Jedro

V primeru razrešitve tožnika ni šlo za ugotavljanje njegovih znanj in zmožnosti za opravljanje dela, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi. Ne gre niti za ugotavljanje krivde tožnika v smislu njegovega kaznovanja ali zaradi njegove odškodninske odgovornosti. Gre za povsem poslovno odločitev uprave gospodarske družbe (generalnega direktorja) in njeno (njegovo) presojo o skladnosti doseženih poslovnih rezultatov z načrtovanimi oziroma pričakovanimi. Razlogi za slabše poslovne rezultate so bili lahko tudi izven neposrednega vpliva tožnika, toda od delavca s posebnimi pooblastili in odgovornostmi se utemeljeno lahko pričakuje, da bo svoje delo opravljal tudi v razmerah, ki niso najbolj ugodne za poslovanje. Nižji sodišči sta potrdili (dejanske) ugotovitve pristojnih organov tožene stranke, da tožnik ni bil sposoben voditi poslov, kar je po določbah pogodbe o zaposlitvi utemeljen razlog za odpoklic tožnika z mesta direktorja profitnega centra, brez pravice do odškodnine oziroma odpravnine.

Izrek

Revizija se v delu, ki se nanaša na plačilo zamudnih obresti (točka 4 prvostopne sodbe) zavrže, v preostalem delu pa zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za razveljavitev sklepov uprave tožene stranke, s katerimi je bil tožnik razrešen kot direktor A. iz krivdnih razlogov, in za ugotovitev, da je bil razrešen brez utemeljenega razloga. Posledično je zavrnilo tudi zahtevek za plačilo odpravnine, posebej pa je zavrnilo še tožbeni zahtevek za plačilo zamudnih obresti zaradi nepravočasnega izplačila plač in regresa za letni dopust. Sodišče je ugotovilo, da je bil tožnik izbran za delavca s posebnimi pooblastili in odgovornostmi (direktorja profitnega centra) za dobo štirih let, vendar je bil s te funkcije predčasno razrešen. V pogodbi o zaposlitvi so bile določene naloge direktorja profitnega centra in njegove pravice v primeru razrešitve. Razlog predčasne razrešitve tožnika je bilo slabo poslovanje profitnega centra oziroma izgube, ne pa njegovo nestrinjanje z odločitvami generalnega direktorja. Tožena stranka je imela utemeljen razlog za razrešitev, zato mu tudi ne pripada odpravnina.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo prvostopnega sodišča, da je bil tožnik razrešen iz utemeljenega razloga.

Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, vlaga tožeča stranka revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Ponovi pritožbene navedbe o zatrjevani bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. točke 339. člena ZPP v postopku pred sodiščem prve stopnje. Pritožbeno sodišče se do teh pritožbenih navedb ni opredelilo z obrazložitvijo, da za odločitev niso pomembne. S tem je samo zagrešilo isto kršitev, saj ima izpodbijana sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, ker niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih oziroma sodba sploh nima razlogov. Za krivdno razrešitev je potrebno ugotoviti obstoj krivdnega razloga, to je obstoj subjektivnega odnosa delavca do vodenja, pri čemer gre lahko tudi za ugotovitev o nesposobnosti pri vodenju poslov oziroma izvajanju zadolženih nalog. Po prepričanju pritožbenega sodišča pa je tožnik krivdno odgovoren, če rezultati poslovanja niso dosegli planskih ciljev, kar je po mnenju tožnika objektivna kategorija. Sodišče ni odgovorilo na vprašanje, kateri subjektivni razlogi na tožnikovi strani so povzročili nedoseganje plana. Že v pritožbi je navedel številne okoliščine, na katere ni mogel vplivati in so pripeljale do tega, da plan poslovanja ni bil v celoti izpolnjen. Kršitev materialnega prava naj bi bila podana pri odločitvi o zavrnitvi zahtevka za plačilo zamudnih obresti in pri tem "vztraja pri zapisanem v pritožbi".

Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (Uradno prečiščeno besedilo, Uradni list RS, št. 36/2004 - ZPP) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija deloma ni dovoljena, deloma pa ni utemeljena.

