Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Sklep o prekinitvi postopka ni akt v smislu 2. člena ZUS-1, niti sklep po 5. členu ZUS-1 ki bi se lahko izpodbijal v upravnem sporu. Gre za vmesen procesni sklep t.i. sklep procesnega vodstva. Denacionalizacijski postopek s takim sklepom ni končan in se bo po odločitvi v pravdnem postopku, zaradi katerega je bil prekinjen, nadaljeval.
Tožba se zavrže.
Upravna enota Celje je z izpodbijanim sklepom ugodila predlogu A.A. za prekinitev upravnega postopka v zadevi denacionalizacije premoženja pok. B.B. v delu, ki se nanaša na podržavljeni parc. št. 572/1, travnik 4 v površini 26462 m2 in parc. št. 585/2, gozd v izmeri 838447 m2 in so po sedanjih zemljiškokatastrskih podatkih označene tako, kot je navedeno v 1. točki izreka, dokler stvarno pristojno sodišče ne ugotovi ničnost kupoprodajnih pogodb, ki so naštete v tej točki izreka (1. točka izreka), vlagateljem zahtevka naložila, da v 30 dneh od pravnomočnosti sklepa upravnemu organu predložijo dokazilo o pričetem sodnem postopku (2. točka izreka), zavrnila pa predlog glede nepremičnin, po sedanjih zemljiškokatastrskih podatkih parc. št. 585/101, 585/102, 585/103, vse vl. št. 651 in parc. št. 585/96 vl. št. 316 (3. točka izreka). V obrazložitvi navaja, da so bile v izreku sklepa naštete pogodbe o prodaji nepremičnin fizičnim osebam sklenjene po uveljavitvi Zakona o denacionalizaciji, to pa je v nasprotju s prvim odstavkom 88. člena tega zakona. Ničnost takih pravnih poslov ugotavlja pristojno sodišče v pravdnem postopku. Ker gre za predhodno vprašanje v smislu 144. člena ZUP/86, je predlogu za prekinitev postopka ugodila. V delu, v katerem ga je zavrnila, pa ugotavlja, da so parcele še vedno v zemljiškoknjižni lasti Občine Prebold in niso bile predmet kupoprodaje.
Drugostopenjski organ je pritožbo tožeče stranke zavrnil glede parcel, naštetih v 1. točki izreka njegove odločbe, ugodil pa ji je glede parcel, za katere ugotavlja, da jih ne bi bilo mogoče vrniti v naravi, tudi če ne bi zanje bile sklenjene kupoprodajne pogodbe, ker so pozidane.
Tožeča stranka v tožbi navaja, da ni pogojev za prekinitev postopka. Upravni organ bi moral ničnost ugotoviti po uradni dolžnosti kot predhodno vprašanje, ne pa prekiniti ta dvajsetletni postopek. Ničnost preprečuje veljavno sklenitev pogodbe in oblastni organ le ugotovi obstoj ničnosti, ki učinkuje erga omnes. Predlagatelj, ki je dal predlog za prekinitev postopka, škodljivo zastopa svoje pooblastitelje. Prekinitev pomeni zgolj novo zavlačevanje. Zmotno je tudi stališče drugostopenjskega organa glede ovire za denacionalizacijo zaradi pozidanosti parcel. To je ovira le v primeru, če je bilo zemljišče zazidano že v času uveljavitve ZDen. Ker pa so bile pozidane po uveljavitvi tega zakona, se parcele lahko upravičencu vrnejo.
Sodišče je tožbo zavrglo iz naslednjih razlogov: Po 2. členu Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10, v nadaljevanju ZUS-1) v upravnem sporu odloča sodišče o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika (prvi odstavek). Upravni akti, ki se lahko izpodbijajo v upravnem sporu, so upravne odločbe in drugi javnopravni enostranski, oblastveni posamični akti, izdani v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerimi je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta. Glede sklepov drugi odstavek 5. člena ZUS-1 določa, da so predmet presoje v upravnem sporu samo tisti sklepi, s katerimi je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan.
Sklep o prekinitvi postopka ni akt v smislu 2. člena ZUS-1, niti sklep po 5. členu ZUS-1 ki bi se lahko izpodbijal v upravnem sporu. Gre za vmesen procesni sklep t.i. sklep procesnega vodstva. Denacionalizacijski postopek s takim sklepom ni končan in se bo po odločitvi v pravdnem postopku, zaradi katerega je bil prekinjen, nadaljeval. Sodišče je tožbo zavrglo na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, po kateri sodišče tožbo zavrže, če ugotovi, da akt, ki se izpodbija, ni upravni akt, oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu.