Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Tožnik kot delavec od svojega delodajalca (tožene stranke) zahteva, da izpolni obveznosti, ki izhajajo iz delovnega razmerja (vključitev v poklicno zavarovanje ter plačilo prispevkov). Gre torej za individualni delovni spor po točki b prvega odstavka 5. člena ZDSS-1, za katerega odločanje je stvarno pristojno delovno sodišče.
Za odločanje v tem sporu je stvarno pristojno Delovno sodišče v Mariboru.
1. Tožnik je pri Delovnem sodišču v Mariboru vložil tožbo, s katero zahteva, da ga tožena stranka s 1. 12. 2017 dalje prijavi v pokojninski načrt poklicnega zavarovanja pri Kapitalski družbi in da s Kapitalsko družbo sklene pogodbo o financiranju pokojninskega načrta za poklicno zavarovanja tožnika oziroma da tožnika vključi v nov pokojninski načrt za čas od 1. 12. 2017 dalje ter mu za mesece od decembra 2017 do maja 2021 vplača na njegov račun pri Kapitalski družbi prispevek za poklicno zavarovanje po prispevni stopnji 8 %, obračunano od tožnikove bruto plače. V tožbi navaja, da je zaposlen na delovnem mestu voznik avtobusa. Tožena stranka pa mu neupravičeno ni vplačevala prispevkov za obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje (poklicno zavarovanje). Tožnik meni, da je kot voznik avtobusa upravičen do poklicnega zavarovanja in tudi do plačila prispevkov za poklicno zavarovanje.
2. Delovno sodišče v Mariboru se je s sklepom opr. št. Pd 122/2021 z dne 27. 1. 2022 izreklo za nepristojno za odločanje v predmetni zadevi. V obrazložitvi se sklicuje, da se zahtevek tožnika vsebinsko nanaša na plačevanje prispevkov za obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje oziroma poklicno zavarovanje po določbah 199. do 203. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ-2)1. V predmetni zadevi gre sicer za spor med delavcem in delodajalcem, kar pomeni, da je sicer bistveni opredelilni element individualnega delovnega spora podan, vendar pa je po mnenju sodišča prve stopnje potrebno upoštevati vsebino spora. Gre prvenstveno za problem varstva v zvezi s pridobitvijo pravic na socialnem področju, to je pravic zavarovancev, zaradi česar vsebina spora prevlada pri opredelitvi spora kot socialnega spora, ne glede na stranki spora. Sodišče se pri tem sklicuje na strokovni članek, objavljen v reviji Delavci in delodajalci2. Zadevo je zato na podlagi 7. in 12. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (v nadaljevanju: ZDSS-1)3 v reševanje odstopilo Delovnemu in socialnemu sodišču v Ljubljani.
3. Delovno in socialno sodišče v Ljubljani pristojnosti ni sprejelo, temveč je na podlagi 25. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)4 sprožilo spor o pristojnosti in predlagalo, da v sporu o pristojnosti odloči Višje delovno in socialno sodišče. Po mnenju sodišča prve stopnje obravnavani spor ni socialni spor, za katerega bi bilo pristojno socialno sodišče. Spor se namreč nanaša na plačilo prispevkov za poklicno zavarovanje. ZPIZ-2 v 199. členu določa, da se v poklicno zavarovanje obvezno vključijo zavarovanci, ki opravljajo posebno težka in zdravju škodljiva dela in zavarovanci, ki opravljajo dela, ki jih po določeni starosti ni moč uspešno opravljati. Obračun in plačilo prispevkov za poklicno zavarovanje je tako posledica obstoja delovnega razmerja. Plačilo prispevkov za poklicno zavarovanje je obveznost delodajalca, ki izhaja iz delovnega razmerja. Skladno z drugim odstavkom 8. člena ZPIZ-2 poklicno zavarovanje financirajo delodajalci. V kolikor delodajalec tega ne stori, krši svoje obveznosti iz delovnega razmerja. Socialni spor ni sodni spor med delavcem in delodajalcem, temveč je sodni spor med nosilcem socialnih zavarovanj oziroma socialnega varstva in posameznikom o pravici do in iz sistema socialne varnosti. Predmet spora je odločitev javnopravnega nosilca sistema socialne varnosti in sicer dokončna upravna odločba, s katero se odloči o pravici iz področij, kot so našteta v prvem odstavku 7. člena ZDSS-1. Sodišče odloča tudi o škodi v okviru socialnega razmerja. Za socialni spor gre tako le takrat, kadar je ena od strank državni organ ali nosilec javnih pooblastil5. Ker v tem primeru tožena stranka ni nosilka javnih pooblastil, temveč je tožnikova delodajalka, ki naj ne bi izpolnjevala svojih obveznosti iz delovnega razmerja, je skladno s točko b prvega odstavka 5. člena ZDSS-1 za reševanje te zadeve pristojno delovno sodišče, ki o odloča o pravicah, obveznostih in odgovornostih iz delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem oziroma njihovimi pravnimi nasledniki.
