Jedro

Denarno kazen sodišče izreče v sklepu o izvršbi za primer, da dolžnik v določenem roku ne bo izpolnil obveznosti. Ta sklep je izvršilni naslov za izvršbo po uradni dolžnosti, ki jo začne sodišče, če dolžnik kljub zagroženi kazni ne izpolni obveznosti. Na njegovi podlagi se lahko dovoli izvršba le, če je sklep o izvršbi postal pravnomočen in če je pretekel rok za prostovoljno izpolnitev dolžnikove obveznosti. Ob danem izhodišču mora biti pred opravo izvršbe izrečene denarne kazni ugotovljeno, ali je dolžnik obveznost, k izpolnitvi katere naj bi ga silila izrečena denarna kazen, morebiti že izpolnil.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se sklepa v izpodbijanih delih (I. točka izreka sklepa z dne 7. 2. 2018 in I., II., III., IV. in VI. točka izreka sklepa z dne 26. 10. 2018) potrdita.

II. Tožena stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka, tožeči stranki pa je dolžna povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 283,65 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno plačilo do plačila.

Obrazložitev

1. V obravnavani zadevi je tožeča stranka zoper toženo stranko vložila tožbo zaradi motenja posesti in predlagala izdajo začasne odredbe, katero je sodišče s sklepom z dne 6. 4. 2017 izdalo, toženi stranki naložilo, da opravi določena dejanja in ji prepovedalo v bodoče posegati v posest tožeče stranke. Za primer neizpolnitve ali kršitve obveznosti je določilo denarno kazen v višini 10.000 EUR. Ker tožena stranka obveznosti iz začasne odredbe ni izvršila, je v nadaljevanju izdalo še dve začasni odredbi, s katerima ji je naložilo opravo dejanj pod grožnjo denarne kazni 20.000 in 50.000 EUR. Ker tožena stranka tudi navedenega ni spoštovala, je izdalo dva sklepa o izvršbi za izterjavo denarne kazni v višini 10.000 in 20.000 EUR. Za ta znesek je že opravljen rubež. Sodišče je dopustilo tudi novo sredstvo zavarovanja, tako da je izvršitelj 3. 5. 2018 sporne prostore izročil v posest tožeči stranki. S sklepom z dne 27. 10. 2017 je sodišče odločilo o glavni stvari tako, da je zahtevek tožeče stranke priznalo, toženi stranki pa naložilo vzpostavitev v prejšnje stanje ter prepoved bodočih motenj. Sklep je postal pravnomočen s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 296/2018 z dne 9. 5. 2018. 2. Tožena stranka je tekom postopka zoper sklepe o začasnih odredbah podajala ugovore in pritožbe. V pretežnem delu je bilo o njenih pravnih sredstvih že pravnomočno odločeno. S sklepom z dne 7. 2. 2018 (I. točka izreka) je sodišče ugovor tožene stranke zoper sklep o začasni odredbi z dne 21. 8. 2017 zavrnilo. Zoper takšno odločitev je tožena stranka podala pritožbo (list št. 309 sodnega spisa), o kateri še ni odločeno. Kljub temu, da pritožba ni bila formalno predložena pritožbenemu sodišču v odločanje, je s tem sklepom o njej odločilo, saj so za to podani vsi pogoji. Za pritožbo je bila plačana sodna taksa in je bila vročena tožeči stranki, katera je podala odgovor. Na tem mestu pritožbeno sodišče pojasnjuje, da izrek sklepa z dne 7. 2. 2018 vsebuje točke od I do V, pravni pouk pa je pomanjkljiv, saj daje ugovor in pritožbo le zoper točke od I do IV. Ne glede na navedeno je tožena stranka podala ugovor in pritožbo zoper vse odločitve iz navedenega sklepa, pri čemer je ugovor podala zoper II., III. in IV. točko, pritožbo pa zoper I. in V. točko izreka sklepa. Pravilno tožeča stranka v odgovoru na pritožbo opozarja, da zoper V. točko izreka (grožnja denarne kazni v višini 50.000 EUR) ni pritožbe, ampak je redno pravno sredstvo ugovor. Navedeno je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo1 in z izpodbijanim sklepom z dne 26. 10. 2018 štelo, da je ugovor podan tudi zoper V. točko izreka,2 ter o njem odločilo.

