne odločbe, vendar je bila odločba izdana ne glede na to dejstvo, ker se zanj ni vedelo. Poleg tega mora biti novo dejstvo posebej kvalificirano, kar pomeni, da mora biti sposobno, da bi moglo samo zase ali pa v zvezi z že ugotovljenimi dejstvi pripeljati do drugačne odločbe, če bi bilo to dejstvo navedeno v prejšnjem ugotovitvenem postopku. Zaradi takšnega novega dejstva pa lahko stranka predlaga obnovo le, če ga v prejšnjem postopku brez svoje krivde ni mogla navesti (drugi odstavek 261. člena ZUP). Stranka ima namreč možnost, da navede nova dejstva v pritožbenem ali tožbenem postopku, če je zanje takrat že vedela, in če tega ni storila in je po svoji krivdi opustila takšno navajanje, je v svojo škodo prekludirana.

V konkretnem primeru tožeča stranka v predlogu za obnovo navaja in dokazuje, da je bil razlog za delo v Avstriji njen nasilni izgon s strani okupacijskih sil zaradi sodelovanja s partizani in ne t.i. Pflichtjahr oziroma obvezno delo, na katerega je bila, sicer prisilno, napotena v Avstrijo, kot je navedla in dokazovala v zahtevi. Če je namreč v prvotnem postopku, enako kot zaslišane priče, opisovala, kako in zakaj so jo nemški organi pozvali na obvezno delo v Avstrijo, pa v predlogu za obnovo trdi, da poziva sploh ni bilo ter da je bila odpeljana v Avstrijo po tem, ko so jo aretirali in (v ptujskih zaporih) zasliševali nacisti in je šlo torej za kazensko internacijo, ki je bila posledica delovanja cele družine za partizane. Ne uveljavlja torej novega temveč drugačno dejstvo, kot ga je zatrjevala v prvotnem postopku, uveljavlja pa ga po navedbah v tožbi zato, ker ni vedela, kaj beseda Pflichtjahr pomeni in se je zato v zahtevi napačno „držala“ tega izraza. Navedbe v predlogu za obnovo so torej zavestno drugačne in prilagojene želenim učinkom, in torej ne gre samo za „napako“, narejeno v zahtevi, kot navaja tožnica v tožbi. Predvsem pa je očitno, da gre za dejstva oziroma okoliščine, za katera je tožnica vedela ves čas in bi jih torej lahko, oziroma celo morala, kolikor so resnične, navesti že v prejšnjem postopku, saj je v skladu z 11. členom ZUP izrecno zavezana govoriti resnico in pošteno uporabljati pravice, ki so ji priznane. Čim pa je tako in ne gre za situacijo iz drugega odstavka 261. člena ZUP, ni pogojev za to, da se predlaga obnova in bi bilo potrebno predlog tožnice na podlagi drugega odstavka 267. člena ZUP s sklepom zavreči. Vsebinski preizkus predloga za obnovo, ki ga je opravil drugostopni organ in ki mu sodišče sicer pritrjuje, zato po presoji sodišča ni bil potreben. Ker pa s tem ni bilo storjeno manj, temveč več od tega, kar se po povedanem zahteva v konkretnem primeru, ni razloga za to, da bi sodišče poseglo v izpodbijano odločitev.

Sodišče je zato spoznalo izpodbijano odločbo, s katero se predlog za obnovo zavrne, za pravilno in zakonito, tožbene navedbe pa za neutemeljene in jih je kot takšne na podlagi 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo.

Ker dejanske okoliščine, relevantne za odločitev niso sporne, je sodišče na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.