Jedro

Ker je upnik sodglašal, da tožnik obveznost izpolni posredniku, je njegova izpolnitev veljavna.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

Prvostopno sodišče je z napadeno sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, s katerim zahteva od toženca, da izprazni stanovanjsko hišo na M. 5, T. in ostale nepremičnine, vse vpisane v z. k. Vložku 117, k.o. T., ter jih prosto oseb in stvari, ki niso last tožnika izroči tožniku v 15 dneh pod izvršbo in mu povrne pravdne stroške. Odločilo je, da je tožnik dolžan tožencu povrniti 821,28 EUR pravdnih stroškov.

Zoper sodbo se je v roku iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP pritožil tožnik. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku s stroškovno posledico. Navaja, da je prvo sodišče pravilno ugotovilo, da posrednik ni imel pravice za tožnika sprejemati denarja, ki mu ga je izročil toženec. Nepravilen pa je zaključek sodišča, da je tožnik s konkludentnimi dejanji odobril toženčeve izpolnitve pogodbenih obveznosti posredniku S.. Tožnik se je z zapisom pogodbe, ki je določala, do kdaj bo toženec pogodbo izpolnil prvič seznanil 23.4.2008, ko jo je podpisal in podpis tudi overil pri notarju. Toženec se je s pogodbo seznanil 22.3.2008 in čeprav je tedaj izročil posredniku zadnji obrok, v pogodbi to ni zapisano. Iz tega jasno izhaja volja strank, da se toženčeva izročitev denarja posredniku ne šteje za izpolnitev obveznosti. Če bi to stranki šteli za izpolnitev, bi v pogodbi pisalo, da je kupnina že plačana. Ker tožnik kupnine ni prejel do 30.4.2008, ko je bil skrajni rok, je bila pogodba razvezana že po samem zakonu. Tožnik je posrednika, ki je imel denar pozval v želji, da se zadeva razreši po mirni poti. Proti posredniku je v maju 2008 vložil tudi kazensko ovadbo. Zaključek sodišča je torej napačen. Volja strank v pogodbi je bila, da se toženčevo izročanje denarja posredniku že pred podpisom pogodbe ne šteje za izpolnitev pogodbene obveznosti toženca do tožnika. Če bi bila njuna volja drugačna, bi zahtevala, da se to v pogodbo zapiše. Tudi posrednik S. je povedal, da ob podpisu pogodbe ni bilo nobenega ustnega dogovora okoli izročitve denarja. Zato je zaključek sodišča, da je tožnik toženčevo izpolnitev obveznosti posredniku naknadno odobril napačna oziroma zmotna. Ustni dogovor na M. je pomenil le to, da obveznost toženca lahko izpolni ne le toženec, temveč tudi posrednik za toženca in da se toženec strinja, da je tožnik dolžan sprejeti izpolnitev od posrednika (271. člen OZ). To izhaja tudi iz pričevanja posrednika S.. Ker ne toženec, ne posrednik v imenu toženca tožniku nista izpolnila pogodbene obveznosti, je pogodba ostala nerealizirana in posledično tudi razvezana, zahtevek tožnika pa povsem utemeljen.

Toženec na pritožbo ni odgovoril. Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče v celoti sprejema dejanske ugotovitve prvega sodišča in njegovo materialnopravno stališče, kar je oboje jasno in prepričljivo utemeljeno v razlogih izpodbijane sodbe. Na te razloge se v izogib ponavljanju pritožbeno sodišče tudi v celoti sklicuje, ker je v njih tudi vsebovan odgovor na drugačna pravna stališča v pritožbi. Glede na pritožbene trditve tožnika pa je še ugotoviti, da med strankama ni spora o tem, da je tožnik prodajal, toženec pa nato kupil njegove nepremičnine v k.o. T. preko oziroma s posredovanjem firme S. N. s.p. oziroma M. S.. Tudi ni dvoma, da je toženec kupnino v znesku 35.000,00 EUR izročil posredniku S. in da tega zneska ni predal prodajalcu – tožniku. Vprašanje je le, ali je toženčevo izpolnitev šteti kot veljavno. Obligacijski zakonik v 1. odstavku 280. člena določa, da mora biti obveznost izpolnjena upniku ali osebi, ki jo določa zakon, sodna odločba ali pogodba med upnikom in dolžnikom ali jo je določil sam upnik. Drugi odstavek tega člena pa pravi, da je izpolnitev veljavna tudi, kadar je opravljena tretjemu, če jo je upnik pozneje odobril ali če jo je izkoristil. Pogodbenika in posrednik se o tem, komu mora kupec kupnino izročiti niso posebej pogovarjali, vse zadeve pa je urejal posrednik. Je pa kupec – toženec denar izročal posredniku S., ki je denar sprejemal in to med strankama ni sporno. Že potem, ko je toženec plačal oziroma izročil vso dogovorjeno kupnino posredniku, je ta napisal in dal v podpis pravdnima strankama kupno pogodbo. Kljub temu da pogodba ni ustrezala dejanskemu stanju, sta oba, tako kupec kot prodajalec, pogodbo podpisala in jo overila pri notarju. Tožnik je ob podpisu pogodbe že vedel, da je toženec kupnino posredniku plačal, pa se temu ni uprl – ni npr. odklonil podpisa pogodbe, dokler mu denar ne bo izročen na roke, tako kot piše v 2. členu kupne pogodbe. Ker mu posrednik ob overitvi pogodbe denarji ni izročil, je kasneje kupnino zahteval le od posrednika, ne pa tudi od toženca. Šele potem ko je bil posrednik v zaporu in je očitno vedel, da od njega denarja ne bo dobil, je zahtevek postavil tudi tožencu. Po povedanem tudi pritožbeno sodišče ne dvomi, da se je tudi tožnik strinjal s tem, da kupec denar izroča posredniku in ne njemu osebno, zato je toženčevo plačilo na osnovi 2. odstavka 280. člena OZ šteti za veljavno izpolnitev obveznosti kupca – toženca. S plačilom kupnine je bila kupna pogodba realizirana. Toženec – kupec je izpolnil svoje obveznosti, s tem pa je pridobil pravni naslov za posest nepremičnin, zato zahtevek tožnika ni utemeljen. Odločitev prvega sodišča je torej pravilna in ker pritožbeno sodišče tudi ni našlo nepravilnosti, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.