3. Z izpodbijanim sklepom z dne 26. 10. 2018 je sodišče prve stopnje sklenilo, da se zahteva tožene stranke za izločitev izvršitelja B. L. zavrne (I. točka izreka), da se zavrneta ugovora tožene stranke zoper sklepa z dne 10. 1. 2018 in 7. 2. 2018 (II. in III. točka izreka), da se zavrne njen predlog za odpravo sklepov o kaznovanju (IV. točka izreka), da se postopek zavarovanja z začasno odredbo z dne 6. 4. 2018 in 10. 1. 2018 ustavi (V. točka izreka sklepa - ta točka ni izpodbijana), ter je odločilo o stroških (VI. točka izreka). Predmet odločanja pritožbenega sodišča sta bili pritožba tožene stranke zoper I. točko sklepa z dne 7. 2. 2018 in pritožba zoper I., II., III., IV. in VI. točko sklepa z dne 26. 10. 2018. 4. Tožena stranka se tekom postopka, tudi po pravnomočni odločitvi o glavni stvari, brani v bistvenem z ugovori, da tožeča stranka ni imela posesti spornih nepremičnin in da zato njene posesti ni mogla motiti. Če je tožeča stranka imela posest, je tožena stranka prav tako ni motila, ampak je ključavnice zamenjala druga družba. Iz navedenih razlogov tožena stranka ni mogla izvršiti začasne odredbe, zato so nezakoniti vsi izdani sklepi o denarni kazni. Navedeno obširno ponavlja tudi v obeh tu obravnavanih pritožbah ter zatrjuje, da je sodišče zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, pri tem pa zmotno uporabilo materialnopravne določbe Stvarnopravnega zakonika (SPZ). Uveljavlja kršitve pravdnega postopka iz 8., 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Navaja, da je v zvezi z odločitvijo sodišča vložila ustavno pritožbo. V postopku opr. št. II P 651/2017 je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je posest tožeče stranke motila družba N. Ker gre za isti historični dogodek, ne more v dveh pravdah priti do ugotovitve različnega dejanskega stanja. Pritožbo vlaga zaradi nepravilne konkurence dveh začasnih odredb, ki se izključujeta. Tudi sicer sklep o začasni odredbi ni pravilen, saj je treba upoštevati restriktiven pristop pri izdajanju regulacijskih začasnih odredb. Poleg tega predlog za razširitev začasne odredbe presega dopusten domet sklepa o zavarovanju upnikove terjatve po 226. členu Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). Tožena stranka graja odločitev sodišča, ki ni odpravilo sklepov o kaznovanju ter odločitev o zavrnitvi predloga za izločitev izvršitelja. V pravdi, ki se je vodila pod opr. št. I 4093/2006 je izvršitelj zoper toženo stranko ravnal protipravno, poleg tega je v tistem in v tem postopku naredil številne napake, ki vzbujajo dvom v njegovo nepristranskost. Predlaga, da sodišče pritožbi ugodi ter spremeni odločitev sodišča prve stopnje, podredno predlaga razveljavitev in vrnitev sodišču prve stopnje v ponovni postopek.

5. V odgovoru na pritožbo zoper sklep z dne 7. 2. 2018 tožeča stranka prereka pritožbene navedbe in predlaga njeno zavrnitev. Na pritožbo zoper sklep z dne 26. 10. 2018 ni odgovorila.

