Jedro

Po stališču sodišča je prisotnost družine prosilca v RS zgolj eden izmed možnih (sicer pomembnih) pogojev izkazovanja dejanskega življenja prosilca v RS, ki pa vsekakor ni edini, zaradi česar je pogoj dejanskega bivanja mogoče dokazovati tudi z drugimi dokazi.

Izrek

I.Tožbi se ugodi, izpodbijana odločba Ministrstva za notranje zadeve, št. 213-912/2020/63 (133-03) z dne 4. 8. 2021 se odpravi.

II.Toženi stranki se naloži, da tožniku, v roku 30 (tridesetih) dni od prejema predmetne sodbe, izda "Soglasje" k Zagotovilu Upravne enote Ravne na Koroškem, številka 213-50/2019-27 z dne 25. 3. 2020.

III.Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati stroške postopka v znesku 385,00 EUR z DDV, torej 469,70 EUR, v roku 15 dni od prejema sodbe, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.

Obrazložitev

Potek upravnega postopka

1.Z izpodbijano odločbo je tožena stranka odpravila Zagotovilo Upravne enote Ravne na Koroškem, št. 213-50/2019-27 z dne 25. 3. 2020, ter istočasno odločila, da se vlogi stranke za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije, ne ugodi.

2.Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožena stranka v revizijskem postopku odločila drugače kot prvostopni organ, in sicer iz razloga, ker naj tožnik za sprejem v državljanstvo ne bi izpolnjeval pogoja iz 3. točke prvega odstavka 10. člena Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (v nadaljevanju: ZDRS).

3.Iz nadaljnje obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da bi naj tožena stranka odpravila Zagotovilo in zavrnila predlog za sprejem v državljanstvo iz razloga, ker naj predlagatelj (tožnik) v Republiki Sloveniji ne bi vzpostavil takšnih vezi, ki bi jih bilo mogoče šteti za središče njegovih življenjskih interesov pred letom 2016, torej preden se je v Republiko Slovenijo priselila tudi njegova družina, saj naj bi bil izpolnjen zgolj ekonomski interes, čemur pa niso pripomogle niti izjave zaslišanih prič in predložene fotografije.

Tožbene navedbe

4.Tožnik vlaga tožbo iz vseh pritožbenih razlogov, pri čemer izpostavlja, da je tožena stranka pri vodenju postopka kršila njegove človekove pravice in temeljne svoboščine iz Ustave RS, zraven tega pa je zagrešila tudi absolutne in relativne kršitve določb postopka, zmotno in nepopolno ugotovila dejansko stanje ter posledično zmotno uporabila materialno pravo.

5.V svojih navedbah tožnik izpostavlja, da so navedbe toženke napačne in pravno nesprejemljive, saj merila iz 3. točke prvega odstavka 10. člena ZDRS, ki jih je izpostavila toženka kot dodatno pogojevana v zvezi z desetletnim dejanskim življenjem v Republiki Sloveniji (od tega pet let neprekinjeno pred vložitvijo prošnje) in centrom življenjskih interesov tožnika za celotno desetletno obdobje, teh pogojev ne določajo. Tovrstno prebivanje je pogojeno zgolj z elementom kontinuirane fizične prisotnosti, ki ga je toženka v izpodbijani odločbi povezovala s pojmom središča življenjskih interesov za celotno desetletno obdobje, s čimer pa se tožnik ne strinja.

6.Glede občasnih tožnikovih odhodov iz Republike Slovenije tožnik pritrjuje toženki, da je občasno odhajal iz Republike Slovenije, vendar da navedeni odhodi niso presegali zakonsko določenih 60 dni v letu, zaradi česar navedbe toženke glede odhodov in prihodov v Republiko Slovenijo šteje kot nedopusten poseg v načelo zakonitosti, saj toženka zakonski in podzakonski predpis podreja svoji razlagi.

7.Tožnik dodatno pojasnjuje, da je v svoji izjavi z dne 1. 2. 2021 pojasnil, kako pogoste so bile njegove odsotnosti, na kak način in zakaj je zgolj občasno odhajal iz Republike Slovenije, pri čemer sta priči A. A. in tožnikova žena B. B., potrdili, da je A. A. srečeval tožnikovo ženo na ..., še preden se je tja za stalno preselila. Tožnik prav tako izpostavlja, da je zaslišana priča tudi izpovedala, da mu je tožnik večkrat dejal, da so žena in otroci pri njemu na obisku, zaradi česar jih je tudi vozil nazaj v Bosno in Hercegovino. V zvezi z navedbami toženke iz obrazložitve izpodbijane odločbe, da tožnik za družinske člane ni predložil nobenih pisnih dokazov, kot so potna listina ali prijava pri policijski postaji, je pojasnil, da na policijski postaji tako starih podatkov ne hranijo, prav tako pa nima več potnih listin, saj so te ob zamenjavi ostale pri pri organu, ki je izdal nove listine.

8.Tožnik še posebej izpostavlja, da je v svoji pisni izjavi z dne 24. 2. 2020 predlagal, da se v postopku izvede dokaz z zaslišanjem prič A. A., C. C. in Č. Č., vsi z ..., vendar toženka njegovemu predlogu ni sledila, kljub temu, da gre za ugotavljanje dejanskega stanja, na katerem temelji upravna odločba in bi morala na ta način slediti načelu iskanja materialne resnice, po katerem je treba v postopku ugotoviti resnično dejansko stanje, ter v ta namen tudi ugotoviti vsa pomembna dejstva. Pri iskanju materialne resnice je v dokazne namene skladno z določili Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) mogoče uporabiti različne dokazna sredstva, torej tudi listine, izjave prič, izjave strank, skratka vse, kar je primerno za ugotavljanje dejanskega stanja, pa toženka tega ni storila. Tožnik je mnenja, da okoliščina, da je bil v letu 2016 Bosni in Hercegovini več kot tridesetkrat, ni odločilna v tem konkretnem upravnem postopku njegovega sprejema v državljanstvo. Prav tako pa izpostavlja neenakopravno obravnavo in številno revizijsko prakso tožene stranke, ki je drugačna od njegove, vsled česar predlaga izvedbo dokazov (št. 5 tožbenih navedb) s pribavo spisov tožene stranke različnih opravilnih številk.

9.Tožnik še predlaga, da se v sodnem postopku zasliši priča D. D., ki je v nekaterih izpostavljenih primerih tožene stranke nastopal kot pooblaščenec.

10.V zvezi s pojmovanjem toženke o tožnikovem pomanjkanju elementa središča življenjskih interesov pred letom 2016, tožnik izpostavlja, da materialni predpis ne določa, da posameznik ali oseba, ki želi biti sprejeta v državljanstvo Republike Slovenije, ne sme imeti nobenih življenjskih interesov v kakšni drugi državi, temveč jih po njegovem stališču lahko ima in jih lahko tudi uresničuje, medtem ko se središče življenjskih interesov v Republiki Sloveniji presoja na podlagi poklicnih, ekonomskih, socialnih in drugih vezi, ki kažejo na dejstvo, da med Republiko Slovenijo in osebo obstajajo tesne in trajne povezave. Vsled navedenega se tožnik sklicuje tudi na ustaljeno sodno prakso tukajšnjega sodišča, ki jo navaja na strani 5.

11.Tožnik v svojih navedbah izpostavlja tudi dejstvo, da tožena stranka ni odločila v (sicer instrukcijskem) roku dveh mesecev, saj je upravno zadevo prejela aprila 2020, odločba o odpravi Zagotovila upravne enote pa mu je bila vročena šele avgusta 2021, pri čemer pa ni razloga za posebno prekoračitev rokov in izpostavlja, da na ta način, tožnik ni mogel učinkovito uresničevati svojih pravic in obveznosti, vsled česar je bila kršena njegova pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS. Dodatno izpostavlja tudi njegovo pravico do enakopravne obravnave, torej da je o istovrstnih vlogah, ki jih ob istem času vlagajo različni posamezniki, odločeno v enakem času in se v zvezi s tem sklicuje na sodbo Ustavnega sodišča, objavljeno v Uradnem listu RS, št. 73/2003 z dne 29. 7. 2003. Po tožnikovem stališču bi mu toženka v zvezi s pogojem, ki ga je presojala in navedla v izpodbijani odločbi, o domnevni neizpolnjenosti pogoja iz 3. točke prvega odstavka 10. člena ZDRS, ki se nanaša na obiskovanje tožnikovih družinskih članov v Republiki Sloveniji v letu 2016 (ki se je tudi izkazala kot odločilna okoliščina pri izdaji izpodbijane odločbe), morala dati možnost in omogočiti, da se glede teh ugotovitev organa, izjavi, pa tega ni storila. Toženka pa se prav tako ni odzvala na predlog tožnika, ki je razviden iz zapisnika št. 213-50/2019/19 z dne 19. 2. 2020 in pisne izjave 24. 2. 2020 v zvezi s predlaganim dokazom o zaslišanju prič, zaradi česar gre po njegovem stališču za bistveno kršitev pravil upravnega postopka v smislu določb 3. in 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP.

12.Po stališču tožnika se toženka tudi ni opredelila do vseh njegovih navedb in predloženih listinskih dokazil, ki se nanašajo na obdobje pred trajno preselitvijo tožnikove družine v Republiko Slovenijo, s čimer ga je prav tako prikrajšala za obrazloženo odločbo, in je pritrditi tožbenim navedbam, da je toženka v posledici kršila določbe postopkovnega predpisa in tožnika postavila v neenakopraven pravni položaj ter kršila njegovo pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS. Po tožnikovem stališču bi morala toženka, na podlagi načela materialne resnice, ugotoviti resnično stanje in v ta namen dati tožniku možnost, da se izjasni o vseh relevantnih okoliščinah, stališčih in ugotovitvah organa v postopku, na katerih temelji sprejeta zavrnilna odločitev, in sicer še pred izdajo izpodbijane odločbe.

