Jedro

Toženec, ki je trdil, da zaradi hujše poškodbe - zloma ključnice, ni bil sposoben, da bi po nesreči izstopil iz avta in ni mogel počakati na kraju nezgode zaradi nujne zdravniške pomoči, domneve ni uspel ovreči. Ravnanje toženca po nesreči in dejstvo, da je bila njegova identiteta ugotovljena zato, ker je ob nezgodi izgubil avtomobilsko tablico, kaže na izmikanje preizkusa alkoholiziranosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tožencu naložilo plačilo

258.512,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.8.2000 dalje do plačila. Hkrati mu je naložilo, da je dolžan plačati tožeči stranki pravdne stroške v znesku 130.740,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje. Odločitev je sodišče prve stopnje utemeljilo z obrazložitvijo, da je toženec izgubil zavarovalne pravice na podlagi točke C 3. odst. 3. člena pogojev za zavarovanje avtomobilske odgovornosti in je tožeča stranka zato upravičena do povrnitve škode, ki jo je izplačala oškodovanki.

Proti sodbi se pritožuje toženec iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in predlaga, da višje sodišče pritožbi ugodi in tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrne s stroškovno posledico, podrejeno pa, da jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Sodišču prve stopnje očita, da je bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, ker je razlogovanje sodišča glede izgube zavarovalnih pravic tožene stranke v nasprotju z izvedenimi dokazi in v nasprotju z razlogi samega tožbenega zahtevka. Toženec je prometno nezgodo zakrivil, ko se je vračal iz službe in zato že iz tega razloga ni verjetno, da bi bil pod vplivom alkohola, ki ga tudi sicer ne uživa. Očita, da sodišče prve stopnje ni ugotavljalo višine škode, niti stanja ograje, ki je bila poškodovana. Razloguje o tem, da je bila ograja stara vsaj 25 let in da v spisu ni podatkov, da bi bila zgrajena z veljavnim dovoljenjem. Po njegovem je nesprejemljivo stališče sodišča, da glede višine škode zadoščajo dokazi tožeče stranke in bi višino škode moral oceniti nepristranski sodni cenilec. Utemeljenost tožbenega zahtevka je tako po višini ostala nedokazana. Poudarja, da je v prometni nezgodi dobil zlom desne ključnice in za kratek čas izgubil zavest. Ob takšnih dogodkih ravnanje poškodovancev ni smiselno in koordinirano in bi bilo neživljenjsko pričakovati, da si bo najprej ogledal kakšno škodo je povzročil in šele potem poskrbel za lastno zdravje. Navaja, da je iz izpovedbe oškodovanke jasno, da je zadel v živo mejo, za katero je bila ograja in tako ni mogel niti vedeti, ali je prišlo na ograji oškodovanke do kakšne resne poškodbe. Ugotavlja, da je sodišče za pravno podlago odločitve in utemeljenosti tožbenega zahtevka uporabilo Splošne pogoje zavarovalnice T., ki pa niso bili predmet tožbenega zahtevka, niti predmet dokaznega postopka.

Tožeča stranka, ki ji je bila pritožba vročena v odgovor v skladu z določbo 344. člena ZPP, na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Ob preizkusu izpodbijane sodbe v okviru v pritožbi uveljavljanih razlogov, sodišče druge stopnje ugotavlja, da ni podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odst. 339. člena ZPP, ki je potrditvi toženca v tem, da so razlogi sodišča glede izgube zavarovalnih pravic "v nasprotju z izvedenimi dokazi in tudi v nasprotju z razlogi samega tožbenega zahtevka". Toženec obrazloženo ne pojasni v čem vidi nasprotje, sodišče druge stopnje pa tudi ni ugotovilo nobenega nasprotja med izrekom in razlogi sodbe in tudi ne nasprotja med tistim, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku, in med samimi temi listinami oziroma zapisniki. Tudi drugih absolutnih bistvenih kršitev, na katere mora paziti sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP), sodišče prve stopnje ni zagrešilo.

Sodišče prve stopnje je dovolj popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Kot podlago za odločitev je sodišče prve stopnje upoštevalo pogoje za zavarovanje avtomobilske odgovornosti Slovenice (priloga spisa A 10), zato ni jasno, na kakšni podlagi toženec trdi, da je sodišče prve stopnje uporabilo zavarovalne pogoje zavarovalnice T.. Omenjeni splošni pogoji v 3. odst. 3. člena, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, določajo, da zavarovanec izgubi zavarovalne pravice, če je v času prometne nezgode kot voznik zavarovanega vozila pod vplivom alkohola. Med drugim se (točka C 3. odst. 3. člena pogojev) šteje, da je voznik pod vplivom alkohola, če se po prometni nezgodi izmakne ali odkloni preiskavo ugotavljanja njegove alkoholiziranosti. Po ugotovitvi sodišča prve stopnje (toženec je v pritožbi ne izpodbija) se je toženec po prometni nezgodi odpeljal domov, ne da bi počakal na kraju samem ali obvestil policijo, kar nudi oporo za uporabo prej omenjenih pogojev. Drugačno pritožbeno razlogovanje je pravno zmotno.

