Jedro

Zakonodajalec sicer ni preciziral kateri dokazni standard mora biti izpolnjen, da dejanje iz osmega odstavka 12. člena ZIKS-1 lahko opredelimo kot takšno, ki ima znake kaznivega dejanja. Zgolj na podlagi vložene ovadbe pa prav gotovo sodišče še ne more soditi o tem ali ima določeno obsojenčevo dejanje znake kaznivega dejanja. Kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti, lahko naznani vsakdo. Naznanitev kaznivega dejanja oziroma kazenska ovadba tako pomeni le obvestilo pristojnemu državnemu organu, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti. Zato stoji sodišče druge stopnje na stališču, da mora biti obsojenčevo dejanje, ki naj bi bilo podlaga za odločitev, da obsojenec preostanek kazni zapora prestane v zavodu, predmet sodne presoje. Le sodišče lahko oceni, ali ima določeno ravnanje zanke kaznivega dejanja ali ne. Pri tem pa mora biti kot zahtevani dokazni standard izkazan utemeljen sum.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločitev.

Obrazložitev

1. S pritožbeno izpodbijanim sklepom je prvostopenjska sodnica ugodila predlogu direktorja Zavoda za prestajanje kazni zapora Ljubljana z dne 25. 10. 2016 za izvršitev preostanka izrečene kazni v zavodu in odredila, da se preostanek izrečene kazni obsojenemu M. J. po pravnomočni sodbi Okrajnega sodišča v Celju z dne 10. 7. 2015, opr. št. II Kr 24647/2014, izvrši v zavodu.

2. Zoper sklep se je obsojenec pravočasno pritožil. Smiselno uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb kazenskega postopka in zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in predlog direktorja zavoda za prestajanje kazni zapora zavrne.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Svojo pritožbeno izpodbijano odločitev je sodišče prve stopnje sprejelo na podlagi določbe osmega odstavka 12. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (v nadaljevanju ZIKS-1) po kateri lahko direktor zavoda sodišču predlaga, da odloči, da obsojenec preostanek kazni zapora prestane v zavodu med ostalim tudi v primeru, če stori dejanje, ki ima znake kaznivega dejanja ali disciplinskega prestopka (3. alineja osmega odstavka 12. člena ZIKS-1). V skladu z devetim odstavkom istega člena sodišče o predlogu direktorja zavoda odloči s sklepom v osmih dneh od prejema predloga. Pod točko 6 obrazložitve izpodbijanega sklepa je sodišče prve stopnje utemeljilo razloge za izvršitev preostanka zaporne kazni v zavodu z okoliščino, da iz predloga direktorja in poročila Okrožnega državnega tožilstva Kranj izhaja, da se zoper obtoženca vodita dve kazenski zadevi in sicer zaradi suma storitve kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), kaznivega dejanja ponarejanja listin po prvem odstavku 251. člena KZ-1 in kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena KZ-1. Na podlagi navedenega prvo sodišče zaključuje, da se obsojencu očita storitev več kaznivih dejanj, ki imajo znake kaznivega dejanja, pri čemer naj bi eno kaznivo dejanje storil celo v času prestajanja vikend zapora.

5. Iz odgovora Okrožnega državnega tožilstva v Kranju z dne 21. 10. 2016, številka Kt/11688/2016, na podatkih katerega je utemeljen izpodbijani sklep izhaja, da sta bili zoper obsojenca vloženi ovadbi in sicer: ovadba Policijske postaje Kranj z dne 2. 3. 2016, številka ..., zaradi kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1 (izvršeno 16. 2. 2016) in kaznivega dejanja ponarejanja listin po prvem odstavku 251. člena KZ-1; ovadba Policijske postaje Kranj z dne 8. 6. 2016, številka ..., zaradi kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena KZ-1 in kaznivega dejanja ponarejanja listin po prvem odstavku 251. člena KZ-1. Zadevi naj bi bili združeni in oktobra 2016 na Okrožno sodišče v Kranju vložena zahteva za opravo preiskave za vsa kazniva dejanja, ki naj bi jih obsojenec izvršil na enak način. Iz odgovora Policijske postaje Medvode z dne 11. 10. 2016, številka ..., pa še izhaja, da naj bi bili na Okrožni državni tožilstvi v Celju in Ljubljani zoper obsojenca vloženi še dve kazenski ovadbi: Policijske postaje Velenje z dne 21. 8. 2015, številka ..., zaradi kaznivega dejanja goljufije po petem v zvezi s prvim odstavkom KZ-1 in Policijske postaje Ljubljana Center z dne 28. 8. 2015, številka ..., zaradi kaznivega dejanja zatajitve po šestem v zvezi z drugim odstavkom 208. člena KZ-1. 6. Glede na to, da je obsojenec kazen zapora ob koncu tedna nastopil 1. 2. 2016, za odločitev o izvršitvi preostanka kazni v zavodu pa je v smislu določbe osmega odstavka 12. člena ZIKS-1 relevantno dejanje, ki ima znake kaznivega dejanja, storjeno v času, ko se zoper obsojenca izvršuje kazen zapora na alternativen način, za morebitno odločitev, da se zoper njega preostanek kazni izvrši v zavodu, pride v poštev le obsojenčevo ravnanje po ovadbi Policijske postaje Kranj z dne 2. 3. 2016, številka ..., zaradi kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1, ki naj bi bilo izvršeno 16. 2. 2016. 7. V odgovoru z dne 11. 11. 2016 na predlog direktorja zavoda, na katerega se obsojenec v pritožbi sklicuje, je obsojenec podrobno opisal okoliščine podaje kazenskih ovadb iz izrazil prepričanje, da bosta obe zavrženi.