13.Tožnik tako predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi ter obdrži v veljavi Zagotovilo upravne enote Ravne na Koroškem, toženki pa naloži povrnitev plačila stroškov sodnega postopka. Podredno pa, da odpravi izpodbijano odločbo in zadevo vrne v novo odločanje toženki, kateri naj tudi naloži plačilo stroškov sodnega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.

Odgovor tožene stranke

14.Toženka zavrača tožbene navedbe kot neutemeljene in predlaga zavrnitev tožbenega zahtevka, saj meni, da je bila izpodbijana odločba pravilna in zakonita glede na dejansko stanje, ki je razvidno iz dokumentacije v upravnem spisu. Dodatno izpostavlja, da tožnik ni bil uspešen pri dokazovanju pogoja dejanskega življenja v Republiki Sloveniji, saj dejanskemu bivanju v Republiki Sloveniji ne daje vsebine le fizična prisotnost osebe na ozemlju Republike Slovenije, pač pa tudi okoliščine, ki kažejo, da je tu središče življenjskih interesov posameznika, kar pa se presoja na podlagi njegovih poklicnih, ekonomskih, socialnih in drugih vezi, ki kažejo na to, da med osebo in Republiko Slovenijo obstajajo tesne in trajne povezave.

15.Toženka pritrjuje, da v predmetni zadevi ni sporno, da je tožnik v Republiki Sloveniji kontinuirano zaposlen, kakor tudi ni sporno, da ima zagotovljeno materialno eksistenco, da v Sloveniji plačuje predpisane dajatve, in da od leta 2016 v Republiki Sloveniji živi tudi njegova družina.

16.Toženka pa vztraja pri navedbah, da tožnik središča svojih osebnih interesov (razen ekonomskega) ni prenesel v Republiko Slovenijo, in sicer vse do priselitve žene in otrok v letu 2016. Po stališču toženke se je definicija pojma dejanskega življenja izoblikovala v upravno sodni praksi in pritrjuje opredelitvi državljanstva kot razmerja med državo in posameznikom, ki temelji na pristni zvezi.

Datum izdaje sodbe

17.Sodišče je v predmetni zadevi na glavni obravnavi snemalo navedbe strank. Obe stranki sta prejeli prepis posnetka glavne obravnave dne 2. 9. 2024, pri čemer sta imeli, skladno z določilom četrtega odstavka 125.a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), 5 (pet) dni časa za ugovor, kar je do dne 9. 9. 2024, ki ga stranki nista podali in je tako prepis zvočnega posnetka postal dokončen 10. 9. 2024. Sodišče je tako predmetno sodbo izdalo prvi dan po dokončnosti prepisa zvočnega posnetka, to je 11. 9. 2024.

Sodna presoja

K točki I izreka

18.Tožba je utemeljena.

19.Predmet sodne presoje v obravnavanem upravnem sporu je uvodoma navedena dokončna odločba, ki jo je toženka izdala v revizijskem postopku, s katero je bilo odpravljeno Zagotovilo tožniku, da bo sprejet v državljanstvo Republike Slovenije, če bo dokazal, da je odpuščen iz državljanstva Republike Bosne in Hercegovine (v nadaljevanju BIH), in če bo ob predložitvi tega dokaza še vedno izpolnjeval pogoje iz 6. in 8. točke prvega odstavka 10. člena ZDRS, obenem pa v posledici ni bilo ugodeno tožnikovi prošnji za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije.

20.Med strankama tako ostaja sporno, ali tožnik glede na predložena dokazila izpolnjuje pogoje dejanskega bivanja v Republiki Sloveniji za obdobje desetih let pred vložitvijo vloge za sprejem v državljanstvo oziroma okoliščina, ali je imel tožnik središče življenjskih interesov v Republiki Sloveniji, še preden se je v Republiko Slovenijo priselila njegova celotna družina, torej pred letom 2016.

21.Sodišče uvodoma pojasnjuje, da se sicer, v zvezi s subjektivnim konceptom upravnega spora po določilih ZUS-1, praviloma šteje, da se s tožbo v upravnem sporu izpodbija dokončni prvostopenjski upravni akt in ne drugostopenjski akt. Vendar navedeno velja le v primeru, če je z drugostopenjskim aktom zgolj zavrnjena pritožba tožnika zoper prvostopenjski upravni akt, s katerim je bilo meritorno odločeno o pravici oziroma pravnem interesu, za kar pa v obravnavni sporni zadevi ne gre, saj je odločitev o tožnikovi prošnji za sprejem v državljanstvo sprejel upravni organ druge stopnje, in sicer v revizijskem postopku, ki je zakonsko dopusten, z izdajo sedaj izpodbijane drugostopenjske odločbe.

Izvedba glavne obravnave

22.Sodišče je v predmetni zadevi izvedlo glavno obravnavo v skladu z določili prvega odstavka 51. člena ZUS-1 in 22. ter 23. členom Ustave RS, do katere ima tožnik pravico, saj se stranki šele pred sodiščem srečata v enakopravnem položaju. Izvedba glavne obravnave namreč zagotavlja pravico do učinkovitega sodnega varstva pravic, med katerimi je tudi pravica do poštenega postopka, kar ustreza 6. členu Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (v nadaljevanju: EKČP) in 47. členu Listine EU o temeljnih pravicah. Ker je tožnik izpostavljal kršitev pravice do izjave v postopku pred toženo stranko, ga je sodišče želelo zaslišati v tem postopku in mu omogočiti to pravico. Na glavni obravnavi je bil prisoten pooblaščenec tožnika, medtem ko tožnik v času izvedbe na glavno obravnavo ni pristopil.

Dokazni postopek

23.V dokaznem postopku je sodišče v dokazne namene vpogledalo v izpodbijano odločbo številka 213-912/2020/63 z dne 4. 8. 2021, v Zagotovilo Upravne enote (UE) Ravne na Koroškem, številka 213-50/2019-27 z dne 25. 3. 2020, v zapisnik o zaslišanju tožnika pri Upravni enoti številka 213-50/2019-18 z dne 19. 2. 2020, v listino, prejeto na UE Ravne na Koroškem številka 213-50/2019-22 z dne 24. 2. 2020, iz katere izhaja predlog tožnika za zaslišanje prič A. A., C. C., Č. Č., in v zapisnik UE z dne 4. 11. 2020, v potrdilo Začetna integracija priseljencev številka 70/15-16 z dne 26. 4. 2016, v podpisano izjavo prič A. A. z dne 17. 3. 2020, Č. Č. z dne 16. 3. 2020 in E. E. z dne 16. 3. 2020, v Potrdilo Zavoda RS za zaposlovanje številka 11000-60326/2020-1 z dne 21. 2. 2020, v vse plačilne liste in potrdila davčnih organov o višini prejemkov tožnika in plačanih dajatvah, v Potrdilo o zaposlitvi tožnika v podjetju F. z dne 18. 2. 2020, v dovoljenje za stalno prebivanje, ki ga ima tožnik od 11. 8. 2020 in izhaja iz izpisa pregleda prebivališč za tožnika str. 1 z dne 13. 2. 2020, v spričevalo za tožnika o opravljenem izpitu iz slovenskega jezika z dne 13. 6. 2017, v fotokopijo tožnikove potne listine številka BO534730 in vsemi žigi v potni listini, v Potrdilo Ministrstva za pravosodje, številka 710 10 - 388/2020 z dne 8. 1. 2020, da tožniku niso bile izrečene sankcije za prekršek, v listino, ki jo je potrdila Slovenska obveščevalna varnostna agencija številka 213-50/2019-5 z dne 3. 1. 2020, da ni varnostnih zadržkov za sprejem tožnika v državljanstvo, v seznam zaposlitev za tožnika od 21. 7. 2005, ki izhaja iz izpisa ZPIZ in dopisa številka 10390-207/2020 z dne 6. 1. 2019, v dokaz Ministrstva za pravosodje številka 71010-82655/2020-2 z dne 29. 4. 2020, da tožniku ni bila izrečena nobena kazenska sankcija, v dokaz izpisa Okrajnega sodišča v Slovenj Gradcu, da tožnik ni v kazenskem postopku, v zavarovalno polico številka 111315340 in 75765372 z dne 1. 3. 2007 in 1. 3. 2006 ..., ki izkazujejo tožnikovo sklenitev dodatnega zdravstvenega zavarovanja za obdobje enega in kasneje desetih let, v dokaz pogodbe o zaposlitvi za tožnikovo ženo za različne delodajalce G., d.o.o in H., d.o.o, v pogodbo o zaposlitvi za tožnika za podjetje F. z dne 27. 1. 2016 in druga potrdila o tožnikovih predhodnih zaposlitvah, v potrdilo I. I., dr. med., da je tožnikova osebna zdravnica že od leta 18. 12. 2006, skupaj s tožnikovim zdravstvenim kartonom, v dopis Ministrstva za notranje zadeve številka 213-912/2020/62 (133-03) z dne 6. 7. 2021 in v listine upravnega spisa druge stopnje, in sicer v Zapisnik številka 213-50/2019-35 z dne 4. 11. 2020, poziv MNZ številka 213-912/2020/15 (133-03) z dne 21. 10. 2020 (l. št. 15), prečrtano listino "Soglasje" številka 213-912/2020/14 (133-03) z dne 15. 10. 2020 (l. št. 14), dopis številka 213-912/2020/19 (133-03) z dne 14. 1. 2021 (l. št. 21), pisne izjave oseb A. A., J. J. in B. B., vse z dne 1. 2. 2021 (l. št. 25), poziv MNZ številka 213-912/2020/27 (133-03) z dne 15. 2. 2021 (l. št. 27), dokument MNZ 213-912/2020/35 z dne 19. 3. 2021, soglasje številka 213-921/2020/37 z dne 19. 3. 2021 (l. št. 37), poziv MNZ številka 213-912/2020/39 (133-03) z dne 1. 4. 2021 (l. št. 39), priložene fotografije ter v vse preostale listine sodnega in upravnega spisa organa prve in druge stopnje.

