Jedro

Dejanske ugotovitve v izpodbijani odločbi, da ne prejema veteranskega dodatka in da zaradi preseganja osnove za veteranski dodatek (497,15 EUR) ne izpolnjuje pogojev za pridobitev veteranskega dodatka, tožnik ne izpodbija. Ker torej niti ni sporno, da je podan takšen dejanski stan, ki ima po spremenjenih določbah ZVV za posledico, da se tožniku kot vojnemu veteranu več ne zagotavlja plačila zdravstvenih storitev v višini razlike do polne vrednosti storitev, zagotovljenih v okviru obveznega zavarovanja - takšna pa je odločitev prvostopenjskega organa - je izpodbijana odločba pravilna in zakonita.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Upravna enota Ljubljana (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z izpodbijano odločbo odločila, da tožniku – vojnemu veteranu od 1. 1. 2013 ne pripada pravica do zdravstvenega varstva- plačila zdravstvenih storitev v višini razlike do polne vrednosti storitev, zagotovljenih v okviru obveznega zavarovanja. V obrazložitvi odločbe navaja, da je na podlagi 231. člena Zakona o uravnoteženju javnih financ (v nadaljevanju ZUJF) po uradni dolžnosti uvedla postopek zaradi ugotovitve, ali tožnik kot vojni veteran od 1. 1. 2013 dalje izpolnjuje pogoje za priznanje pravice do zdravstvenega varstva. Ugotovila je, da ima tožnik priznan status vojnega veterana, priznano pravico do zdravstvenega varstva, da bo 1. 1. 2013 star več kot 55 let, da živi v gospodinjstvu sam, da ne prejema veteranskega dodatka in ne izpolnjuje pogojev za pridobitev veteranskega dodatka, ker njegova pokojnina presega osnovo za veteranski dodatek v znesku 497,15 EUR. Na podlagi navedenih dejstev je zaključila, da tožniku glede na določbo prvega odstavka 231. člena ZUJF, v povezavi s 100. in 101. členom ZUJF, s katerim sta bila spremenjena 6. in 15. člen Zakona o vojnih veteranih (v nadaljevanju ZVV) od 1. 1. 2013 ne pripada pravica do zdravstvenega varstva.

Drugostopenjski organ je tožnikovo pritožbo zoper prvostopenjsko odločbo zavrnil. Tožnik v tožbi, s katero izpodbijan prvostopenjsko odločbo, meni, da organ ni upošteval relevantnih okoliščin, ki jih je navajal v teku postopka, temveč se je zgolj skliceval na 231. člen ZUJF. Navaja, da je bil v NOB dvakrat ranjen, po osvoboditvi je vojaška zdravniška komisija ugotovila 40% invalidnost, s čemer je pridobil možnost, da je kot častnik zapustil JLA. Izpostavlja, da ZUJF v 232. členu, ki se nanaša na Zakon o žrtvah vojnega nasilja, pravic do zdravstvenega varstva iz javnih sredstev s 1. 1. 2013 ne ukinja. To potem velja tudi zanj, saj se njegova udeležba v NOB subsumira v pravico žrtve vojnega nasilja. S svojo odločitvijo je upravni organ posegel v že pridobljeno pravico, ki izhaja iz prejšnje skupne države, to je nasledstveno pravico državljanov. Upravni organ ni upošteval določb Ustave RS (155. in 158. člen). Kršena mu je tudi ustavna pravica enakosti pred zakonom. Priznana pravica do plačila dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja ne sodi v kategorijo socialne pomoči in za to kategorijo ne more veljati premoženjski cenzus. Tožnik predlaga odpravo izpodbijane odločbe.

V odgovoru na tožbo toženka vztraja pri odločitvi in predlaga zavrnitev tožbe.

V predmetni zadevi je sodišče postopek prekinilo in pred Ustavnim sodiščem sprožilo postopek za presojo ustavnosti prvega in drugega odstavka 231. člena ZUJF. Z odločbo št. U-I-13/13-14 z dne 14. 11. 2013 je Ustavno sodišče odločilo, da navedeni določbi nista v nasprotju z Ustavo RS.

Tožba ni utemeljena.