Tožbeni zahtevek za plačilo (kapitaliziranih) zamudnih obresti iz naslova nepravočasnega izplačila plač in regresa za letni dopust je zahtevek, ki ima drugačno dejansko in pravno podlago kot drugi zahtevki tožnika. Za presojo o dovoljenosti revizije ga je zato treba obravnavati kot samostojen tožbeni zahtevek, ki pa ne dosega vrednosti, ki po določbi 367. člena ZPP dopušča revizijo. Zato je v tem delu revizijsko sodišče revizijo zavrglo (377. člen v zvezi s 374. členom ZPP).

V preostalem delu revizija ni utemeljena.

Po določbi 371. člena ZPP revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava.

Revizija je samostojno izredno pravno sredstvo, ki se lahko vloži le iz posebej v zakonu navedenih razlogov. Zato ni mogoče upoštevati pritožbenih navedb, s katerimi je tožnik izpodbijal prvostopno sodbo in z njimi utemeljeval pritožbene razloge. Navedbe tožnika o tem, da pritožbeno sodišče ni odgovorilo na pritožbene navedbe, bi lahko pomenile relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka v postopku pred sodiščem druge stopnje, vendar tega revizijskega razloga (2. točka prvega odstavka 370. člena ZPP) tožnik izrecno ne uveljavlja.

Zatrjevana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Po tej določbi je sodba (formalno) pomanjkljiva, če se ne more preizkusiti, ker nima razlogov o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Po presoji revizijskega sodišča ima izpodbijana sodba jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih in se do pritožbenih navedbah v zvezi z njimi tudi opredeli.

Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno. Tožnik uveljavlja ta revizijski razlog le v tistem delu izpodbijane sodbe, zoper katerega revizija ni dovoljena. Zato je revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo po uradni dolžnosti, pri čemer je vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in presojalo sodišče druge stopnje.

Tožnik je bil razrešen, ker ni izpolnil dogovorjenih nalog, zaradi ugotovljenih slabših poslovnih rezultatov, nezmožnosti dela v teamu in nesamoiniciativnosti, zaradi neobvladanja operativnih dogajanj, pri čemer je pokazal slabo koordiniranje dela profitnega centra. Poleg tega je bila v profitnem centru od nastopa tožnikovega mandata ugotovljena negativna bilanca poslovanja. Iz takih ugotovitev generalnega direktorja tožene stranke, potrjenih s sklepom Komisije za pritožbe, izhaja, da so bili razlogi za slabo poslovanje profitnega centra subjektivni, to je na strani tožnika kot njegovega direktorja, zadolženega za uspešno poslovanje. Pri tem sta nižji sodišči pravilno izhajali iz tožnikovih obveznosti in odgovornosti, dogovorjenih v pogodbi o zaposlitvi. V skladu s 4. členom te pogodbe, je bil tožnik zadolžen za vodenje, organiziranje, usmerjanje in koordinacijo dela ter za nemoten potek dela profitnega centra. Direktor profitnega centra, kot delavec s posebnimi pooblastili in odgovornostmi, je bil tisti, ki je imel nalogo organizirati poslovanje in predlagati strategijo in vizijo programa in je odgovarjal za poslovne rezultate.

Kot je pravilno navedlo že sodišče druge stopnje, v primeru razrešitve tožnika ni šlo za ugotavljanje njegovih znanj in zmožnosti za opravljanje dela, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi. Ne gre niti za ugotavljanje krivde tožnika v smislu njegovega kaznovanja ali zaradi njegove odškodninske odgovornosti. Gre za povsem poslovno odločitev uprave gospodarske družbe (generalnega direktorja) in njeno (njegovo) presojo o skladnosti doseženih poslovnih rezultatov z načrtovanimi oziroma pričakovanimi. Razlogi za slabše poslovne rezultate so bili lahko tudi izven neposrednega vpliva tožnika, toda od delavca s posebnimi pooblastili in odgovornostmi se utemeljeno lahko pričakuje, da bo svoje delo opravljal tudi v razmerah, ki niso najbolj ugodne za poslovanje.

Nižji sodišči sta potrdili (dejanske) ugotovitve pristojnih organov tožene stranke, da tožnik ni bil sposoben voditi poslov, kar je po določbi prvega odstavka 14. člena pogodbe o zaposlitvi utemeljen razlog za odpoklic tožnika z mesta direktorja profitnega centra, brez pravice do odškodnine oziroma odpravnine.

Ker je glede na ugotovljeno dejansko podlago izpodbijana sodba materialno pravno pravilna, je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (378. člen ZPP).