24.Dokaza z zaslišanjem tožnika, ki ga je sodišče nameravalo izvesti v zvezi navedbami tožnika o kršitvi njegove pravice do izjave v postopku pred upravnim organom, sodišče ni izvedlo, ker tožnik kljub pravilnemu vabljenju in izkazanemu vabilu na razpisani narok ni pristopil oziroma je pristopil po zaključku naroka za glavno obravnavo in ni podal opravičila za odsotnost z naroka. Pooblaščenec tožnika po zaključku obravnave ni vztrajal, da se tožnika zasliši, z navedenim pa se je strinjala tudi toženka, kot izhaja iz zaznamka, zabeleženega po glavni obravnavi, z dne 29. 8. 2024 na l. št. 21.

25.Sodišče je zavrnilo izvedbo predlaganih dokazov za pribavo in vpogled v spis (vse dokaze in listine) tožene stranke, št. 213-2086/2019, pribavo in vpogled v spis (vse dokaze in listine) tožene stranke št. 213-50/2020, pribavo in vpogled v spis (vse dokaze in listine) tožene stranke št. 213-2528/2020, pribavo in vpogled v spis (vse dokaze in listine) tožene stranke št. 213-160/2021, pribavo in vpogled v spis (vse dokaze in listine) tožene stranke št. 213-1580/2020, pribavo in vpogled v spis (vse dokaze in listine) tožene stranke št. 213-2383/2020, pribavo in vpogled v spis (vse dokaze in listine) tožene stranke št. 213-183/2020 in dokaz za zaslišanje priče D. D., saj je ocenilo, da je dejansko stanje v predmetni zadevi po izvedenih dokazih dovolj razjasnjeno, in da je iz izvedenega dokaznega postopka mogoče zaključiti, da je tožnik, tekom celotnega postopka pred organom odločanja in z navedbami pred sodiščem, izkazal tudi pogoj dejanskega bivanja in tesnih povezav z Republiko Slovenijo, in bi tako izvedba zgoraj zavrnjenih dokazov zgolj neutemeljeno podaljševala predmetni postopek.

Pravna podlaga za odločanje

26.Zakonodajalec je načine pridobitve državljanstva Republike Slovenije določil v 3. členu ZDRS, po katerem se lahko državljanstvo pridobi po rodu, z rojstvom na območju Republike Slovenije, z naturalizacijo ali po mednarodni pogodbi. Za vsakega izmed navedenih načinov pridobitve državljanstva pa je ZDRS predpisal različne pogoje.

27.V konkretnem primeru gre za obravnavo tožnikove prošnje za pridobitev državljanstva Republike Slovenije z naturalizacijo, za kar so zakonsko predpisani različni pogoji v členih 10., 12. 13. in 14. ZDRS, in sicer odvisno od pravne podlage, na kateri prosilec utemeljuje svojo vlogo za pridobitev državljanstva Republike Slovenije. Ravno iz razloga, ker je zakonodajalec predpisal različne pogoje, odvisne od pravne podlage, na kateri prosilec utemeljuje svojo vlogo za pridobitev državljanstva, je iz tega razloga prosilec za državljanstvo dolžan v svoji vlogi konkretno opredeliti pravno podlago, na kateri temelji njegova prošnja za sprejem v državljanstvo, kar je prosilec tudi storil in v vlogi za sprejem v državljanstvo označil 10. člen1. Prosilec pa mora kumulativno izpolnjevati prav vse predpisane pogoje, ki jih je zakonodajalec taksativno določil v prvem odstavku navedenega člena, v točkah 1-10, za vsakega izmed navedenih načinov pridobitve državljanstva.

28.Na podlagi 10. člena ZDRS lahko pristojni organ, če je to v skladu z nacionalnim interesom, po prostem preudarku sprejme v državljanstvo v Republike Slovenije osebo, ki prosi za državljanstvo na podlagi naturalizacije, če izpolnjuje vse predpisane pogoje iz 1. do 10. točke prvega odstavka 10. člena ZDRS.

29.Zakonsko pooblastilo iz 10. člena ZDRS, da lahko upravni organ odloča (sprejme v državljanstvo) po prostem preudarku, pomeni, da ima organ, na podlagi zakona, določeno mero diskrecijske pravice pri sprejemanju odločitev, torej, da ima prostor za presojo, kako bo odločil v okviru danih zakonskih pooblastil. Presoja po prostem preudarku tako organu omogoča, da upošteva specifične okoliščine vsakega posameznega primera in nato v okviru zakonskih okvirjev izbere najustreznejšo odločitev. Zraven zakonskih določil specialnega zakona (po načelu lex specialis derogat legi generali), pa mora organ odločanja upoštevati tudi splošna načela upravnega prava oziroma načela ZUP, kot so načelo zaslišanja stranke, načelo zakonitosti, načelo sorazmernosti, načelo enakosti pred zakonom in prepovedi arbitrarnega ravnanja ter dolžnost konkretizirane obrazložitve izdanega akta o razlogih svoje odločitve. Tudi poseben zakon po siceršnjem načelu subsidiarne rabe ZUP ugotovitvenega in dokaznega postopka ne sme tako poenostaviti, da bi stranki postopka zmanjšal učinkovito varstvo pravic, kar sicer izhaja tudi iz ustaljene sodne prakse, ki pogosto poudarja, da čeprav področni zakon ne vsebuje določil in garancij, kot izhajajo iz 138. - 146. člena ZUP, ZUP vendar v teh zadevah velja podrejeno. Navedeno torej ne pomeni, da lahko organ odloča povsem svobodno ali arbitrarno, temveč da lahko na podlagi dejstev in okoliščin primera ter v skladu z načeli upravnega prava sprejme odločitev, ki se zdi najbolj primerna za točno določenega prosilca. Takšna vrsta odločanja, ki izhaja iz zakonskega pooblastila odločanja po prostem preudarku, torej organu omogoča prilagodljivost pri upravnem odločanju, glede na življenjski primer posameznega prosilca, znotraj katerega pa mora biti odločitev organa vendarle zakonita, obrazložena in sorazmerna, saj je organ odločanja kljub vsemu omejen z zakonom na način, da ne sme presegati svojih pooblastil ali širiti pogojev pridobitve državljanstva.

Glede pravice do izjave

30.Sodišče pritrjuje tožnikovim navedbam, da mu je bila v predmetnem postopku predvsem po dopolnjevanju dejanskega stanja pred organom druge stopnje kršena pravica do izjave, saj navedena pravica ne pomeni, da se prosilca zgolj poziva na dopolnitev, ter da se mu pisno predloži ugotovitev organa, kot je to storil organ druge stopnje z dopisom številka 213-912/2020/62 (133-03) z dne 6. 7. 2021, temveč predvsem pomeni, da se v dokaznem postopku neposredno pred organom odločanja izvedejo dokazi, ki so tudi v prosilčevo korist (kot je na primer neposredno zaslišanje prič), kakor tudi, da se prosilcu omogoči neposredno soočenje z razlogi organa druge stopnje, če ta dopolnjuje dokazni postopek in spreminja odločitev. V nasprotnem primeru namreč ni zadoščeno načelu kontradiktornosti, saj se prosilec, zgolj s prejemom pisnega stališča organa druge stopnje in pisnih pozivov za dopolnitev, ne more neposredno pred organom odločanja soočiti o dejanskem stanju in novih ugotovitvah organa, ki so drugačne od organa prve stopnje. V luči pomena izvedbe ustne obravnave bi moral upravni organ druge stopnje, v kolikor se je odločil za dopolnjevanje dejanskega stanja, po pridobitvi vseh novih dokazov, na ustni obravnavi ugotoviti vsa za odločitev relevantna dejstva in tožniku omogočiti, da se o njih na ustni obravnavi tudi izjavi. Prav temu (neposrednemu in ustnemu obravnavanju vseh odprtih vidikov konkretne zadeve) je namreč obravnava namenjena, saj se na njej zbere gradivo, ki je podlaga za odločitev, strankam pa se omogoči varstvo pravic ter udejanji načelo zaslišanja stranke, kot ga določa 9. člen ZUP. Na ustni obravnavi se morajo tudi pretresti in razjasniti vsa dejstva, ki so pomembna za odločitev (še posebej, če se stališče organa spreminja), strankam pa mora uradna oseba, ki vodi postopek, dati možnost, da se izjavijo o vseh relevantnih dejstvih, s čimer se jim omogoči učinkovita obramba pravic, kar je še posebej pomembno v postopkih, v katerih organ odloča po prostem preudarku. Stranka ima tako pravico udeleževati se ugotovitvenega postopka, pravico izjaviti se o vseh dejstvih in okoliščinah ter pravico izpodbijati ugotovitve in navedbe organa. Na ustni obravnavi se zgolj na zgoraj opisani način tako najučinkoviteje uresničujeta načelo materialne resnice (8. člen ZUP) ter načelo zaslišanja stranke (9. člen ZUP), ki sta izpeljana iz pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave RS), četudi gre za postopek po določilih ZDRS in za odločanje pred organom druge stopnje.

