Jedro

Sodišče je zmotno presodilo, da je določba ZJU (16. člen) o prepovedi zagotavljanja pravic javnemu uslužbencu v večjem obsegu, kot je določeno z zakonom, podzakonskim predpisom ali kolektivno pogodbo, neposredno vplivala na veljavnost določbe tožničine pogodbe o zaposlitvi iz leta 2001, s katero je bila tožnici že pred uveljavitvijo ZJU določena višja plača, kot je bila za njeno delovno mesto okvirno določena v kolektivni pogodbi tožene stranke.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje in sodba sodišča prve stopnje, kolikor se nanaša na zavrnitev tožbenega zahtevka za čas od julija 2003 dalje, z zamudnimi obrestmi, se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek za plačilo razlike plače v skupni višini 28.842,05 EUR za čas od meseca februarja 2002 do meseca decembra 2006. Hkrati je zavrnilo tudi obrestni zahtevek. Ob ugotovitvi, da je tožena stranka javni zavod in da je kolektivna pogodba tožene stranke določala, da imajo pomočniki direktorja plačo v razponu od 2,3 do 2,6 kratnika povprečne plače v zavodu, je presodilo, da je tožena stranka tožnici utemeljeno plačevala plačo v višini 2,6 kratnika in da tožnica, kot pomočnica direktorja, višje plače na podlagi v pogodbi o zaposlitvi določenega 3,8 kratnika povprečne plače v zavodu ne more uspešno uveljavljati. Pri tem se je sklicevalo na določbe tretjega odstavka 16. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS, št. 56/2002 s kasnejšimi spremembami), po katerih delodajalec javnemu uslužbencu ne sme zagotavljati pravic v večjem obsegu, kot je to določeno z zakonom, podzakonskim predpisom ali s kolektivno pogodbo, če bi s tem obremenil javna sredstva zavoda.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnice le delno ugodilo. Soglašalo je s presojo, da navedena določba ZJU ne glede na sklenjeno pogodbo o zaposlitvi onemogoča toženi stranki izplačilo višje plače tožnici, kot je bila za njeno delovno mesto predvidena v kolektivni pogodbi zavoda. Pri tem pa je presodilo, da taka prepoved velja le od uveljavitve ZJU, to je od 28. 6. 2003 dalje. Zato je sodbo sodišča prve stopnje, kolikor se je nanašala na zahtevek za čas do vključno meseca junija 2003, z obrestmi in stroški postopka razveljavilo in v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, glede zavrnitve zahtevka za čas od julija 2003 dalje pa je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča druge stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožnica revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Graja stališče sodišča, da bi določbe 3. odstavka 16. člena ZJU veljale tudi za ob uveljavitvi ZJU že sklenjene in veljavne pogodbe o zaposlitvi. Iz vsebine 16. člena ZJU je mogoče sklepati le, da navedena določba prepoveduje delodajalcu, da bi v pogodbi o zaposlitvi, ki jo sklene na podlagi tega zakona, javnemu uslužbencu priznal več pravic, kot določa zakon oziroma kolektivna pogodba. V ob uveljavitvi ZJU obstoječe pogodbe, kot je bilo to v tožničinem primeru, pa taka določba zakona ni posegla. Pri tem se revizija obsežno sklicuje na določbe 49. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002) in določbe šestega odstavka 53. člena ZJU.

4. Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija je utemeljena.

6. Sodišče je ugotovilo, da je bila tožnica pri toženi stranki zaposlena kot pomočnica generalnega direktorja za pravne zadeve na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 16. 10. 2001 in treh aneksov k tej pogodbi. V pogodbi o zaposlitvi je bila za pričakovane (povprečne) delovne rezultate tožnice ves čas njene zaposlitve dogovorjena plača v višini 3,8 kratnika povprečne bruto plače na zaposlenega v zavodu, to je pri toženi stranki. Takšna plača je bila v tožničini pogodbi o zaposlitvi dogovorjena ne glede na določbe četrtega odstavka 105. člena kolektivne pogodbe tožene stranke, da so osnovne plače na nivoju pomočnikov generalnega direktorja opredeljene v razponu od 2,3 do 2,6 povprečne plače zavoda.

7. Kot prvo se postavi vprašanje, ali je bila v tožničini pogodbi o zaposlitvi veljavno dogovorjena plača nad zgornjo mejo razpona, kot ga je za tožničino delovno mesto določala kolektivna pogodba tožene stranke.

8. V času sklenitve kolektivne pogodbe tožene stranke so se še vedno uporabljale določbe Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR, Ur. l. SFRJ, št. 60/89 in 42/90). Ta razmerja med kolektivno pogodbo in pogodbo o zaposlitvi ni posebej uredil, je pa v tretjem odstavku 86. člena določal, da kolektivna pogodba ne sme vsebovati določb, s katerimi se dajejo delavcem manjše pravice ali določijo manj ugodni delovni pogoji od pravic in pogojev, ki jih določa zakon, če pa jih vsebuje, se uporabljajo namesto njih ustrezne določbe zakona. Takrat veljavni Zakon o delovnih razmerjih (ZDR/90, Ur. l. RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93) je v 11. členu le na splošno določil, da organizacija oziroma delodajalec in delavec skleneta pogodbo o zaposlitvi, v kateri se v skladu s kolektivno pogodbo oziroma splošnim aktom dogovorita o tistih pravicah in posebnostih, ki se nanašajo na delovno mesto, za katero delavec sklepa delovno razmerje. ZDR, ki je pričel veljati s 1. 1. 2003, pa je v 30. členu izrecno uredil razmerje med zakonom, kolektivno pogodbo in pogodbo o zaposlitvi le glede minimalnih pravic. Če je določilo v pogodbi o zaposlitvi v nasprotju s splošnimi določbami o minimalnih pravicah in obveznostih pogodbenih strank, določenimi z zakonom, kolektivno pogodbo oziroma splošnim aktom delodajalca, se uporabljajo določbe zakona, kolektivne pogodbe oziroma splošnih aktov delodajalca, s katerimi je delno določena vsebina pogodbe o zaposlitvi, kot sestavni del te pogodbe.

