Jedro

Tožnik je ob vložitvi prošnje v Republiki Sloveniji posedoval vizum, ki je potekel več kot šest mesecev pred tem procesnim dejanjem, česar tožena stranka niti ni prerekala, tožnik pa v tem času ni zapustil ozemlje držav članic. V takih okoliščinah se je odgovornost za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito v skladu z drugim pododstavkom četrtega odstavka 12. člena Uredbe Dublin III prenesla na Republiko Slovenijo.

Izrek

Tožbi se ugodi in se sklep Ministrstva za notranje zadeve številka 2142-3049/2025/10 (1221-03) z dne 10. 3. 2026, odpravi.

Obrazložitev

Izpodbijani sklep

1.Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka na podlagi devetega odstavka 49. člena v zvezi s četrto alinejo prvega odstavka 51. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrgla tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito (1. točka izreka), ker bo predan Republiki Hrvaški, ki je na podlagi meril Uredbe Dublin III1 za to odgovorna država članica (2. točka izreka). Predaja tožnika se izvrši najkasneje v 6 mesecih od 14. 1. 2026 ali od prejema pravnomočne sodne odločbe, če je bila predaja odložena z začasno odredbo, oziroma v 18 mesecih, če tožnik samovoljno zapusti azilni dom ali njegovo izpostavo (3. točka izreka).

2.Iz uvodnih pojasnil tožene stranke je razvidno, da je tožnik 28. 8. 2025 vložil prošnjo za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji, že v predhodnem postopku pa je navajal, da je v Evropsko unijo (EU) vstopil v Republiki Hrvaški z vizumom tipa D. Zato je tožena stranka v skladu s četrtim odstavkom 12. člena Uredbe Dublin III Republiki Hrvaški posredovala prošnjo v obliki standardnega obrazca za sprejem prosilcev in od nje 14. 1. 2026 prejela odgovor, da na navedeni pravni podlagi sprejema odgovornost za obravnavo tožnika.

3.V nadaljevanju je tožena stranka tožnika ob prisotnosti tolmača za angleški jezik seznanila s potekom dublinskega postopka, nato pa povzela njegove izjave na osebnem razgovoru (10. 2. 2026). Iz njih je razvidno, da je življenje v Sloveniji boljše kot v Republiki Hrvaški, saj ni sovražnosti in rasizma. V Republiki Hrvaški je bil šest ali sedem mesecev v stanovanju v Zagrebu, v azilnem domu ni bival. Imel je dovoljenje za prebivanje in delo, saj je prišel, da bi igral nogomet, vendar jo je zapustil, ker je čutil rasno nastrojenost.

4.Tožena stranka izpostavlja, da mora po Uredbi Dublin III prošnjo za mednarodno zaščito obravnavati tista država članica EU, ki je za to odgovorna glede na merila iz poglavja III, in da si prosilec ne more sam izbirati, katera država članica naj bo pristojna.

5.Tožnik ni določno opredelil svojih izjav, da je v Republiki Hrvaški doživljal rasizem in da mu ni bilo všeč ravnanje s temnopoltimi osebami. Poleg tega ni imel težav v postopku mednarodne zaščite ali v postopku sprejema, saj v tej državi ni zaprosil za priznanje mednarodne zaščite. V takih okoliščinah niso odločilne tožnikove izjave o rasizmu v Republiki Hrvaški, saj se ne nanašajo na pomanjkljivosti v postopkih v zvezi s prošnjami za mednarodno zaščito ali namestitvijo prosilcev.

6.Glede na navedeno ni utemeljenih razlogov za prepričanje, da bo tožnik ob vrnitvi v Republiko Hrvaško podvržen nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju ter da so v tej državi sistemske pomanjkljivosti v zvezi s postopkom odločanja o priznanju mednarodne zaščite in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile takšno ravnanje.

Trditve strank

7.Zoper izpodbijani sklep je tožnik vložil tožbo zaradi nepopolne in nepravilne ugotovitve dejanskega stanja ter kršitve materialnega prava. Predlagal je odpravo izpodbijanega sklepa.