31.Glede tožnikovih navedb v zvezi s kršitvijo njegovih pravic iz 22. člena Ustave RS sodišče na tem mestu pripominja, da iz navedenega ustavnega člena, ki zagotavlja enako varstvo pravic posameznika tudi pred državnimi organi, med drugim izhaja pravica stranke do izjavljanja v postopku, kar je bistveno za izvedbo poštenega postopka in velja za vsak postopek, voden pred državnim organom. V postopkih pridobitve državljanstva, pa je po stališču sodišča to še toliko bolj pomembno, saj gre za tujca, od katerega se sicer zahteva izpis iz matičnega državljanstva. Za pošten postopek je bistveno, da ima oseba, katere pravice, dolžnosti in interes so predmet postopka, ustrezne in zadostne možnosti, da zavzame stališče tako glede dejanskih kakor tudi glede pravnih vidikov zadeve. Navedeno pa lahko poda samo, kolikor ima pravico do izjave, in da je v posledici akt v nekem upravnem postopku ustrezno obrazložen, saj je v nasprotnem v nadaljevanju posamezniku kršena pravica do pravnega varstva iz 25. člena Ustave RS. Pravica do izjave izhaja tudi iz določil ZUP, ki v 9. členu jasno določa, da je treba pred izdajo odločbe dati stranki možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za izdano odločbo. Tretji odstavek istega člena nadalje določa, da organ svoje odločbe ne sme opreti na dejstva, glede katerih vsem strankam ni bila dana možnost, da se o njih izjavijo. Vsebina načela zaslišanja stranke in prič ima v upravnem postopku namen, da se posamezniku kot stranki zagotavlja položaj subjekta in ne zgolj objekta odločanja tega postopka, saj to načelo "vsebuje jedro njegovih procesnih pravic". Načelo zaslišanja stranke temelji tako na 22. členu Ustave RS o enakem varstvu pravic, saj mora stranka imeti možnost izjaviti se o vseh pravno relevantnih dejstvih pred odločitvijo organa in tako nadzirati delovanje organa v postopku, ki je odraz teh ustavnih načel. Enak standard izhaja tudi iz dokumentov Sveta Evrope in EU.

32.Načelo zaslišanja stranke tako daje stranki tri temeljne pravice: pravico udeleževati se ugotovitvenega postopka, pravico izjaviti se o vseh dejstvih in okoliščinah ter pravico izpodbijati ugotovitve in navedbe organa in morebitnih nasprotnih strank ter drugih udeležencev postopka. Tako organ ne sme izdati odločbe, preden ne da stranki možnosti, da se izreče o dejstvih in okoliščinah, na katere se opira odločba (146. člen ZUP). Zgolj pisna predložitev stališča organa prosilcu v izjavo oziroma pisna seznanitev s stališčem organa druge stopnje, ne zadošča za izvedbo poštenega postopka, saj bistvo tega načela ni zgolj v pisni seznanitvi stranke s stališčem organa, pač pa predvsem v možnosti, da se prosilec neposredno pred organom odločanja izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločitev, in da lahko hkrati uveljavlja svoje pravice oziroma brani svoje koristi, ter da se seznani s celotnim potekom in rezultatom ugotovitvenega ter dokaznega postopka, še posebej če je stališče organa druge stopnje drugačno od odločitve organa prve stopnje, kot je to bilo v konkretnem primeru in se prosilec, kot izhaja iz njegovega odziva v spisovnem gradivu, s stališčem organa ne strinja.

33.Organ druge stopnje je namreč dopolnjeval dejansko stanje, kot izhaja iz spisovnega gradiva, in je tako očitno izvedel poseben ugotovitveni postopek skladno s 145. členom ZUP. Poseben ugotovitveni postopek se, skladno z določbo 145. člena ZUP, lahko izvede za ugotovitev dejstev in okoliščin, ki so pomembne za razjasnitev stvari ali zato, da se da strankam možnost, da uveljavijo in zavarujejo svoje pravice in pravne koristi. Kolikor se tak postopek izvede, pa ima stranka, skladno s prvim in drugim odstavkom 146. člena ZUP, pravico udeleževati se ugotovitvenega postopka in za dosego namena, ki ga ima ta postopek, dajati potrebne podatke ter braniti svoje pravice in z zakonom zavarovane koristi. Tožnik zato v tožbi upravičeno graja dejstvo, da mu je bila kršena pravica do izjave in možnosti neposrednega soočenja z ugotovljenimi dejstvi ter onemogočena izvedba dokazov predlaganih s strani tožnika, s čimer mu tako organ kot prosilcu ni omogočil pravice do izjave, kar je temelj poštenega postopka tudi v upravnem postopku, v posledici pa mu tako ni omogočil navajati dejstev, ki utegnejo vplivati na rešitev stvari, kakor tudi ni omogočil izpodbijati pravilnosti navedb in ugotovitev organa druge stopnje, ki se ne ujemajo z njegovimi navedbami. Skladno s 164. členom ZUP se namreč dejstva, na podlagi katerih se izda odločba, ugotovijo z dokazi. Kot dokaz pa se po drugem odstavku istega člena uporabi vse, kar je primerno za ugotavljanje stanja stvari in kar ustreza posameznemu primeru, zlasti pa priče, izjave strank, opredelitve strank do dokaznega gradiva, ipd. V nadaljevanju pa je organ dolžan (v okviru dokazne ocene oceniti vsak dokaz posebej in nato v okviru vseh dokazov skupaj), podati argumentirano odločitev z navedbo konkretnih dejstev in odgovoriti na navedbe strank.

34.Odsotnost izvedbe ustne obravnave pred organom druge stopnje in neizvedba predlaganih dokazov s strani tožnika, zavrnitev katerih tudi ni konkretizirano obrazložena v izpodbijani odločbi, tako predstavlja kršitev pravil poštenega postopka, saj ne ustreza pravilom postopka in krši tožnikove pravice kot stranke v upravnem postopku.

35.Iz navedenega sledi, da organ odločanja (v danem primeru organ druge stopnje) ne sme izdati odločbe, preden ne da stranki možnosti, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za izdajo odločbe (četrti odstavek 146. člena ZUP). V navedeno pravico sodi tudi kontradiktornost, ki mora biti stranki zagotovljena, še posebej, če izrecno zaprosi za zaslišanje in izvedbo dokazov pred organom. Stranka ima, tudi pred organom druge stopnje, pravico v postopku navajati dejstva, ki utegnejo vplivati na rešitev zadeve in izpodbijati pravilnost navedb, ki se ne ujemajo z njenimi navedbami in še posebej, če organ dopolnjuje postopek z novimi dokazi, in če gre za drugačno odločitev organa druge stopnje.

36.Na način, kot je obravnavani, pa tožniku kljub dopolnjevanju dejanskega stanja s strani organa druge stopnje, za katerega sicer po stališču sodišča ni bilo utemeljenih razlogov, kot stranki postopka ni bilo omogočeno neposredno soočiti se z drugačnimi razlogi organa, predvsem pa mu ni bilo omogočeno neposredno pred organom izvajati dokazov v svojo korist, organ pa v obrazložitvi ni navedel konkretiziranih razlogov, zakaj ni zaslišal tudi predlaganih prič in zakaj ni štel za utemeljene še dodatno predložene dokaze (kot so npr. fotografije z obiskov tožnikove družine v Republiki Sloveniji v letih 2013 in 2015). Pri navedenem sodišče kot izkustveno sprejemljivo in resnicoljubno šteje izjavo tožnika, razvidno iz spisovnega gradiva, da več ne razpolaga s potrdili o morebitnih prijavah njegovih družinskih članov ob obiskih na ... (s katerimi zaradi poteka časa ne razpolaga niti Policijska postaja, kot izhaja iz spisovnega gradiva) in starimi potnimi listinami, saj tožnik niti ni mogel pričakovati, da bo navedene listine moral kdaj predložiti, prav tako pa je splošno znano dejstvo, da potne listine, ob menjavi za nove, ostanejo pri upravnem organu, zaradi česar jih tožnik po oceni sodišča prav tako iz utemeljenih razlogov ni mogel predložiti kot dokaz.

37.Sodišče na tem mestu tudi pripominja, da je takšne zahteve organa za celotno desetletno obdobje pred vložitvijo vloge in vsa druga istovrstna večkrat ponovljena preverjanja, mogoče šteti kot prekomerni formalizem pri odločanju organa, saj je iz postopka in vsebine upravnega spisa razvidno, da je organ druge stopnje vsakokrat znova dodajal pogoje in dokazila (kot izhaja iz l. št. 9, 18, 26, 33, 35, 46, 47, 51, 54, 55 in 56 spisa organ druge stopnje), ki bi jih naj prosilec predložil, za kar pa organ ni imel nobene materialne podlage v zakonu, saj so bili vsi ti podatki s strani uradnih organov (FURS, ZZZS, ZPIZ, MORS, Varnostno obveščevalna služba, banke, ...) predloženi v postopku odločanja organa prve stopnje, pri čemer (vsaj v spisovnem gradivu) ni bil izkazan utemeljen dvom, da bi organ druge stopnje podvomil v uradne listine. Organ druge stopnje namreč ni dopolnjeval dokaznega postopka zgolj glede dejanskega bivanja tožnika (torej zgolj glede izpolnitve med strankama spornega pogoja), temveč je ponovno izvajal prav vse zakonsko določene in taksativno naštete pogoje v točkah 1 - 10 prvega odstavka 10. člena ZDRS in tako ni zgolj preverjal pravilnosti že izvedenega postopka s strani prvostopenjskega organa, temveč ga je izvajal na novo glede vseh zakonsko določenih pogojev, kot izhaja iz spisovnega gradiva drugostopenjskega organa.

38.Na ta način je bila tožniku kršena pravica do izjave tako zaradi odsotnosti izvedbe predlaganih dokazov, kakor tudi zaradi nemožnosti neposrednega soočenja z razlogi organa in novo pridobljenimi dokazi ter odsotnostjo obrazložene odločbe, ki ni bila konkretizirano obrazložena, glede okoliščine, zakaj organ druge stopnje ni izvedel še predlaganih tožnikovih dokazov, ki bi izkazali tudi njegov center življenjskih interesov pred letom 2016 in zakaj tožniku ni omogočil dokazovanja na ustni obravnavi pred organom druge stopnje.

39.V posledici zgoraj navedenega, izpodbijana odločba ni bila ustrezno obrazložena. Upravna odločba mora biti namreč izdana in obrazložena v skladu z 214. členom ZUP. Kolikor je odločba pomanjkljiva (torej brez ustrezne ocene o vseh predlaganih in izvedenih dokazih) in v njej niso navedeni ocena zakonskega dejanskega stanja stvari, pomembna za pravilno in zakonito odločitev, dokazi, ki utemeljujejo obstoj takih dejstev in preudarki, ki so upravni organ vodili pri odločanju, gre za pomanjkljivost, ki stranki ne omogoča vložitve učinkovitega pravnega sredstva. Zagotovljena pravna sredstva pa so na ta način le navidezna.

