Jedro

Banka je bila seznanjena s tem, da T. d.o.o. ni nastopal kot samostojni ponudnik, temveč je bila ponudba, o kateri govorita bančni garanciji, pravzaprav skupna ponudba treh gospodarskih subjektov. Zaključek sodišča prve stopnje, da umik ponudbe s strani drugih dveh partnerjev pomeni umik oziroma spremembo skupne ponudbe, torej tudi ponudbe T. d.o.o., je zato pravilen. Vsak umik posameznega ponudnika znotraj skupne ponudbe, pomeni hkrati tako spremembo le-te, da skupna ponudba ne more več obstati, da je torej le-ta v celoti umaknjena.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Vsaka stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da je dolžna tožeči stranki plačati 15.998,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4.3.2016 dalje do plačila (I. točka izreka) in stroške tega postopka v višini 856,77 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamujenega zneska od prvega dne zamude dalje do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka. Uveljavljala je vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in sodbo sodišča prve stopnje potrdi. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sporni bančni garanciji se imenujeta „Bančna garancija za resnost ponudbe“. Že iz naslova garancij torej izhaja, da se nanašata na ponudbo in sicer v konkretnem primeru na ponudbo naročitelja izdaje garancije T. d.o.o. na dveh javnih razpisih. Navedeni ponudnik na razpisih ni nastopal samostojno, temveč kot poslovodeči partner v skupni ponudbi s še dvema partnerjema. Razpisna dokumentacija obeh ponudb med drugim vsebuje tudi Pogodbi o skupni izvedbi javnega naročila, v katerih so se trije ponudniki kot pogodbeni partnerji dogovorili, katera dela bo izvedel vsak od njih, in da so vsi pogodbeni partnerji solidarno odgovorni naročniku javnega naročila za izvedbo naročila in vsak izvajalec oziroma partner za svoj del izvedbenih del, ki jih je prevzel po tej pogodbi o skupnem nastopu (3. člen te pogodbe – A71).

6. Iz bančnih garancij (A3 in A7) izhaja, da se izdajata za potrebe naročnika (upravičenca iz garancije tožeče stranke) v skladu z javnima razpisoma, objavljenima na portalu javnih naročil, št. objave JN 000/2015 z dne 23.1.2015 in JN 001/2015 z dne 23.1.2015 ter da gre za neodvisni bančni garanciji, kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Za potrebe naročnika (upravičenca iz garancij) je bil poslovodeči ponudnik T. d.o.o. dolžan za resnost ponudbe na javnem razpisu priskrbeti bančni garanciji. Izdajo garancij je torej naročil T. d.o.o., banka (tožena stranka) pa se je zavezala, da bo plačala garantirani znesek, če ponudnik (med drugim) umakne ali spremeni ponudbo v času njene veljavnosti. Iz zahtevka za unovčenje obeh garancij izhaja, da sta partnerja v skupni ponudbi odstopila od obeh Pogodb o skupni izvedbi javnega naročila in od skupne ponudbe (A2 in A6), in da zato tožeča stranka „zaradi umika ponudbe“ podaja zahtevek za unovčitev garancij. Glede na priloženo dokumentacijo v zahtevku za unovčitev garancij (izvod bančne garancije, dopis ponudnikov o odstopu od Pogodbe o skupni izvedbi javnega naročila in odstopu od skupne ponudbe), in upoštevaje zgoraj navedeno, bi morala tožena stranka pri presoji zahtevka za unovčitev garancij upoštevati, da je v konkretnem primeru ponudba, v zavarovanje katere je bila izdana garancija (za resnost ponudbe), skupna ponudba treh gospodarskih subjektov.

7. Banka je bila torej seznanjena s tem, da T. d.o.o. ni nastopal kot samostojni ponudnik, da je torej njegova ponudba, o kateri govorita bančni garanciji, pravzaprav skupna ponudba treh gospodarskih subjektov. Zaključek sodišča prve stopnje, da umik ponudbe s strani drugih dveh partnerjev pomeni umik oziroma spremembo skupne ponudbe, torej tudi ponudbe T. d.o.o., je zato pravilen. Vsak umik posameznega ponudnika znotraj skupne ponudbe pomeni hkrati tako spremembo le-te, da skupna ponudba ne more več obstati, da je torej le-ta v celoti umaknjena. Ker je navedeni zaključek materialnopravne narave, niso utemeljene pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ne bi smelo presojati, ali je bila ponudba spremenjena, ker je tožena stranka v zahtevku za unovčitev garancije govorila le o umiku (in ne spremembi) ponudbe. Z odstopom dveh ponudnikov od skupne ponudbe torej skupna ponudba ni več obstajala. Zato se je izpolnil namen, zaradi katerega je naročnik (tožeča stranka) zahteval zavarovanje, in sicer za resnost prav te, skupne ponudbe, in se je izpolnil pogoj za unovčitev bančnih garancij. Iz obeh zahtevkov za unovčitev garancij namreč izhaja, da je bila ponudba umaknjena in to glede na zgoraj navedene razloge drži. Zato je tožena stranka dolžna plačati garantirani znesek.

8. Navedbo sodišča prve stopnje, da je tožena stranka zlorabila institut bančne garancije, gre po oceni pritožbenega sodišča razumeti v smislu, da je glede na vso dokumentacijo, ki ji je bila na voljo (najmanj (skupna) ponudba za resnost katere je garantirala), tožena stranka bila oziroma bi vsaj morala biti seznanjena, da gre za skupno ponudbo, in da trditev tožeče stranke v zahtevkih za unovčitev garancij, da zahtevek podaja zaradi umika ponudbe, v konkretnem primeru pomeni, da zaradi umika ponudbe s strani dveh ponudnikov, skupna ponudba ne obstaja več, zaradi česar je nastopil razlog za unovčitev garancije. V vsakem primeru pa zapis v izpodbijani sodbi, da stališče tožene stranke pomeni poskus zlorabe instituta bančne garancije, ni odločilen za odločitev v konkretni zadevi.

9. Glede sodne prakse, na katero se sklicuje tožena stranka v pritožbi (VSM sodba I Cpg 447/2016 in VS RS sodba III Ips 4/2015), pritožbeno sodišče ugotavlja, da ne gre za zadevi, identični obravnavani zadevi. Iz obeh zadev namreč izhaja, da se ne preverja resničnosti vsebine izjav, dokumentov in listin, ki so predloženi banki ob zahtevku za unovčitev garancije. V obravnavani zadevi pa ne gre za vprašanje resničnosti izjave, saj je nesporno, da sta dva ponudnika odstopila od skupne ponudbe oziroma umaknila svoji ponudbi, temveč, ali zadostuje, da je upravičenec iz garancije (tožeča stranka) v zahtevku za unovčitev navedel, da je bila ponudba umaknjena, ali bi moral navesti, da je ponudbo umaknil naročnik njene izdaje T. d.o.o. in posledično, ali je banka vedela, da je šlo za skupno ponudbo, zaradi česar umik ponudbe kateregakoli partnerja iz skupne ponudbe pomeni umik skupne ponudbe, saj le-ta, taka kot je bila dana, brez enega oziroma v konkretnem primeru dveh partnerjev, ne obstaja več. To pa je ravno tisti riziko, ki sta ga imela naročnik javnega naročila (tožeča stranka) in naročitelj garancije (poslovodeči partner iz skupne ponudbe T. d.o.o.) namen zavarovati, kar pritožbeno sodišče utrjuje v prepričanju, da je odločitev, kot izhaja iz zgoraj navedenih razlogov, pravilna.

10. S tem je pritožbeno sodišče odgovorilo na vse pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

11. Uveljavljani pritožbeni razlogi niso utemeljeni. Prav tako pritožbeno sodišče ni našlo nobene od kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Zato je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).