Jedro

Pri regresnem zahtevku zavarovalnice nasproti vinjenemu povzročitelju prometne nesreče pravna podlaga ni določba 939. čl. ZOR o subrogaciji, temveč 7. čl. ZOZP in 3. čl. Splošnih pogojev zavarovanja. Ker je pravica zavarovalnice pri subrogaciji izpeljana iz pravice zavarovanca (vsakokratnega voznika zavarovanega vozila), je logično, da proti zavarovancu subrogacija ni mogoča.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (v 1. in 3. odst. izreka) razveljavi in v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločitev.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 4.608,71 EUR (prej 1.104.432,00 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 1.104.432,00 SIT od 13.2.1998 do 31.12.2001 v protivrednosti v evrih, višji obrestni zahtevek pa je zavrnilo. Toženi stranki je naložilo, da tožeči stranki povrne njene pravdne stroške v znesku 1.700,20 EUR.

Zoper obsodilni del odločitve (1. odst. izreka) ter stroškovno odločitev (3. odst. izreka) se pritožuje tožena stranka zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava ter procesnih kršitev. Sodišču očita, da ni navedlo, zakaj ni mogoče uporabiti določbe 3. odst. 171. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), po kateri pravica tistega, ki je oškodovancu povrnil škodo, ki jo je delavec povzročil med delom iz hude malomarnosti, zastara v 6 mesecih od dneva izplačila odškodnine. Tožeča stranka je vstopila v položaj oškodovanca in so nanjo prešle vse pravice nasproti tistemu, ki je za škodo odgovoren (subrogacija po 939. čl. ZOR). Na podlagi subrogacije pridobljen regresni zahtevek tožeče stranke tako zastara v 6 mesecih od dneva, ko je izplačala odškodnino. Pri tem se sklicuje na judikat VS RS opr. št. II Ips 502/97. Poleg tega, da je zahtevek zastaral, pa na podlagi 7. čl. Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (ZOZP) in 939. čl. ZOR zahtevek tudi sicer ne more biti utemeljen. Golo dejstvo, da je toženec povzročil prometno nesrečo, namreč še ne pomeni, da je tožeči stranki dolžan povrniti izplačano odškodnino. Obstajati bi morale okoliščine, zaradi katerih bi toženec izgubil zavarovalne pravice, o tem pa sodba nima nikakršnih razlogov. Sodišče se tako ni opredelilo do navedb, da v času nesreče ni bil alkoholiziran, da je vonj po alkoholu izviral iz drugih okoliščin ter da ni bil seznanjen s splošnimi pogoji zavarovanja. Pritožba sodišču očita tudi procesne kršitve. Upoštevalo je namreč izpoved priče I. Š., čeprav je tožeča stranka takšen dokaz predlagala prepozno. Tudi izvedensko mnenje temelji na njegovi izpovedi, zato ne bi smelo biti podlaga za odločitev. Tožena stranka je predlagala dopolnitev izvedenskega mnenja, sodišče pa za zavrnitev dokaza z dopolnitvijo izvedenskega mnenja ni navedlo razlogov, razen da je dejansko stanje dovolj razjasnjeno za odločitev. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da zahtevek v celoti zavrne s stroškovno posledico.

V odgovoru na pritožbo se tožeča stranka zavzema za zavrnitev pritožbe ter priglaša stroške odgovora.

Pritožba je utemeljena.