40.Tudi po stališču sodišča ima stranka postopka pravico seznaniti se z razlogi odločitve in preudarki, ki so upravni organ druge stopnje, ki je o zadevi odločal in odločitev spremenil, vodili pri odločanju. Stopnja podrobnosti, s katero mora biti obrazložena odločba, je določena s tistim, kar zahteva učinkovito pravno sredstvo zoper odločbo v vsakem posameznem primeru.

41.Sodišče tako, skladno z zgoraj navedenim, ugotavlja, da tožniku v postopku pridobitve državljanstva ni bila dana možnost neposredno pred organom odločanja izjaviti se o dodatno pridobljenih listinah oziroma o drugačnem stališču organa, prav tako pa ji ni bila dana možnost podati izjave pred organom druge stopnje in zaslišati predlagane priče. Navedeno ne spremeni dejstva, da je organ druge stopnje pozival organ prve stopnje, naj tožnika sooči s stališči drugostopenjskega organa, saj je bil v danem primeru organ odločanja prav organ druge stopnje, katerega stališče je bilo celo drugačno od stališča organa prve stopnje, tožniku pa kot stranki postopka ni bilo dopuščeno, da se z razlogi organa seznani neposredno pred samim organom odločanja, zaradi česar je bila tako kršena njegova pravica do izjave in kontradiktornosti in s tem kršeno načelo poštenega postopka.

42.Na podlagi navedenega je tako pritrditi navedbam tožnika, da so mu bile s tovrstnim postopanjem organa druge stopnje, iz zgoraj navedenih razlogov, kršene pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS, iz katerega med drugim izhaja pravica stranke do izjavljanja v postopku. Za pošten postopek je namreč bistveno, da ima oseba, katere pravice, dolžnosti in interes so predmet postopka, ustrezne in zadostne možnosti, da zavzame stališče tako glede dejanskih kakor tudi glede pravnih vidikov zadeve. Navedeno lahko poda samo, kolikor je akt v nekem upravnem postopku ustrezno obrazložen, saj je v nasprotnem primeru kršena tudi prosilčeva (tožnikova) pravica do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave RS in pravica do poštenega postopka iz 6. člena EKČP.

43.Sodišče tako pripominja, da morajo biti v obrazložitvi upravnega akta konkretizirane okoliščine in podlaga za odločitev pooblaščene osebe v takšni meri, da jih stranka postopka (v konkretnem primeru tožnik kot prosilec) lahko preveri oziroma se do njih opredeli, kakor tudi, da jih, ob morebitno vloženi tožbi, lahko preizkusi sodišče. Tako bi v konkretnem primeru moralo biti v izpodbijani odločbi jasno navedeno, kakšne so tiste pravno relevantne in konkretizirane okoliščine ter materialno pravna podlaga, ki ne utemeljujejo izdaje "Soglasja" k izdanemu Zagotovilu Upravne enote Ravne na Koroškem.

44.Sodišče na tem mestu posebej izpostavlja, da je v tovrstnih postopkih, kot je predmetni, bistveno, da se zagotovi pravica do enakopravnega obravnavanja vseh zainteresiranih subjektov (torej vseh prosilcev za državljanstvo na podlagi naturalizacije), ki so oddali svoje vloge, to je, da se vsi prosilci obravnavajo pod enakimi pogoji ter posledično, da veljajo enaki pogoji za odločanje o izpolnjevanju pogojev posameznega prosilca. Navedeno izhaja tudi iz četrtega odstavka 153. člena Ustave RS, ki določa, da morajo posamični akti in dejanja državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil temeljiti na zakonu ali na zakonitem predpisu. Takšno stališče je zavzela tudi sodna praksa. To varstvo ni nič drugačno v upravnih postopkih, v katerih se odloča o državljanstvu prosilca, saj ima v upravnih postopkih ravno zaradi vnaprejšnje nadrejenosti javnega interesa in tako upravnega organa v razmerju do posamične stranke, v danem primeru prosilca, še večji pomen in je še bolj pomembna. Upravni postopek je namreč presečišče med zasebnim in javnim interesom, ki morata biti uravnotežena. Enako varstvo pravic je tako tudi na upravnem področju del obrambnih pravic pred prekomerno rabo oblasti oziroma njeno zlorabo (6. člen EKČP).

45.V posledici izvedbe poštenega postopka mora biti upravna odločba, v skladu z 214. členom ZUP, ustrezno obrazložena z vsemi materialno pravnimi podlagami, da je tako posledično stranki postopka omogočeno enako pravno varstvo kot drugim v primerljivih primerih, kar pa v danem primeru ni bilo podano.

46.Sodišče se je iz razloga dolgotrajnosti predmetnega postopka odločilo, da bo z izvedbo glavne obravnave pred sodiščem odpravilo kršitev tožnikove pravice do izjave in je tako izvedlo dokazni postopek, kot izhaja iz zgornje obrazložitve na glavni obravnavi in odpravilo izpodbijani akt, saj je štelo, da je v spisovnem gradivu dovolj dokazov za sprejeto odločitev iz razlogov, kot sledi iz nadaljevanja obrazložitve predmetne sodbe.

47.Pri navedenem sodišče pripominja, da sodišče, skladno z določilom 20. člena ZUS-1 v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZPP, ni vezano na dokazne predloge strank in lahko izvede vse dokaze, za katere meni, da bodo prispevali k razjasnitvi zadeve in k zakoniti ter pravilni odločitvi. V upravnem sporu namreč sodišče med drugim, skladno z določili 2. člena ZUS-1, odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika.

Glede dejanskega stanja

48.V predmetni zadevi je med strankama nesporno, da tožnik v Republiki Sloveniji živi že več kot deset let (in zadnjih pet let neprekinjeno), da je polnoleten, kakor tudi ni sporno, da ima zagotovljeno materialno eksistenco, da je lastnik nepremičnine, da v R. Sloveniji plačuje predpisane dajatve, da je stalno zaposlen, da ni v nobenem kazenskem postopku, da ni bil nikoli pravnomočno obsojen za kaznivo dejanje ali za prekršek, da mu ni bila izrečena prepoved bivanja, da njegov morebitni sprejem v državljanstvo ne predstavlja varnostnega tveganja za Republiko Slovenijo, da ima urejen status tujca, da ima opravljen izpit iz slovenskega jezika, in da v R. Sloveniji od leta 2016 živi tudi njegova družina.

49.Med strankama je torej nesporno, da tožnik izpolnjuje vse pogoje, določene v prvem odstavku 10. člena ZDRS, razen 3. točke, za katero toženka vztraja, da tožnik navedenega pogoja ne izpolnjuje, ker ima v R. Sloveniji zgolj ekonomski interes, saj se je družina tožnika v R. Slovenijo preselila komaj leta 2016, zaradi česar je vloga tožnika po stališču toženke preuranjena.

50.Zaradi navedenega je med strankama sporno, ali je imel tožnik središče življenjskih interesov v Republiki Sloveniji, še preden se je v Republiko Slovenijo preselila njegova celotna družina, torej pred letom 2016.

51.Tožnik se z navedenim stališčem toženke ne strinja in izpostavlja, da je bilo središče njegovih življenjskih interesov v Republiki Sloveniji že tudi pred obdobjem 2016, za kar je predložil tudi fotografije njegove družine v Republiki Sloveniji iz let 2013 in 2015 in druge dokaze, ki kažejo na to. Prav tako pa izpostavlja, da mu toženka ni dala možnosti dokazovanja v postopku s pričami, ki jih je predlagal za zaslišanje, in se tudi ni opredelila do dokazov, ki jih je predložil, zaradi česar meni, da so mu kršene pravice do enake obravnave iz določil Ustave RS in določil ZUP-a, saj naj bi tožena stranka v drugih podobnih primerih odločila drugače.

52.Sodišče po pregledu zadeve ugotavlja, da je pritrditi tožniku, da toženka ni izvedla predlaganih dokazov, kot jih je predlagal neposredno na zapisnik št. 213-50/2019/19 z dne 19. 2. 2020 in v svoji pisno podani izjavi z dne 24. 2. 2020 za zaslišanje prič, zlasti pa tudi, da se ni niti opredelila, zakaj predmetnih dokazov ni izvedla. Po stališču sodišča toženka tudi ni utemeljeno obrazložila, iz kakšnega razloga je za presečni datum jemala leto 2016, razen dejstva, da se je tega leta v Republiko Slovenijo preselila tudi tožnikova družina, medtem ko je tožnik dokazoval svojo dejansko prisotnost in središče svojega bivanja ter življenjskih interesov z drugimi zgoraj navedenimi dokazi, kakor tudi s fotografijami svoje družine iz let 2013 in 2015 na območju Republike Slovenije.