8.Iz tožbenih navedb je razvidno, da tožena stranka ni upoštevala tožnikove istospolne usmerjenosti. Po predaji bo tožnik izpostavljen institucionaliziranemu nasilju zaradi svoje rase in spolne usmerjenosti. Tožena stranka bi morala preveriti, ali Hrvaška zagotavlja ustrezno zaščito istospolno usmerjenim prosilcem. Tožnik dvomi, da bo njegova prošnja obravnavana učinkovito in nepristransko, kar potrjuje tudi ugotovitev, da je Hrvaška ugodi le malemu deležu prošenj.

9.Iz nadaljnjih tožbenih navedb izhaja, da bo Republika Hrvaška v tožnikovem primeru kršila načelo nevračanja in da bi morala tožena stranka pridobiti podatke o razmerah na Hrvaškem glede položaja oseb v dublinskem postopku. Tožnik še trdi, da je njegova viza potekla več kot šest mesecev, preden je vstopil v Slovenijo in v njej zaprosil za mednarodno zaščito. Zato je pravilna pravna podlaga za obravnavanje tega primera drugi pododstavek četrtega odstavka 12. člena Dublinske uredbe III.

10.Tožena stranka se v bistvenem sklicuje na ugotovitve v izpodbijanem sklepu in odgovarja na tožbeno dokazno gradivo o upoštevnih sistemskih pomanjkljivostih (priloga A3 spisa).

Dokazni postopek

11.V dokaznem postopku je sodišče pregledalo listine spisa, ki se nanašajo na zadevo, in prilogo A3 spisa, jih v soglasju s strankama štelo za prebrane in s tem povezanih listin ni posebej naštevalo. Poleg tega je zaslišalo tožnika.

Presoja tožbe

12.Tožba je utemeljena.

13.Tožena stranka je izpodbijani sklep izdala na podlagi ocene tožnikovih izjav v osebnem razgovoru (5. člen Uredbe Dublin III) in ugotovitve, da ni podana utemeljena domneva, da v Republiki Hrvaški obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah2. Republika Hrvaška je odgovornost za obravnavanje tožnikove prošnje za priznanje mednarodne zaščite sprejela na podlagi četrtega odstavka 12. člena Uredbe Dublin III.

14.Iz tožbenih navedb je razvidno, da je ta presoja napačna, ker je tožnikova viza potekla več kot 6 mesecev, preden je tožnik v Sloveniji zaprosil za mednarodno zaščito.

15.Med strankama ni sporno, (1) da je tožnik pri toženi stranki 28. 8. 2025 vložil prošnjo za mednarodno zaščito; (2) da ob takratnem preverjanju Centralne evidence Eurodac vanjo ni bil vpisan kot prosilec za mednarodno zaščito v Republiki Hrvaški; (3) da je Republika Hrvaška tožniku za vstop na njeno ozemlje izdala vizum tipa D; (4) da je tožena stranka upoštevala navedeno okoliščino in tej državi 21. 11. 2025 posredovala prošnjo v obliki standardnega obrazca za ponovni sprejem tožnika skladno s četrtim odstavkom 12. člena Uredbe Dublin III, s čimer se je Republika Hrvaška strinjala in to 14. 1. 2026 potrdila toženi stranki. Glede na to, da tožena stranka ni prerekala tožnikove trditve, da je njegova viza potekla več kot šest mesecev, preden je vstopil v Slovenijo in v njej zaprosil za mednarodno zaščito, je sodišče štelo za priznano tudi to dejstvo, ki ga zato ni bilo treba dokazovati (prvi odstavek 214. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-21).

16.Na podlagi prvega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III prošnjo za mednarodno zaščito, ki jo državljan tretje države ali oseba brez državljanstva vloži na ozemlju katerekoli od držav članic, načeloma obravnava tista država članica, ki je za to odgovorna glede na merila iz poglavja III. Kot je določeno v 7. členu te uredbe, se merila za določanje odgovorne države članice uporabljajo po vrstnem redu, v katerem so navedena v tem poglavju (prvi odstavek), odgovorno državo članico pa se določi na podlagi položaja, ki je obstajal, ko je prosilec prvič vložil prošnjo za mednarodno zaščito v državi članici (drugi odstavek). Na podlagi nadaljnjih členov navedenega poglavja je razvidno, da je vrstni red meril za določitev odgovorne države članice določen glede na obstoj družinskih povezav (členi 8 do 11), nato glede na izdajo veljavnega dokumenta za prebivanje ali veljavnega vizuma (člen 12) in nazadnje glede na zakonit ali nezakonit vstop na ozemlje države članice (členi 13 do 15).

