Jedro

Tožnik izpodbija odločbo prvostopenjskega organa, s katero mu je bila priznana pravica do denarnega nadomestila med brezposelnostjo in odločbo, s katero je bilo odločeno, da Zavod RS za zaposlovanje plačuje tožniku prispevek za pokojninsko in invalidsko zavarovanje med brezposelnostjo. Iz pravnega pouka navedenih prvostopenjskih odločb izhaja, da je imel tožnik možnost vložiti pritožbo pri pristojnem ministrstvu, v 15-ih dneh od dneva vročitve odločbe. Tožnik te pravice ni izkoristil. V skladu s 1. odstavkom 63. členom ZDSS-1 se v socialnih sporih lahko zahteva sodno varstvo samo zoper dokončne odločbe. Socialni spor ni dopusten, če stranka, ki je imela možnost vložiti pritožbo zoper upravni akt, pritožbe ni vložila ali jo je vložila prepozno. Ker v tem sporu ni izpolnjena procesna predpostavka za sodno varstvo, je potrebno tožbo na podlagi 274. člena ZPP v zvezi z 19. členom ZDSS-1 zavreči.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožbo.

Zoper navedeni sklep se pritožuje tožnik smiselno zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je bil s strani Zavoda RS za zaposlovanje in s strani Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti nekorektno obravnavan. Razume, da ni podana procesna predpostavka za socialni spor glede pasivne legitimacije tožene stranke, ter da je zato sodišče prve stopnje tožbo kot nedopustno zavrglo. Poudarja, da se prvi del njegove tožbe in pritožbe nanaša na odločbo z dne 24. 2. 2012, na katero ni pravočasno vložil pritožbe in je ministrstvo zato ni obravnavalo. Navaja, da ima na dan 6. 2. 2013 dopolnjeno starost 58 let, 13 mesecev in 6 dni in na dan 30. 9. 2012 dopolnjenih 35 let, 10 mesecev in 27 dni zavarovalne dobe ter dve leti in 7 mesecev dodane dobe. Meni, da mu po zakonu pripada najvišja višina oziroma dolžina trajanja denarnega nadomestila, tj. 25 mesecev, in ne zgolj 9 mesecev kot izhaja iz izpodbijane odločbe z dne 24. 2. 2012. Vse nadaljnje odločbe so posledica te odločbe zoper katero se sedaj pritožuje. Navaja, da se je bil prisiljen predčasno upokojiti, ker je ostal brez vsakršnega dohodka. Na Zavodu RS za zaposlovanje se je odjavil 30. 4. 2013, nato pa se je upokojil z dnem 18. 1. 2013. Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve pravdnega postopka iz 2. odstavka 350. člena ZPP v zvezi 339. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 in 45/2008; v nadaljevanju ZPP) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je s sklepom opr. št. XI Ps 3271/2013 naložilo tožniku, da tožbo z dne 10. 12. 2013 dopolni tako, da navede toženo stranko s polnim nazivom in naslovom. Iz predložene drugostopenjske odločbe z dne 8. 11. 2013 namreč ni izhajalo, da bi bila tožena stranka Zavod RS za zaposlovanje kot je navajal tožnik v tožbi, temveč Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti.

Nadalje je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožnik ni dopolnil tožbe tako, kot mu je bilo naloženo in da izpodbija odločbo prvostopenjskega organa z dne 24. 2. 2012, s katero mu je bila priznana pravica do denarnega nadomestila med brezposelnostjo za čas devet mesecev in odločbo z dne 5. 12. 2013, s katero je bilo odločeno, da Zavod RS za zaposlovanje plačuje tožniku prispevek za pokojninsko in invalidsko zavarovanje med brezposelnostjo od 2. 12. 2012 do 18. 1. 2013. Iz pravnega pouka navedenih prvostopenjskih odločb jasno izhaja, da je imel tožnik možnost vložiti pritožbo pri Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, v 15-ih dneh od dneva vročitve odločbe. Tožnik te pravice tedaj ni izkoristil, v pritožbi celo sam navaja, da pritožbe zoper odločbo z dne 24. 2. 2012 ni vložil pravočasno.

V skladu s 1. odstavkom 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/04) se v socialnih sporih lahko zahteva sodno varstvo samo zoper dokončne odločbe. 2. odstavek navedenega člena določa, da socialni spor ni dopusten, če stranka, ki je imela možnost vložiti pritožbo zoper upravni akt, pritožbe ni vložila ali jo je vložila prepozno. Skladno z navedeno zakonsko določbo je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da ni izpolnjena procesna predpostavka za sodno varstvo in na podlagi 274. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) v zvezi z 19. členom ZDSS pravilno zavrglo tožbo kot nedopustno.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP v zvezi z 366. čl. ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje, saj niso podani razlogi, iz katerih se sklep lahko izpodbija in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.