53.Sodišče pritrjuje toženi stranki, da so pogoji za pridobitev državljanstva z naturalizacijo iz prvega odstavka 10. člena ZDRS določeni in taksativno našteti v zakonu, in da morajo biti izpolnjeni kumulativno, kljub temu pa iz osmega odstavka 10. člena ZDRS izhaja, da se šteje, da oseba dejansko živi v Republiki Sloveniji, če je fizično prisotna na njenem ozemlju, in če je tu središče njenih interesov, kar pa ne predstavlja samo preselitve prosilčeve družine, temveč se presoja v vsakem posameznem primeru posebej, glede na okoliščine posameznega primera in na podlagi prosilčevih poklicnih, ekonomskih, socialnih in drugih vezi, ki kažejo na to, da med prosilcem in Republiko Slovenijo obstajajo tesne in trajne povezave. Predmetni zakon nikjer ne določa, da morajo biti pri presoji središča interesov prosilca izpolnjeni prav vsi primeroma našteti življenjski interesi in vezi, saj se ravno zaradi specifičnosti posameznega primera in okoliščin med prosilci le-te razlikujejo, in je ravno zaradi navedenega organu dano zakonsko pooblastilo, da te interese presoja po prostem preudarku. Pri navedenem pa sodišče ne pritrjuje stališču toženke, da so pogoji dejanskega bivanja in centra življenjskih interesov izpolnjeni šele s trenutkom, ko se v R. Slovenijo priseli tudi prosilčeva družina, saj se dejansko življenje osebe, ki je prosilec za pridobitev državljanstva, presoja na podlagi večih, v zakonu zgolj primeroma naštetih pogojev. Tako je napačno stališče toženke, kot jo je navedla na glavni obravnavi, da se pričakuje, da oseba, ki v celoti izpolnjuje življenjske interese v Republiki Sloveniji, kmalu po njeni priselitvi v Slovenijo skuša urediti vse potrebno, tako materialno kot s strani dokumentacije, da se lahko v R. Slovenijo priseli tudi prosilčeva družina, saj bi navedeno stališče pomenilo, da prosilci za državljanstvo, katerih družina se ne priseli v R. Slovenijo, ne morejo nikoli pridobiti državljanstva. Po stališču sodišča je prisotnost družine prosilca v RS zgolj eden izmed možnih (sicer pomembnih) pogojev izkazovanja dejanskega življenja prosilca v R. Sloveniji, ki pa vsekakor ni edini, zaradi česar je pogoj dejanskega bivanja mogoče dokazovati tudi z drugimi dokazi.

54.Toženka je v svojem postopku in tudi v izpodbijani odločbi, kakor tudi v odgovoru na tožbo pojasnila, da med strankama ni sporna niti fizična prisotnost tožnika, glede časa trajanja bivanja na območju Republike Slovenije, niti njegova kontinuirana zaposlenost, niti ni sporna njegova zagotovljena materialna eksistenca, kakor tudi ne dejstvo, da tožnik (prosilec) v Republiki Sloveniji plačuje predpisane dajatve, in da od leta 2016 v Republiki Sloveniji živi tudi njegova družina. Sporna bi naj bila vzročna zveza med tožnikovo fizično prisotnostjo in izvajanjem njegovih bistvenih življenjskih aktivnosti, še preden je v RS prišla njegova družina, torej pred letom 2016.

55.Sodišče pritrjuje tudi navedbam toženke iz izpodbijane odločbe in dopisa - pravna pomoč številka 213-912/2020/15 z dne 21. 10. 2020, da je pojem dejanskega življenja prosilca sestavljen iz fizične prisotnosti in bistvenih življenjskih aktivnosti prosilca oziroma centra njegovih življenjskih interesov, vendar je tožnik kot prosilec, po stališču sodišča, v konkretnem primeru, izkazal izpolnjevanje drugih lastnih bistvenih življenjskih aktivnosti na območju RS tudi že pred letom 2016, saj je za celotno desetletno obdobje pred vložitvijo vloge za sprejem v državljanstvo izkazal, da ima in je imel že pred letom 2016 v RS Sloveniji tako materialno kakor tudi socialno eksistenco, saj je zaposlen od 21. 7. 2005 (ko se je zaposlil pri podjetju K., d.o.o, kar izhaja iz izpisa ZPIZ na dan 6. 1. 2020) in ima osebno zdravnico vse od 18. 12. 2006 (kar izhaja iz potrdila osebne zdravnice) in zobozdravnico ter sklenjeno zdravstveno zavarovanje za obdobje desetih let vse od prihoda v RS v letu 2005 pri L. zavarovalnici (kar izhaja iz polic o zdravstvenem zavarovanju za različna obdobja in potrdila L. z dne 21. 11. 2019, o tožnikovi skupni zavarovalni dobi), kakor tudi uspešno opravljeno integracijo, kot izhaja iz potrdila "Začetna integracija priseljencev" številka 7/15-16 z dne 26. 4. 2016, in da je opravil izpit iz slovenskega jezika, kar izhaja iz spričevala, številka 623/2017 z dne 13. 6. 2017, ki ga gotovo ne bi opravil, če se predhodno ne bi ustrezno asimiliral v okolje in se jezika naučil, ter da ima dovoljenje za stalno prebivanje že vse od leta 2010, kar vse kaže na okoliščino, da tožnik v obravnavanem obdobju in tudi že do prihoda njegove družine, v R. Sloveniji ni imel zgolj ekonomskega interesa, temveč tudi poklicni in osebni interes dejanskega življenja. Dokazni postopek je tudi pokazal, da je tožnik v celotnem preteklem desetletnem obdobju v R. Sloveniji izpolnjeval vse svoje obveznosti do države v smislu plačila davščin oziroma dohodnine in zavarovanj, in se je v navedenem času tudi v celoti podrejal pravnemu redu R Slovenije, saj kot izhaja iz zgoraj izvedenih dokazov in potrdil (o njegovi nekaznovanosti in odsotnosti kaznovanja zaradi prekrškov ali kaznivih dejanj v vseh letih ni podatka), ni mogoče trditi nasprotnega.

56.Tožnik je v postopku tudi izkazal, da ima v R. Sloveniji prijatelje (pisne izjave prič A. A., C. C. in Č. Č.), in da je v trenutku odločanja organa tudi lastnik nepremičnine. Z navedenim pa je tako tožnik, po stališču sodišča, kot prosilec za državljanstvo na podlagi naturalizacije po 10. členu ZDRS, izpolnil tudi pogoje, ki izhajajo iz stališča toženke v danem pozivu za pravno pomoč in tako po oceni sodišča tožnik na območju RS pred letom 2016 ni bil prisoten zgolj fizično in zaradi ekonomskega interesa, kot to zmotno zaključuje toženka, temveč tudi zaradi zadovoljevanja vseh drugih zgoraj navedenih lastnih življenjskih potreb, še pred priselitvijo njegove družine.

57.Po stališču sodišča je tožnik namreč več kot izkazal svojo pristno vez z državo RS vse od leta 2005, ko je prišel v RS zaradi zaposlitve, pri čemer iz zapisnika številka 213-50/2019-35 z dne 4. 11. 2020 izhaja, da v R. Sloveniji biva tudi tožnikov brat, ki je slovenski državljan in brat tožnikove žene, ki živi v ..., kar kaže na dejstvo, da je bila in je v R Sloveniji tudi tožnikova širša družina (razen staršev). Vzročna zveza, ki jo pogojuje toženka med fizično prisotnostjo in opravljanjem bistvenih življenjskih aktivnosti prosilca, je v postopku tožnika kot prosilca, na podlagi vseh zgoraj navedenih dokazov, tako nedvomno izkazana, zaradi česar je sodišče presodilo, da je izpolnil pogoj dejanskega življenja desetih let v RS pred vložitvijo vloge za pridobitev državljanstva RS, in da je bilo v R Sloveniji tudi središče njegovih življenjskih interesov že pred letom 2016, saj je imel tesne vezi v R Sloveniji (kot izhaja iz zgoraj navedenih dokazov) že pred prihodom njegove družine v letu 2016.

58.Po stališču sodišča namreč vsi zgoraj navedeni dokazi izkazujejo, da si je tožnik skozi leta v R. Sloveniji ustvaril življenje in tesne ter trajne vezi med njim in R. Slovenijo, ki so se z leti postopno krepile in mu zato ni mogoče odreči ugotovitve, da jih v Republiki Sloveniji ni imel samo zato, ker do leta 2016 v R Slovenijo ni bila preseljena tudi njegova družina. Nenazadnje bi tožnik svoje otroke, ki so bili rojeni v letih 2006, 2008 in 2013, težko pripeljal v R. Slovenijo, še preden so bili rojeni, ob upoštevanju dejstva, da je bila prva tožnikova zaposlitev pri podjetju K., d.o.o. sklenjena julija 2005, kar je pred sklenitvijo tožnikove zakonske zveze, ki je bila sklenjena 26. 11. 2005 (kot izhaja iz izpisa iz matične knjige porok številka 4/2005 z dne 26. 11. 2019), in pred rojstvom prvega otroka, ki se je rodil 16. 10. 2006, torej več kot eno leto po prihodu tožnika v R. Slovenijo, medtem ko sta se druga dva otroka rodila šele tri oziroma osem let po tožnikovem prihodu v R. Slovenijo. Tako ni mogoče pritrditi toženkinim navedbam z glavne obravnave, da se pričakuje, da posameznik, ki ima namen zaprositi za državljanstvo, v roku dveh ali treh let po prihodu v R. Slovenijo, pripelje tudi družino.

59.Glede takšnega stališča toženke sodišče pripominja, da zakon v osmem odstavku 10. člena ZDRS določa presojo prosilčevih tesnih vezi med prosilcem in Republiko Slovenijo in ne med prosilčevo družino in Republiko Slovenijo. Zgoraj navedeni dokazni postopek in izvedeni dokazi, med katerimi so tudi izjave tožnikovih prijateljev, je namreč tudi pokazal, da je imel in da ima tožnik v R. Sloveniji tudi prijateljske vezi, in da je njegova družina, ko jo je imel, prihajala k njemu na obisk, kasneje pa tudi na uvajanje na življenje v R. Sloveniji, kar je po stališču sodišča sprejemljivo in resnicoljubno dejstvo, kateremu je sodišče poklonilo vero, saj gre pri tovrstnih selitvah za dolgotrajne procese in tudi ranljive skupine, kot so otroci. Zaradi navedenega po oceni sodišča tako ni mogoče tožniku kot obteževalno okoliščino šteti dejstvo, da se je tožnikova družina v R. Slovenijo preselila šele v letu 2016, saj takšno stališče ne sledi namenu zakona o sprejemu prosilca v državljanstvo RS. Sodišče pri navedenem še pripominja, da iz spisovnega gradiva, upoštevanega v dokazne namene, in iz zgoraj navedenega tudi izhaja, da se je tožnik tudi v trenutku prekinitve zaposlitve, ki ni nastala po njegovi krivdi, prijavil na Zavodu za zaposlovanje in se je redno držal programa brezposelnih oseb, kot izhaja iz Potrdila Zavoda Republike Slovenije številka 11000-60326/2020-1 z dne 21. 2. 2020, kar kaže na dejstvo, da je dejansko bival v R. Sloveniji tudi v trenutku, ko je bil brez zaposlitve in s tem utemeljuje njegove tesne vezi z R. Slovenijo, ki niso vezane zgolj na njegovo družino.