4. Za odločanje v tej zadevi je stvarno pristojno Delovno sodišče v Mariboru.
5. Delovno in socialno sodišče je kot specializirano sodišče pristojno odločati le o tistih sporih, za katere tako določa zakon. V prvem odstavku 7. člena je določeno, da je socialno sodišče pristojno za odločanje v socialnih sporih, ki se nanašajo na priznanje pravice iz socialnega zavarovanja. V točki 1c prvega odstavka 7. člena je določeno, da je socialno sodišče med drugim pristojno za odločanje tudi o plačevanju prispevkov za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje in obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje (v nadaljevanju poklicno zavarovanje). V b. točki prvega odstavka 5. člena ZDSS-1 pa je določeno, da je delovno sodišče pristojno odločati v individualnih delovnih sporih o pravicah, obveznostih in odgovornostih iz delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem oziroma njihovimi pravnimi nasledniki.
6. V predmetni zadevi gre za spor med delavcem in delodajalcem. Spor se nanaša na dolžnost delodajalca, da tožnika prijavi v pokojninski načrt poklicnega zavarovanja pri Kapitalski družbi in da s Kapitalsko družbo sklene pogodbo o financiranju pokojninskega načrta za poklicno zavarovanje tožnika oziroma da tožnika vključi v nov pokojninski načrt ter nadalje, da tožnikov delodajalec plača prispevke za poklicno zavarovanje. Tožnik torej v zadevi utemeljuje, da mu delodajalec (tožena stranka) na podlagi delovnega razmerja ni plačal prispevkov za poklicno zavarovanje. Spor ne izhaja iz zavarovalnega, temveč iz delovnega razmerja. Plačilo prispevkov za obvezno zavarovanje je ena izmed delodajalčevih obveznosti iz delovnega razmerja. Kot je to poudarilo pritožbeno sodišče že v drugi zadevi6 je delavec upravičen do bruto plače, davke in prispevke zanj pa je od bruto plače dolžan odvesti delodajalec. Tudi iz drugega odstavka 8. člena ZPIZ-2 izhaja, da poklicno zavarovanje financirajo delodajalci. Obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje, ki je bilo z drugim odstavkom 2. člena ZPIZ-2 preimenovano v poklicno zavarovanje, je urejeno v 11. delu ZPIZ-2 (členi 198 do 213 č). Iz prvega odstavka 198. člena izhaja, da je poklicno zavarovanje po tem zakonu, zbiranje prispevkov delodajalcev na osebnih računih zavarovancev – članov, na podlagi katerih zavarovanci – člani, vključeni v to obliko zavarovanja, pridobijo pravico do poklicne pokojnine, ter druge pravice določene s tem zakonom. Glede plačevanja prispevkov pa je v drugem odstavku 200. člena določeno, da so zavezanci za obvezno vključitev zavarovancev v poklicno zavarovanje in plačilo prispevkov delodajalci.
7. Glede na navedeno ne gre za socialni spor, saj glede samega socialnega spora ne zadošča zgolj objektivni kriterij, določen v že citirani 1 c. točki prvega odstavka 7. člena, temveč mora biti izpolnjen tudi subjektivni kriterij. Tako je v prvem odstavku 58. člena ZDSS-1 določeno, da so socialni spori, spori o pravicah, obveznostih in pravnih koristih fizičnih, pravnih in drugih oseb, če so lahko nosilci pravic in obveznosti iz sistema socialne varnosti in za katere so v skladu z zakonom pristojna socialna sodišča. V drugem odstavku istega člena pa je nadalje določeno, da se v socialnem sporu zagotavlja sodno varstvo proti odločitvam in dejanjem državnih organov in nosilcev javnih pooblastil v zadevah iz prvega odstavka 58. člena ZDSS-1 na način in po postopku, ki ga določa ta zakon. V tej zadevi tožena stranka ni nosilka javnih pooblastil in torej tudi ni izdana odločba v okviru izvajanja javnih pooblastil, ki bi jo izpodbijal tožnik. Ko gre za spor o pravicah iz sistema socialne varnosti, se namreč odloča po posebnih upravnih postopkih z upravno odločbo, ki jo izda, v okviru izvrševanja z zakonom podeljenih javnih pooblastil, posamezni pristojni nosilec iz sistema socialne varnosti.
