Jedro

Zmotno je pritožnikovo naziranje, da se za prometno nesrečo odgovorni voznik lahko izogne civilnopravnim posledicam svoje odgovornosti s sklenitvijo obveznega zavarovanja avtomobilske odgovornosti, češ da odškodnino namesto njega plača zavarovalnica. Res zavarovanje pred odgovornostjo primarno varuje zavarovanca pred odškodninskimi zahtevki oškodovanca. Za škodo, nastalo z zavarovalnim primerom, odgovarja zavarovalnica, če oziroma ko oškodovanec zahteva odškodnino (prvi odstavek 964. člena OZ). Po drugi strani varuje tudi oškodovanca, saj mu z nastopom zavarovalnega primera priznava lastno pravico zahtevati povrnitev škode neposredno od zavarovalnice (965. člen OZ), da na ta način lažje in hitreje ter zanesljiveje pride do odškodnine. Kljub pravici do direktne tožbe oziroma odškodninskega zahtevka zoper zavarovalnico, pa lahko oškodovanec po splošnih pravilih odškodninskega prava zahteva povrnitev škode od povzročitelja. Prav to je v tem postopku uveljavljala tožnica, ker ji toženčeva zavarovalnica ni v celoti povrnila zatrjevane škode, za katero je odgovoren toženec.

Dejstva, ki jih stranka ne zanika, ali jih zanika brez navajanja razlogov, se štejejo za priznana, razen če namen zanikanja teh dejstev izhaja iz siceršnjih navedb stranke (drugi odstavek 214. člena ZPP). Ob dejstvu, da je bilo prerekanje dejstev o obračunu škode po sistemu ekonomske totalke smiselno podano že v tožbenih navedbah, nato pa tudi v nadaljnjih pripravljalnih vlogah tožeče stranke, kršitve 214. člena ZPP ni. Priznanih dejstev v smislu 214. člena ZPP namreč ni bilo. Vrednost vozila, kot izhodišče za oceno škode, pa je bilo tudi osrednje sporno dejansko vprašanje te pravde. Dokaz z izvedencem o tem spornem dejstvu je bil torej potreben.

Odgovorna oseba je dolžna vzpostaviti stanje, ki je bilo, preden je škoda nastala (restitucija). Kadar vzpostavitev prejšnjega stanja ni mogoča (na primer zaradi totalne škode na zavarovanem vozilu), ali kadar je sodišče mnenja, da ni nujno, da bi to storila odgovorna oseba, odloči, da mora ta izplačati oškodovancu ustrezno denarno odškodnino (kompenzacija – tretji odstavek 164. člena OZ v zvezi s 169. členom OZ o popolni odškodnini). Upošteva se tržna vrednost vozila v času škodnega dogodka, tako da je oškodovancu dana možnost, da z zneskom odškodnine kupi drugo vozilo v enakem stanju, kot je bilo poškodovano vozilo pred škodnim dogodkom.

Sodišče je z izvedencem pravilno ugotovilo ekonomsko (premoženjsko) vrednost stvari po objektivnih – ekonomskih merilih, to je po tržni vrednosti stvari. Če je bil uničen starejši avtomobil, kot je primer v obravnavani zadevi, so podlaga za določitev denarne odškodnine cene, po katerih se takšni avtomobili prodajajo na trgu starih avtomobilov. Upoštevati je treba tudi vse stroške, ki bi nastali v zvezi z nakupom nove stvari (davki, morebitna carina). Premoženjski položaj oškodovanca je namreč enak samo, če je denarna odškodnina enaka skupnemu strošku, ki bi oškodovanemu nastal ob nakupu nadomestne stvari – stvari enakih lastnostih, kot jih je imela uničena stvar.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (točka I izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki trpita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo v plačilo tožencu 2.072,02 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 11. 2016 naprej (točka I izreka). V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (za zakonske zamudne obresti od dosojene glavnice od 1. 10. 2016 do 20. 11. 2016 – točka II izreka).