60.Zraven tega pa sodišče še posebej izpostavlja okoliščino, da je v Republiki Sloveniji v trenutku odločanja organa že več let bivala tudi prosilčeva družina, ki se je dobro integrirala v okolje, saj otroci prosilca obiskujejo tukajšnje šole, v R. Sloveniji pa je zaposlena tudi prosilčeva žena, ki je prav tako opravila izpit iz slovenskega jezika, in da družina živi celo v lastniškem stanovanju (medtem ko tožnik v BIH prosilec ni lastnik nepremičnin), kar vse več kot očitno kaže na dejstvo, da je prosilec skozi vsa leta (torej že pred 2016) v Republiki Sloveniji ustvarjal in ustvaril tesne ter trajne vezi, saj so mu zaposlitev, zavarovanje in pridobivanje dohodka omogočili, da je v R. Sloveniji kupil tudi nepremičnino in pripeljal v R. Slovenijo svojo družino, potem ko so se rodili otroci in potem, ko je imel za bivanje v R Sloveniji ustrezne pogoje, kar nikakor ne zdrži presoje toženke, da bi imel prosilec v R Sloveniji zgolj ekonomski interes, in da ni uspel dokazati svojih tesnih vezi in življenjskega interesa v Republiki Sloveniji tudi pred prihodom njegove družine. Po stališču sodišča tesnih in trajnih vezi, ki bi jih naj prosilec ustvaril, zaradi neprisotnosti njegove družine, ni mogoče presojati že vse od dneva prosilčevega prihoda, saj gre pri integraciji za večletni in dolgotrajni proces, ki ni odvisen samo od prosilca. Sodišče pritrjuje navedbam tožnika, da je toženka s svojim stališčem dodatnega pogojevanja nedopustno širila zakonsko določene pogoje, saj iz zakona in tudi ne iz njegovega namena ne izhaja, da bi moral prosilec za državljanstvo izkazati tesne in trajne povezave tudi za svojo družino, temveč mora izkazati, da je on sam dejansko živel v R. Sloveniji deset let, od tega zadnjih pet let neprekinjeno, in da je v R. Sloveniji središče njegovih interesov.

61.Sodišče je tako na podlagi zgoraj izvedenih dokazov presodilo, da toženka ni utemeljeno in argumentirano ter konkretizirano na konkretni primer odpravila že izdanega Zagotovila Upravne enote Ravne na Koroškem z obrazložitvijo v izpodbijani odločbi, še posebej ne iz razloga, ker je tožnik predlagal priče, s katerimi bi izkazoval, da je tudi, kar se tiče družine in njegovih drugih okoliščin in interesov v Republiki Sloveniji, bilo središče njegovih interesov pred letom 2016, saj je svojo družino v Republiko Slovenijo (po tem ko jo je dejansko tudi imel) večkrat pripeljal iz Bosne in Hercegovine in je tudi pojasnil, zakaj je potoval na relaciji Slovenija - Bosna in Hercegovina, konkretno v letu 2016 tolikokrat (zaradi preselitve družine), tožena stranka pa njegovih argumentov ni ustrezno zavrnila.

62.Sodišče zato pritrjuje stališčem in ugotovljenim izpolnjenim pogojem organa prve stopnje (iz vseh točk prvega odstavka 10. člena ZDRS), ki je izdalo Zagotovilo številka 213-50/2019-27 z dne 25. 3. 2020 in tudi zgledno vodilo postopek ugotavljanja pogojev za prosilca pred izdajo Zagotovila, in se v tem delu sklicuje na drugi odstavek 71. člena ZUS-1, ki z odpravo izpodbijane odločbe organa druge stopnje po samem zakonu ostaja v veljavi.

Sklepno

63.Po izvedenem dokaznem postopku in presoji sodišča je tako napačno stališče toženke, da tožnik v R. Sloveniji ni imel centra življenjskih interesov do leta 2016, saj je tožnik za navedeno obdobje predložil tudi zgoraj navedena dokazila in predlagal zaslišanje prič, do česar se organ druge stopnje ni opredelil. Zato na tem mestu ne gre pritrditi toženki, da je mogoče posamezniku za izpolnjen pogoj centra življenjskih interesov šteti zgolj takrat, ko se v R. Slovenijo priseli tudi družina prosilca, saj bi v takšnem primeru pomenilo, da morebitni prosilec, ki je samski in bi njegova primarna družina ostala v matični državi, ne bi nikoli izpolnil pogojev za pridobitev državljanstva, četudi bi v R. Sloveniji izpolnjeval pogoj časa neprekinjenega in dejanskega bivanja in druge primeroma naštete pogoje iz osmega odstavka 10. člena ZDRS. Tesne vezi med prosilcem in R. Slovenijo se namreč ne kažejo zgolj skozi okoliščino, da se v R. Slovenijo priseli tudi prosilčeva družina, temveč pomeni, da se je prosilec, ki zaprosi za državljanstvo, ustrezno asimiliral v okolje, da ima v R. Sloveniji zaposlitev, prijateljske in druge socialne vezi, ter da se podreja pravnemu redu R. Slovenije, ki jih je tožnik po zgoraj obrazloženem nedvomno izkazal. Tožnik je namreč v predmetnem postopku izkazal, da je že od samega začetka, torej že od prihoda v R. Slovenijo, ravnal v skladu z namenom zakona (ZDRS) in postopno ustvarjal tesne in trajne vezi z R. Slovenijo, saj se je podredil vsem zakonskim zahtevam za integracijo, pridobil delovno dovoljenje, se zaposlil, se ustrezno zdravstveno zavaroval za obdobje desetih let in si izbral osebnega zdravnika ter zobozdravnika, kasneje pa tudi opravil tako program za integracijo, kakor tudi izpit iz slovenskega jezika in opravil nakup nepremičnine (ki je v BIH nima), kar vse nedvomno kaže na dejstvo, da ima z R. Slovenijo tesne in trajne vezi. Ves čas bivanja v R. Sloveniji pa je tožnik dokazano plačeval tudi vse dajatve in tudi ni storil ne kaznivega dejanja ali prekrška ali karkoli drugega, kar bi pomenilo varnostno tveganje za R. Slovenijo, kot izhaja iz zgoraj navedenih dokazov.

64.Ob upoštevanju zgoraj navedenega sodišče pripominja, da gre pri odločanju o izpolnjevanju pogojev dejanskega življenja prosilca v R. Sloveniji in njegovi integraciji, socialni asimilaciji kot tujca v novo okolje in ustvarjanju njegovih pogojev za življenje in tkanju tesnih vezi z R. Slovenijo za dolgotrajni in večletni ter postopni proces, zaradi česar ZDRS tudi določa, da mora oseba živeti na območju pred oddajo vloge 10 let in od tega zadnjih pet let neprekinjeno.

65.Sodišče pri navedenem še izpostavlja, da ob upoštevanju dejstva, da so pogoji iz 10. člena prvega odstavka ZDRS določeni taksativno in morajo biti izpolnjeni kumulativno, pa enako ne pomeni za pogoje, ki so navedeni v osmem odstavku 10. člena ZDRS, kdaj se šteje, da oseba dejansko živi v R. Sloveniji, saj gre pri navedenih pogojih za pogoje, ki so našteti zgolj primeroma in torej ne pomeni, da morajo biti izpolnjeni kumulativno, da bi prosilci izpolnjevali pogoj dejanskega življenja, saj se središče interesov za pridobitev državljanstva presoja na podlagi večih kriterijev na strani posameznika, izmed katerih so tako poklicni, ekonomski, socialni in drugi, kar pomeni, da gre za odprte pojme, ki jih mora napolniti šele organ s svojo presojo po prostem preudarku in posledično obrazložitvijo razlogov svoje odločitve.

66.V predmetnem postopku je organ odločanja navedel, da med strankama ni spora, ne glede časa trajanja tožnikovega bivanja, ne glede njegovega poklicnega in ekonomskega interesa, pri čemer po stališču sodišča ostalih vezi, ki bi kazale na to, da med tožnikom in R. Slovenijo ne obstajajo tesne in trajne povezave, ni utemeljeno in tudi ne argumentirano obrazložil, zaradi česar sodišče tudi na tem mestu pritrjuje tožbenim navedbam o neustrezni obrazloženosti razlogov odločbe organa druge stopnje.

67.Pojem središča življenjskih interesov prosilca se namreč ne nanaša zgolj na dejstvo, kje se nahaja prosilčeva družina in od kdaj, temveč se nanaša na prosilčevo dejansko življenjsko osredotočenost v R. Sloveniji, torej ali na območju R. Slovenije opravlja večino svojih pomembnih dejavnosti in življenjskih interesov, ki jih je tožnik z zgoraj navedenimi dokazi izkazal in jih je sodišče štelo kot verodostojne. Sodišče se strinja s toženko, da je prisotnost družine prosilca v R. Sloveniji tudi pomemben pokazatelj prosilčevih osebnih vezi, vendar ni edini oziroma ni mogoče pritrditi toženkinim navedbam, da je center življenjskih interesov prosilca izpolnjen šele od trenutka preselitve njegove družine na območje R. Slovenije. Nenazadnje je bilo v postopku tudi izkazano, da tožnik v R. Sloveniji vse od leta 2005 ni spremenil niti kraja bivanja, saj vse od navedenega leta biva na ..., kar tudi kaže na njegovo navezanost na sam kraj bivanja in s tem središče njegovih življenjskih interesov.