6. Pritožbi nista utemeljeni.

7. Začasna odredba z dopolnitvami in sklepa o izvršbi so bili izdani pred pravnomočno odločitvijo o glavni stvari. Glede na to, da je pritožbeno sodišče pritrdilo ugotovitvam sodišča prve stopnje, da je tožena stranka motila posest tožeče stranke, so obširne pritožbene navedbe, ki tem ugotovitvam nasprotujejo, v celoti neutemeljene. Pritožbeno sodišče je pri odločanju o tu obravnavanih pritožbah vezano na pravnomočno ugotovitev sodišča prve stopnje o posesti in motenju te. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu z dne 26. 10. 2018 pravilno ugotovilo, da je terjatev tožeče stranke v tem postopku po pravnomočni odločitvi o glavni stvari izkazana z večjo stopnjo verjetnosti. Pravilna je tudi ugotovitev, da je bila v času izdaje začasne odredbe izkazana nevarnost, da bo terjatev tožeče stranke onemogočena oziroma otežena, saj je tožena stranka kljub izrečenim denarnim kaznim ni spoštovala. Zato so vse pritožbene navedbe, da začasna odredba ni bila potrebna in da je tožena stranka ne bi mogla izvršiti, neutemeljene.

8. Posledično sta neutemeljena tudi ugovora, da nista podani aktivna in pasivna legitimacija v tem postopku. Sodišče prve stopnje je toženi stranki pravilno obrazložilo, da se v tem postopku ne more sklicevati na ugotovitve sodišča v drugem postopku, to je v motenjskem sporu opr. št. II P 651/2017, kjer naj bi bilo ugotovljeno, da je posest tožeče stranke motila družba N. V tem postopku je bilo s stopnjo prepričanja ugotovljeno, da je bila ravno tožena stranka tista, ki je motila posest tožeče stranke. Poleg tega je tožena stranka v pritožbi zoper sklep z dne 7. 2. 2018 podala trditve o povezanosti obeh družb in njihovih zakonitih zastopnikov,3 kar ne izključuje možnosti, da sta obe istočasno motili posest tožeče stranke, za tu obravnavani postopek pa zadostuje ugotovitev, da jo je motila tožena stranka.

9. Pritožbeno sodišče je, ko je potrdilo sklep sodišča prve stopnje o glavni stvari, toženi stranki že obrazložilo, da dejstvo, ali je v izvršbi prišlo do določenih napak in pomanjkljivosti, ali so bile spoštovane vse določbe ZIZ, ali je bila izvršba dokončana, ali so v spornem prostoru ostale še stvari koga drugega, ali je imel poleg tožnice posest še kdo drug in zakaj, ter za koga je bila lahko opravljena izvršba, ne morejo vplivati na dejansko posest tožnice, ki jo je imela in ki je bila motena.4 Ob povedanem so neutemeljeni vsi pritožbeni ugovori glede zmotnega in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja s tem, ko sodišče ni zaslišalo prokuristke družbe T., N. V., in v zvezi s prisotnostjo P. Š. Sodišče v zvezi s tem pri izdaji izpodbijanih sklepov ni kršilo postopkovnih določb iz 8., 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Neutemeljen je tudi pritožbeni ugovor, da je sodišče napačno uporabilo materialnopravne določbe Stvarnopravnega zakonika (SPZ). Da jih je uporabilo pravilno, izhaja že iz odločitve o glavni stvari.

10. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu z dne 26. 10. 2018 pravilno pojasnilo, da ne gre za nedopustno konkurenco dveh začasnih odredb. Neutemeljen je tudi pritožbeni ugovor, da dopustitev predloga za razširitev začasne odredbe s postavitvijo izvršitelja presega dopusten domet sklepa o zavarovanju upnikove terjatve po izrecni določbi 226. člena ZIZ.5 Kot zgoraj ugotovljeno in v postopku neprerekano, tožena stranka zaradi ugovorov, da tožeča stranka ni imela posesti in da njene posesti ni motila, začasne odredbe, kljub zagroženim in izrečenim denarnim kaznim, ni spoštovala. Zato je sodišče pravilno, skladno s 34. členom ZIZ, dopustilo novo sredstvo zavarovanja, ki se je izkazalo za uspešno, saj je izvršitelj 3. 5. 2018 izročil sporne prostore tožeči stranki v posest. Da je bila začasna odredba skladno z 226. členom ZIZ in z izrekom denarne kazni dopustna tudi za dejanja, ki jih je kasneje lahko opravil izvršitelj, je toženi stranki obrazložilo že pritožbeno sodišče, ko je odločalo o glavni stvari.6 V zvezi s tem gre pritrditi sodišču prve stopnje, da toženi stranki niso bila naložena samo nadomestna dejanja (izpraznitev in izročitev spornih prostorov), ampak tudi nenadomestna (izročitev ključev in prepoved ponovnih motenj). Sodišče prve stopnje je pri izdaji začasne odredbe z dopolnitvami (večkratna naložitev oprave dejanj pod grožnjo denarne kazni, novo sredstvo zavarovanja) pravilno uporabilo materialno pravo. Nasprotne pritožbene navedbe so neutemeljene.

11. Neutemeljen je tudi ugovor v zvezi z izdajo regulacijske začasne odredbe. Toženi stranki gre pritrditi, da je treba skladno z obstoječo sodno prakso pogoje za njeno izdajo presojati restriktivno. Odločilnega pomena pri izdaji takšne začasne odredbe je namreč vprašanje, kakšne posledice bodo za eno ali drugo stranko nastopile, če bo začasna odredba izdana ter ali so te popravljive. Zato je treba tehtanje opraviti z vidika načela sorazmernosti.7 V obravnavanem primeru se izkaže, da je sodišče prve stopnje to tehtanje pravilno opravilo. Poleg tega je bila z odločitvijo o glavni stvari začasna odredba potrjena, zato o škodi na strani tožene stranke v tej fazi postopka ni mogoče govoriti. A tudi če bi prišlo do škode, bi bila ta v obravnavanem primeru odpravljiva (z izročitvijo spornih prostorov toženi stranki).

12. Ob vsem zgoraj navedenem se za pravilno izkaže tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, ko je zavrnilo predlog tožene stranke za odpravo sklepov o kaznovanju. Denarno kazen sodišče izreče v sklepu o izvršbi za primer, da dolžnik v določenem roku ne bo izpolnil obveznosti. Ta sklep je izvršilni naslov za izvršbo po uradni dolžnosti, ki jo začne sodišče, če dolžnik kljub zagroženi kazni ne izpolni obveznosti. Na njegovi podlagi se lahko dovoli izvršba le, če je sklep o izvršbi postal pravnomočen in če je pretekel rok za prostovoljno izpolnitev dolžnikove obveznosti. Ob danem izhodišču mora biti pred opravo izvršbe izrečene denarne kazni ugotovljeno, ali je dolžnik obveznost, k izpolnitvi katere naj bi ga silila izrečena denarna kazen, morebiti že izpolnil.8 Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo,9 da tožena stranka ni ravnala v skladu s sklepom o zavarovanju, zato so bile izrečene tri denarne kazni, glede prvih dveh (10.000 in 20.000 EUR) pa je bil izdan sklep o izvršbi z rubežem. Prisilna deložacija, ki je bila opravljena dne 3. 5. 2018, na izrek denarnih kazni in njihovo izterjavo, kar vse je bilo opravljeno pred prisilno deložacijo, ne more vplivati, saj so za izdajo začasne odredbe odločilne okoliščine, ki obstojajo v času njene izdaje.10 Je pa s trenutkom deložacije odpadla podlaga za izrekanje nadaljnjih denarnih kazni, razen če bi prišlo do kršitve prepovednega dela, torej, da bi ponovno prišlo do motenja. Tudi sicer se tožena stranka pred izreki denarnih kazni v bistvenem brani z ugovori, da tožeča stranka posesti ni imela, da je ni motila in da zato ni mogla izvršiti začasne odredbe, ki pa, kot zgoraj navedeno, niso utemeljeni.