8. Povsem jasno je, da v tej zadevi tožnik kot delavec od svojega delodajalca (tožene stranke) zahteva, da izpolni obveznosti, ki izhajajo iz delovnega razmerja (vključitev v poklicno zavarovanje ter plačilo prispevkov). Gre torej za individualni delovni spor po točki b prvega odstavka 5. člena ZDSS-1, za katerega odločanje je stvarno pristojno delovno sodišče. O tem se je že večkrat izreklo pritožbeno sodišče, kar pomeni, da gre za ustaljeno sodno prakso7. Tudi iz novejše sodne prakse8 izhaja, da je spor, ki se nanaša na vključitev v poklicno zavarovanje in plačilo prispevkov za poklicno zavarovanje in plačilo prispevkov za poklicno zavarovanje, individualni delovni spor po točki b prvega odstavka 5. člena ZDSS-1. Nadalje iz sklepa revizijskega sodišča9 (svetovalno mnenje) izhaja, da gre v teh primerih za individualni delovni spor, saj glede na stranke postopka (delavca in delodajalca) in dejstvo, da je delodajalec prenehal plačevati prispevke za poklicno zavarovanje, tega formalno ni mogoče šteti za socialni spor (58. člen ZDSS-1). Da gre za delovni spor izhaja tudi iz sodne odločbe VS RS VIII Ips 30/2019. Le v sklepu Pdp 655/2021 z dne 16. 12. 2021 je bilo sprejeto nasprotno stališče, vendar gre v tem primeru za odstop od sicer ustaljene sodne prakse glede pristojnosti, kar poudarja tudi pritožbeno sodišče v kasneje izdani sodni odločbi10. Tudi iz sodbe Vrhovnega sodišča RS11 izhaja, da je obveznost vključitve v poklicno zavarovanje in obveznost obračuna in plačila prispevkov, obveznost delodajalca. Gre prvenstveno za spor med delavcem in delodajalcem, pa čeprav se vsebina spora veže na pravico do poklicne pokojnine, kot pravico iz socialnega področja. Izpolnjevanje obveznosti do prijave v zavarovanje in sklenitev ustrezne pogodbe (šele posledično plačevanje ustreznih prispevkov) je potencialna kršitev dolžnosti delodajalca v razmerju do delavca (v delovnem razmerju), ki jo delavec uveljavlja najprej pri delodajalcu in šele potem na sodišču. To pomeni, da delavec sicer lahko uveljavlja denarno terjatev neposredno na sodišču, vendar pa ne more biti uspešen samo z uveljavljanjem denarne terjatve, če mu pravica pred tem še ni bila priznana. V tem primeru mora najprej uveljavljati izpolnitev obveznosti oziroma odpravo kršitve po prvem in drugem odstavku 200. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju: ZDR-1)12. 9. Glede na navedeno je Višje delovno in socialno sodišče odločilo, da je za odločanje v tej zadevi po točki b prvega odstavka 5. člena ZDSS-1 pristojno Delovno sodišče v Mariboru, kot stvarno in krajevno pristojno sodišče (8. člen ZDSS-1).
1 Ur. l. RS, št. 96/12 s spremembami. 2 Glej M. Debelak, Poklicno zavarovanje in varstvo pravic, Delavci in delodajalci, št. 2-3, letnik XXI, september 2021. 3 Ur. l. RS, št. 2/2004. 4 Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami. 5 Tako VS RS v zadevi VIII R 18/2016. 6 Glej R 27/2010 z dne 6. 10. 2010. 7 Odločbe VDSS, izdane v kompetenčnih sporih št. R 42/2000 z dne 7. 1. 2001, R 27/2004 z dne 11. 10. 2004, R 21/2010 z dne 14. 9. 2010, R 11/2011 z dne 12. 5. 2011, R 27/2010 z dne 6. 10. 2010. 8 Glej Psp 459/2020 z dne 14. 10. 2020. 9 Glej VIII SM 1/2021 z dne 20. 4. 2021. 10 Glej Pdp 699/2021 z dne 10. 3. 2022. 11 Glej VIII Ips 48/2021 z dne 10. 3. 2022. 12 Ur. l. RS, št. 21/2013 s spremembami.