68.Središče življenjskih interesov posameznika namreč tvori več dejavnikov, ki so zraven družine tudi bivanje in prijatelji ter socialna mreža, uspešna integracija v okolje in kulturne, poklicne in ekonomske vezi, med katere zraven zaposlitve sodijo tudi premoženje in poslovne investicije posameznika, osebni interesi, med katere je treba uvrstiti, kje in na kak način posameznik preživlja prosti čas, če in kako sodeluje v kulturnih, športnih ali drugih dejavnostih in kako je vključen v lokalno skupnost, družbena vključenost pod katero je mogoče umestiti presojo ali ima prosilec stike z lokalnimi organizacijami, društvi in drugimi institucijami, ki so del njegovega vsakdanjika v R. Sloveniji. Tako je pri ugotavljanju centra življenjskih interesov prosilca pomembno, da morajo biti vsi ti pogoji izpolnjeni v trenutku odločanja organa, torej, da mora biti izkazano, ali je prosilec iskreno navezan na R. Slovenijo in si prizadeva postati njen državljan z načinom svojega življenja, ki ga izkaže z različnimi dokazili, med katerimi je prisotnost družine zgolj eden izmed mogočih upoštevnih pogojev. Pri presoji izpolnjevanja pogojev, ki so del prostega preudarka organa, gre za ugotavljanje dejstva, ali je prosilec bolj povezan z R. Slovenijo kot pa z drugo državo, katere državljan je bil pred tem, v danem primeru torej BIH.

69.Po stališču sodišča je tožnik tekom postopka pri organu prve stopnje in tudi po dopolnjevanju postopka pri organu druge stopnje nedvomno dokazal, da je izpolnjeval pogoj centra življenjskih interesov pred letom 2016 iz vseh zgoraj navedenih razlogov in je na podlagi vseh zgoraj navedenih dokazov izkazano, da je bolj povezan z R. Slovenijo kot z BIH, prav tako pa ni nobenih drugih razlogov, ki bi izkazovali, da zakonsko določenih in taksativno naštetih pogojev iz prvega odstavka 10. člena ZDRS ne izpolnjuje, kar je že ugotovil organ prve stopnje.

70.Sodišče pa pri navedenem zgolj pripominja, da tudi iz spisovnega gradiva na l. št. 14 (uradni zaznamek), 35 (izdano Soglasje številka 213-912/2020/14 z dne 15. 10. 2020 - prečrtano) in 37 (izdano Soglasje številka 213-912/2020/37 z dne 19. 3. 2021) izhaja, da je tudi uradna oseba, ki je vodila postopek pred organom druge stopnje, kar dvakrat štela, da tožnik izpolnjuje pogoje, saj je bilo dvakrat izdano soglasje k Zagotovilu (ki sicer tožniku ni bilo nikoli vročeno), pa je kasneje iz sodišču neznanih razlogov bila sprejeta drugačna, torej izpodbijana, odločitev.

71.Sodišče tako pritrjuje tožniku tudi v navedbah, da ugotavljanje dejanskega stanja, na katerem temelji upravna odločba, sledi temeljnemu načelu zakona iskanja materialne resnice, in da je v postopku treba ugotoviti resnično dejansko stanje, pri čemer se skladno z določili ZUP (164. člen) uporabljajo lahko različni dokazi, torej tako listine, priče, izjave strank, ki pa jih nato organ glede na zbrane dokaze, ovrednoti vsak izveden dokaz posebej in nato opravi dokazno oceno vseh dokazov skupaj ter obrazloži svojo odločitev, česar tožena stranka prav tako v predmetnem postopku ni storila.

72.Toženka je tako tudi po stališču sodišča s tem, ko ni izvedla predlaganih dokazov oziroma se do predlaganih dokazov niti ni opredelila, storila bistveno kršitev pravil upravnega postopka glede na določbe 3. in 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP, saj je kršila pravico do izjave in načelo kontradiktornosti, in je glede na sicer vse druge izvedene dokaze napačno uporabila materialno pravo, ko je štela da pri tožniku ni izkazan pogoj dejanskega življenja v R. Sloveniji za zadnjih deset let pred vložitvijo vloge ter posledično ni izdala ustrezne odločbe, ki bi temeljila na ugotovljenem dejanskem stanju, saj ob izdaji odločbe ni ovrednotila dokazov kot celote v okviru presoje celotnega dokaznega postopka. Prav tako pa se toženka ni opredelila do predloženih dokazov s strani tožnika, ki se nanašajo na obdobje pred priselitvijo njegove družine, in o svojih ugotovitvah oziroma zaključkih tožniku ni dala možnosti, da se pred izdajo odločbe izjasni o relevantnih okoliščinah, ki so bile bistvene za sprejeto odločitev.

73.Glede navedb različne sodne prakse tukajšnjega sodišča s strani obeh strank, sodišče odgovarja, da gre pri presoji izpolnjevanja pogojev za pridobitev državljanstva z naturalizacijo za primere prostega preudarka organa in ocene sodišča v posameznih sporih, ki so lahko zaradi različnih življenjskih situacij prosilca različne in jih je treba presojati v vsakem posameznem primeru posebej.

74.Na podlagi navedenega sodišče ugotavlja, da je bila v predmetnem postopku storjena bistvena kršitev določb postopka in napačna uporaba materialnega prava, ki pa jo je sodišče odpravilo, potem ko je izvedlo glavno obravnavo in v okviru dokazne ocene presodilo vse zgoraj navedene dokaze ter v posledici izpodbijani akt odpravilo. Zato je sodišče na podlagi 3. in 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1, tožbi ugodilo, izpodbijani upravni akt odpravilo.

K II. točki izreka

75.Skladno z določilom tretjega odstavka 64. člena ZUS-1 lahko sodišče ob sprejeti odločitvi določi tudi način izvršitve svoje odločitve. Sodišče je tako odločilo, da mora toženka v roku 30 dni po prejemu predmetne sodbe, tožniku kot prosilcu za državljanstvo, in na podlagi prvega odstavka 27.c člena ZDRS, izdati Soglasje k Zagotovilu Upravne enote Ravne na Koroškem, saj je, z dnem odprave odločbe organa druge stopnje, predmetno Zagotovilo ostalo v veljavi.

76.V primerih iz prvega odstavka 64. člena ZUS-1 mora pristojni organ izdati nov upravni akt v 30 dneh od dneva, ko je dobil sodbo, oziroma v roku, ki ga določi sodišče; pri tem je vezan na izrek sodbe in na dejansko stanje, ki ga je sodišče ugotovilo na glavni obravnavi v postopku, v katerem je tožbi ugodilo in odpravilo izpodbijani upravni akt, ter na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka.

K III. točki izreka

77.Ker je sodišče tožbi ugodilo, je tožnik, na podlagi drugega odstavka 25. člena ZUS-1, upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku po Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju: Pravilnik). Zadeva je bila rešena na glavni obravnavi, tožnika pa je v postopku zastopal odvetnik, zato se mu priznajo stroški upravnega spora v višini 385,00 EUR (četrti odstavek 3. člena Pravilnika). Ker je odvetnik tožnika zavezanec za plačilo DDV, se mu prizna tudi ta, tako da znašajo skupni stroški povračila 469,70 EUR.

78.Zakonske zamudne obresti od priznanih stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 290. člena Obligacijskega zakonika - OZ). Obresti od zneska pravdnih stroškov je sodišče tožniku prisodilo od dneva zamude, toženka pa bo prišla v zamudo, če stroškov ne bo poravnala v paricijskem roku (prvi odstavek 299. člena OZ v zvezi z 378. členom OZ - enako tudi načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča RS z dne 13. 12. 2006).

-------------------------------

1Podatek iz upravnega spisa, listovna številka na sami listini ni označena. Gre za Vlogo za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije, prejeto na Upravni enoti Ravne na Koroškem dne 18. 12. 2019 (v popisu zadeve je dokument označen z zaporedno številko 1).

2Komentar ZUP k 138. členu, 2. knjiga, Uradni list RS, Ljubljana 2020, str. 79, 80.

3Organ druge stopnje je v drugem odstavku predmetnega dopisa sam navedel, "da je dopolnjeval postopek zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja".

4O tem več v Komentarju Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), 2. knjiga, Uradni list RS, Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana 2020, Nika Hudej in ostali, str. 166-170.

5Upravno procesno pravo, upravni postopek in upravni spor, Kerševan, E. in Androjna, V. GV založba 2017, str. 88.

6Komentar ZUP, 2004, stran 86.

7Organ druge stopnje je namreč ponovno večkrat dopolnjeval postopek glede izpolnjevanja istih pogojev, ki jih je organ prve stopnje predhodno zgledno preveril in ugotovil, kot je npr. stanje plačila davkov, višino sredstev za preživljanje (večkrat), morebitno varnostno tveganje oziroma nevarnost prosilca za obrambo države RS. Samo na drugi stopnji je organ navedene pogoje preverjal kar trikrat, kot izhaja iz l. št. 7, 20 in 32, in so bili med strankama nesporni.

8Primeroma enako stališče izhaja iz sodbe Vrhovnega sodišča I Up 248/2002, z dne 10. 11. 2004.

9Tako sodbe VSRS X Ips 357/2015, X Ips 358/2015, X Ips 359/2015 in X Ips 360/2015, vse z dne 5. 4. 2017.

10Tako sodna praksa Vrhovnega sodišča RS X Ips 1/2020 z dne 2. 9. 2020, točka 8 obrazložitve.

11Iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 29. 8. 2024, stran 2.

12Osmi odstavek 10. člena ZDRS določa: Šteje se, da oseba dejansko živi v Republiki Sloveniji, če je fizično prisotna na njenem ozemlju, in je tu središče njenih interesov, kar se presoja na podlagi njenih poklicnih, ekonomskih, socialnih in drugih vezi, ki kažejo na to, da med osebo in Republiko Slovenijo obstajajo tesne in trajne povezave.

-------------------------------

Zveza

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe Zakon o državljanstvu Republike Slovenije (1991) - ZDRS - člen 10, 10/1, 10/1-3, 10/8 Zakon o splošnem upravnem postopku (1999) - ZUP - člen 9, 146, 146/1, 146/2, 214, 214/1

Pridruženi dokumenti: Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.