2. Zoper sodbo vlaga pritožbo toženec. Izpodbija jo v obsodilnem delu (točka I). Predlaga spremembo sodbe z zavrnitvijo celotnega tožbenega zahtevka in plačilom pravdnih stroškov, podredno se zavzema za razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno obravnavo. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP1. Navaja, da tožbeni zahtevek izvira iz zakonsko predpisanega obveznega zavarovanja avtomobilske odgovornosti. Zavarovanec kot odgovorna oseba mora škodo povrniti oškodovancu, zato se njegovo premoženje zmanjša. Obvezno zavarovanje odgovornosti to zmanjšanje prepreči, ker odškodnino namesto njega plača zavarovalnica. Civilnopravnim posledicam svoje odgovornosti se voznik tako izogne s sklenitvijo obveznega zavarovanja avtomobilske odgovornosti. Povračilo škode po principu ekonomske totalke predstavlja povračilo popolne škode in ni relevantno, kdo jo povrne (zavarovalnica, zavarovanec ali povzročitelj škode). Tožeča stranka ni upravičena do povrnitve celotnega zneska popravila avtomobila, ki je višji od ugotovljene škode po sistemu ekonomske totalke le zato, ker je tožbo usmerila neposredno proti povzročitelju škode. Plačila stroškov popravila ne opravičujejo niti konkretne okoliščine, na katere se sklicuje sodišče (starost tožnice, njena sedemnajstletna uporaba vozila, dobro poznavanje vozila, ki je bilo dobro ohranjeno z malo prevoženimi kilometri – navezanost tožnice na vozilo). Do poškodb vozila ni prišlo namenoma in tožničine (nedokazane) navezanosti na vozilo oziroma posebnih okoliščin primera ni mogoče upoštevati. Šlo je za klasično prometno nesrečo, odškodnino je treba odmeriti po načelu popolne odškodnine: odškodnina mora biti taka, da oškodovancu zagotovi enak premoženjski položaj kot pred škodnim dogodkom. Tožnica ni upravičena do stroškov nerentabilnega popravila, ampak do ekonomske totalke. Tožnica ni substancirano ugovarjala izračunu škode po sistemu ekonomske totalke, kot ga je izračunala zavarovalnica. Neprerekana dejstva štejejo za priznana. Sodišče je zato zmotno oprlo svojo odločitev na izvedensko mnenje izvedenca za raziskavo prometnih nesreč. Njegova postavitev zaradi neprerekanih dejstev ni bila potrebna. Izvedeniško mnenje je bilo nerelevantno in tudi neupoštevno. Tožnica ni navajala, kakšna je bila vrednost vozila pred obravnavanim škodnim vozilom in koliko je vredno vozilo po škodnem dogodku, kolikšna je vrednost rešenih delov. Ni zatrjevala, da je vozilo kupila v Nemčiji in da bi morala tam kupiti novo vozilo. Prav tako ni zatrjevala, da se v Sloveniji ne dobi enakovrednega oziroma primerljivega vozila. Izvedenec bi lahko izhajal tudi iz cen italijanskega, hrvaškega trga oziroma kateregakoli trga od držav Evropske unije. Tožeča stranka je vozilo kupila v Sloveniji, iz listinske dokumentacije tožene stranke pa izhaja, da enakovredna primerljiva vozila na slovenskem trgu obstajajo. Izvedenec, ki je upošteval nemški trg, je torej izhajal iz napačnih izhodišč in je njegovo mnenje neupoštevno. Poleg tega je nerelevantno, ker ni celovito in v skladu s pravili stroke utemeljeno in preverljivo. Kljub argumentiranim pripombam tožene stranke izvedenec v dopolnitvi mnenja nejasnosti ni odpravil. Njegovo mnenje je v nasprotju z listinsko dokumentacijo. Izvedensko mnenje je ostalo nepopolno, postavljen bi moral biti drug izvedenec, a je sodišče predlog tožene stranke neutemeljeno zavrnilo. S tem je bila toženki odvzeta možnost dokazovanja resničnosti svojih navedb. Podana je kršitev kontradiktornosti in enake obravnave strank v postopku, dejansko stanje je napačno in nepopolno ugotovljeno, zmotno je uporabljeno materialno pravo. Zaradi nepravilne odločitve o glavni stvari je napačna tudi odločitev o pravdnih stroških.

3. Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo. Predlaga njeno zavrnitev, potrditev izpodbijane sodbe in zahteva povračilo stroškov pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnica od toženca kot povzročitelja škode v tej pravdi vtožuje odškodnino za premoženjsko škodo, ki je nastala na njenem osebnem vozilu znamke Mercedes benz A 40, razred A, v prometni nesreči, ki jo je povzročil toženec z vozilom Znamke BMW 520 D, ki je imelo pri zavarovalnici sklenjeno obvezno zavarovanje avtomobilske odgovornosti. Pri obravnavi tožbenega zahtevka je sodišče prve stopnje izhajalo iz splošnih določb 131. člena OZ2. Toženčeva (krivdna) odgovornost za povzročitev prometne nesreče, v kateri sta bili udeleženi osebni vozili tožnice in toženca, je bila med pravdnima strankama nesporna. Kdor povzroči drugemu škodo, jo je dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde (prvi odstavek 131. člena OZ). Zmotno je pritožnikovo naziranje, da se za prometno nesrečo odgovorni voznik lahko izogne civilnopravnim posledicam svoje odgovornosti s sklenitvijo obveznega zavarovanja avtomobilske odgovornosti, češ da odškodnino namesto njega plača zavarovalnica. Res zavarovanje pred odgovornostjo primarno varuje zavarovanca pred odškodninskimi zahtevki oškodovanca. Za škodo, nastalo z zavarovalnim primerom, odgovarja zavarovalnica, če oziroma ko oškodovanec zahteva odškodnino (prvi odstavek 964. člena OZ). Po drugi strani varuje tudi oškodovanca, saj mu z nastopom zavarovalnega primera priznava lastno pravico zahtevati povrnitev škode neposredno od zavarovalnice (965. člen OZ), da na ta način lažje in hitreje ter zanesljiveje pride do odškodnine. Kljub pravici do direktne tožbe oziroma odškodninskega zahtevka zoper zavarovalnico, pa lahko oškodovanec po splošnih pravilih odškodninskega prava zahteva povrnitev škode od povzročitelja. Prav to je v tem postopku uveljavljala tožnica, ker ji toženčeva zavarovalnica ni v celoti povrnila zatrjevane škode, za katero je odgovoren toženec. Vse to je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje v točkah 34 in 43 sodbe in so nasprotne pritožbene navedbe neutemeljene.

6. Tožnica od povzročitelja škode zahteva plačilo zneska v višini 2.072,02 EUR, kar predstavlja razliko med odškodnino, ki jo je tožnici pred pravdo nesporno že plačala toženčeva zavarovalnica po sistemu „ekonomske totalke“3 in zneskom 3.172,00 EUR, kolikor je tožnica plačala za popravilo svojega vozila po računu z dne 6. 9. 2016. Trdila in dokazovala je, da je glede na okoliščine primera, ko na trgu ni mogoče najti oziroma kupiti podobno kvalitetnega vozila (enake znamke in tipa, približno enake starosti, z enakimi številom prevoženih kilometrov in z enako odlično ohranjenostjo), smotrno popravilo vozila in plačilo odškodnine v višini stroškov popravila oziroma, da je obračun odškodnine po sistemu ekonomske totalke v obravnavanem primeru neprimeren. Toženec se je branil z ugovorom, da je zavarovalnica pravilno obračunala škodo in izplačala popolno odškodnino. Z izplačanim zneskom in prodajo svojega vozila bi si tožnica lahko na trgu kupila enako vozilo v enakem stanju, kot je bilo njeno vozilo pred škodnim dogodkom.

7. Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku z izvedencem ugotovilo, da bi bila vrednost enakovrednega vozila na trgu 3.200,0 EUR in ocenilo, da jo je zavarovalnica tožene stranke torej ocenila prenizko. Po ugotovitvi, da stroški popravila (3.172,02 EUR) niso presegali vrednosti enakovrednega vozila, je tožbenemu zahtevku za plačilo vtoževane razlike glede glavnice v celoti ugodilo ter tožnici dosodilo vtoževani znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe naprej. V presežku (za zakonske zamudne obresti od 1. 10. 2016 do 21. 11. 2016) je tožbeni zahtevek zavrnilo. V tem delu je sodba pravnomočna, saj je tožnica ne izpodbija.

8. Sprejeta odločitev je pravilna v pravnem in dejanskem pogledu. Obrazložena je z razlogi, ki omogočajo materialnopravni preizkus in ni obremenjena z uveljavljenimi niti z uradno upoštevnimi procesnimi kršitvami. Zato bo pritožbeno sodišče v nadaljevanju odgovorilo le na ključne pritožbene navedbe (drugi odstavek 360. člena ZPP).