Napačno je sicer materialnopravno stališče pritožbe, da je vprašanje zastaranja regresnega zahtevka zavarovalnice zaradi obstoja delovnega razmerja treba presojati po določbi 3. odst. 171. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. list SFRJ, št. 29/78 s spremembami, ZOR). Tožena stranka je bila v času škodnega dogodka dne 15.11.1997 zaposlena pri R. R. D. s.p., vozilo, s katerim je povzročil prometno nesrečo, pa je bilo last družbe M., d.o.o.. Odškodnine tako ni izplačal delodajalec toženca oz. njegova zavarovalnica, temveč zavarovalnica, pri kateri je bilo zavarovano vozilo. Že iz navedenega razloga ne pride v poštev določba 171. čl. ZOR, ki govori o zahtevku delodajalca, ki je povrnil škodo, zoper delavca, ki jo je povzročil. Podlaga obravnavanemu zahtevku tudi ni določba 939. čl. ZOR, po kateri zavarovalnica z izplačilom odškodnine vstopi v pravice zavarovanca (subrogacija), zaradi česar naj bi zanjo veljal enak 6-mesečni zastaralni rok kot za delodajalca. Zavarovanec pri zavarovanju avtomobilske odgovornosti je poleg lastnika tudi vsakokratni voznik (glej 1. odst. 1. čl. Pogojev za zavarovanje avtomobilske odgovornosti v prilogi A2, v nadaljevanju splošni pogoji). Za subrogacijo bi šlo v primeru vstopa v pravice toženca (kot zavarovanca) nasproti povzročitelju, ne pa, ko gre za uveljavljanje zahtevka proti njemu. Ker je pravica zavarovalnice izpeljana iz pravice zavarovanca (ta namreč vstopi v njegove pravice), je logično, da proti zavarovancu subrogacija ni mogoča. Takšnega stališča pritožba ne uspe omajati niti s sklicevanjem na judikat VS RS, ki obravnava bistveno drugačen dejanski stan. Pravno podlago regresnemu zahtevku tako predstavljata določbi 2. odst. 7. čl. tedaj veljavnega Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (Ur. list RS, št. 70/1994, ZOZP) ter 3. čl. splošnih pogojev, za katerega velja 3-letni zastaralni rok od izplačila odškodnine (3. odst. 380. čl. ZOR), ki pa ob vložitvi tožbe še ni potekel. Utemeljeno pa pritožba opozarja, da sodba sodišča prve stopnje o alkoholiziranosti toženca nima nikakršnih razlogov. Zgolj dejstvo, da je toženec odgovoren za nesrečo vsaj v 50%, še ne zadošča, da bi zavarovalnica lahko od njega zahtevala povrnitev izplačane odškodnine. Regresni zahtevek tožeče stranke namreč temelji na dejstvu, da je toženec odklonil preizkus alkoholiziranosti, zaradi česar se domneva, da je bil ob nesreči pod vplivom alkohola in je v skladu s splošnimi pogoji izgubil zavarovalne pravice (točka c. 3. odst. 3. čl.). Zaradi pomanjkanja razlogov o odločilnih dejstvih, kar predstavlja procesno kršitev po 14. točki 2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku (Ur. list RS, št. 73/2007 - UPB3, ZPP, s spremembo ZPP - D, Ur. list RS št. 45/2008), je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, sodbo v obsodilnem delu in posledično v stroškovnem delu odločitve razveljavilo, ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, saj gre za pomanjkljivost, ki je v pritožbenem postopku ni mogoče odpraviti (1. odst. 354. čl. ZPP). V ponovljenem postopku naj se sodišče opredeli do zatrjevane odklonitve preizkusa ter vseh ugovorov toženca, s katerimi je izpodbijal domnevo o alkoholiziranosti.

Pritožbeno sodišče ni zasledilo drugih procesnih kršitev, na katere je toženec v skladu s določbo 286.b. čl. ZPP sicer opozoril že na naroku dne 19.3.2008 oz. v vlogi z dne 1.10.2008. Dokazni predlog za zaslišanje I. Š. je bil sicer res podan šele ne naroku dne 19.3.2008, na katerem se je obravnava zaradi spremembe razpravljajočega sodnika pričela znova, čeprav je bil prvi narok v smislu 286. čl. ZPP že dne 13.7.2006. Vendar se je izvedenec, ki je ugotovil, da je toženec deloma zapeljal na prednostno cesto in se šele tam ustavil, oprl ne samo na izpoved navedene priče, temveč predvsem tudi na policijski zapisnik oz. skico (priloga A3), iz katere izhajajo natančne izmere gibanj oz. lege obeh vozil. Četudi se je pri izdelavi mnenja oprl na izpoved priče I. Š., napadena sodba pa pretežno temelji na izvedenskem mnenju, to ne vpliva na pravilnost in zakonitost odločitve (1. odst. 339. čl. ZPP).

Sodišče prve stopnje res ni obrazložilo, zakaj od izvedenca ni zahtevalo dopolnitve mnenja, ki jo je predlagal toženec v vlogi dne 1.10.2008. Vendar dodatna vprašanja, ki jih je postavil izvedencu (s kakšno hitrostjo bi I. Š. trčil v toženca in kakšne poškodbe bi nastale, če bi vozil po omejitvah), za odločitev niso bistvena. Odločilno je namreč, da je toženec zakrivil nesrečo, ko zapeljal na prednostno cesto, ne da bi se prepričal, ali lahko to varno stori. Neprilagojeno hitrost I. Š. pa je sodišče upoštevalo kot 50% soprispevek. Izvedensko mnenje zato nima pomanjkljivosti, ki bi terjale ravnanje po 2. odst. 254. čl. ZPP.

Odločitev o stroških postopka temelji na določbi 3. odst. 165. čl. ZPP.