Jedro

Zgolj funkcionalna nadrejenost sodnikov višjega sodišča sodiščem prve stopnje v primeru, ko je ena od strank sodnik sodišča prve stopnje, ne more biti utemeljen razlog za oceno, da v pritožbenem postopku odloča drugo stvarno pristojno sodišče.

Izrek

Predlog se zavrne.

Obrazložitev

Pri Okrožnem sodišču v A. je v teku pravda, v kateri tožeča stranka zahteva plačilo odškodnine. Sodišče je v zadevi zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, zoper katerega se je tožeča stranka pritožila. Višje sodišče v A., ki je stvarno in krajevno pristojno za odločanje o pritožbi, predlaga Vrhovnemu sodišču, da določi drugo stvarno pristojno sodišče. V predlogu navaja, da je stranka postopka – prva tožnica – sodnica na Okrajnem sodišču v A. To po mnenju višjega sodišča predstavlja druge tehtne razloge, zaradi katerih bi lahko bilo omajano zaupanje pravdnih strank v njegovo nepristranskost, če bi se pritožbeni postopek izvedel pred njim.

Predlog ni utemeljen.

Po 67. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP – UPB3, Uradni list RS, št. 73/2007 in 45/2008) lahko vrhovno sodišče na predlog stranke ali pristojnega sodišča določi drugo stvarno pristojno sodišče, da postopa v zadevi, če je očitno, da se bo tako laže opravil postopek ali če so za to drugi tehtni razlogi. Dejstvo, da je ena od strank postopka sodnik sodišča prve stopnje z območja višjega sodišča, ki je pristojno za odločanje o pritožbah zoper odločitve tega sodišča, ni razlog niti za smotrno delegacijo niti za delegacijo iz drugih tehtnih razlogov. Sodniki vseh sodišč odločajo na podlagi ustave in zakonov. Pri svojem delu so samostojni in neodvisni ter morajo biti sposobni objektivno odločati o vseh sporih. Zato zgolj funkcionalna nadrejenost sodnikov višjega sodišča sodiščem prve stopnje v primeru, ko je ena od strank sodnik sodišča prve stopnje, ne more biti utemeljen razlog za oceno, da v pritožbenem postopku odloča drugo stvarno pristojno sodišče. Vrhovno sodišče je tako ocenilo, da predlog ni utemeljen in ga je zato zavrnilo.