9. Pritožbeni očitki o kršitvi 214. člena ZPP zaradi priznanih oziroma neprerekanih izhodiščnih vrednosti in izračunu škode po sistemu ekonomske totalke, kot jo je izračunala toženčeva zavarovalnica, so neutemeljeni. Ne drži, da za tožnico vprašanje smotrnosti popravila ni bilo sporno. Že v tožbi je trdila, da za obravnavani primer obračun škode po sistemu „totalke“, ki naj bi ga obračunala zavarovalnica, ni primeren glede na konkretne lastnosti vozila, ker primerljivega vozila na trgu ni mogoče najti oziroma kupiti4. Pri tem je vztrajala tudi po podanem odgovoru na tožbo, v katerem je toženec pojasnil izračun škode, kot ga je izdelala zavarovalnica5. Dejstva, ki jih stranka ne zanika, ali jih zanika brez navajanja razlogov, se štejejo za priznana, razen če namen zanikanja teh dejstev izhaja iz siceršnjih navedb stranke (drugi odstavek 214. člena ZPP). Ob dejstvu, da je bilo prerekanje dejstev o obračunu škode po sistemu ekonomske totalke smiselno podano že v tožbenih navedbah, nato pa tudi v nadaljnjih pripravljalnih vlogah tožeče stranke, kršitve 214. člena ZPP ni. Priznanih dejstev v smislu 214. člena ZPP namreč ni bilo. Vrednost vozila, kot izhodišče za oceno škode, pa je bilo tudi osrednje sporno dejansko vprašanje te pravde. Dokaz z izvedencem o tem spornem dejstvu je bil torej potreben. Sodišče ga je izvedlo pravilno in popolno. Postavitev drugega izvedenca je upravičeno zavrnilo po ugotovitvi, da je postavljeni izvedenec podal strokovno pravilno in preverljivo izvedeniško mnenje ter odgovoril na vse pritožnikove pripombe. Obrazložitev dokaznega predloga je natančna in pravilna v točki 31 sodbe. Očitane absolutne bistvene kršitve pravil postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni. Golo nestrinjanje pritožnika z izvedeniškim mnenjem ni razlog za postavitev drugega izvedenca.