13. Končno ni utemeljen niti pritožbeni ugovor zoper odločitev sodišča, s katero iz postopka ni izločilo izvršitelja. Pritožbena navedba, da naj bi Okrajno sodišče v Ljubljani v postopku opr. št. I 4093/2016 ugotovilo, da je izvršitelj zoper toženo stranko ravnal protipravno, so pavšalne, saj je sodišče v izpodbijanem sklepu obrazložilo, da se je postopek zoper izvršitelja pravnomočno zaključil že v letu 2017 in da je tožena stranka pravdo izgubila, ker je sodišče ugotovilo, da domnevno motilno dejanje ni bilo protipravno. Zgolj ponavljanje tožene stranke, da je bilo protipravno, ugotovitev sodišča prve stopnje ne more izpodbiti. Kazenska ovadba in predlog uvedbe postopka za razrešitev izvršitelja sta neupoštevni pritožbeni novoti, predvsem pa v tej fazi postopka nebistveni, saj ni izkazano, da bi tožena stranka z obema sredstvoma dosegla, da bi bili proti izvršitelju sproženi ustrezni postopki. Na pravilno ugotovitev sodišča prve stopnje ne morejo vplivati niti trditve in predložene listine o postopkih zoper izvršitelja v preteklem času (v letu 1986). Negativnega in odklonilnega odnosa izvršitelja zoper toženo stranko sodišče prve stopnje v navedenem postopku ni ugotovilo, čemur pritrjuje tudi pritožbeno sodišče. Zgolj posamezne postopkovne nepravilnosti še ne zadoščajo za izločitev izvršitelja, kar je sodišče ob pravilni uporabi predpisov pravilno obrazložilo.11 Izvršitelj je, čeprav z zamudo (kar, kot rečeno, ne more biti podlaga za njegovo izločitev) predložil tudi zapisnika o opravljenem izvršilnem dejanju z dne 4. 4. 2018 in 3. 5. 2018 (list. št. 338, 339 sodnega spisa, priloge C 38 do C 41 in B 101).

14. Ker pritožbi nista utemeljeni, pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo razlogov, na katere v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, ju je v skladu s 353. členom ZPP zavrnilo in sklepa v izpodbijanem delu potrdilo.

15. Tožena stranka s pritožbama ni uspela, zato nosi svoje stroške pritožbenega postopka, tožeči stranki pa mora povrniti pritožbene stroške za odgovor na pritožbo zoper sklep z dne 7. 2. 2018 v višini 283,65 EUR, kar predstavlja nagrado za odgovor v višini 375 odvetniških točk, kar po vrednosti točke 0,6 EUR znaša 225 EUR, 2 % izdatki za stranko znašajo 7,5 EUR, 22 % DDV na nagrado in materialne stroške pa 51,15 EUR.

1 Ob upoštevanju pravila, da ni pomemben naziv vloge temveč njena vsebina. 2 8. točka obrazložitve sklepa z dne 26. 10. 2018. 3 Primerjaj III. točko pritožbe. 4 Primerjaj 13. točko sklepa VSL I Cp 296/2018 z dne 9. 5. 2018. 5 Primerjaj 19. točko obrazložitve tega izpodbijanega sklepa. 6 Primerjaj 19. točko sklepa VSL I Cp 296/2018 z dne 9. 5. 2018. 7 Primerjaj VSM sklep I Ip 345/2018. 8 VSM sklep I Ip 102/2018, VSL sklep II Ip 560/2016. 9 20. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa z dne 26. 10. 2018. 10 VSRS III Ips 103/1999. 11 24. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa z dne 26.10. 2018.