ZUJF je med drugim posegel tudi v položaj in pravice vojnih veteranov. V 100. členu je spremenil 6. člen ZZV, ki določa starostni pogoj za pridobitev pravice do varstva po ZVV, in je sedaj dosežen pri 55 letih starosti. S 101. členom ZUJF pa je bil spremenjen 15. člen ZVV, ki sedaj določa, da se vojnemu veteranu zagotavlja plačilo zdravstvenih storitev v višini razlike do polne vrednosti storitev, zagotovljenih v okviru obveznega zavarovanja, če prejema veteranski dodatek ali izpolnjuje pogoje za pridobitev veteranskega dodatka, medtem ko je prej ta pravica pripadala vsem vojnim veteranom, neodvisno od premoženjskega stanja. Po 231. členu ZUJF se upravičencem, ki so na dan uveljavitve tega zakona (31. 5. 2012) bili upravičeni do te pravice (spremenjenih zakonskih pogojev pa ne izpolnjujejo več), ta pravica zagotavlja do 1. 1. 2013. Dejanske ugotovitve v izpodbijani odločbi, da ne prejema veteranskega dodatka in da zaradi preseganja osnove za veteranski dodatek (497,15 EUR) ne izpolnjuje pogojev za pridobitev veteranskega dodatka, tožnik ne izpodbija. Ker torej niti ni sporno, da je podan takšen dejanski stan, ki ima po spremenjenih določbah ZVV za posledico, da se tožniku kot vojnemu veteranu več ne zagotavlja plačila zdravstvenih storitev v višini razlike do polne vrednosti storitev, zagotovljenih v okviru obveznega zavarovanja – takšna pa je odločitev prvostopenjskega organa – je tudi po presoji sodišča izpodbijana odločba pravilna in zakonita.

Kolikor tožnik meni, da so različne kategorije dotedanjih upravičencev do predmetne pravice do zdravstvenega varstva v ZUJF različno obravnavane, sodišče odgovarja, da je urejanje teh pravic v polju proste presoje zakonodajalca, ki lahko glede na drugačne okoliščine pravice različnih kategorij upravičencev ureja različno. Da bi bilo razlikovanje brez razumnega razloga, po presoji tega sodišča veljavni ureditvi ni mogoče očitati. V predmetnem postopku je prvostopenjski organ ugotavljal, ali tožnik kot vojni veteran še izpolnjuje pogoje za plačilo zdravstvenih storitev v predpisani razliki, zato so za to odločitev brezpredmetni tožnikovi ugovori, da izpolnjuje tudi pogoje za status po Zakonu o žrtvah vojnega nasilja in bi mu glede na takšen status pravica do zdravstvenega varstva šla.

Glede tožnikovih ugovorov, da nova ureditev pomeni kršitev 155. člena Ustave RS (prepoved povratne veljave pravnih aktov), ker se z njo posega v pridobljene pravice, se sodišče sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča RS št. U-I-13/13 z dne 14. 11. 2013, v kateri je Ustavno sodišče pojasnilo, da predpis učinkuje povratno tedaj, ko je za začetek njegove uporabe določen trenutek pred njegovo uveljavitvijo oziroma tudi tedaj, ko je za začetek njegove uporabe določen trenutek po njegovi uveljavitvi, vendar njegove posamezne določbe učinkujejo tako, da za nazaj posežejo v pravne položaje ali pravna dejstva, ki so bili zaključeni v času veljavnosti prejšnje pravne norme. Zoženje oziroma zmanjšanje že uveljavljenih pravic torej ne pomeni učinkovanja predpisa za nazaj, kadar se pravice zmanjšujejo za čas po uveljavitvi zakona oziroma po spremembi odločb, izdanih na podlagi takšne ureditve. Spremenjena ureditev glede upravičenosti vojnih veteranov do plačila zdravstvenih storitev, ki je bila zagotovljena do uveljavitve ZUJF (31. 5. 2012), pa ne učinkuje za nazaj, temveč za čas po 1. 1. 2013. Ustavno sodišče se je v navedeni odločbi opredelilo, da je v okviru prevladujočega in legitimnega javnega interesa znižanje socialnih prejemkov lahko utemeljeno v ekonomski nezmožnosti države za njihovo pokrivanje. Temeljni namen ZUJF pa je zagotoviti vzdržne javne finance in zmanjšati izdatke proračuna.

Po presoji tega sodišča so neutemeljeni tudi tožnikovi ugovori o kršitvi 158. člena Ustave RS (pravnomočnost). V navedeni določbi je predpisano, da je pravna razmerja, urejena s pravnomočno odločbo državnega organa, mogoče odpraviti, razveljaviti ali spremeniti le v primerih in po postopku, določenih v zakonu. V obravnavanem primeru je ta pogoj izpolnjen, saj je drugi odstavek 231. člena ZUJF predpisal razveljavitev odločb o obravnavani pravici, če je v postopku na podlagi spremenjene zakonske ureditve ugotovljeno, da vojnemu veteranu ta pravica ne pripada več.

Sodišče je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.