9. Glede na gornje določbe in sicer tudi v teoriji ves čas zastopana stališča, da morajo akti nižjega nivoja urejanja pravic delavca upoštevati določbe aktov višjega nivoja o minimalnih pravicah delavca, sodišče ugotavlja, da vsaj do uveljavitve ZJU tudi v javnem sektorju določb kolektivne pogodbe glede zgornje meje pravic ni bilo mogoče šteti za prisilni predpis v smislu 10. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), oziroma 3. člena sedaj veljavnega Obligacijskega zakonika (OZ), zaradi katerega bi bila določba pogodbe o zaposlitvi, ki daje več pravic, neveljavna oziroma nična. To še posebej velja za določbo kolektivne pogodbe, ki določa le okvirni razpon plač na posameznih delovnih mestih in iz nje ne izhaja izrecna prepoved določanja višje plače v pogodbi o zaposlitvi. Zato določba o višini tožničine plače v njeni pogodbi o zaposlitvi ob njeni sklenitvi ni bila neveljavna oziroma nična, čeprav je bila tožničina plača določena v višjem razmerju, kot je bilo predvideno v kolektivni pogodbi tožene stranke.

10. ZJU v prvem odstavku 16. člena določa, da se pravice in obveznosti javnih uslužbencev iz delovnih razmerij urejajo s predpisi s področja delovnih razmerij, s kolektivnimi pogodbami, s tem in drugimi zakoni ter na njihovi podlagi izdanimi podzakonskimi predpisi.

11. Revizija utemeljeno opozarja, da ZJU v tretjem odstavku 16. člena določa, da delodajalec javnemu uslužbencu ne sme zagotavljati pravic v večjem obsegu, kot je določeno z zakonom, podzakonskim predpisom ali s kolektivno pogodbo (tretji odstavek 16. člena). Tako določa v povezavi s predhodnim odstavkom, da se delovno razmerje sklene ter pravice in obveznosti javnega uslužbenca iz delovnega razmerja določijo s pogodbo o zaposlitvi. Tak redosled navedenih določb gotovo kaže na to, da se določbe o prepovedi zagotavljanja večjega obsega pravic nanašajo na urejanje pravic javnega uslužbenca v pogodbi o zaposlitvi. Torej je bilo potrebno navedene določbe neposredno upoštevati le pri urejanju pravic iz delovnih razmerij javnih uslužbencev v pogodbi o zaposlitvi, ki so se sklepale po uveljavitvi ZJU.

12. Ob uveljavitvi ZJU je že veljal ZDR, ki v 49. členu določa, da delavec v primeru spremembe zakona, kolektivne pogodbe ali splošnega akta delodajalca ohrani vse tiste pravice, ki so (zanj) ugodneje določene v pogodbi o zaposlitvi. Podobno tudi ZJU v šestem odstavku 53. člena določa, da spremembe zakona, podzakonskega predpisa, kolektivne pogodbe oziroma splošnega akta delodajalca ne vplivajo na pravice in obveznosti javnega uslužbenca, določene s pogodbo o zaposlitvi oziroma sklepom (delodajalca), če se pogodba o zaposlitvi ne spremeni. Hkrati sodišče ugotavlja, da Zakon o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS – Ur. l. RS, št. 56/02 s spremembami), ki v 3. in 3.a členu tudi prinaša omejitve glede določanja in izplačevanja plač, v spornem obdobju glede določanja plač zaposlenim v javnih zavodih še ni pričel učinkovati.

13. Upoštevaje gornje določbe je sodišče zmotno presodilo, da je določba ZJU o prepovedi zagotavljanja javnemu uslužbencu pravic v večjem obsegu, kot je določeno z zakonom, podzakonskim predpisom ali kolektivno pogodbo, neposredno vplivala na veljavnost določbe tožničine pogodbe o zaposlitvi iz leta 2001, s katero je bila tožnici že pred uveljavitvijo ZJU določena višja plača, kot je bila za njeno delovno mesto okvirno določena v kolektivni pogodbi tožene stranke. Glede na to je sodišče tožbeni zahtevek, tudi kolikor se je nanašal na čas veljavnosti ZJU, neutemeljeno zavrnilo na podlagi zmotne uporabe materialnega prava.

14. Ker se nižji sodišči ob zavrnitvi tožničinega tožbenega zahtevka že po temelju do njegove višine in dokazov v zvezi s tem nista opredelili, je sodišče na podlagi drugega odstavka 380. člena ZPP ob ugoditvi reviziji sodbo sodišča druge stopnje in v ustreznem delu tudi sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, da presodi utemeljenost zahtevka tudi po višini.

15. Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbah tretjega odstavka 165. člena ZPP.