Toženec bi se izgube zavarovalnih pravic lahko rešil le, če bi dokazal neresničnost domneve. Sodišče druge stopnje soglaša s sodiščem prve stopnje, da toženec, ki je trdil, da zaradi hujše poškodbe - zloma ključnice, ni bil sposoben, da bi po nesreči izstopil iz avta in ni mogel počakati na kraju nezgode zaradi nujne zdravniške pomoči, domneve ni uspel ovreči. Prepričljivih razlogov sodišča prve stopnje, da ravnanje toženca po nesreči (odpeljal se je domov in tudi od doma policije ni obvestil; po nesreči 22.1.2000 ob

15.00 uri se je na Travmatološki kliniki Kliničnega centra zglasil

23.1.2000 ob 3.00 uri zjutraj) in dejstvo, da je bila njegove identiteta ugotovljena zato, ker je ob nezgodi izgubil avtomobilsko tablico, kaže na izmikanje preizkusa njegove alkoholiziranosti.

Tožencu sodišče prve stopnje, kot očitno narobe razume, ne očita, da si ni ogledal škode, ki jo je povzročil, temveč ugotavlja, da njegovo ravnanje kaže na izmikanje preizkusa njegove alkoholiziranosti.

Razlogovanje toženca o tem, da ni mogel vedeti, da je na objektu oškodovanke prišlo do škode, je nedopustna pritožbena novota, ki je sodišče druge stopnje na podlagi 1. odst. 337. člena ZPP ne sme upoštevati. Toženec v pritožbi niti ne navede, zakaj brez svoje krivde tega ni navajal že v postopku pred sodiščem prve stopnje. Če se je toženec po prometni nesreči kljub zlomu desne ključnice sam lahko pripeljal domov in šel po stopnicah v stanovanje v IV.

nadstropju (česar v pritožbi ne prereka), tudi po oceni sodišča druge stopnje ni mogel biti v takem stanju, da ne bi bil sposoben, vsaj od doma, poklicati policijo. Še posebej glede na to, da je po lastni izpovedbi pred odhodom v Klinični center bil kar nekaj časa doma.

Zaradi izgube zavarovalnih pravic je sodišče prve stopnje upravičeno tožeči stranki priznalo povrnitev izplačane odškodnine.

Zavarovalnica, ki je oškodovanki poravnala škodo, ima pravico uveljavljati povračilo od sklenitve zavarovanja na podlagi 2. odst. 7. člena Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (Ur. l. RS, št. 70/94 s kasnejšimi spremembami in dopolnitvami; v nadaljevanju ZOZP).

Sodišče prve stopnje je preverjalo primernost izplačane škode za v nezgodi poškodovano ograjo (obrazložitev na 3. strani sodbe) in so drugačne pritožbene trditve protispisne. Pritožbena trditev, da ni dokazano, da je bila ograja zgrajena z veljavnimi dovoljenji, je nedopustna pritožbena novota (1. odst. 337. člena ZPP), saj toženec ni dokazal, da tega brez svoje krivde ni mogel uveljavljati že v postopku pred sodiščem prve stopnje. Neutemeljena je pritožbena graja glede opustitve postavitve izvedenca gradbene stroke. Sodišče prve stopnje je prepričljivo in jasno obrazložilo, zakaj predlaganega izvedenca ni postavilo in se sodišče druge stopnje v izogib ponavljanju na njegove razloge tudi sklicuje. Obrazložitvi sodišča prve stopnje, da bi izvedenec lahko izvedeniško mnenje podal le na podlagi ugotovljenih poškodb po zapisniku tožeče stranke in predračuna za odpravo škode (prvotna ograja je bila nadomeščena z novo), toženec v pritožbi obrazloženo ne prereka. Le s trditvijo, da sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati dokaza tožeče stranke in da bi moralo postaviti izvedenca, ne more uspeti. Toženec v pritožbi tudi ne prereka ugotovitve sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka upoštevala predloženi predračun le delno, in sicer v skladu s svojim zapisnikom o ugotovljenih poškodbah ograje.

Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani in ker tudi ni razlogov na katere mora paziti sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP), je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, ni upravičena do povrnitve pritožbenih stroškov (1. odst. 154. člena ZPP v zvezi s 1. odst. 165. člena ZPP) in je odločitev o zavrnitvi pritožbenih stroškov vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.