12. 7. 2005

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž. Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji senata dne 4. julija 2005 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper odločbo Senata za prekrške št. Pp-6102/02 z dne 16. 6. 2003 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Pritožnik vlaga ustavno pritožbo zoper odločbo Senata za prekrške, ki je zavrnil njegovo pritožbo in potrdil odločbo Sodnika za prekrške v Gornji Radgoni, s katero je bil spoznan za odgovornega storitve prekrška vožnje pod vplivom alkohola (1,55 g/kg). Izrečeni sta mu bili denarna kazen in sankcija prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja.

2.Pritožnik zatrjuje, da Senat za prekrške pri svojem odločanju ni upošteval določb 55. člena Zakona o prekrških (Uradni list SRS, št. 25/83 in nasl. ter Uradni list RS, št. 10/91 in nasl. – v nadaljevanju ZP) o relativnem zastaralnem roku. Meni, da je med vročitvijo odločbe Sodnika za prekrške, pa tudi med vložitvijo pritožbe zoper njo in odločitvijo Senata za prekrške poteklo več kot eno leto, zato bi moral Senat za prekrške postopek o prekršku zaradi nastopa relativnega zastaranja pregona ustaviti. Pošiljanje spisa Senatu za prekrške se po njegovem mnenju ne more šteti med dejanja, ki merijo na pregon storilca prekrška in ki pretrgajo tek zastaralnega roka. Navaja in prilaga tri odločbe Senata za prekrške (št. Pp-7903/01 z dne 29. 8. 2002, Pp-4485/01 z dne 27. 6. 2002 in Pp-10428/00 z dne 12. 10. 2001), v katerih je bilo odločeno drugače, kot v njegovem primeru. V vseh treh primerih je bil postopek o prekršku zaradi poteka relativnega zastaralnega roka ustavljen. V zadnjih dveh primerih je kot zadnje dejanje pristojnega organa, ki je merilo na pregon storilca, navedena vročitev odločbe o prekršku. Zatrjuje kršitev 22. člena Ustave.

B.

3.Ustava v 22. členu (enako varstvo pravic) določa, da je vsakomur zagotovljeno enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodiščem in pred drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil, ki odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih.

4.Ustavno sodišče je že odločilo, da ustavna pravica iz 22. člena Ustave stranki v postopku zagotavlja, da se je ne sme obravnavati neenakopravno s tem, da bi se v njeni zadevi odločilo drugače, kot se sicer redno odloča v vsebinsko podobnih primerih (odločba št. Up-39/95 z dne 16.1.1997, OdlUS V, 71). Vendar pa navedena omejitev ne sme ovirati pravnega razvoja in pravnega napredka, zato vsakega odstopanja od ustaljene sodne prakse še ni mogoče šteti za kršitev te ustavne pravice. Ustava tudi ne prepoveduje kakršnegakoli odstopa od sodne prakse, pač pa le samovoljen oziroma arbitraren odstop.

5.Ustavno sodišče je na podlagi 5. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) od Senata za prekrške pridobilo podatke o praksi v zvezi s štetjem relativnega zastaralnega roka v postopku o prekršku. Iz odgovora Senata za prekrške je razvidno, da je bila do prejema sodbe Vrhovnega sodišča št. IV Ips 13/2002 z dne 22. 3. 2002 praksa Senata taka, da se je za zadnje dejanje pristojnega organa, ki je merilo na pregon storilca in zato pretrgalo tek relativnega zastaralnega roka, štela vročitev prvostopenjske odločbe o prekršku obdolženemu oziroma predlagatelju postopka. Po seznanitvi z navedeno sodbo Vrhovnega sodišča je Senat na seji dne 27. 1. 2003 sprejel sklep, da bo pri odločanju upošteval stališče Vrhovnega sodišča, po katerem se kot dejanja, ki pretrgajo tek relativnega zastaralnega roka po tretjem odstavku 55. člena ZP štejejo vsa procesna dejanja, ki jih je treba izvesti, da lahko organ odloči o tem, ali je podan prekršek in obdolženčeva odgovornost zanj, oziroma procesna dejanja, ki so v relevantni zvezi z odločitvijo pristojnega organa. Praksa senata je bila spremenjena tako, da štetje relativnega zastaralnega roka pretrga tudi dostava pritožbe organu druge stopnje. Tako je Senat za prekrške odločil tudi v obravnavani zadevi.

6.Ustavno sodišče je stališče Vrhovnega sodišča, sprejeto v zadevi IV Ips 13/2002, že presojalo v sklepu št. Up-341/02 z dne 13. 1. 2003 in ugotovilo, da mu ni mogoče odreči razumnosti.

7.Pritožnik je ustavni pritožbi priložil tri odločitve Senata za prekrške, s katerimi je bil postopek o prekršku zaradi zastaranja pregona ustavljen. Z njimi izkazuje zatrjevano kršitev neenakega obravnavanja po 22. členu Ustave. V dveh od njih je konkretno navedeno, da se kot zadnje dejanje pristojnega organa, ki je merilo na pregon storilca, šteje vročitev odločbe o prekršku. Odločbe so bile sprejete dne 12. 10. 2001, 27. 6. 2002 in 29. 8. 2002. Pritožnikova drugačna odločitev je bila sprejeta dne 16. 6. 2003. Glede na to, da je bila odločitev Vrhovnega sodišča sprejeta dne 22. 3. 2002, sklep Senata za prekrške o spremembi prakse pa 27. 1. 2003, je treba ugotoviti, da je bila ena od odločitev, ki jih pritožnik navaja za primerjavo (št. Pp-10428/00 z dne 12. 10. 2001), sprejeta še pred odločitvijo Vrhovnega sodišča, preostali dve (št. Pp-4485/01 z dne 27. 6. 2002 in št. Pp-7903/01 z dne 29. 8. 2002) pa po odločitvi Vrhovnega sodišča in pred sklepom Senata za prekrške o spremembi prakse. O pritožnikovi zadevi je Senat za prekrške odločal dne 16. 6. 2003, torej po sprejemu sklepa o spremembi prakse in v skladu s tem sklepom. Iz tega (primerljivega) obdobja ne datira nobena od odločb Senata za prekrške, s katerimi pritožnik izkazuje zatrjevano kršitev 22. člena Ustave. Glede na navedeno je treba ugotoviti, da pritožnik v ustavni pritožbi ni izkazal, da je z izpodbijano odločbo prišlo do samovoljnega odstopa od prakse Senata za prekrške in s tem do kršitve 22. člena Ustave. To, da se Senat za prekrške v izpodbijani odločbi ni izrecno skliceval na spremenjeno prakso, pa ne more vplivati na odločitev v obravnavani zadevi, čeprav bi bilo z vidika načela enakosti pred zakonom to ustrezno.

8.Ker z izpodbijano odločbo niso bile kršene človekove pravice, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče njegove ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

9.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednik senata dr. Zvonko Fišer ter člana dr. Ciril Ribičič in dr. Mirjam Škrk. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednik senata dr. Zvonko Fišer