Jedro

Toženka je tista, ki je bila dolžna skleniti pogodbo takoj oziroma glede na specifiko zadeve takoj, ko je to bilo mogoče. V določbi 162. člena OZ oziroma 183. člena ZOR je vsebovana njena dolžnost spremljati obstoj pogojev oziroma ovir za izpolnitev kontrahirne dolžnosti.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Oris zadeve, dosedanjega poteka postopka in odločitve sodišča prve stopnje: Tožnica zahteva plačilo odškodnine zaradi kršitve kontrahirne dolžnosti. V letu 1992 je vložila zahtevo za odkup stanovanja po privatizacijskih določbah Stanovanjskega zakona (Ur. l. RS, št. 18/91-I; v nadaljevanju SZ), odkup pa tedaj ni bil mogoč, ker je bil vložen zahtevek za denacionalizacijo. Tožnica trdi, da je zaradi toženkinega ravnanja, stanovanje, na katerem je imela stanovanjsko pravico, odkupila šele v letu 2004, namesto že v letu 1995 (ko je bil zahtevek za denacionalizacijo zavrnjen). V tem času ji je nastala škoda, ker je morala plačevala najemnino.

Sodišče prve stopnje je s sodbo III P 658/2005-25 z dne 29. 1. 2008 tožbenemu zahtevku v pretežnem delu ugodilo, višje sodišče pa je tedaj sodbo razveljavilo zaradi bistvene kršitve določb postopka, ker je ugotovilo, da je sodišče odločilo mimo trditvene podlage.

V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrnilo in pojasnilo, da ravnanje tožene stranke, zavezanke za sklenitev pogodbe, ni bilo protipravno, ker ni bila dolžna preverjati, ali je ovira za sklenitev prodajne pogodbe že odpadla.

Pritožbeni razlogi, predlog in povzetek ključnih pritožbenih navedb: Zoper takšno sodbo se iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pritožuje tožnica, ki predlaga, da višje sodišče sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi v celoti, podrejeno pa naj sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Poudarja, da je bila toženka nedvomno stranka v denacionalizacijskem postopku, saj je tudi sama tožeči stranki v dopisu z dne 10. 8. 2004 pojasnila, da je sodelovala kot zavezanka za denacionalizacijo. Takoj, ko je odpadla zakonska ovira za sklenitev pogodbe, bi jo morala skleniti. Tožnica ni bila tista, ki bi bila dolžna spremljati postopek denacionalizacije, tega pa tudi ni mogla, saj tretje osebe nimajo pravice pridobivati podatkov iz upravnih spisov, v katerih niso stranke.

Pritožba je bila vročena toženki, ki v obsežnem odgovoru predlaga zavrnitev pritožbe.

Pritožba je utemeljena.

O protipravnosti: V skladu z določbo 162. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001; v nadaljevanju OZ) oziroma smiselno enako določbo 183. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 29/78 s spremembami in dopolnitvami; v nadaljevanju ZOR) mora tisti, ki je po zakonu dolžan skleniti kakšno pogodbo, povrniti škodo, če na zahtevo zainteresirane osebe take pogodbe nemudoma ne sklene. V obravnavani zadevi med pravdnima strankama ni bilo spora o tem, da toženka pogodbe, ki jo je bila dolžna skleniti v skladu z določbo 1. odstavka 117. člena SZ, ni mogla skleniti nemudoma (oz. v roku iz 4. odstavka 117. člena SZ), ker je ob vložitvi zahteve za odkup stanovanja za nepremičnino, v kateri je sporno stanovanje, tekel denacionalizacijski postopek. V letu 1992 je torej na strani toženke obstajala ovira za sklenitev pogodbe. Obveznost sklenitve pogodbe pa tudi ovira za sklenitev pogodbe sta torej obstajali na strani toženke, zato je stališče sodišča prve stopnje, da bi morala tožnica ugotavljati, ali in kdaj je ovira za sklenitev pogodbe na toženkini strani odpadla, napačno. Toženka je tista, ki je bila dolžna skleniti pogodbo takoj oziroma glede na specifiko zadeve takoj, ko je bilo to mogoče. V določbi 162. člena OZ oziroma 183. člena ZOR je torej vsebovana njena dolžnost spremljati obstoj pogojev oziroma ovir za izpolnitev kontrahirne dolžnosti. Stališče sodišča prve stopnje, da toženkino ravnanje ni bilo protipravno, je torej napačno. S tem ko toženka prodajne pogodbe ni sklenila kar devet let po tistem, ko je ovira za njeno sklenitev odpadla, je nedvomno ravnala protipravno.

Odločitev pritožbenega sodišča in podlaga zanjo: Sodišče prve stopnje se zaradi zmotne materialnopravne presoje ni ukvarjalo z drugimi pogoji odškodninske odgovornosti, z višino zahtevka, z ugovorom zastaranja ter vprašanjem zapadlosti terjatve oziroma z njim povezanim tekom zakonskih zamudnih obresti, pa tudi s pobotnim ugovorom. Ker opisana vprašanja predstavljajo samostojne pravne celote, ki ne v dejanskem ne v pravnem pogledu niso bile predmet presoje sodišča prve stopnje, je moralo pritožbeno sodišče v skladu z določbo 355. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 in 45/2008; v nadaljevanju ZPP) izpodbijano sodbo razveljaviti in zadevo vrača sodišču prve stopnje v novo odločanje.

V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ob upoštevanju izhodišča, da je bilo toženkino ravnanje protipravno, odločiti o njeni odškodninski odgovornosti. Pri tem pritožbeno sodišče opozarja na sodno prakso v podobnih zadevah, v katerih je bila odškodnina priznana takrat, ko je kupec plačal kupnino za stanovanje, izračunano po višji vrednosti točke (primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 69/2001).

O stroških: Ker je pritožbeno sodišče razveljavilo odločitev o glavni stvari, je moralo razveljaviti tudi odločitev o pravdnih stroških. Odločitev o pritožbenih stroških pa je v skladu z določbo 3. odstavka 165. člena ZPP pridržalo za končno odločbo.