Jedro

Določba 424. člena ZKP nalaga strankam, da navedejo razloge in okoliščine, ki opredeljujejo in utemeljujejo uveljavljano kršitev zakona, kar je pogoj za to, da bo sodišče lahko preizkusilo utemeljenost zahteve za varstvo zakonitosti.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano pravnomočno sodbo je sodišče obsojenega A. H. spoznalo za krivega kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem odstavku 234. a člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) ter mu izreklo kazen šest mesecev zapora. Oškodovancu M. d. o. o. je dosodilo premoženjskopravni zahtevek v znesku 15.945,77 EUR in ga naložilo obsojencu v plačilo, s presežkom pa je oškodovanca napotilo na pravdo. Sodišče prve stopnje je obsojenca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), sodišče druge stopnje pa je odločilo, da je obsojenec dolžan plačati sodno takso kot strošek pritožbenega postopka. Z isto sodbo je sodišče za obtoženega A. D. iz razloga po 1. točki 357. člena ZKP zavrnilo obtožbo zaradi kaznivih dejanj goljufije po prvem odstavku 217. člena KZ v zvezi s 25. členom KZ in ponarejanja listin po prvem odstavku 256. člena KZ.

2. Obsojenec je zoper sodbo vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po 7. in 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP ter po drugem odstavku 371. člena ZKP in zaradi točke d. tretjega odstavka 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP). Predloga ne podaja, iz navedb je mogoče povzeti, da Vrhovnemu sodišču predlaga, naj zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi ter izpodbijano sodbo razveljavi.

3. Vrhovni državni tožilec je v pisnem odgovoru, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP, predlagal, naj se zahteva za varstvo zakonitosti zavrne. Obsojenec v zahtevi v pretežnem delu izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, kar z zahtevo za varstvo zakonitosti ni dovoljeno. Navaja, da so bile hudo zlorabljene njegove pravice do nemotene obrambe in dokazovanja, ne navede pa, katere določbe ZKP so bile kršene, niti kako so kršitve vplivale na zakonitost sodbe.

4. O odgovoru državnega tožilca se je obsojenec pisno izjavil. 5. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

6. Zahtevo za varstvo zakonitosti je po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP mogoče vložiti zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe; v tem primeru mora vložnik zahteve izkazati kršitev in obrazložiti njen vpliv na to, da je odločba nezakonita. Kot razlog za vložitev zahteve je izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Pri odločanju se Vrhovno sodišče omeji na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP), ki morajo biti konkretizirane in ne le poimensko navedene.

7. Obsojenec nakazuje na kršitev pravice do obrambe z navedbami, da so bile kršene njegove pravice do nemotene obrambe in dokazovanja zaradi česar je predmet sodnega spora prikazan in ovrednoten povsem drugače kakor bi bil, če bi bilo možno zaslišati predlagane priče in preveriti njegove trditve. Meni tudi, da sodišče, ker ni izvedlo predlaganega dokaza, ni v celoti rešilo predmeta obtožbe. Kršitev iz 7. točke prvega odstavka 371. člena ZKP je podana, če sodišče s svojo sodbo ni popolnoma rešilo predmeta obtožbe, to pa pomeni, da sodišče ni v celoti odločilo o obtožbi državnega tožilca. Z zatrjevanji v zahtevi tako obsojenec navedene kršitve določb postopka ne substancira. Ne konkretizira pa niti kršitve pravice do obrambe. Določba 424. člena ZKP nalaga strankam, da navedejo razloge in okoliščine, ki opredeljujejo in utemeljujejo uveljavljano kršitev zakona. Vložnik zahteve je tako dolžan kršitev zakona, ki jo zatrjuje, pojasniti in utemeljiti, kar je pogoj za to, da bo sodišče lahko preizkusilo utemeljenost zahteve (sodba Vrhovnega sodišča Ips 346/2008 z dne 23. 10. 2008). Obsojenec le trdi, da sodišče ni izvedlo dokazov, ki jih je predlagal. Ne pojasni pa določno, katerih dokazov sodišče ni izvedlo in prav tako določno ne pojasni, v čem so bili ti dokazi pomembni, tako da dokazi predstavljajo vir relevantnih dejstev in da bi njihova izvedba lahko privedla do drugačne ugotovitve dejanskega stanja. Sklicuje se le na kršitev točke d. tretjega odstavka 6. člena EKČP. Kršitve ne konkretizira in ne utemelji, zato Vrhovno sodišče njegovih trditev ni moglo preizkusiti, saj niso obrazložene.

8. V ostalem delu zahteve, ki se nanaša na izpodbijano sodbo, obsojenec izraža nestrinjanje z izrekom zavrnilne sodbe zoper A. D., ocenjuje njegovo vlogo, dotika se vprašanja partnerstva z oškodovano družbo, podpisov dokumentov s strani U. K., navaja, da sodišče ni ugotovilo, kdo je podpisal sporni dokument ter zatrjuje, da kaznivega dejanja, za katerega je bil spoznan za krivega, ni storil. Z navedbami ne uveljavlja kršitve zakona, ampak zatrjuje, da dejstva v pravnomočni sodbi niso pravilno ugotovljena. Uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, česar z zahtevo za varstvo zakonitosti ni dovoljeno uveljavljati.

9. Po navedenem je Vrhovno sodišče obsojenčevo zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

10. Odločba o stroških temelji na 98. a členu v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Stroški predstavljajo sodno takso, ki jo bo odmerilo sodišče prve stopnje v posebnem plačilnem nalogu.