8. Po proučitvi podatkov predmetnega kazenskega spisa in izpodbijanega sklepa v smislu pritožbeno zatrjevanega zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, je sodišče druge stopnje ugotovilo, da pritožbenim navedbam ni moč odreči utemeljenosti, in sicer, da utegne biti dejansko stanje v obravnavani zadevi nepopolno in v posledici tega tudi zmotno ugotovljeno, zaradi česar je sprejeti sklep prvostopenjskega sodišča vsaj preuranjen (prvi odstavek 403. člena v zvezi s 373. členom ZKP).

9. Sodišče prve stopnje se je pri sprejemanju svoje odločitve namreč zadovoljilo zgolj s podatki Policijske postaje Medvode, še zlasti pa Okrožnega državnega tožilstva v Kranju, da naj bi obsojenec prekršil prepoved iz 3. alineje osmega odstavka 12. člena ZIKS-1, s tem ko naj bi storil dejanja, ki imajo znake kaznivih dejanj. Vendar pa iz teh podatkov, razen pravne opredelitve kaznivih dejanj, ki naj bi jih obsojenec storil, domnevnih oškodovancev, in časovne opredelitve enega dejanja, niso razvidne druge okoliščine (opis dejanj), na podlagi katerih bi sodišče prve stopnje lahko opravilo preizkus, ali sploh gre za dejanja, ki imajo znake kaznivih dejanj. Zakonodajalec sicer ni preciziral kateri dokazni standard mora biti izpolnjen, da dejanje iz osmega odstavka 12. člena ZIKS-1 lahko opredelimo kot takšno, ki ima znake kaznivega dejanja. Zgolj na podlagi vložene ovadbe pa prav gotovo sodišče še ne more soditi o tem ali ima določeno obsojenčevo dejanje znake kaznivega dejanja. Kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti, lahko naznani vsakdo (prvi odstavek 146. člena ZKP). Naznanitev kaznivega dejanja oziroma kazenska ovadba tako pomeni le obvestilo pristojnemu državnemu organu, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti. Tako bi lahko v primeru, če bi bila prepoved iz 3. alineje osmega odstavka 12. člena ZIKS-1 uresničena že ob podaji kazenske ovadbe, prišlo tudi do zlorab, ko bi bile zoper obsojenca podane sicer neutemeljene oziroma celo krive ovadbe, z namenom, da se mu onemogoči alternativni način prestajanja kazni zapora. Zato stoji sodišče druge stopnje na stališču, da mora biti obsojenčevo dejanje, ki naj bi bilo podlaga za odločitev, da obsojenec preostanek kazni zapora prestane v zavodu, predmet sodne presoje. Le sodišče lahko oceni, ali ima določeno ravnanje zanke kaznivega dejanja ali ne. Pri tem pa mora biti kot zahtevani dokazni standard izkazan utemeljen sum. Utemeljen sum kot dokazni standard namreč predstavlja zadostno verjetnost, da je obdolženec storil dejanje, ki se mu očita. O tej verjetnosti pa se sklepa na podlagi razpoložljivega gradiva in logičnega sklepanja ter življenjske izkušnje.

10. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa pod točko 6 ni razvidno, na kakšen način je sodišče prve stopnje preizkusilo in prišlo do zaključka, da imajo dejanja zaradi katerih je bil obsojenec ovaden, znake kaznivih dejanj. Iz podatkov Okrožnega državnega tožilstva v Kranju z dne 21. 10. 2016, številka Kt/11688/2016, med drugim izhaja le, da bosta zadevi po zgoraj citiranih ovadbah združeni in predvidoma oktobra 2016 vložena zahteva za preiskavo pri Okrožnem sodišču v Kranju. Ni pa razvidno, in tega sodišče prve stopnje niti ni ugotavljalo, ali je bila zahteva za preiskavo dejansko vložena (tudi glede dejanja, ki naj bi bilo storjeno med obsojenčevim prestajanjem zapora ob koncu tedna) in ali je zahteva prestala sodni preizkus s pravnomočnim sklepom o uvedbi preiskave.

11. Glede na navedeno je sodišče druge stopnje ugodilo obsojenčevi pritožbi in v skladu z določbo tretjega odstavka 402. člena ZKP izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločitev. Ob ponovnem odločanju o predlogu direktorja zavoda za prestajanje kazni zapora se bo torej moralo sodišče prve stopnje določneje opredeliti glede zatrjevane okoliščine, da naj bi obsojenec tekom alternativnega prestajanja kazni zapora, s storitvijo dejanja, ki ima znake kaznivega dejanja, kršil prepoved iz 3. alineje osmega odstavka 12. člena ZIKS-1. Pri tem sodišče prve stopnje ne bo smelo izhajati le iz okoliščine, da so bile zoper obsojenca vložene kazenske ovadbe, ampak bo moralo zanesljivo ugotoviti, ali je obsojencu v času izvrševanja zapora ob koncu tedna, na ravni dokaznega standarda utemeljenega suma, moč očitati storitev dejanja, ki ima znake kaznivega dejanja.