10. Toženec v pritožbi vztraja, da je bila tožnici pri zavarovalnici z obračunom ekonomske totalke izplačana popolna škoda in da do stroškov nerentabilnega popravila ni upravičena. Nasprotna dejanska ugotovitev je pravilno oprta na izvedeniško mnenje izvedenca cestnoprometne stroke in na pravila 164. in 169. člena OZ o obsegu povrnitve premoženjske škode. Odgovorna oseba je dolžna vzpostaviti stanje, ki je bilo, preden je škoda nastala (restitucija). Kadar vzpostavitev prejšnjega stanja ni mogoča (na primer zaradi totalne škode na zavarovanem vozilu), ali kadar je sodišče mnenja, da ni nujno, da bi to storila odgovorna oseba, odloči, da mora ta izplačati oškodovancu ustrezno denarno odškodnino (kompenzacija – tretji odstavek 164. člena OZ v zvezi s 169. členom OZ o popolni odškodnini). Upošteva se tržna vrednost vozila v času škodnega dogodka, tako da je oškodovancu dana možnost, da z zneskom odškodnine kupi drugo vozilo v enakem stanju, kot je bilo poškodovano vozilo pred škodnim dogodkom6. 11. Res je sodišče ugotovilo tudi zatrjevane subjektivne okoliščine na strani tožnice, ki bi utemeljevale odškodnino glede na subjektivno vrednost stvari za oškodovanca. Te bi bile relevantne, če bi bili izpolnjeni še drugi pogoji iz četrtega odstavka 168. člena OZ, na katere opozarja pritožnica (namerno povzročena škoda). Vendar te okoliščine ne vplivajo na pravilnost sprejete odločitve. Sodišče je namreč z izvedencem pravilno ugotovilo ekonomsko (premoženjsko) vrednost stvari po objektivnih – ekonomskih merilih, to je po tržni vrednosti stvari. Če je bil uničen starejši avtomobil, kot je primer v obravnavani zadevi, so podlaga za določitev denarne odškodnine cene, po katerih se takšni avtomobili prodajajo na trgu starih avtomobilov. Upoštevati je treba tudi vse stroške, ki bi nastali v zvezi z nakupom nove stvari (davki, morebitna carina). Premoženjski položaj oškodovanca je namreč enak samo, če je denarna odškodnina enaka skupnemu strošku, ki bi oškodovanemu nastal ob nakupu nadomestne stvari – stvari enakih lastnostih, kot jih je imela uničena stvar7. 12. Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje dokazni oceni in presoji sodišča prve stopnje, da je zavarovalnica prenizko ocenila vrednost tožničinega avtomobila na dan škodnega dogodka in tudi neustrezno ocenila vrednost popravila. Oporo ima v pravilno in popolno ocenjenem dokaznem gradivu – vključno z listinami, ki jih je predložila tožena stranka. Zmotno je pritožbeno prepričanje, da je z njimi izkazala obstoj primerljivega vozila na slovenskem trgu in njegovo tržno vrednost. Izvedenec je namreč v celoti potrdil tožbene navedbe, da na slovenskem trgu vozila primerljivih lastnosti ni, ker je naš trg rabljenih vozil premajhen. Oglasi za prodajo vozil, ki jih je predložila tožena stranka, so se nanašali na vozila drugačnih lastnosti (bistveno višje število prevoženih kilometrov). Hkrati je tožena sama dodajala, da upoštevajoč vse karakteristike konkretnega vozila enako vozilo ne obstaja. Izvedenec je ugotovil nasprotno in svojo oceno o vrednosti vozila oprl na podatke o prodaji ekvivalentnih vozil (glede starosti, ohranjenosti in prevoženih kilometrov8) v Nemčiji. Pritožnik izbrani metodi ugotavljanja tržne vrednosti na širšem trgu ni ugovarjal. V pritožbi mu pritrjuje, ko navaja, da bi izvedenec lahko izhajal tudi iz cen oziroma trga, kateregakoli od držav Evropske unije. Ker ne ponudi konkretnih podatkov o gibanju cen na trgih drugih držav članic EU, pa mnenje izvedenca o vrednosti vozila na trgu, ki ga je upošteval, z ničemer ne omaje. Izbrana metoda primerjave tržnih vrednosti rabljenih vozil na širšem območju je glede na ureditev prostega prometa v Evropski uniji pravilna. Izvedenec je na vse pripombe toženca odgovoril in jih strokovno utemeljil. Podatki o tržnih cenah in drugih stroških, ki vplivajo na vrednost nadomestitvenega vozila, so primerljivi. Pritožnik jih ni z ničemer omajal in tega ne stori niti v pritožbi. Sodišče prve stopnje je zato na tej podlagi pravilno ugotovilo, da je znašalo popravilo vozila, kot je zanj plačala tožnica, manj kot bi predstavljala nadomestitvena vrednost enakovrednega vozila (točka 40 sodbe). Pritožbene navedbe o nesmotrnem popravilu so torej neutemeljene. Izplačana odškodnina v višini 1.100,00 EUR za tožnico ni predstavljala popolne odškodnine, saj si tožnica z njim in upoštevaje znesek ohranjenih delov, kot ga je izračunala zavarovalnica (563,84 EUR) ne bi mogla kupiti enakovrednega vozila, ki bi znašalo 3.200,00 EUR. Pravilna je torej presoja, da je v obravnavanem primeru upravičena do stroškov popravila 3.172,00 EUR, ki ne presegajo stroškov nabave enakovrednega vozila.

13. Pritožbeni razlogi torej niso podani. Na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo in ni zagrešilo očitanih niti uradno upoštevnih procesnih kršitev. Zato je bilo treba pritožbo zavrniti in v izpodbijanem delu (točka I izreka) potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. O stroških pritožbenega postopka je odločeno na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP. Pritožnik ni upravičen do povračila pritožbenih stroškov, ker je s pritožbo propadel (prvi odstavek 154. člena ZPP). Tožnica pa naj trpi sama svoje stroške z odgovorom na pritožbo, ker z njim ni pripomogla k reševanju na pritožbeni ravni (prvi odstavek 155. člena ZPP).

1 Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999 s spremembami. 2 Obligacijski zakonik, Uradni list RS, št. 83/2001 s spremembami. 3 Vrednost vozila pred škodnim dogodkom je ocenila na 1.603,84 EUR, vrednost rešenih delov na 563,84 EUR, razliko v višini 1.100,00 EUR ji je nesporno izplačala pred pravdo. 4 Primerjaj navedbe v točki 1 tožbe. 5 Primerjaj navedbe v točki 6 prve pripravljalne vloge in v točki 8 druge pripravljalne vloge tožeče stranke. 6 Primerjaj sodbo VS RS II Ips 417/1998. 7 Primerjaj: Plavšak, N., v: Obligacijski zakonik s komentarjem, splošni del, Prva knjiga, GV Založba Ljubljana, 203, stran 946. 8 Primerjaj točka 5 izvedeniškega mnenja na redni številki 28 spisa.