17.Glede na zgoraj navedena nesporna dejstva in ob upoštevanju opisanega vrstnega reda meril, je v tožnikovem primeru treba uporabiti merilo izdaje vizuma.

18.Drugi odstavek 12. člena Uredbe Dublin III se glasi: "Kadar prosilec poseduje veljavni vizum, je za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito odgovorna država članica, ki je vizum izdala, razen če je bil vizum izdan v imenu druge države članice v skladu z ureditvijo zastopanja, kot je določena v členu 8 Uredbe (ES) št. 810/2009 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. julija 2009 o vizumskem zakoniku Skupnosti. V takem primeru je zastopana država članica odgovorna za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito.". Drugi pododstavek četrtega odstavka 12. člena te uredbe pa se v relevantnem delu (pravilno)3 glasi: "Kadar prosilec poseduje enega ali več vizumov, ki so potekli več kot šest mesecev pred tem in ki so mu dejansko omogočili vstop na ozemlje države članice, in če ni zapustil ozemelj držav članic, je odgovorna država članica, v kateri je vložena prošnja za mednarodno zaščito.

19.Iz registracijskega lista, izdanega v predhodnem postopku (42. člen ZMZ-1), je razvidno, da je tožnik, ki je na hrvaško letališče priletel 13. 6. 2024, predložil fotografijo vizuma tipa D, ki mu ga je Republika Hrvaška izdala zaradi igranja nogometa, z veljavnostjo od 11. 6. 2024 do 24. 7. 2024. Iz navedenega po presoji sodišča izhaja, da se je šestmesečno obdobje od poteka veljavnosti vizuma po drugem pododstavku četrtega odstavka 12. člena Uredbe Dublin III izteklo že 25. 1. 2025. To pomeni, da je tožnik ob vložitvi prošnje v Republiki Sloveniji (28. 8. 2025) posedoval vizum, ki je potekel več kot šest mesecev pred tem procesnim dejanjem, česar tožena stranka kot rečeno niti ni prerekala. Pri tem iz dejanskih okoliščin zadeve ni razvidno, da bi tožnik v tem času zapustil ozemlje držav članic.

20.V takih okoliščinah se je odgovornost za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito v skladu z drugim pododstavkom četrtega odstavka 12. člena Uredbe Dublin III prenesla na Republiko Slovenijo. ZMZ-1 v drugem odstavku 51. člena v zvezi s tem določa, da če po izvršljivem sklepu, s katerim se na podlagi meril, določenih v Uredbi Dublin III, ugotovi, da je za obravnavo prošnje odgovorna druga država članica, odgovorna država članica prosilca ne sprejme na svoje ozemlje oziroma ga v odgovorno državo članico ni možno predati zaradi drugih razlogov, pristojni organ sklep razveljavi in obravnava prošnjo za mednarodno zaščito. V obravnavani zadevi bo torej tožena stranka na podlagi navedene zakonske določbe in ob spoštovanju načelu zakonitosti morala ravnati na opisani način, saj je izpodbijani sklep postal izvršljiv z njegovo dokončnostjo (z vročitvijo sklepa tožniku, ki ni vložil predloga za izdajo začasne odredbe).

21.Zato je sodišče na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo in izpodbijani sklep odpravilo, s čimer je nastal položaj, kot da do te odločitve ne bi prišlo. Zato bo morala tožena stranka obravnavati tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito.

Glede na navedeno se sodišče ni opredeljevalo do ostalih tožbenih ugovorov.

-------------------------------

1Uredba EU št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev).

2Glasi se: "Nihče ne sme biti podvržen mučenju ali ponižujočemu ravnanju in kaznovanju."

3Besedilo Uredbe Dublin III, ki je na spletu dostopno v slovenščini, je pogosto narobe prevedeno in namesto besede "več" uporablja besedo "manj". To potrjujeta tudi besedilo angleške verzije, v katerem je glede tega uporabljena besedna zveza "more than six months” in nemške verzije, ki uporablja besedno zvezo "mehr als sechs Monaten".